ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2. ZTuj-2 člen 76, 78, 78/1.
tujci - omejitev gibanja tujcu - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Tožnik bi moral tožbo zoper izpodbijano odločbo vložiti v roku treh dni po vročitvi dne 17. 7. 2023, to je najkasneje 20. 7. 2023, česar pa ni storil, pač pa je tožbo vložil šele dne 27. 7. 202, kar pa je sedem dni prepozno. Sodišče je zato tožnikovo tožbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - nepopolna vloga - molk - domneva umika - obrazložitev odločbe
Tožena stranka v konkretnem primeru ni navedla, katerih zahtevanih dokumentov tožnik ni predložil niti ni opredelila kako posamezni manjkajoči dokument vpliva na postopek na način, da se brez določenega dokumenta postopek ne more končati. Ker v izpodbijanem sklepu o tem ni nobenega razloga, tožena stranka ni zadostila zahtevam, ki izhajajo iz 2., 5. in 6. točke prvega odstavka 214. člena ZUP. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo celo navedla, da za obrazložitev izpodbijanega sklepa ni pomembno navajanje manjkajočih dokumentov, ker so bili ti že našteti v pozivih (na dopolnitev vloge).
ZUS-1 člen 2, 2/1, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4, 36/2.
tujci - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - sklep o prekinitvi postopka - procesni sklep - procesne predpostavke za tožbo - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Tožnica v obravnavani zadevi izpodbija sklep o prekinitvi postopka izdaje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujcu, s katerim je toženka odločila, da se postopek izdaje navedenega dovoljenja prekine do odločitve ZRSZ o izdaji soglasja k izdaji tega dovoljenja. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep, glede na opisano vsebino njegovega izreka, zgolj procesni sklep, ki ne pomeni odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice. Edini pravni učinek izpodbijanega sklepa je namreč v tem, da do nastopa v njem predvidene okoliščine upravni postopek pred toženko ne teče in da se v tem času v njem ne izvršujejo procesna dejanja ter ne tečejo z zakonom predpisani roki zanje (153. člen ZUP). Izpodbijani sklep o prekinitvi postopka tako ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1. Prav tako navedeni sklep ni eden izmed drugih aktov, ki jih je mogoče skladno z zakonom izpodbijati v upravnem sporu (5. člen ZUS-1), saj z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta ni obnovljen, ustavljen ali končan. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sklepu, št. I Up 109/2016 z dne 22. 11. 2017, kjer je pojasnilo, da procesnemu sklepu zgolj zaradi morebitnih posledic, ki takemu sklepu šele sledijo, ni mogoče pripisati vsebine odločanja o pravici. Procesni akt je - in ostane - procesni akt.
ZTuj-2 člen 73, 73/1, 73/2, 73/2-5. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 6.
tujci - odstranitev iz države - odločba o vrnitvi tujca - začasno zadrževanje v državi - dovoljenje za zadrževanje v Republiki Sloveniji - izjema od pravila - dovolitev zadrževanja - začasna odredba - predlog za začasno odredbo - tožba kot procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi - zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe
Dovolitev zadrževanja je izjema od pravila, da se tujca, ki se ga mora odstraniti, odstrani. Vse navedene, sicer v zadevi nesporne, dejanske okoliščine skupaj (dejstvo, da upravni postopek pred UE teče na podlagi prošnje tožnika in ne po uradni dolžnosti; da je tožnik prošnjo vložil po tem, ko je bila odločba o vrnitvi že izdana; vse dejanske ugotovitve sodišča, ki izhajajo iz sodbe z dne 15. 6. 2022), pa tudi po presoji sodišča ne kažejo, da so v konkretnem primeru podane (izjemne) dejanske okoliščine, ki bi tožniku utemeljevale dovolitev začasnega zadrževanja na podlagi določbe 5. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, četudi je UE prvostopenjskemu organu odgovorila, da je udeležba tujca v postopku, ki teče pred UE, potrebna.
Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Vložena tožba, o kateri še ni pravnomočno odločeno, je vsebinska predpostavka za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, saj se s slednjo izvršitev izpodbijanega akta lahko zadrži oziroma stanje začasno uredi, le do pravnomočne sodne odločbe o tožbi. Ko je o tožbi pravnomočno odločeno, začasne odredbe ni več mogoče izdati. To pomeni, da v konkretnem primeru ni več podana procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o tožnikovem predlogu za izdajo začasne o dredbe, saj je sodišče s sodbo iz I. točke izreka (zoper katero po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 pritožba ni dovoljena in ki je pravnomočna z dnem izdaje sodbe) pravnomočno odločilo o tožbi. Predlog za izdajo začasne odredbe je bilo zato treba zavreči ob uporabi navedenih določb ZUS-1 in 6. točke prvega odstavka 36. člena tega zakona.
ZTuj-2 člen 47a, 47a/4. Direktiva sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine člen 10, 10/2. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 7, 24, 24/2, 52, 52/1.
priznan status begunca - združitev z družino - krog družinskih članov - razširitev kroga družinskih članov - preživljanje družinskega člana - načelo sorazmernosti - pravica do družinskega življenja - največja korist otroka
Nosilec pravice do prebivanja mora dokazati obstoj "dejanskega položaja odvisnosti." Ta odvisnost izhaja iz dejanskega položaja, ki ga opredeljuje okoliščina, da finančno podporo družinskega člana zagotavlja nosilec pravice do prebivanja. Država gostiteljica mora presoditi, ali družinski član glede na svoj ekonomski in socialni položaj ni sposoben zadovoljevati svojih osnovnih potreb. Potreba po finančni pomoči mora obstajati v državi izvora družinskega člana ali v državi, iz katere prihaja, ko je zaprosil za to, da se pridruži državljanu Unije. Okoliščine vzdrževanja iz člena 10(2) Direktive 2003/86 in četrtega odstavka 47.a člena ZTuj-2 morajo torej obstajati "na dan vložitve prošnje".
Treba je šteti, da begunec svojega družinskega člana "vzdržuje" v smislu člena 10(2) Direktive 2003/86, če je ta družinski član dejansko odvisen v smislu tega, da po eni strani glede na gospodarske in socialne pogoje ta družinski član begunca na dan vložitve prošnje za združitev z beguncem ni sposoben zadovoljevati svojih osnovnih potreb v državi izvori ali v državi, iz katere prihaja, in da se po drugi strani ugotovi, da finančno podporo tega družinskega člana "dejansko zagotavlja begunec" ali da je ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin - kot so sorodstvena stopnja zadevnega družinskega člana z beguncem, narava in trdnost njegovih drugih družinskih razmerij ter starost in gospodarski položaj njegovih drugih sorodnikov - razvidno, da je begunec "najbolj primeren" družinski član za zagotovitev zahtevane finančne podpore. Potrebna je torej "individualizacija preučitve prošnje za združitev družine".
ZDRS člen 6, 27, 27/3. ZMatR člen 20, 20/3, 25. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
državljanstvo - priglasitev v državljanstvo - obrazložitev odločbe
Med strankama ni sporno, da je v času izdaje prvostopenjske in drugostopenjske odločbe tožnik imel status državljana Republike Slovenije. To pomeni, da mu izpodbijani akt posega v njegovo pridobljeno (civilno) pravico v smislu 23. člena Ustave, v zvezi s katero mora tudi imeti dostop do učinkovitega sodnega varstva.
Iz izpodbijanega akta in drugostopenjskega akta pa ni razvidno, na kateri konkretni pravni podlagi je tožena stranka posegla v pridobljeno civilno pravico tožnika.
Ker iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi organ odločal o priglasitvi državljanstva z upravno določbo po tretjem odstavku 27. člena ZDRS in predvsem, ker iz upravnih odločb ni razvidno, na kateri podlagi je upravni organ v skladu z določbo 158. člena Ustave posegel v pridobljeno pravico tožnika zaradi predhodno po mnenju tožene stranke napačno ugotovljenega dejstva, se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti in je bilo treba tožbi ugoditi, izpodbijani akt odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek.
omejitev gibanja tujcu - nastanitev v centru za tujce - begosumnost - identiteta - sorazmernost ukrepa
Tožnik sicer načeloma izjavlja, da bo spoštoval vse odločbe in ukrepe slovenskih organov, vendar pa obenem navaja, da ne želi zapustiti Republike Slovenije in da si želi tu ostati, pa četudi ve in razume, da v Sloveniji biva brez ustreznega dovoljenja in da bi zato moral oditi. O tem, ali bi tožnik, če bi bilo to potrebno, v resnici spoštoval odločitve slovenskih organov, lahko v trenutni situaciji le sklepamo, vsekakor pa je mogoče že sedaj ugotoviti, da je s svojimi dosedanjimi ravnanji vendarle pokazal, da si je način in pravila gibanja prilagajal zgolj lastnim potrebam. Tako je tožnik, po tem, ko je bila zavrnjena njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite, odšel v Italijo, nato pa se znova vrnil v Slovenijo. S tem je pokazal, da se je želel izogniti posledicam zavrnjene prošnje, z bivanjem v Sloveniji pa nadaljeval tako, da je (brez dvoma neprijavljen) bival na različnih lokacijah in se preživljal z delom na črno. Doslej je torej tožnik iskal načine, da bi ostal v Republiki Sloveniji mimo veljavnih pravil, šele s tem, ko se je poškodoval in bil v bolnišnici, od koder so ga nato odpeljali policisti, pa pričel zatrjevati, da bo ravnal tako, kot bo od njega zahtevano. Način njegovega vedenja zato dopušča sodišču sklepanje, da so ta zatrjevanja prilagojena zgolj potrebam postopka in ne izražajo dejanskega tožnikovega namena, da bi spoštoval zakonodajo, ki velja v Republiki Sloveniji. Izrečeni ukrep omejitve gibanja in nastanitve v Centru, ki je bil izrečen tožniku, je zato utemeljen in sorazmeren.
ZTuj-2 člen 76, 78, 78/1. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2.
tujci - omejitev gibanja tujcu - nastanitev v centru za tujce - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Izpodbijana odločba, s katero je bilo tožniku kot tujcu omejeno gibanje in odrejena njegova nastanitev v Centru, je bila tožniku izdana na podlagi 76. člena ZTuj-2. Po prvem odstavku 78. člena tega zakona ima tujec zoper tako odločbo, ki jo izda policija, pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče v treh dneh po vročitvi odločbe. Tožniku je bila izpodbijana odločba vročena dne 17. 7. 2023 in bi zato moral tožbo zoper to odločbo vložiti najkasneje 20. 7. 2023, česar pa ni storil, pač pa je tožbo vložil šele dne 27. 7. 2023, kar pa je sedem dni prepozno. Sodišče je zato tožnikovo tožbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
ZTuj-2 člen 76. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 15.
tujci - omejitev gibanja tujcu - nastanitev v centru za tujce - načelo sorazmernosti - obrazložitev odločbe - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka
Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da je obrazložitev sprejete odločitve pomanjkljiva. Tožena stranka je namreč zgolj povzela ugotovitve o dosedanjem poteku postopka oziroma tudi drugih postopkih, ki so se glede tožnika vodili v Republiki Sloveniji, nadalje ugotovila, da tožnik v Republiki Sloveniji biva nezakonito, navedla, da ugotovljene okoliščine kažejo, da tožniku ni mogoče izdati odločbe o vrnitvi z rokom za prostovoljni odhod ter citirala določbe 76., 81. in 83. člena ZTuj-2. Iz izpodbijane odločbe pa ni mogoče razbrati, ali je tožena stranka ugotavljala in presojala sorazmernost izrečenega ukrepa ter v tem smislu izvedla dokazni postopek, in kolikor je to storila, kakšni so bili njeni zaključki. Prav tako iz obrazložitve ne izhaja, kateri razlogi so toženi stranki narekovali izrek tožniku izrečenega izpodbijanega ukrepa omejitve gibanja in nastanitve v Centru. Zaradi opisanih pomanjkljivosti se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1.
državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - register stalnega prebivalstva - odjava bivališča - vpis v register stalnega prebivalstva
Določba 26. člena Ustave, ki jo je tožnik navedel kot pravni temelj, na podlagi katerega je zahteval vpise, tožnikovega zahtevka za vpis v register stalnega prebivališča ne omogoča. Tožnikov zahtevek, da se na podlagi 26. člena Ustave RS vpiše njegovo stalno prebivališče v register stalnega prebivališča in priznanje prebivališča od 14. 2. 1992 do vpisa v register stalnega prebivališča, je torej neutemeljen, zato je odločitev toženke, da je zavrnila oba zahtevka, pravilna.
Ni sporno, da je tožnik tujec in ni sporno, da nima dovoljenja za stalno prebivanje (tožnikov zahtevek za izdajo dovoljevanja za stalno prebivanje je pravnomočno zavrnjen s sodbo naslovnega sodišča IU 1140/2015-120 z dne 2. 11. 2016). Zavrnitev tožnikovega zahtevka za vpis v register stalnega prebivališča, je zato (tudi) na podlagi prvega odstavka 5. člena ZPPreb-1 pravilna in zakonita.
ZTuj-2 člen 33, 33/3, 37, 37a, 37a/4. ZZSDT člen 17, 17/1, 17/1-5, 17/1-8, 42, 42/1. ZUP člen 214, 214/1, 237, 237/2-7.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - soglasje - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev določb upravnega postopka - zmotna uporaba materialnega prava
Soglasje Zavoda RS za zaposlovanje (zavod) ni vedno pogoj za izdajo oziroma podaljšanje enotnega dovoljenja. Toženka je s tega vidika v obrazložitvi izpodbijane odločbe le splošno navedla, da ZTuj-2 določa, da tujec za delo, ki bi ga opravljal na podlagi zaprošenega dovoljenja, nujno potrebuje izdano soglasje s strani zavoda, vendar tega ni utemeljila. Pojasnila ni, katere so tiste dejanske okoliščine in kakšna je vsebina zakonskih določb, ki pomenijo podlago za njen zaključek, da je v obravnavanem primeru soglasje zavoda pogoj za podaljšanje enotnega dovoljenja. Da mora biti odločitev tudi s tega vidika obrazložena, pa je sodišče opozorilo že v sodbah I U 1219/2016 in I U 1806/2016. To pa pomeni, da je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva in na njeni podlagi odločbe ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1), povedano pa kaže tudi na možnost, da pri odločanju materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - razveljavitev dovoljenja - zdravstveno zavarovanje - umik soglasja
Razlog za razveljavitev tožnikovega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo je umik soglasja ZRSZ na podlagi ZZSDT, zato je podan razlog za razveljavitev tožnikovega enotnega dovoljenja v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 56. člena ZTuj-2.
ZPP člen 224, 224/4. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 4, 4/5, 4/5 (e). Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 19, 47, 51, 52. Protokol 4 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. ZMZ-1 člen 36, 36/1. ZNPPol člen 64. URS člen 18, 22, 23. ZUS-1 člen 4, 4/1, 30, 30/2, 40, 40/2, 66, 66/1.
varstvo človekovih pravic - pravica do azila - prepoved prisilne odstranitve ali vračanja - načelo nevračanja - prepoved kolektivnega izgona - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - prošnja za mednarodno zaščito - prosilec za mednarodno zaščito - dokazno breme - vlagatelj namere za podajo prošnje za mednarodno zaščito - pravica do izjave stranke - subsidiarno sodno varstvo - verodostojnost prosilca - pravo EU - javna listina - pravica do sodnega varstva
SEU je poudarilo pomen celovite presoje dokazov ob upoštevanju vseh okoliščin primera in enako težo vseh elementov za presojo ter zavrnilo uporabo formalnih dokaznih pravil (v smislu, da bi ena neresnična izjava/izpovedba avtomatično vodila k ugotovitvi o splošni neverodostojnosti). Podobno določa ZPP v 8. členu. Tudi ESČP upošteva specifične okoliščine, v katerih se znajdejo osebe, ki želijo zaščito, zaradi česar je treba pogosto v dvomu ocenjevati verodostojnost izjav izpovedbe in predloženih dokumentov v prid posamezniku. Če se ugotovijo "močni razlogi za dvom" v zanesljivost izjav in predloženih dokumentov, mora oseba dobiti možnost, da nekonsistentnosti pojasni, pri čemer je treba razlikovati med pomembnimi in manj pomembnimi nekonsistentnostmi, torej pravno relevantnimi in nerelevantnimi. Po ustaljeni sodni praksi ESČP tudi če pritožnik za svoje trditve nima listinskih dokazov in je nemogoče z gotovostjo ugotoviti, kaj se mu je zgodilo, sodišče upošteva, ali so pritožnikove trditve konsistentne s poročili mednarodnih organizacij.
Ugotovitev pomanjkljivosti v postopku je pomembna za ocenjevanje dokaznega bremena tožene stranke, saj tudi po stališču Vrhovnega sodišča pomanjkljivosti v vodenju tovrstnega postopka zmanjšujejo možnost države, da dokaže svoje trditve glede vsebine dogajanja v postopku in z njimi izpodbije tožbeno trditev, da je tožnik, na strani katerega so podani upoštevni elementi za grozeče preganjanje v primeru vrnitve v izvorno državo, izrazil namero za azil".
Sodišče ne sledi argumentom tožene stranke, da naj bi tožnik v policijskem postopku izjavil, da je v iskanju boljšega življenja namenjen v Italijo, kjer si bo poiskal zaposlitev, in da torej za mednarodno zaščito ni zaprosil. Še posebej, ker je tožnik prihajal iz Sirije, kjer je splošno znano tedaj že več let potekala državljanska vojna. Tudi iz slovenske upravno-sodne prakse izhaja, da so bili mladi moški v tistem času ogroženi ne le zaradi same vojne (zaradi česar je tožena stranka osebam v tožnikovem položaju tedaj priznavala status subsidiarne oblike zaščite), pač pa zaradi nevarnosti, ki so polnoletnim moškim tedaj grozile zaradi novačenja oziroma vpoklica v vojsko, na kar se tožnik prav tako sklicuje. Že samo zaradi tega je manj verjetno, da bi v takšnih okoliščinah mlad moški iz Sirije leta 2019 izjavil zgolj to, da državo zapušča iz ekonomskih razlogov in da išče boljše življenje (v Italiji). Nenazadnje je med stranka nesporno, da je tožnik v Republiki Avstriji kasneje zaprosil za mednarodno zaščito, ki mu je bila priznana.
V trenutku, ko je tožnik zaprosil za azil oziroma, kakor to določa ZMZ-1, izrazil namero, da zaprosi za mednarodno zaščito, je postal prosilec za mednarodno zaščito v smislu 27. uvodne izjave Procesne direktive 2013/32, zaradi česar ga tožena stranka ne bi smela izročiti Republiki Hrvaški. S tem, ko tožena stranka tožnika ni obravnavala kot prosilca za mednarodno zaščito in mu zaradi nezakonite izročitve Republiki Hrvaški ni omogočila formalne vložitve prošnje za mednarodno zaščito, je posegla v pravico do azila oziroma do dostopa do azilnega postopka iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah.
Načelo nevračanja se nanaša na ukrepe države, zaradi katerih mora posameznik zapustiti njeno ozemlje, zato se obstoj dejanskega tveganja, da bo posameznik izpostavljen nedovoljenemu ravnanju, presoja ob upoštevanju okoliščin, ki so obstajale v času izvedbe ukrepa in so bile državnim organom znane ali bi jim morale biti znane. Svojo dolžnost v zvezi z zagotavljanjem spoštovanja prepovedi nečloveškega ravnanja krši že, če ob odstranitvi osebe s svojega ozemlja v drugo državo na podlagi dostopnih informacij napačno oceni tveganje za izpostavljenost ravnanjem, ki nasprotujejo 3. členu EKČP, ali če te ocene sploh ne napravi. Odgovornost države torej obstoji ne glede na to, ali je bila oseba v drugi državi kasneje dejansko izpostavljena ravnanju v nasprotju s 3. členom EKČP.
Pravica posameznika do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem mora pristojni organ presoditi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo posameznika to načelo lahko kršeno, predstavlja procesno-pravno komponento oziroma obveznost države v zvezi s pravico iz 3. člena EKČP in posledično načelom nevračanja. Neizpolnitev teh obveznosti po sodni praksi Velikega senata ESČP že zadošča za ugotovitev kršitve pravice iz 3. člena EKČP oziroma načela nevračanja iz drugega odstavka 19. člena Listine, kar bo sodišče presojalo najprej.
V okoliščinah, ko tožnikova skupina ni namerno izkoristila svoje številčnosti za prečkanje meje in ni bila nasilna, kar bi povzročilo težko obvladljive razmere, ki ogrožajo javno varnost, in ker je tožena stranka le pavšalno navedla, da bi tožnik lahko mejo prečkal na mejnem prehodu, tožnik pa je življenjsko logično izpovedal, da prečkanje na mejnem prehodu ni prišlo v poštev, ker ni imel niti potnega lista niti vizuma, sodišče ne more sprejeti zaključka, da je tožena stranka uspela izkazati, da je imel tožnik na voljo resnično in učinkovito možnost zakonitega vstopa v državo, in še manj, da bi tožnik sam in po svoji krivdi ustvaril razmere, v katerih ne bi bilo mogoče izvesti individualne obravnave.
Tožnik pred izvršitvijo spornega dejanja že zaradi neustreznega in pomanjkljivo vodenega postopka ni mogel izkoristiti nobenega pravnega sredstva, tudi pred sodiščem ne, s katerim bi lahko učinkovito varoval svoj pravni položaj v zvezi z nevarnostjo zaradi vrnitve v Republiko Hrvaško, tj. v zvezi s pravicami iz prvega in drugega odstavka 19. člena ter 18. člena Listine. S tem je bila izvotljena oziroma ni bila spoštovana bistvena vsebina pravice iz 47. člena Listine, kar pomeni, da je prišlo do njene kršitve (I. točka izreka).
Iz vseh ugotovljenih pomanjkljivosti v vodenju postopka po presoji sodišča izhaja, da tožniku dne 18. in 19. 10. 2019 ni bila dana možnost, da ustrezno in učinkovito sodeluje v postopku in poda svoje stališče glede vrnitve še pred sprejemom odločitve o njegovi predaji v Republiko Hrvaško, ki je negativno vplivala na njegove interese, ker je predaji nasprotoval. S tem mu je bilo poseženo v temeljno pravico do izjave.
ZTuj-2 člen 33, 33/3, 52, 52/3. Pravilnik o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje (2022) člen 5, 5/1. ZUP člen 7, 9, 146.
dovoljenje za stalno prebivanje - pravica do izjave - zadostna sredstva za preživljanje - zagotovljena sredstva za preživljanje - načelo varstva pravic strank
Prvostopenjski organ je sicer res v uvodnem delu dopisa citiral določilo 5. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje, vendar pa v nadaljevanju kot razlog za zavrnitev prošnje navaja prenizke prejemke tožnika ter neporavnane davčne obveznosti in ne, ker je bilo potrdilo banke o stanju na varčevalnem računu pomanjkljivo. S tem pa po presoji sodišča ni bilo pravilno upoštevano načelo zaslišanja stranke, kot izhaja iz 9. člena ZUP. Tožnik je po tem pozivu še enkrat predložil potrdilo banke o stanju na varčevalnem računu na dan 10. 6. 2021, ponovno brez navedbe prometa v zadnjih šestih mesecih, organ pa po tem tožnikovem odzivu ni več seznanjal tožnika s tem, da je po mnenju prvostopenjskega organa zadržek tudi v neustreznem potrdilu banke, ampak je izdal izpodbijano prvostopenjsko odločbo.
Tožnik bi lahko izkazal promet na varčevalnem računu tudi že v postopku na prvi stopnji, če bi bil o tem ustrezno poučen oziroma če bi v pozivu stranke pred izdajo odločbe v skladu z 9. členom ZUP bilo tožniku pojasnjeno, da je tudi bančno potrdilo neustrezno in ne le prenizki prejemki tožnika in neporavnana davčna obveznost.
ZTuj-2 člen 73, 73/2, 73/2-2, 73/2-3, 85. ZUP člen 9, 9/1, 9/3, 146, 146/3, 189, 196, 214, 214/1. URS člen 22. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 9, 9/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
tujec - dovolitev zadrževanja - ustavitev postopka - zdravstveno stanje - psihično stanje - zdravniško potrdilo - Direktiva 2008/115/ES - poslabšanje zdravstvenega stanja - pravica do izjave - popolna ugotovitev dejanskega stanja - obrazloženost sklepa - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka - vrnitev v ponovni postopek - odprava izpodbijanega akta
Stališča, ki jih zagovarja toženka, so v nasprotju s temeljnimi določbami ZUP in Ustave, ki ne le dajejo pravico stranki, da se pred odločitvijo izjavi o vseh dejstvih in dokazih, na katere se opira upravna odločitev, pač pa na drugi strani organu nalagajo dolžnost, da se konkretno opredeli do navedb in ugovorov stranke in dokazov, ki jih je predlagala (te mora izvesti in obrazloženo presoditi, sicer pa navesti dopustne razloge za neizvedbo posameznih dokazov). V obravnavanem postopku bi torej morala toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa konkretno presoditi navedbe, ki jih je podal tožnik v pisni izjavi, in se opredeliti do vseh tam predlaganih dokazov. Glede na predložena zdravniška potrdila psihiatra ter opisano pravno ureditev in stališča sodne prakse, je treba v predpisanem postopku odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom odstranitve na tožnikovo zdravstveno stanje. Pri tem se mora toženka konkretno opredeliti do tožnikovih navedb in dokazov z vidika učinka odstranitve na njegovo zdravstveno stanje. Pomembna je tudi presoja, ali je morebiti treba sprejeti kakšne preventivne ukrepe, da bo odstranitev izvedena na način, ki bo omogočil ustrezno in zadostno varstvo tožnikovega zdravstvenega stanja. Na vse to bo toženka lahko prepričljivo odgovorila, če bo pridobila ustrezno mnenje zdravnika specialista psihiatrije. Pri čemer sodišče ponavlja, da mora biti tudi v primeru, ko upravna odločitev temelji na ugotavljanju in presoji okoliščin, za katero je potrebno strokovno znanje, ta presoja vsebinsko obrazložena. Le tako je namreč mogoče na njej temelječo odločitev preizkusiti, sicer gre za absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.
ZUP člen 135, 135/1, 136, 136/2. ZTuj-2 člen 55, 55/1, 60, 60/3, 90.
tujci - dovoljenje za prebivanje - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - rok za predložitev listine - molk - umik zahteve - ustavitev postopka
Ob upoštevanju opisanih nespornih dejstev sodišče ugotavlja, da tožena stranka o tožnikovi prošnji za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo ni mogla odločiti brez njegovega sodelovanja. Listin, ki jih tožnik ni priložil svoji prošnji, namreč tožena stranka ni mogla pridobiti sama. Ker teh listin kljub izrecni zahtevi tožniku, naj jih dostavi v določenem roku, ni prejela, je po presoji sodišča pravilno štela, da gre za molk tožnika, na zahtevo katerega se je uvedel postopek in s tem za umik njegove zahteve za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, kot to ureja tretji odstavek 90. člena ZTuj-2, kar pa je bilo podlaga, da je v skladu s 135. členom ZUP postopek ustavila.
tujci - omejitev gibanja tujcu - nastanitev v centru za tujce - podaljšanje omejitve gibanja - direktiva o vračanju - nevarnost pobega - nujnost in sorazmernost ukrepa
Sodišče pritrjuje presoji tožene stranke, da pri tožniku obstaja nevarnost pobega, s čimer bi se želel izogniti zakoniti odstranitvi iz države in nadaljevati z nezakonitim bivanjem na območju EU, njegova navzočnost pa je za izvedbo odstranitve iz države nujna, s tem pa izrečeni ukrep podaljšanja omejitve gibanju v centru za tujce utemeljen.