ZKP člen 530, 530/1, 530/3. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 8.
postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev - razlog za zavrnitev izročitve - kršitev človekovih pravic s strani države prosilke - mučenje ali nečloveško ravnanje - razmere v zaporu
Določilo 3. odstavka 530. člena ZKP ne daje možnosti za upoštevanje pravic iz 6. ali 8. člena EKČP, zato pa je možno in je treba dati določilu 1. odstavka 530. člena ZKP ustavi skladno in EKČP skladno interpretacijo. Po tem določilu namreč minister za pravosodje „izda odločbo, s katero izročitev dovoli ali ne dovoli.“ To pomeni, da minister ne sme dovoliti izročitve, če ugotovi, da bi bilo osebi zaradi izročitve nesorazmerno poseženo v pravico 6. člena ali pravico iz 8. člena EKČP glede na uveljavljeno sodno prakso ESČP.
Ker tožena stranka zaradi varstva absolutne pravice iz 3. člena EKČP ni ugotavljala, v katerem zaporu bi tožnica prestajala kazen in ali je mogoče utemeljeno pričakovati, da bodo razmere v tem zaporu na splošno in glede upoštevanja specifičnega zdravstvenega stanja tožnice takšne, da ne obstaja zadosti velika verjetnost, da bi prišlo med prestajanjem kazni do kršitve 3. člena EKČP, je izpodbijani akt nezakonit.
ZUSDDD člen 1, 1č, 1č/3, 1č/4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - upravičena odsotnost - poskus vrnitve v Republiko Slovenijo
Po določilu 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD, če je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Tožnica je bila izven Slovenije več kot pet let po tem, ko se po njenih pavšalnih navedbah zaradi vojne niso mogli vrniti v Slovenijo. To pomeni, da bi morala tudi za obdobje petih let po zaključku ovir, ki jim jih je postavljala vojna, izkazati ravnanja in poskuse vrnitve v Slovenijo.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost
Tožnice ni mogoče uvrstiti med tako imenovane „izbrisane“, torej osebe, ki jih je Republika Slovenija sama izbrisala iz registra stalnega prebivalstva na dan 26. 2. 1992, saj je tožnica svoje stalno bivališče na območju Republike Slovenije odjavila bistveno prej, in sicer dne 2. 8. 1991, istega dne pa je prenehala tudi njena takratna zaposlitev. Tožnica je takrat dejansko zapustila območje Republike Slovenije in odšla v BIH, kjer še vedno prebiva in kjer je od 25. 2. 2002 tudi zaposlena.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja - načelo nevračanja
Tožniki so obstoj razlogov za podaljšanje dovoljenj za začasno prebivanje utemeljevali predvsem s sklicevanjem na subjektivne okoliščine (porušenje hiše v domači vasi, slabo zdravstveno stanje prvega tožnika ter šolanje druge in tretje tožnice), ki naj bi jim preprečevale vrnitev v državo izvora. Zaradi teh okoliščin pa ni mogoče zaključiti, da bi bila svoboda in življenje tožnikov v Republiki Kosovo ogrožena oziroma, da bi tožniki zaradi teh okoliščin bili lahko v Republiki Kosovo podvrženi mučenju ali drugemu krutemu, nečloveškemu ali poniževalnemu kaznovanju ali ravnanju v smislu 72. člena ZTuj-2 (načelo nevračanja).
ZUSDDD člen 1č. ZUP člen 9, 146, 237, 237/2, 237/2-3.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - načelo zaslišanja stranke - kršitev pravil postopka
Iz podatkov v spisu izhaja, da upravni organ tožniku ni dal možnosti, da bi se pred izdajo odločbe izjasnil o ključni sporni okoliščini skladno z zahtevami po določilih 9. in 146. člena ZUP, to je glede obrazca tožnikovega očeta oziroma njegove matere o odjavi stalnega prebivališča tožnikove družine in o prijavi novega stalnega prebivališča v BIH, na katerem temelji sporna odločitev in ker te pomanjkljivosti drugostopenjski organ ni odpravil, je s tem podana bistvena kršitev določb upravnega postopka.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - odjava stalnega prebivališča - načelo zaslišanja stranke
Tožnica je šele v pritožbi imela možnost navajati, zakaj meni, da ni bila izbrisana, saj se ni sama odjavila. Drugostopenjski organ se je sicer do pritožbenih navedb opredelil, pred izdajo odločbe pa stranki ni dal možnosti, da se opredeli do vseh tistih navedb, zaradi katerih tožena stranka v drugostopenjski odločbi meni, da so neutemeljene. Treba je namreč upoštevati, da je v obravnavani zadevi drugostopenjski organ sam odločil o prošnji za izdajo posebne odločbe. Ni odločil le o pritožbi, kateri je sicer ugodil in izpodbijani sklep odpravil, ampak je odločil tudi o sami zahtevi. V postopku, ki ga je sam izpeljal, je opravil poizvedbe, če je tožnica očeta pooblastila, da jo odjavi, prvostopenjski organ mu je poslal kopijo odjave, potem pa je odločil tako o pritožbi kot tudi o sami zahtevi za izdajo posebne odločbe.
dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - upravičena odsotnost iz Republike Slovenije
V primeru, da odsotnost prosilca ni posledica enega izmed določenih razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, upravnemu organu tudi ni treba nadalje ugotavljati prosilčevih poskusov vračanja in nadaljevanja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Poskus vračanja v Republiko Slovenijo pri prosilcu se ugotavlja samo v primeru, ko tujec izkaže obstoj razloga za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije, kar pa v spornem primeru ni bilo izkazano.
podaljšanje dovoljenja za prebivanje in delo - upravni spor - začasna odredba - težko popravljiva škoda
Ob izkazanem dejstvu in zatrjevanju, da ima tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z družbo B. d.o.o., ki mu zagotavlja delo in dohodek, urejeno bivanje, zavarovanje ter poravnane vse davke in druge terjatve, kar je tožnik izkazal s prilogami k tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe, sodišče zaključuje, da že sama narava ukrepa (zapustitev države) pomeni, da tožnik dela v Republiki Sloveniji ne bo mogel več opravljati. Z izvršitvijo izpodbijane odločbe bi izgubil delo in s tem vir sredstev s katerimi preživlja sebe in svojo družino. Ob upoštevanju navedb tožnika in dokazov, iz katerih izhaja, da se tožnik z delom preživlja ter da redno plačuje vse zakonske obveznosti in ima urejeno bivanje in zdravstveno zavarovanje, sodišče zaključuje, da bo z odložitvijo izvršitve izpodbijane odločbe prizadetost javne koristi manjša od že navedene težko popravljive škode, ki jo je verjetno izkazal tožnik.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost - vrnitev v Republiko Slovenijo
Ravnanja iz 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD je treba presojati prek aktivnosti tožnika za vrnitev v Slovenijo in objektivnih ovir, ki so upravičeno lahko določala ravnanja tožnika. Tožnik ni izkazal prav nobenega ravnanja oziroma poskusa, ki bi bilo usmerjeno v vrnitev v Slovenijo v drugem petletnem obdobju, ampak se je skliceval izključno na nekatere ovire glede veleposlaništva in garantnega pisma, ni pa navedel nič glede svojih ravnanj in subjektivnega interesa za vrnitev v Slovenijo.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - odhod iz Republike Slovenije
Po presoji sodišča je upravni organ pravilno ugotovil, da tožničin odhod iz Slovenije konec junija 1991 ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj je tožnica zapustila Slovenijo pred 26. 2. 1992.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa - upravičenec do odškodnine
Eden od pogojev za določitev denarne odškodnine po prvem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP je tudi ta, da mora biti oseba, ki vloži zahtevo za določitev denarne odškodnine, izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Tožnica pa ne izpolnjuje enega od pogojev za določitev denarne odškodnine po 2. členu ZPŠOIRSP in sicer, da ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Tožnica je bila rojena dne 23. 10. 1995 in zato dne 26. 2. 1992 ni mogla biti izbrisana.
podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo - začasna odredba - težko popravljiva škoda
Sodišče je zadržalo izvršitev izpodbijane odločbe, saj je tožnik s priloženimi dokazi izkazal, da ima res redno zaposlitev in če bi jo izgubil, bi to nedvomno zanj pomenilo nepopravljivo škodo, saj bi bil ob dohodek, hkrati pa bi izgubil možnost, da s tem pomaga svojima otrokoma. Njegova zapustitev države bi pomenila tudi prekinitev stikov z otroki, s čimer bi bil tudi on sam oškodovan. Sodišče tudi meni, da z odložitvijo izvršitve odločbe javna korist ne more biti prizadeta.
tujec - odstranitev tujca iz države - odločba o vrnitvi - prepoved vstopa v državo
Upravni organ je pravilno ugotovil, da tožnik nezakonito prebiva v RS, saj je nedovoljeno vstopil v državo, zaradi česar so podani pogoji za njegovo odstranitev.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - za odločanje relevanten predpis - obnova postopka - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Bistvena razlika med obema kategorijama upravičencev, to je med upravičenci, ki so imeli na dan 23. 11. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče in tujci, ki so na dan 25. 6. 1991 v RS zgolj prebivali, je v tem, da za prve zakon zahteva, da od tam navedenega datuma v RS zgolj dejansko živijo, za druge pa da dejansko neprekinjeno živijo, in da se ob izpolnjevanju pogojev prvi skupini upravičencev stalno prebivališče prizna za nazaj, drugi pa le za naprej. Iz navedenih razlik med obema kategorijama upravičencev in glede na to, da se drugi in tretji odstavek 1.č člena ZUSDDD izrecno nanašata zgolj na razlago dejanskega življenja (in ne neprekinjenega dejanskega življenja), se torej nadaljnje določbe 1.č člena ZUSDDD-UPB1 nanašajo le na upravičence, ki so imeli na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost
Tožnikov odhod iz Slovenije avgusta 1991 ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj je tožnik zapustil Republiko Slovenijo pred izbrisom iz navedenega registra. Tožnik tudi ni izkazal nobene druge okoliščine iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Tožnik niti ni izkazal poskusov vračanja v Slovenijo. Na podlagi teh ugotovitev je pravilen zaključek upravnega organa, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje in da posledično ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.
dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Odsotnost tožnika iz Republike Slovenije od julija 1991 dalje v smislu 1č. člena ZUSDDD ni upravičena. Tožnik namreč ni izkazal nobenih konkretnih okoliščin, ki bi se nanašale na poskuse vrnitve, ravno obratno, navedel je, da se v RS ni nikoli vrnil, niti ni zaprosil za vizum za vstop v RS, pri čemer ni relevanten razlog, zakaj zanj ni zaprosil.
ZZDT-1 člen 27, 27/2, 27/2-6. ZUP člen 144, 144/1, 144/1-2.
zaposlovanje tujcev - delovno dovoljenje - pogoji za izdajo delovnega dovoljenja tujcu - neporavnane davčne obveznosti - skrajšani ugotovitveni postopek
Tožnik v času izdaje izpodbijane odločbe ni imel poravnanih davčnih obveznosti. Ugovarjal je, da je razlog za neplačilo slaba zimska sezona glede na dejavnost, ki jo opravlja, nikakor pa ne morebitno izogibanje plačilu. Iz določb ZZDT-1, ki predpisujejo pogoje za izdajo dovoljenja za zaposlitev, pa ne izhaja, da bi tak razlog (slabše poslovanje) pomenil oziroma lahko pomenil izjemo od izpolnjevanja pogoja iz 6. točke drugega odstavka 27. člena ZZDT-1. Iz navedene zakonske določbe hkrati tudi ne izhaja, da bi moral biti pri presoji o izpolnjevanju oziroma neizpolnjevanju tega pogoja izkazan namen delodajalca o izogibanju plačila davčnih obveznosti na ta način.
ZTuj-2 člen 65, 65/4, 66, 66/1, 67, 67/5, 68, 68/1.
tujec - odstranitev tujca iz države - prepoved vstopa v državo - nevarnost pobega
Prvostopenjski organ je svojo odločitev oprl na določila 4. odstavka 65. člena in 1. odstavka 66. člena ZTuj-2 v povezavi z določili 5. odstavka 67. člena in 1. odstavka 68. člena ZTuj-2, v dejanskem pogledu pa na ugotovitve, da je bila tožniku že predhodno izdana odločba o vrnitvi z določenim 7-dnevnim rokom za prostovoljno vrnitev, št. 2253-57/2015/2 z dne 27. 5. 2015, ki je postala dokončna 27. 7. 2015, zato bi moral tožnik zapustiti območje RS v dodatno danem roku sedem dni, to je do 4. 8. 2015, česar pa tožnik ni storil in je še nadalje nezakonito prebival na območju RS.
Tožnik je bil pravnomočno obsojen na enoletno zaporno kazen, ki jo je tudi že prestal v času od 12. 8. 2014 do 27. 5. 2015, ter že predhodno dne 15. 3. 2013 kaznovan zaradi storitve prekrška iz 1. točke 1. odstavka 6. člena ZJRM-1, za kar mu je bila izrečena globa. Vse navedeno predstavlja zadostno dejansko podlago za zaključek, da so v tožnikovem primeru izkazane okoliščine, ki jih je že zakonodajalec primeroma štel z določili prve do pete alineje 1. odstavka 68. člena ZTuj-2 kot takšne okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, kateremu je bila, tako kot tožniku, že predhodno izdana (dokončna, pravnomočna in izvršljiva) odločba o vrnitvi.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS
Tožnica med drugim ni točno vedela, katere osebe vse so pooblaščene za zastopanje njenega podjetja, saj je netočno navedla, da je poleg nje, kot 100% lastnice, ustanoviteljice in edine družbenice podjetja, ter prokuristke Č.Č., za zastopanje navedenega podjetja pooblaščena tudi računovodja. Sodišče zato vse tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene, saj je že tožena stranka v izpodbijani odločbi logično in prepričljivo obrazložila svoje razloge za domnevo, da se tožnica ne bo podrejala pravnemu redu RS.