dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost
Tožnik je zapustil RS v mesecu juliju 1991 kot oficir JLA, njegova zapustitev države pa ni povezana z nobenim od razlogov, ki so navedeni v 3. odstavku 1.č člena ZUSDDD. Prav tako ni zapustil Republike Slovenije zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Tožnik vse do meseca avgusta 2013, ko je prišel na obisk kot turist, se ni nikoli več vrnil v Republiko Slovenijo, niti se ni poskušal vrniti. Poleg tega pa je središče njegovih življenjskih interesov od julija 1991 dalje ves čas osredotočeno na tujino, med tožnikom in Republiko Slovenijo ne obstajajo dejanske in trajne povezave. Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji tako ni izpolnjen, tudi ne gre za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - upravičena odsotnost
Tožnica je izkazala upravičen razlog odsotnosti iz 1. alineje 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD. Vendar je v tej zvezi kot prvo obdobje tožničine (sicer upravičene) odsotnosti organ nepravilno štel za relevantno obdobje od jeseni leta 1997 do jeseni leta 2002, namesto pravilno od izbrisa dne 26. 2. 1992 do 26. 2. 1997, zato tudi ni pravilno sklepal, da tožnica ni izkazala poskusov vračanja v nadaljnjem relevantnem petletnem obdobju po prvem obdobju upravičene odsotnosti, ker je zmotno zaključil, da bi morala izkazati poskuse vračanja v RS v obdobju, štetem od jeseni leta 2002 do jeseni leta 2007. Dejstvo, da tožnica po polnoletnosti ni oddala vloge za začasno prebivanje v RS, niti ne vloge za sprejem v državljanstvo RS ne zadostuje za presojo, da tožnica ne bi izkazala poskusov vračanja. Drugostopenjski organ spregleda dejstvo, da je bila tožnica izbrisana iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992. Zato je naredil (vsaj) preuranjeni zaključek, da tožnica v postopku ni izkazala nobenega od, v šestih alinejah tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD, določenih upravičenih razlogov odsotnosti.
ZTuj-2 člen 33, 55, 55/1, 55/1-5. ZUP člen 42, 43, 43/1, 43/2.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenja za začasno prebivanje iz razlogov zaposlitve ali dela - pogoji za izdajo dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - stranski udeleženec - delodajalec
Drugi tožnik premalo pozna samo podjetje, v katerem naj bi opravljal delo, saj ni vedel ne imena podjetja, niti ni vedel naziva delovnega mesta, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, poleg tega pa tudi ni vedel, da je sam tožnik lastnik 100% lastniškega deleža, ampak je navedel, da je njegov poslovni delež v navedenem podjetju zgolj 51%. Navedeno že samo po sebi daje zadostno podlago za ugotovitev, da obstajajo zadostni razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS.
Nosilec pravice, o kateri se odloča v postopku za izdajo dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, je tujec, ki je glede na stvarno legitimacijo, ki mu jo daje materialni predpis, po povedanem edini lahko stranka postopka v skladu z 42. členom ZUP. Obenem navedeno hkrati tudi pomeni, da na podlagi argumenta „a contrario“ o nasprotnem razlogovanju položaja stranke v postopku ne more imeti njegov delodajalec, ki ima glede na individualne konkretne okoliščine posameznega primera kvečjemu lahko položaj stranskega udeleženca v smislu določil 1. in 2. odstavka 43. člena ZUP. S tem stališčem sodišče spreminja dosedanje stališče, da delodajalec tujca ne more imeti v postopku niti položaja stranskega udeleženca.
ZTuj-2 člen 33, 37, 55, 55/1, 55/1-5, 55/1-6, 86, 86/2.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - pogoji za izdajo dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - nevarnost za javni red in varnost
Za obstoj razlogov za sum, da tujec utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost, kot tudi za domnevo nepodrejanja pravnemu redu ni treba, da bi bila izkazana kakšna konkretna okoliščina v zvezi s predhodno kaznovanostjo tujca na podlagi kazenskih ali prekrškovnih predpisov v državi gostiteljici, niti v njegovi izvorni državi, še posebej, če v slednji skozi daljše časovno obdobje sploh ni živel.
tujEC - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - pravnomočna obsodba
Sodišče poudarja, da upoštevaje peto alineo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 zadostuje za zavrnitev dovoljenja za prebivanje obstoj razlogov za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tak razlog pa je gotovo pravnomočna obsodba sodišča za kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja po petem odstavku 108. člena KZ-1, pri čemer sodišče izpostavlja, da je bil predmet kaznivega dejanja organiziranje nezakonitega preseljevanja tujca s preslepitvijo pristojnih organov glede pravnega namena vstopa na ozemlje Republike Slovenije.
ZUSDDD člen 1, 1č. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. ZUP člen 8, 10, 214.
dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - poskus vrnitve
Po široki razlagi bi bil že, na primer pogovor med družinskimi člani ali sorodniki, prijatelji, znanci o možnostih vrnitve in njihova ocena o nezmožnosti vrnitve iz objektivnih razlogov, na katere stranka nima vpliva, dovolj v smislu ravnanj, ki merijo na poskus vrnitve; lahko pa bi sodišče zavzelo tudi bolj restriktivne razlage in sicer do stopnje, da bi tožnica morala vložiti določen zahtevek v upravnem postopku ali pa pritožbo zoper materialno dejanje zavrnitve vstopa za to, da bi izkazala zahtevano „ravnanje“ v smislu 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD.
dovoljenje za začasno prebivanje - prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje družinskemu članu - družinski član slovenskega državljana - rok za vložitev prošnje - zavrženje prošnje
Glede na določbo 127. člena ZTuj-2 je rok, ki je določen za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje družinskega člana, materialni rok. To pomeni, da ima zamuda tega roka za posledico prenehanje pravice. Gre torej za prekluzivni rok, ki ga upravni organi ne morejo ne spregledati in ne podaljševati. Toženka je tako v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovila, da je tožnik prošnjo za izdajo dovoljenja, ki jo je vložil dne 27. 1. 2015, vložil po poteku 90-ih dni, šteto od vstopa na območje Republike Slovenije, t.j. v konkretnem primeru od 11. 4. 2008, zato je njegovo prošnjo kot prepozno pravilno zavrgla.
ZTuj-2 člen 37, 37/2, 55, 55/1, 55/1-6. ZUP člen 6, 6/2, 214, 214/5. ZZDT-1 člen 6, 6/4. ZZSDT člen 7, 7/4.
dovoljenje za začasno prebivanje in delo - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - načelo zakonitosti - prosti preudarek
Iz upravnega spisa izhaja, da tožnica ni vedela osnovnih podatkov o svojem delu, navsezadnje niti ne tega, kje bo sploh zaposlena, še manj pa kaj naj bi sploh delala. Gre za osnovne podatke o zaposlitvi in na tej podlagi je, po mnenju sodišča, tožena stranka utemeljeno ocenila, da so podani razlogi za domnevo, da se tožnica ne bo podrejala pravnemu redu v Republiki Sloveniji, torej, da ne bo delala v skladu z izdanim delovnim dovoljenjem.
V obravnavanem primeru se je tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe oprla na določbo drugega odstavka 33. člena ZTuj-2, ki upravnemu organu daje podlago za odločanje po prostem preudarku, pri tem pa je pravilno uporabila namen prostega preudarka in njegovo uporabo ustrezno obrazložila.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - rok za vložitev vloge za izdajo dovoljenja - zavrženje vloge
Zakonski rok za vložitev prošnje, ki je bil tri leta od uveljavitve ZUSDDD, in se je iztekel dne 24. 7. 2013, ni bil prekratek, tako da bi dejansko onemogočil upravičencem vložiti prošnje, poleg tega pa tožnik niti ne navaja objektivnih okoliščin, če je bil izbrisan in je imel namen, da se vrne v Slovenijo, zakaj ni mogel vedeti za tek zakonskega roka.
tujec - dovolitev zadrževanja - ista upravna zadeva - različna pravna in dejanska podlaga zahteve - kršitev pravil postopka
Tožniki so svoji vlogi za dovolitev zadrževanja vložili na povsem drugačno dejansko stanje, to je na okoliščine, ki ob izdaji odločbe z dne 1. 8. 2014 sploh še niso obstajale in tudi pravna podlaga je drugačna. Gre za spremenjeno dejansko stanje in pravno podlago glede na zavrnilno odločbo z dne 1. 8. 2014 in zato prvostopenjski organ obeh vlog ne bi smel zavreči, ampak bi ju moral obravnavati po vsebini.
ZTuj-2 člen 76, 76/1, 78, 78/1, 79a, 79a/2, 81. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 15.
tujec - omejitev gibanja - načelo sorazmernosti
V konkretnem primeru je PPIU z odločbo o nastanitvi tujcu odredila omejitev gibanja v Centru, ker obstaja nevarnost pobega, ker ni znana njegova istovetnost in ker ga ni mogoče takoj odstraniti iz Republike Slovenije. Pri tem pa ni upoštevala načela sorazmernosti in ni opravila tehtanja o tem, ali bi bilo možno postopek odstranitve tujca učinkovito izvesti tudi z uporabo drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov, v skladu s 15. členom Direktive o vračanju in 81. členom ZTuj-2. Policijska odločba o nastanitvi tujca v Center o tem nima nobene obrazložitve.
dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - državljani držav naslednjic nekdanje SFRJ - neprekinjeno življenje v Republiki Sloveniji
Opredelitev neprekinjenega prebivanja po ZTuj-1B se nanaša na pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, Uredba o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije, na katero se sklicuje izpodbijana odločba, pa se sicer nanaša na pojem dejanskega življenja, vendar v zvezi s pogoji za pridobitev državljanstva in ne za pridobitev stalnega prebivališča, kot je to v ZTuj-1B.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - upravičena odsotnost
Ker tožnik ni izkazal upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije za prvih pet let po odhodu iz te države, niso relevantna njegova ravnanja, ki so se dogajala po prvem petletnem obdobju.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje iz razlogov zaposlitve ali dela - pogoji za izdajo dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - združitev družine
Nepoznavanje izključno vsebine konkurenčne klavzule ob tem, da tožena stranka ni upoštevala vseh drugih pomembnih podatkov iz pogodbe o zaposlitvi in podjetja, ki jih je tožnik vedel, ne more biti samostojen razlog, ki bi prispeval k zakonski domnevi, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu v Sloveniji, češ da dejansko ne bo opravljal dela po omenjeni pogodbi, pri čemer je pomembno, da podjetje vodi njegov oče, ki že 30 let živi in dela v Sloveniji.
Podjetje B. d.o.o. je sicer prošnjo za izdajo prvega dovoljenja podalo zaradi dela in zaposlitve in ni šlo za zahtevek zaradi združitve mladoletnika z očetom in mamo, ki sicer zakonito bivata v Sloveniji, tožnik pa je postal polnoleten šele (približno 5 mesecev) po izdaji izpodbijane odločbe. Vendar pa je tožnik v pisni vlogi z dne 20. 2. 2015, ki jo je podal na pristojni organ po odvetniku, navedel, da je namen prošnje tudi združitev in normalno družinsko življenje. Tožena stranka bi morala okoliščino tožnikove mladoletnosti z vidika pravice do združevanja družine upoštevati in preveriti verodostojnost družinskih vezi tudi preko golega dejstva, da je bil tožnik v času izdaje odločbe še mladoleten in star 17 let ter 7 mesecev.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - obnova postopka - nova dejstva in novi dokazi - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Sklep o obnovi postopka je bil izdan 4. 2. 2008, obnavlja pa se dokončna odločba - dovoljenje za stalno prebivanje z dne 26. 7. 2007, kar pomeni, da je bil sklep o obnovi postopka izdan v okviru dovoljenega objektivnega roka treh let od dokončnosti prej navedene odločbe (četrti odstavek 263. člena ZUP).
Vrhovno sodišče je pojasnilo bistveno razliko med obema kategorijama upravičencev, to je med upravičenci, ki so imeli na dan 23. 11. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in tujci, ki so na dan 25. 6. 1991 v Republiki Sloveniji prebivali. Za prve zakon zahteva, da od tam navedenega datuma v Republiki Slovenji dejansko živijo, za druge pa, da dejansko neprekinjeno živijo, in da se ob izpolnjevanju pogojev prvi skupini upravičencev stalno prebivališče prizna za nazaj, drugi pa le za naprej. Iz navedenih bistvenih razlik med obema kategorijama upravičencev in glede na to, da se drugi in tretji odstavek tega člena izrecno nanašata samo na razlago dejanskega življenja (in ne neprekinjenega dejanskega življenja), se torej nadaljnje določbe 1.č člena ZUSDDD-UPB1, nanašajo le na upravičence, ki so imeli na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela - podaljšanje dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - plačilo davkov
Drugotožnik dne 17. 6. 2013 vstopil v družbo prvotožnika in je dne 7. 4. 2014 postal edini družbenik te družbe. Ravno ta navezna okoliščina v zvezi s prvotožnikom je bistvena za odločanje o prošnji za izdajo podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje drugotožnika v Republiki Sloveniji.
Nesporna okoliščina, da je bil zakoniti zastopnik družbe C. obsojen zaradi kaznivega dejanje in je v krivdnem izreku sodbe naveden tudi drugotožnik, kot imetnik večinskega (80%) poslovnega deleža prvotožnika, prav gotovo pomeni, da je tudi ta okoliščina za drugotožnika v tolikšni meri obremenjujoča, da izkazuje upravičen dvom upravnega organa v to, da se bo drugotožnik podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.
upravni spor - začasna odredba - tujec - odstranitev tujca iz države - težko popravljiva škoda - razdružitev družine
Tožnik biva v Republiki Sloveniji od leta 2000 dalje skupaj z ženo in dvema, sicer že polnoletnima otrokoma, ki imata status študenta, in sta, tako kot žena, družinska člana, ki ju tožnik vzdržuje. Oba tožnikova otroka delata preko študentskega servisa, njune dohodke kot dohodke vzdrževanih družinskih članov pa je tožnik priglasil v prijavi za odmero dohodnine za leto 2014. Glede na opisane okoliščine sodišče meni, da obstaja verjetnost, da bi v primeru prisilne izvršitve izpodbijane odločbe prišlo do razdružitve tožnikove družine, saj je mogoče sklepati, da ta ne bi sledila tožniku. Po mnenju sodišča je razdružitev družine poseg v človekove pravice in svoboščine, kar pomeni, da je tožnik verjetno izkazal, da bi mu z izvršitvijo izpodbijane odločbe lahko nastala težko popravljiva škoda.
dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - odjava stalnega prebivališča - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Dejansko življenje pomeni, da ima posameznik v RS središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in RS obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz RS zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v RS.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odstop od prošnje za mednarodno zaščito - zavrženje tožbe
Ker je tožnik odstopil od prošnje za mednarodno zaščito, je s tem odpadel razlog, zaradi katerega mu je bilo gibanje omejeno. Razlog je odpadel zato, ker tožnik ni več prosilec za mednarodno zaščito. V skladu z določbo 51. člena ZMZ se namreč gibanje lahko omeji le prosilcu. Glede na navedeno tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka.
ZUSDDD člen 1, 1č, 1č/3, 1č/4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje V Republiki Sloveniji - poskus vrnitve v Republiko Slovenijo
Tožena stranka ni imela nobene podlage za oceno, da se je tožnica za stalno izselila iz Slovenije v mesecu juliju 1991. V luči sodbe ESČP v zadevi Kurić in ostali bi morala tožena stranka za pravilno in celovito ugotovitev dejanskega stanja glede odhoda iz Slovenije tožnico pozvati, ali lahko predlaga zaslišanje kakšne priče, ki bi vedela izpovedati relevantna dejstva glede tožničinega namena zgolj začasne zapustitve Slovenije v mesecu juliju 1991.
Tožena stranka tožnice ni nič zaslišala o tem, kako so izvedeli, da so v stanovanje vdrli, kdo jim je to povedal, ali so se že pripravljali na vrnitev, ko so to izvedeli, ali do teh priprav niti ni prišlo. Vse to so ključna vprašanja za oceno, ali je tožnica res samo začasno zapustila Slovenijo zaradi napete politične situacije, ali pa se je takrat že odločila, da se noče vrniti v Slovenijo in če je imela voljo za vrnitev v Slovenijo, ali je ta volja obstajala tudi po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva.
Ravnanja iz četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD je treba presojati prek aktivnosti tožnika za vrnitev v Slovenijo in objektivnih ovir, ki so upravičeno lahko določala ravnanja tožnice.