ZUSDDD člen 1, 1/1, 1č, 1č/3, 1č/3-1. ZUP člen 146, 146/3, 146/3-3.
dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost - izbris iz registra stalnega prebivalstva - sodelovanje stranke v postopku - zaslišanje priče
Tožnica Republiko Slovenijo z družino zapustila dne 6. 11. 1993, kar je le približno mesec dni po pridobitvi novega dovoljenja za začasno prebivanje, ki je bilo izdano dne 18. 10. 1993, čeprav bi lahko v Republiki Sloveniji na zakoniti podlagi prebivala vse do 12. 10. 1994, ko bi se iztekla veljavnost dovoljenja za začasno prebivanje. Prav omenjena okoliščina je po oceni sodišča bistvena za ugotovitev, da odhod tožnice iz Republike Slovenije ni bil posledica izbrisa, ki bi povzročil, da tožnica po izgubi zaposlitve ne bi imela več možnosti zakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji, saj je imela tožnica v času odhoda leta 1993 veljavno dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in je v tem času prejemala tudi denarno pomoč med brezposelnostjo, Republike Slovenije pa torej ni zapustila šele, ko bi ji vsa izdana dovoljenja potekla.
Tožnica uveljavlja tožbeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka iz 3. točke prvega odstavka 237. člena ZUP, češ da ni bila vabljena na ustno zaslišanje predlaganih prič in da ji tako ni bilo omogočeno zastavljanje vprašanj pričam. Četudi se sodišče sicer strinja s tožnico, da gre pri tem za kršitev pravil postopka po določilih ZUP, in sicer gre po mnenju sodišča za kršitev 3. točke tretjega odstavka 146. člena ZUP, ker iz podatkov upravnega spisa ne izhaja, da bi bila tožnica vabljena na ustna zaslišanja prič, ki jih je sama predlagala, v konkretnem primeru ne gre za tako kršitev, ki bi vplivala na pravilnost odločitve. To pa iz razloga, ker je bila tožnica, preden je bila izdana prvostopenjska odločba, s posebnim dopisom prvostopenjskega organa z dne 8. 12. 2014 pisno seznanjena z vsemi med upravnim postopkom ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami ter je v danem roku dne 28. 12. 2014 podala tudi svoj pisni odgovor, ki ga je prvostopenjski organ upošteval pri sprejeti odločitvi.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Povzetek tožnikove izpovedi in izpovedi priče kaže na to, da je bil glavni razlog, da je tožnik zapustil Republiko Slovenijo in razlog za to, da se ni mogel vrniti, v tem, da ni mogel dobiti zaposlitve in da njegova zapustitev Slovenije ni v vzročno posledični povezavi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo tujca - soglasje k izdaji enotnega dovoljenja - neporavnane davčne obveznosti
Ključno za izdajo soglasja je, da delodajalec na dan vložitve vloge nima neporavnanih davčnih obveznosti, drugačne ugotovitve Zavoda za zaposlovanje pa tožeča stranka ni ovrgla z nasprotno trditvijo.
tujec - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - izdaja soglasja za zastopnika - plačilo davkov
V konkretnem primeru niso kumulativno izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izdajo zaprošenega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tožnika kot zastopnika (generalnega direktorja) gospodarske družbe. To pa je navezna okoliščina, ki daje zadostno podlago za zaključek, da tožniku ni mogoče izdati zaprošenega dovoljenja glede na to, da morajo biti vsi predpisani zakonski pogoji kumulativno izpolnjeni bodisi za izdajo, kakor tudi za vsako podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca v Republiki Sloveniji, in sicer ves čas med trajanjem veljavnosti dovoljenja za prebivanje in delo tujca. Tožnik zato tudi ne more uspeti s tožbenimi navedbami, da je imel on sam poravnane vse zapadle davke in prispevke na dan izdaje izpodbijane odločbe, saj bi moral navedeni pogoj izpolnjevati tudi njegov delodajalec v času vložitve prošnje za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tožnika, ki pa ga tožnikov delodajalec ni izpolnjeval, kar med strankama ni sporno.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa - upravičenec do odškodnine
Pogoji iz prve, druge in tretje alineje 2. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP so postavljeni kumulativno in ker tožnik pogoja iz 1. alineje 2. odstavka 2. člena zakona ne izpolnjuje, je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Tožnik v pritožbi in tožbi tudi ne oporeka ugotovljenim dejstvom, da ni pridobil dovoljenja za stalno prebivanje in da ni bil sprejet v državljanstvo. To pomeni, da med strankama niti ni sporno, da tožnik ne izpolnjuje pogoja, da bi bil upravičen do odškodnine po 1. odstavku 2. člena ZPŠOIRSP.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Upoštevaje, da je bila tožnica ob odhodu iz Republike Slovenije še otrok, je pri ugotavljanju razloga za odhod in pogojev dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 treba upoštevati razloge, zaradi katerih so starši otroka zapustili ozemlje Republike Slovenije.
Iz kopije potnega lista je razvidno, da so imeli starši tožnice veljavni poslovni - delovni vizum, ki je veljal za začasno prebivanje in neomejeno število potovanj od 12. 10. 1993 do 12. 10. 1994. Tožnica bi lahko v Republiki Sloveniji na podlagi zakonite podlage prebivala vse do 12. 10. 1994, do izteka veljavnosti dovoljenja za začasno prebivanje. Njen odhod iz Republike Slovenije torej ni v vzročni zvezi z nobenim izmed razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - neporavnane davčne obveznosti
Sodišče meni, da je zgolj na podlagi ugotovitve, da tožnik ni poravnal vseh svojih davčnih obveznosti, dopustno sprejeti zaključek, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije le, kolikor to potrjujejo ostale ugotovitve oziroma povedano drugače, tožnikovo ravnanje glede teh obveznosti. To pomeni, da bi te okoliščine morala tožena stranka raziskati in jih, skupaj z ugotovitvijo o neporavnanih obveznostih, šteti kot celoto in podlago za oceno, ali obstaja domneva, da se tožnik podreja pravnemu redu ali ne. Vsake neporavnane obveznosti namreč same po sebi še ne pomenijo nepodrejanja pravnemu redu, kolikor dolžnik izkaže, ali jih je in kako jih je skušal poravnati.
dovoljenje za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela - pogoji za izdajo dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS
Z določili prvega odstavka 37. člena ZTuj-2 je zakonodajalec toženi stranki podelil diskrecijsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, da lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, vendar le, če kumulativno izpolnjuje vse z zakonom predpisane pogoje in če hkrati ne obstajajo razlogi za zavrnitev iz 55. člena ZTuj-2.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje veljavnosti dovoljenja - načelo nevračanja
Glede na določbo drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 je pristojni organ v postopku za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje vezan na podano mnenje policije o dovoljenosti oz. nedovoljenosti tujčeve odstranitve iz Republike Slovenije. In v primeru tožeče stranke je policijska uprava Maribor nesporno potrdila dovoljenost odstranitve tožeče stranke iz Republike Slovenije, kar potrjujejo tudi podatki predloženega upravnega spisa. Trditve policije temeljijo na poročilu Evropskega centra za manjšinska vprašanja Romov v jugoslovanskih državah naslednicah in Poročilu komisije EU o napredku držav zahodnega Balkana, ki ga je predstavil Informacijski center za azil in migracije. Zato je izpodbijana odločitev, da se iz tega razloga dovoljenje za začasno prebivanje ne podaljša, pravilna.
ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. ZTuj-2 člen 55, 55/1, 55/1-6.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - obrazložitev odločbe
Tožnica utemeljeno opozarja, da se tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni konkretno opredelila do pojasnil, ki sta jih z vlogo z dne 13. 8. 2015 glede nasprotujočih si izjav tožnice podala pooblaščena družba A. d.o.o. in tožnica sama, in katerim sta predložila tudi obsežen poslovni načrt start-up projekta Q., saj je navedla zgolj, da podana pojasnila „niso opravičilo“ za ugotovljena neskladja. Navedena argumentacija, za katero tožnica upravičeno trdi, da je pavšalna, po oceni sodišča za obrazložitev sprejete dokazne ocene, ki bi omogočala sodni preizkus pravilnosti in zakonitosti, ne zadošča, saj ni mogoče spregledati, da je tožnica na zaslišanju poznala odgovore na večino zastavljenih vprašanj, da v postopku ni podala neprepričljivih pojasnil, ki jim ne bi bilo mogoče slediti, ter da je pristojnemu organu predložila tudi poslovni načrt nameravanega prvega projekta in navedla, da ima dogovorjeno poslovno sodelovanje s švicarsko investicijsko družbo.
upravni spor - začasna odredba - podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje - težko popravljiva škoda
Zatrjevana škoda se ne nanaša na tožnika, kot to zahteva 32. člen ZUS-1, ampak na njegovo polnoletno hčerko (ki v tem postopku ni tožeča stranka). ZUS-1 ne predvideva možnosti izdaje začasne odredbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela škoda ostalim strankam upravnega spora.
tujec - omejitev gibanja - nevarnost pobega - nastanitev tujca v Centru za tujce - načelo sorazmernosti - obrazložitev odločbe
Nevarnost pobega je tožena stranka utemeljila s tem, da je tožnik vstopil v državo kljub temu, da ni posedoval veljavne potne listine in tudi ne veljavnega vizuma oziroma dovoljenja za prebivanje. Po presoji sodišča navedene okoliščine niso okoliščine, ki bi izkazovale begosumnost. Tožena stranka ni upoštevala načela sorazmernosti in ni presojala možnosti milejšega ukrepa.
tujec - dovolitev zadrževanja - načelo nevračanja - diskriminacija Romov na Kosovu
Sodišče se lahko pridruži ugotovitvi, da se razmere na Kosovu izboljšujejo do te mere, da ni mogoče trditi, da bi bila vrnitev tožnikov v omenjeno državo nedopustna, ker bi bili tožniki tam izpostavljeni krutemu, nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Ob tem je potrebno poudariti, da so pojmi „kruto, nečloveško ali poniževalno ravnanje“ nedoločni pravni pojmi, katerih vsebino je potrebno napolniti v vsakem konkretnem primeru posebej. Vnaprejšnja posplošena opredelitev, kaj zajemajo, ni mogoča in je odvisna od specifičnih okoliščin konkretnega primera.
dovoljenje za začasno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - pravnomočna kazenska obsodba - pravica do družinskega življenja
V obravnavani zadevi ne gre za to, da bi bilo treba ugotavljati resno in dejansko nevarnost za javni red, ampak je bistvena in zadostna okoliščina za zavrnitev izdaje dovoljenja, če je prvostopenjski organ ugotovil, da obstaja sum, da bo prebivanje povezano z izvrševanjem drugih kaznivih dejanj.
Pravica do družinskega življenja iz 8. člena EKČP ni absolutna pravica, njena omejitev je povezana z iskanjem ustreznega ravnovesja med konkurirajočimi interesi posameznika in celotne družbe in v zvezi s tem je treba upoštevati tudi pomisleke v zvezi z zaščito javne varnosti ali ekonomske blaginje države, ki so lahko pomembni za določitev ustreznega ravnovesja.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje enotnega dovoljenja - skrajšani ugotovitveni postopek - načelo varstva pravic strank - načelo zaslišanja stranke
Določbe 144. člena ZUP lahko upravni organ uporabi le ob hkratnem upoštevanju splošnih določb 7. člen ZUP, kjer je izrecno določeno, da morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice in, da mora uradna oseba, kadar glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, stranko na to opozori. Navedeno temeljno načelo je vneseno tudi v 2. točko prvega odstavka 144. člena ZUP, kjer je izrecno določeno, da je uporaba te določbe mogoča le, če ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic in koristi.
V konkretnem primeru je imel upravni organ pred seboj primer, kjer iz samih podatkov upravnega spisa jasno izhaja, da so na strani tožnika določene osebne okoliščine, ki bi lahko narekovale odločanje o podaljšanju enotnega dovoljenja na več različnih pravnih podlagah. To pa pomeni, da bi moral organ v danem primeru in v danih okoliščinah, v skladu z 7. členom ZUP, izvesti posebni ugotovitveni postopek in najprej ugotoviti na katerih pravnih podlagah bi tožnik, glede na svoje osebne okoliščine, lahko vložil svojo prošnjo za podaljšanje enotnega delovnega dovoljenja, in stranko s tem seznaniti ter ji dati možnost, da se o tem izjavi in šele po razjasnitvi, na kateri pravni podlagi tožnik vlaga prošnjo, odločiti o njegovi prošnji. Le tako postopanje bi namreč stranki omogočilo učinkovito zavarovanje njenih pravic.
dovoljenje za začasno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - pravnomočna obsodba zaradi prepovedanega prehajanja meje - pravnomočna obsodba zaradi poskusa protipravnega odvzema prostosti - pravica do družinskega življenja
ZTuj-2 ne zahteva, da bi prvostopenjski organ pri presoji zavrnitvenih razlogov upošteval časovno oddaljenost obsodb in skorajšnje brisanje kazni iz kazenske evidence, ker zadostuje že sama nevarnost oziroma sum.
Prvostopenjski organ je pravico do družinskega življenja tehtal z osebnimi okoliščinami tožnika in ugotovil, da sklenitev zakonske zveze med slovenskim državljanom in tujcem, še ne pomeni, da se tujcu zaradi sklenitve zakonske zveze dovoli prebivanje v Republiki Sloveniji ter da tožniku z zavrnitvijo izdaje dovoljenja za začasno prebivanje pravica do družinskega življenja ni odvzeta niti ni omejeno njeno izvrševanje na območju izven Republike Slovenije, pri čemer pa je sama žena tožnika na zaslišanju povedala, da bo v primeru zavrnilne odločbe s tožnikom odšla v Kosovo.
zaposlovanje tujcev - dovoljenje za delo - vročitev dovoljenja za delo - prijava začetka dela tujca
Tožeči stranki dovoljenje za zaposlitev tujke ni bilo vročeno, zato zanjo nima nobenega pravnega učinka. Zanjo tako tudi niso mogle nastati obveze, ki jih določa ZZDT-1 v 48. do 50. členu.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost - odhod iz RS pred izbrisom
Tožnikov odhod iz RS ni bil posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj je zapustil Slovenijo pred izbrisom iz navedenega registra, julija 1991.
Ker tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje, tudi ne izpolnjuje pogoja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v RS po določbi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - prostovoljen odhod iz države - upravičena odsotnost
Tožnica je zapustila Republiko Slovenijo pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. V postopku z dokazili ni izkazala ali izrecno navajala, da so ji vojne razmere v tistem obdobju preprečevale, da bi se vrnila in nadaljevala življenje v Republiki Sloveniji. V Republiko Slovenijo se ni poskušala vrniti, kar je izjavila na zapisnik. Bila je odsotna po zapustitvi dlje kot eno leto, pri tem pa ni podan nobeden izmed upravičenih razlogov odsotnosti, navedenih v 6. alinejah iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Zaradi tega njena odsotnost ni upravičena, torej ni taka, da bi bil izpolnjen pogoj njenega dejanskega življenja v Republiki Sloveniji.
ZTuj-2 člen 37, 55, 55/1, 55/1-6. ZUP člen 42, 43.
dovoljenje za začasno prebivanje - prvo dovoljenje za začasno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - podrejanje pravnemu redu RS - stranka v postopku - stranski udeleženec
Gospodarska družba, ki je vložila prošnjo za drugo tožnika, ima nedvomno ekonomski interes v predmetnem postopku, kar pa ne zadošča, da bi se postopka za izdajo dovoljenja za prebivanje udeleževala v svojstvu stranke ali stranskega udeleženca.
Obstoj plačilnega naloga je dokaz za to, da je bil prekršek s strani tožeče stranke dejansko storjen. 6. alineja prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 določa, da se dovoljenje za prebivanje tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Pri tem ni bistveno, ali se je tujec nahajal brez dovoljenja prav v Republiki Sloveniji ali izven nje v območju schengenskega območja, tožena stranka je imela zgolj na podlagi dejstva, da je do kršitve prišlo, ne glede na to, kje je do nje prišlo, razloge za domnevo o bodočem nepodrejanju pravnemu redu Republike Slovenije, pri čemer je drugo tožnik sam povedal na zaslišanju, da je prekoračil dovoljenih 90 dni bivanja v schengenskem prostoru.