enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - soglasje k izdaji enotnega dovoljenja
Ker je tožena stranka izpodbijani akt izdala izključno na podlagi dejstva, da Zavod za zaposlovanje ni dal soglasja, zavod pa ni ugotovil, da ni izpolnjen pogoj iz prve ali druge alineje 1. odstavka 18, člena ZZSDT, je tožba utemeljena.
ZTuj-2 člen 67. ZUP člen 252. ZUS-1 člen 64, 64/4.
tujec - odstranitev tujca iz države - odločba o vrnitvi - načelo nevračanja - napotki sodišča - obrazložitev odločbe drugostopenjskega organa
Tožena stranka napotkom sodišča v ponovljenem postopku ni sledila, na kar v tožbi utemeljeno opozarja tudi tožnik, ker je ob reševanju pritožbe v konkretnem primeru očitno zmotno ocenila kot irelevantne vse tožnikove navedbe in dokazne predloge v zvezi z uveljavljanjem načela prepovedi nevračanja (non refoulement), ki jih je tožnik kot stranka v postopku neuspešno uveljavljal tako v pritožbenem postopku, kot tudi že pred tem v ponovljenem postopku pred organom prve stopnje.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo tujca - podaljšanje dovoljenja - pogoji za podaljšanje dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - davčni dolg
Tožniku je bilo v preteklosti že večkrat podaljšano dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve in s tem dana možnost pridobivanja finančnih sredstev, tudi za poravnavo obveznosti do države, vendar pa je očitno vsa pridobljena sredstva porabil izključno za sebe in svojo družino. Tožnik je imel v vsem tem času več možnosti, da bi svoje obveznosti poravnal ali pa izkazal vsaj pripravljenost, da bi to storil (na primer, lahko bi zaprosil za poravnavo obveznosti v obrokih), pa tega ni storil niti po tem, ko ga je tožena stranka seznanila s svojimi ugotovitvami in tem, da neplačilo davčnih obveznosti šteje kot razlog za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, torej kot razlog za zavrnitev prošnje za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca.
ZTuj-2 člen 51, 51/1. ZUP člen 214, 237, 237/2, 237/2-7.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov - osebne okoliščine - obrazložitev odločbe
Pri predhodnem preizkusu tožbe je v konkretnem primeru sodišče ocenilo, da ima izpodbijani upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, saj v obrazložitvi tožena stranka sploh ni navedla prav nobenega razloga, zaradi katerega navedenih osebnih okoliščin tožnice (ki je še dojenček, v starosti 12 mesecev in je povsem odvisna od svoje matere, ki ima dovoljenje za začasno prebivanje in delo v Sloveniji) ne bi bilo mogoče šteti kot utemeljen razlog, zaradi katerega je njeno bivanje v Republiki Sloveniji upravičeno, kar onemogoča preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe z vidika njene pravilnosti in zakonitosti.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa - upravičenec do odškodnine
Tožnica ni upravičena do odškodnine, ker ne izpolnjuje nobenega pogoja iz 1. ali druge alineje 1. odstavka 1. člena ZPŠOIRSP, ali iz 2. odstavka 1. člena tega zakona. Tožnica pa v tožbi niti ne nasprotuje ugotovitvi, da ni pridobila dovoljenja za stalno prebivanje v Sloveniji po zakonih, ki so našteti v prvi alineji omenjenega člena, oziroma, da ni pridobila državljanstva Republike Slovenije, da ni vložila vloge za izdajo dovoljenja za prebivanje niti ni podala vloge za državljanstvo.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost
Tožnik se kot (bivši) oficir JLA razumljivo ni mogel vrniti v Slovenijo potem, ko je bil izbrisan in je imel stigmo oficirja oziroma bivšega oficirja JLA. Poleg izbrisa so k temu prispevale vojne razmere in njegovo zdravstveno stanje, saj je zbolel (diabetes), kar je v postopku tudi prepričljivo dokazoval, in je kot begunec dobil zdravstveno oskrbo v Avstriji.
Tudi če so se številni vstopi v Slovenijo dejansko končali le kot prehodi v tranzitu, ker tožnik ni uspel na zakonit način ostati v Sloveniji, to ne pomeni, da je opustil namero, da bi imel v Sloveniji „središče življenjskih interesov“ v smislu ekonomskih in socialnih vezi, saj upravičena odsotnost zaradi razlogov iz 3. odstavka člena 1.č. ZUSDDD ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Sloveniji (1. odstavek 1.č člena ZUSDDD). Poskus ureditve statusa bivanja, ki bi bil podprt z listinskim dokazom, ni nujen formalni dokaz, ki bi ga tožnik moral predložiti, da bi dokazal izpolnjevanje dejanskega prebivanja v drugem petletnem obdobju.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa - skrajšani ugotovitveni postopek - novi dokazi
Tožnik je v pritožbenem postopku skupaj s pritožbo priložil tudi potrdilo o stalnem prebivališču, ki ga je izdal Mestni sekretariat za notranje zadeve mesta Ljubljane, iz katerega izhaja, da je tožnik stalno prijavljen v Ljubljani na naslovu X. Prav tako pa je tožnik priložil tudi potrdilo o tem, da je državljan Republike Slovenije, pri čemer je bilo potrdilo izdano dne 11. 9. 1992. Tako potrdilo o stalnem prebivanju kot potrdilo o državljanstvu sta datirana po datumu izbrisa, ki se je zgodil 26. 2. 1992. Drugostopenjski organ v svoji odločbi sicer navaja, da je tožnik k pritožbi priložil tudi ta dva potrdila, vendar pa se v nadaljevanju obrazložitve do te dokumentacije ne opredeli. Dokumenta sta glede na njuno dokazno veljavo v smislu tretjega odstavka 179. člena ZUP za odločanje v tej zadevi tolikšnega pomena, da bi se moral drugostopenjski organ do njiju opredeliti.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - poskus vrnitve v Republiko Slovenijo
Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da je tožnik skupaj z družino odšel na dopust v avgustu 1991, po končanem dopustu pa se niso mogli več vrniti v Republiko Slovenijo, pravilno pa je tudi ugotovil, da tožnik ni dokazal, da se je po preteku petletne dopustne odsotnosti v nadaljnjih petih letih poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, saj je izjavil, da se v Republiko Slovenijo tudi po pridobitvi potnega lista ni poskušal vrniti in ni predložil nobenega dokazila, s katerim bi dokazal, da se je po preteku petletne dopustne odsotnosti v obdobju nadaljnjih petih let poskušal vrniti v Republiko Slovenijo.
ZTuj-2 člen 32, 32/3, 35, 35/1, 36. ZUP člen 129, 129/1, 260, 260/1, 260/1-9, 267.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje - rok za vložitev prošnje za podaljšanje dovoljenja - zavrženje prošnje - predlog za obnovo upravnega postopka - možnost sodelovanja
Odločba z dne 30. 12. 2014 je postala dokončna in pravnomočna, saj zoper to odločbo, ki tožnici očitno ni bila osebno vročena, ni bila vložena pritožba. Tožnica je po dokončnosti te odločbe vložila vlogo, v kateri je obširno pojasnjevala okoliščine v zvezi z dovoljenjem za začasno prebivanje, ki jo je po pozivu prvostopenjskega organa opredelila kot prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. Organ bi to vlogo moral obravnavati kot predlog za obnovo postopka.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - upravičena odsotnost
Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da v primeru tožnice ni podan nobeden od upravičenih razlogov odsotnosti iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD za prvo petletno obdobje, zaradi česar po mnenju sodišča tudi ni bilo potrebno ugotavljati poskusov vračanja in nadaljevanja z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, ki ga v primeru upravičene odsotnosti za prvo petletno obdobje zahteva 1.č člen ZUSDDD.
Tožnica ni dokazala, da je njena odsotnost iz Republike Slovenije upravičena, saj njen odhod iz Republike Slovenije zaradi varnosti in nadaljevanja šolanja otrok v Srbiji ni eden od upravičenih razlogov za odsotnost v skladu z določbo tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD in odhod tožnice iz Republike Slovenije tudi ni bil zaradi posledic izbrisa, saj je bil izbris opravljen 26. 2. 1992, tožnica pa je državo zapustila leta 1991 na lastno željo.
ZTuj-2 člen 47, 47/4, 55, 55/1, 55/1-1, 55/1-6, 55/5.
dovoljenje za začasno prebivanje - združitev družine - pogoji za izdajo dovoljenja - družinski član - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS
Zgolj na podlagi dejstva, da se tujka ne šola redno oziroma da si je želela le, da bi bila vpisana na neko šolo, še ni mogoče trditi, da so bila njena ravnanja storjena z namenom zlorabe pravnega instituta dolžnosti preživljanja in usmerjena v lažjo pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, neredno obiskovanje šole s strani mladostnika pa samo po sebi še ne more zadoščati za utemeljitev obstoja domneve, da se ta ne bo podrejal pravnemu redu RS.
Prvostopenjski organ je pri odločanju spregledal določbo četrtega odstavka 47. člena ZTuj-2, po kateri se lahko za družinskega člana tujca izjemoma šteje tudi drugega sorodnika tujca, če posebne okoliščine govorijo v prid združitvi družine v Republiki Sloveniji, tožnik pa v upravnem postopku, kot tudi v tožbi, zatrjuje prav tovrstne okoliščine, ko navaja, da bi bilo treba zaradi njegovega dejanskega preživljanja hčerke, s katero skupaj živita v RS in si oba želita, da bi lahko hčerka tukaj dokončala šolanje, njegovi prošnji za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujke ugoditi.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa - upravičenec do odškodnine
V zadevi ni sporno, da je imel tožnik stalno prebivališče prijavljeno v Republiki Slovenije vse do 26. 2. 1992, ko je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. V zadevi tudi ni sporno, da je prvič poskušal urediti svoj status šele 14. 7. 2014, ko je pri organu vložil vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD, ki je bila pravnomočno zavržena, saj jo je vložil po uveljavitvi ZUSDDD-B. Tožnik zato ne sodi v drugo kategorijo upravičencev do povračila škode, kot je določeno v drugem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja
Posebnost tega primera v primerjavi z drugimi spori v zvezi s popravo krivic zaradi izbrisa iz registra je v tem, da je tožnik že 18. 12. 1991 vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije navkljub njegovemu dejanskemu odhodu iz ozemlja Slovenije. Zato je točnost dejstev, ki izvirajo iz potrdila z dne 8. 3. 1993 zelo vprašljiva, kajti v času izdaje potrdila je veljala določba 2. odstavka 81. člena ZTuj, po katerem za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike in jim je bila v postopku sprejema v državljanstvo republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije izdana negativna odločba, začnejo veljati določbe tega zakona dva meseca po dokončnosti odločbe, to pa je, kot je pravilno ugotovila tožena stranka, dne 22. 12. 1992. Tožena stranka je zato lahko imela upravičen pomislek, da je tožniku dovoljenje za stalno prebivanje prenehalo dne 22. 12. 1992 in ne prej.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - središče življenjskih interesov
Tožeča stranka je leta 1969 odšla delat v Nemčijo in je tam delala ter živela z ženo in otroki tudi dokler ni šla v pokoj leta 2000. Tožeča stranka v svojih izjavah tudi ni navajala, da se v Slovenijo ni mogla vrniti, ker bi imela interes ali željo, da bi v Sloveniji živela in tudi nikdar ni bila zavrnjena pri vstopu v Slovenijo, kamor je po njenih navedbah potovala s potnim listom BiH oziroma ji vrnitev nikdar ni bila preprečena zaradi izbrisa. Redni prihodi v Slovenijo zaradi dopusta in posedovanje nepremičnine v Sloveniji in izjave prič, da je tožeča stranka (morebiti) imela subjektivno prepričanje, da je doma v Sloveniji, pa ni nekaj, kar bi lahko odtehtalo dejstvo, da je od leta 1969 stalno živela v Nemčiji, kjer je delala in kjer je živela njena družina in so se šolali njeni otroci, kar izpričuje, da je bilo središče njenih življenjskih interesov v smislu ZUSDDD v Nemčiji, četudi je gojila poseben odnos do »doma« v Sloveniji.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - središče življenjskih interesov
Tožeča stranka je meseca aprila leta 1970 odšla delat v Nemčijo in je tam delala ter živela z možem in otroki, dokler ni šla v pokoj leta 2008. Tožnica v svojih izjavah tudi ni navajala, da se v Slovenijo ni mogla vrniti, ker bi imela interes ali željo, da bi v Sloveniji živela in tudi nikdar ni bila zavrnjena pri vstopu v Slovenijo, kamor je po njenih navedbah potovala s potnim listom BiH oziroma ji vrnitev nikdar ni bila preprečena zaradi izbrisa. Redni prihodi v Slovenijo zaradi dopusta in posedovanje nepremičnine v Sloveniji in izjave prič, da je tožeča stranka (morebiti) imela subjektivno prepričanje, da je doma v Sloveniji, pa ni nekaj, kar bi lahko odtehtalo dejstvo, da je od leta 1970 stalno živela v Nemčiji, kjer je delala in kjer je živela njena družina in so se šolali njeni otroci, kar izpričuje, da je bilo središče njenih življenjskih interesov v Nemčiji v smislu ZUSDDD, četudi je gojila poseben odnos do »doma« v Sloveniji.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - upravičena odsotnost - mladoletni otrok
Tožnica je Republiko Slovenijo skupaj z materjo zapustila že januarja 1992, njena odsotnost pa ni posledica enega od razlogov, določenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD, zato pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji ni izpolnjen. Prvostopenjski organ je pravilno upošteval dejstva, da se za otroka, ki je Republiko Slovenijo zapustil skupaj s starši, ugotavljajo razlogi, zaradi katerih so otrokovi starši skupaj z njim zapustili Republiko Slovenijo.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa - upravičenec do odškodnine
Med strankama ni sporno, da je bil tožnik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Prav tako ni sporno, da ni pridobil dovoljenja za stalno prebivanje niti ni bil sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, torej v prvo kategorijo upravičencev ne more spadati. Tožnik pa tudi ne zanika, da dejansko ni vložil vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, s čimer bi sicer izpolnjeval enega od pogojev iz drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Tožnica Slovenije ni zapustila zaradi posledic izbrisa dne 26. 2. 1992, temveč jo je zapustila pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, to je julija 1991. Na podlagi teh ugotovitev je pravilen zaključek obeh upravnih organov, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje.
ZTuj-2 člen 37, 47, 47/1, 55, 55/1, 55/1-5, 55/5. URS člen 2, 15, 35, 54. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 8.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela - podaljšanje dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - pravica do zasebnega in družinskega življenja - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Kljub temu, da so pri tožniku podani razlogi zaradi, katerih pristojni organ lahko zavrne prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, pa je tožena stranka spregledala drugo fazo odločanja oziroma ugotovitvenega postopka v zvezi z dovoljenjem za začasno prebivanje. Pristojni organ mora namreč skladno s petim odstavkom 55. člena ZTuj-2 v postopku izdaje in podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje družinskemu članu v primeru, ko obstoji razlog za zavrnitev podaljšanja dovoljenja, upoštevati naravo in trdnost družinskega razmerja, dolžino njegovega prebivanja v Republiki Sloveniji ter obstoj družinskih, kulturnih in socialnih vezi z matično državo. To določilo se mora razlagati in uporabiti v povezavi s prvim odstavkom 47. člena ZTuj-2, ki med drugim določa, da se tujcu, ki ima v Republiki Sloveniji dovoljenje za začasno prebivanje, razen tujcu, ki ima dovoljenje za začasno prebivanje, izdano zaradi opravljanja sezonskega dela, ob pogojih in v skladu s tem zakonom prizna pravica do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine z družinskimi člani, ki so tujci.
Zavrnitev prošnje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje lahko pomeni kršitev določila petega odstavka 55. člena ZTuj-2, če je poseg v pravico tožnika do družinskega življenja iz prvega odstavka 54. člena (in iz 35. člena) Ustave Republike Slovenije in 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesorazmeren. Zato je za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe bistveno, ali je prvostopenjski organ na pravilen način ugotavljal sprva obstoj tožnikovega družinskega življenja ter nato še dopustnost (upravičenost) posega v omenjeno ustavno pravico tožnika zaradi zavrnitve prošnje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje z vidika načela sorazmernosti.
dovoljenje za začasno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - ukrep prepovedi vstopa v državo
Med strankama dejstvo, da je bila tožnici pravnomočno izrečena prepoved vstopa v Republiko Slovenijo, ni sporno. Zato je po presoji sodišča tožena stranka ravnala pravilno, ko je v obnovljenem postopku dovoljenje za začasno prebivanje razveljavila.