enotno dovoljenje za prebivanje in delo - pogoji za izdajo dovoljenja - nevarnost za javni red in varnost
Tožena stranka je na podlagi ugotovitve, da je bil tožnik s sodbo pravnomočno obsojen na 9 mesecev zapora, s preizkusno dobo 2 let, pravilno ocenila, da obstajaj razlogi za sum, da tožnik utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost in da obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem drugih nasilnih dejanj ali kaznivih dejanj in da je zato podan razlog iz 5. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - pogoj dejanskega življenja
Drugostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločbe izhajal iz napačne interpretacije, da bi moral tožnik po vložitvi vloge za začasno prebivanje na odločitev počakati v Sloveniji. Takšne obveznosti tožnik ni imel. Poleg tega je tožnik delal v Nemčiji in zato se je tja že iz ekonomskih razlogov moral vrniti. Tožnik torej zaradi zavrnitve dovoljenja za začasno prebivanje ni mogel prebivati v Sloveniji in je zato vzročno posledična zveza v širšem smislu podana.
ZTuj-2 člen 37, 37/2, 55, 55/1, 55/1-1. ZZSDT člen 18, 27.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - izdaja soglasja
Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje ni izdal soglasja k podaljšanju enotnega dovoljenja za namen zaposlitve tožnika pri delodajalcu. Vendar pa glede na specifično ureditev, ko gre za postopek odločanja o podaljšanju enotnega dovoljenja za namen zaposlitve, soglasje Zavoda ni nujno potrebno.
mednarodna zaščita - prosilec za mednarodno zaščito - mladoletnik
Tožena stranka je preuranjeno sklepala na to, da tožnik ni več mladoleten. Sodišče namreč meni, da glede na podatke upravnega spisa obstaja tolikšen dvom v njegovo starost, da ni mogoče brez izvedeniškega mnenja sklepati na njegovo polnoletnost.
dovoljenje za začasno prebivanje - družinski član slovenskega državljana - rok za vložitev prošnje - prepozna vloga - zavrženje prošnje
Upravni organ je pravilno ugotovil, da je tožnik predmetno vlogo vložil po poteku 90-dnevnega roka, kar je prepozno in je zato tožnikovo vlogo kot prepozno utemeljeno zavrgel.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - domneva nepodrejanja pravnemu redu rs - neporavnane davčne obveznosti
Že to, da je tožnica vedela, da je vpisana kot poslovodja družbe in da je zanjo odgovorna, obenem pa, kot trdi, ni razpolagala niti z denarjem niti z dokumentacijo, torej ker je upravljanje družbe nedvomno prepustila drugemu in ni poskrbela za izpolnjevanje obveznosti, ki jih je prevzela kot poslovodja, kaže, da je kršila pravni red Republike Slovenije.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - pogoji za izdajo dovoljenja - neizpolnjevanje pogojev
Od takrat, ko je tožnica vložila prošnjo za podaljšanje dovoljenja za prebivanje in delo, pa do izdaje sedaj izpodbijane odločbe je minilo le nekaj dni manj kot sedem mesecev, vendar pa tožnica, kljub temu da je tožena stranka trikrat podaljšala rok za dopolnitev, v vsem tem času prošnje ni dopolnila z zahtevanimi podatki.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja - stranka v postopku - aktivna legitimacija
Pri pravici iz 47. člena ZTuj-2 do združitve družine gre za pravico tujca (združevalca družine), o kateri se odloča na podlagi njegove vloge. Navedeno pomeni, da družinska člana nista aktivna legitimirana za vložitev takšne zahteve, in s tem tudi ne za vlaganje pravnih sredstev zoper odločitev pristojnega upravnega organa niti za vložitev tožbe v upravnem sporu.
dovoljenje za stalno prebivanje - združitev družine - pogoji za izdajo dovoljenja
Zakonodajalec je prav zato, da se lahko beguncu omogoči združevanje družine tudi z družinskimi člani, ki niso taksativno našteti v 2. odstavku 47a. člena ZTuj-2, primeroma določil širši krog družinskih članov z določilom 4. odstavka 47a. člena ZTuj-2.
Prav tako je bistveno pomanjkljiva obrazložitev izpodbijane odločbe v zvezi s stališčem tožene stranke, da "bolezen starša kot taka pa glede na določbo 4. alineje 2. odstavka 47a. člena ZTuj ni okoliščina, zaradi katere bi se starša polnoletnega begunca v Republiki Sloveniji štelo za družinskega člana" pri uveljavljanju njegove zakonske pravice do združitve družine, saj svojih razlogov v prid navedeni trditvi tožena stranka ne obrazloži, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj se v tem delu izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.
ZUP člen 9, 237, 237/2, 237/2-7. ZTuj-2 člen 37, 37/2, 55.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - izdaja soglasja - odločba o prekršku - načelo zaslišanja strank - obrazložitev odločbe
Čeprav je pooblaščenka zelo natančno v postopku izdaje upravnega akta navedla, da pravna argumentacija Zavoda RS za zaposlovanje ne drži, saj je bila delodajalcu izrečena globa zgolj za prekršek po ZDR-1, kjer pa ne velja prepoved zaposlovanja tujcev za obdobje treh let, ampak za krajše obdobje, se tožena stranka v odločbi do vseh teh navedb ni opredelila, zaradi česar je odločba tako pomanjkljivo obrazložena, da se je ne da preizkusiti, s čemer je podana kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.
upravni postopek - dovoljenje za stalno prebivanje - začasni zastopnik
Tožena stranka bi morala, preden je izdala sklep o postavitvi začasnega zastopnika, preveriti ali so podatki o tem, kje se tožnik nahaja, točni in to bodisi neposredno pri upravi zapora bodisi po diplomatski poti. Če bi tožena stranka ugotovila, da so podatki, ki jih je pridobila z zaslišanjem prič o tem, kje se tožnik nahaja, točni, bi morala od njega zahtevati da imenuje pooblaščenca za sprejem pisanj, šele kolikor bi ugotovila, da ti podatki ne držijo, pa bi mu lahko postavila začasnega zastopnika. Njena odločitev o postavitvi začasnega zastopnika je bila torej vsaj preuranjena.
dovoljenje za začasno prebivanje - razveljavitev dovoljenja - sredstva za preživljanje - združitev družine
Tožnik upravnemu organu ni predložil dokazil, s katerimi bi izkazal, da ima zadostna sredstva za preživljanje, zato po presoji sodišča ni izpolnjeval tega pogoja (zadostna sredstva za preživljanje) iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2.
Sodišče z utemeljitvijo, da se določba 2. alinee prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 smiselno uporablja tudi pri ugotavljanju razlogov za razveljavitev dovoljenja za začasno prebivanje, ker mora tujec ta pogoj izpolnjevati ves čas veljavnosti dovoljenja, soglaša. Ugotavlja tudi, da je upravni organ tožniku po ugotovitvi, da je v njegovi potni listini vpisana odsotnost iz RS od 17. 11. 2015 do 4. 2. 2016, dal možnost dokazati drugačno dejansko stanje. Tožnik upravnemu organu dokazil, ki bi dokazovala drugačno dejansko stanje ni predložil, zato je po presoji sodišča utemeljen očitek upravni organov, da je tožnik, skupaj z ženo, ki ji je bila z izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujca priznana pravica do združitve družine, pridobil dovoljenje za začasno prebivanje v nasprotju z namenom, za katerega je bilo izdano.
tujec - dovolitev zadrževanja - pogoji za dovolitev zadrževanja
Okoliščina, da tožnik ne namerava zapustiti RS, bo predstavljala le podlago za začetek postopka njegove odstranitve iz RS, kar pomeni izdajo odločbe z določitvijo roka za prostovoljno zapustitev države. Posledično to pomeni, da bo lahko šele po izdaji navedene odločbe zaprosil za dovolitev zadrževanja iz razlogov, določenih v 73. členu ZTuj-2.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa - upravičenec do odškodnine
Iz podatkov v spisu, ki niso sporni, izhaja, da je tožnik, ki je bil izbrisan, zapustil RS (skupaj z družino) avgusta 1993 in od tedaj dalje živi v BIH. Nikoli se ni poskušal vrniti v RS in si tu tudi ni poskušal urediti statusa.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa - upravičenec do odškodnine
Tožnica je res bila izbrisana, vendar pa se, kot je sama povedala na zaslišanju, po zapustitvi RS v RS ni nikoli vrnila in se tudi ni poskušala vrniti, torej tudi po koncu vojne v BiH ne. Po zapustitvi RS od avgusta 1993 je iz RS odsotna že več kot 20 let. Zato je zaključek upravnega organa, da tožnica v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (dne 26. 2. 1992) do pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi njene vloge za sprejem v državljanstvo RS (do dne 8. 12. 1998) v RS ni dejansko živela in tudi ni izkazala razlogov upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, šteti za pravilen.
dovoljenje za stalno prebivanje tujca - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje - poskusi vračanja
Tožena stranka je pravilno upoštevala, da je bil tožnik, ko je zapustil območje Republike Slovenije, še otrok in je zato v postopku glede okoliščin odhoda in razlogov za to, da se družina kasneje ni več vrnila, upoštevala razloge njegovih staršev.
dovoljenje za stalno prebivanje tujca - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje - poskusi vračanja
Tožnica je območje Republike Slovenija prostovoljno zapustila ob koncu julija 1991 in torej ni odšla zaradi izbrisa, kot zatrjuje, kasneje pa se, kot je sama povedala, ni več vračala, oziroma so ji bili izdani vizumi le zaradi obiska v letih 2007 do 2009.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - upravičena odsotnost - poskus vrnitve v Republiko Slovenijo - nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Zgolj dejstvo, da tožnik v postopku ni predložil nobenih listinskih dokazil, po presoji sodišča (še) ne zadostuje za zaključek, da ni izkazal poskusov vračanja. Še posebej glede na med strankama nesporno dejstvo, ki izhaja tudi iz podatkov v listinah predloženega upravnega spisa, in sicer iz zapisnika o zaslišanju priče "da je tožnik v letih 1994 do 1998 prihajal večkrat na leto na obisk in pri njih prespal/.../ lahko da je v Sloveniji bival tudi pri drugih prijateljih in znancih“. Navedeno posledično nakazuje tudi očitno protislovje z zaključkom tožene stranke, da dejansko življenje v RS ni izkazano za obdobje od maja 1997 do maja 2002.
ZTuj-2 člen 76, 78. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28.
pridržanje tujca - prosilec za mednarodno zaščito - nevarnost pobega
Sklep MNZ, izdan po Dublinski uredbi z dne 4. 1. 2017, se še ni začel izvrševati in čeprav je omenjeni sklep z dne 4. 1. 2017 postal pravnomočen in izvršljiv, to ne pomeni, da je s tem tožnik izgubil status prosilca za mednarodno zaščito, če sklep zaradi oviranja tožnika dejansko ni bil izvršen; postopek po Dublinski uredbi namreč ni bil pravno-formalno ustavljen, zato bi bil ukrep pridržanja zoper tožnika lahko podvržen kvečjemu pravnemu pravilu iz 28. člena Dublinske uredbe ne pa določilom 78 in 76. člena ZTuj-2. Zaradi napačne pravne podlage za pridržanje, pridržanje tožnika ni zakonito in je že iz tega razloga treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti.