dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja - stranka v postopku - aktivna legitimacija
Pri pravici iz 47. člena ZTuj-2 do združitve družine gre za pravico tujca (združevalca družine), o kateri se odloča na podlagi njegove vloge. Navedeno pomeni, da družinska člana nista aktivna legitimirana za vložitev takšne zahteve, in s tem tudi ne za vlaganje pravnih sredstev zoper odločitev pristojnega upravnega organa niti za vložitev tožbe v upravnem sporu.
dovoljenje za stalno prebivanje - združitev družine - pogoji za izdajo dovoljenja
Zakonodajalec je prav zato, da se lahko beguncu omogoči združevanje družine tudi z družinskimi člani, ki niso taksativno našteti v 2. odstavku 47a. člena ZTuj-2, primeroma določil širši krog družinskih članov z določilom 4. odstavka 47a. člena ZTuj-2.
Prav tako je bistveno pomanjkljiva obrazložitev izpodbijane odločbe v zvezi s stališčem tožene stranke, da "bolezen starša kot taka pa glede na določbo 4. alineje 2. odstavka 47a. člena ZTuj ni okoliščina, zaradi katere bi se starša polnoletnega begunca v Republiki Sloveniji štelo za družinskega člana" pri uveljavljanju njegove zakonske pravice do združitve družine, saj svojih razlogov v prid navedeni trditvi tožena stranka ne obrazloži, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj se v tem delu izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.
ZUP člen 9, 237, 237/2, 237/2-7. ZTuj-2 člen 37, 37/2, 55.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - izdaja soglasja - odločba o prekršku - načelo zaslišanja strank - obrazložitev odločbe
Čeprav je pooblaščenka zelo natančno v postopku izdaje upravnega akta navedla, da pravna argumentacija Zavoda RS za zaposlovanje ne drži, saj je bila delodajalcu izrečena globa zgolj za prekršek po ZDR-1, kjer pa ne velja prepoved zaposlovanja tujcev za obdobje treh let, ampak za krajše obdobje, se tožena stranka v odločbi do vseh teh navedb ni opredelila, zaradi česar je odločba tako pomanjkljivo obrazložena, da se je ne da preizkusiti, s čemer je podana kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.
upravni postopek - dovoljenje za stalno prebivanje - začasni zastopnik
Tožena stranka bi morala, preden je izdala sklep o postavitvi začasnega zastopnika, preveriti ali so podatki o tem, kje se tožnik nahaja, točni in to bodisi neposredno pri upravi zapora bodisi po diplomatski poti. Če bi tožena stranka ugotovila, da so podatki, ki jih je pridobila z zaslišanjem prič o tem, kje se tožnik nahaja, točni, bi morala od njega zahtevati da imenuje pooblaščenca za sprejem pisanj, šele kolikor bi ugotovila, da ti podatki ne držijo, pa bi mu lahko postavila začasnega zastopnika. Njena odločitev o postavitvi začasnega zastopnika je bila torej vsaj preuranjena.
dovoljenje za začasno prebivanje - razveljavitev dovoljenja - sredstva za preživljanje - združitev družine
Tožnik upravnemu organu ni predložil dokazil, s katerimi bi izkazal, da ima zadostna sredstva za preživljanje, zato po presoji sodišča ni izpolnjeval tega pogoja (zadostna sredstva za preživljanje) iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2.
Sodišče z utemeljitvijo, da se določba 2. alinee prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 smiselno uporablja tudi pri ugotavljanju razlogov za razveljavitev dovoljenja za začasno prebivanje, ker mora tujec ta pogoj izpolnjevati ves čas veljavnosti dovoljenja, soglaša. Ugotavlja tudi, da je upravni organ tožniku po ugotovitvi, da je v njegovi potni listini vpisana odsotnost iz RS od 17. 11. 2015 do 4. 2. 2016, dal možnost dokazati drugačno dejansko stanje. Tožnik upravnemu organu dokazil, ki bi dokazovala drugačno dejansko stanje ni predložil, zato je po presoji sodišča utemeljen očitek upravni organov, da je tožnik, skupaj z ženo, ki ji je bila z izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujca priznana pravica do združitve družine, pridobil dovoljenje za začasno prebivanje v nasprotju z namenom, za katerega je bilo izdano.
tujec - dovolitev zadrževanja - pogoji za dovolitev zadrževanja
Okoliščina, da tožnik ne namerava zapustiti RS, bo predstavljala le podlago za začetek postopka njegove odstranitve iz RS, kar pomeni izdajo odločbe z določitvijo roka za prostovoljno zapustitev države. Posledično to pomeni, da bo lahko šele po izdaji navedene odločbe zaprosil za dovolitev zadrževanja iz razlogov, določenih v 73. členu ZTuj-2.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa - upravičenec do odškodnine
Iz podatkov v spisu, ki niso sporni, izhaja, da je tožnik, ki je bil izbrisan, zapustil RS (skupaj z družino) avgusta 1993 in od tedaj dalje živi v BIH. Nikoli se ni poskušal vrniti v RS in si tu tudi ni poskušal urediti statusa.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa - upravičenec do odškodnine
Tožnica je res bila izbrisana, vendar pa se, kot je sama povedala na zaslišanju, po zapustitvi RS v RS ni nikoli vrnila in se tudi ni poskušala vrniti, torej tudi po koncu vojne v BiH ne. Po zapustitvi RS od avgusta 1993 je iz RS odsotna že več kot 20 let. Zato je zaključek upravnega organa, da tožnica v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (dne 26. 2. 1992) do pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi njene vloge za sprejem v državljanstvo RS (do dne 8. 12. 1998) v RS ni dejansko živela in tudi ni izkazala razlogov upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, šteti za pravilen.
dovoljenje za stalno prebivanje tujca - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje - poskusi vračanja
Tožena stranka je pravilno upoštevala, da je bil tožnik, ko je zapustil območje Republike Slovenije, še otrok in je zato v postopku glede okoliščin odhoda in razlogov za to, da se družina kasneje ni več vrnila, upoštevala razloge njegovih staršev.
dovoljenje za stalno prebivanje tujca - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje - poskusi vračanja
Tožnica je območje Republike Slovenija prostovoljno zapustila ob koncu julija 1991 in torej ni odšla zaradi izbrisa, kot zatrjuje, kasneje pa se, kot je sama povedala, ni več vračala, oziroma so ji bili izdani vizumi le zaradi obiska v letih 2007 do 2009.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - upravičena odsotnost - poskus vrnitve v Republiko Slovenijo - nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Zgolj dejstvo, da tožnik v postopku ni predložil nobenih listinskih dokazil, po presoji sodišča (še) ne zadostuje za zaključek, da ni izkazal poskusov vračanja. Še posebej glede na med strankama nesporno dejstvo, ki izhaja tudi iz podatkov v listinah predloženega upravnega spisa, in sicer iz zapisnika o zaslišanju priče "da je tožnik v letih 1994 do 1998 prihajal večkrat na leto na obisk in pri njih prespal/.../ lahko da je v Sloveniji bival tudi pri drugih prijateljih in znancih“. Navedeno posledično nakazuje tudi očitno protislovje z zaključkom tožene stranke, da dejansko življenje v RS ni izkazano za obdobje od maja 1997 do maja 2002.
ZTuj-2 člen 76, 78. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28.
pridržanje tujca - prosilec za mednarodno zaščito - nevarnost pobega
Sklep MNZ, izdan po Dublinski uredbi z dne 4. 1. 2017, se še ni začel izvrševati in čeprav je omenjeni sklep z dne 4. 1. 2017 postal pravnomočen in izvršljiv, to ne pomeni, da je s tem tožnik izgubil status prosilca za mednarodno zaščito, če sklep zaradi oviranja tožnika dejansko ni bil izvršen; postopek po Dublinski uredbi namreč ni bil pravno-formalno ustavljen, zato bi bil ukrep pridržanja zoper tožnika lahko podvržen kvečjemu pravnemu pravilu iz 28. člena Dublinske uredbe ne pa določilom 78 in 76. člena ZTuj-2. Zaradi napačne pravne podlage za pridržanje, pridržanje tožnika ni zakonito in je že iz tega razloga treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti.
Upravno sodišče vsaj od leta 2004 naprej razlaga pojem „iste upravne zadeve“ ne prek tega, ali gre v svojem bistvu za primerljiva zahtevka - na primer za prošnji za dovoljenje za začasno prebivanje ali za prošnji za državljanstvo - ampak prek tega, ali se oba zahtevka, ki ju je treba primerjati na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, in ki sicer lahko merita na isti učinek za vlagatelja vloge, opirata na isto pravno in dejansko podlago.
Tožena stranka v izpodbijanem aktu ni naredila nobene primerjave med pravno podlago za izdajo dovoljenja iz 1. odstavka 36. člena ZTuj-2 s pravno podlago za izdajo dovoljenja po 1. odstavku 51. člena ZTuj-2, pri čemer se že naslova obeh pravnih določil razlikujeta, različni pa so tudi procesni pogoji uveljavljanja teh dveh zahtevkov.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - ustavitev postopka - vrnitev v prejšnje stanje - opravičljivi razlogi
V konkretnem primeru ne gre za zamudo pri prekluzivnem roku, vendar pa ta okoliščina še vedno ne more opravičiti tega, da ni navedenega nobenega utemeljenega razloga za to, zakaj tožeča stranka ni pravočasno prosila za podaljšanje roka.
ZUP člen 7, 135, 254. ZTuj-2 člen 60, 60/3. URS člen 53. EKČP člen 8.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja - varstvo pravic strank - odstranitev iz države - varstvo otrokovih pravic - pravica do družinskega življenja
Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe ni razvidno, ali je organ preverjal, ali je bila pooblaščenka tožnika zares napačno poučena in ali je bila opozorjena na to, kaj bo imelo za posledico, če umakne vlogo.
Prvostopenjski organ bi moral upoštevati pravice tožnika kot mladoletnega otroka do varstva pred nesorazmernim posegom v njegovo pravico do družinskega življenja.
podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje - odstranitev tujca iz države - prošnja za dovolitev zadrževanja - tožba v upravnem sporu - pravni interes
Ker so na podlagi odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije nastopile okoliščine za zakonito prebivanje tožnikov v državi (tako dolgo, dokler o njihovi prošnji za podaljšanje dovoljenja ne bo odločeno) in torej razlogov za njihovo odstranitev ni več, so s tem postali nerelevantni tudi razlogi za dovolitev zadrževanja. Zato sodišče zaključuje, da si tožniki pravnega položaja v tem upravnem sporu ne morejo izboljšati, saj izpodbijani akt očitno več ne posega v njihove pravice in pravne koristi. Glede na obrazloženo zato tudi ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo v tem upravnem sporu.
dovoljenje za delo tujca - pogoji za izdajo dovoljenja - pritožba - predlog za vrnitev v prejšnje stanje
Pristojni organ za odločanje o vrnitvi v prejšnje stanje bi bil prvostopni organ, pri katerem je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje tudi vložen in le-ta bi moral najprej s sklepom odločiti o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, šele nato bi lahko poslal pritožbo v reševanje drugostopenjskemu organu ali pa bi o njej odločil sam, če bi bili za to podani pogoji po ZUP.
tujec - dovoljenje za začasno prebivanje družinskega člana - pogoji za izdajo dovoljenja - sklenitev zakonske zveze z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje - dokazni standard
Prvostopenjski in drugostopenjski organ pri svoji odločitvi nista pravilno uporabila zahtevanega dokaznega standarda glede zakonskega zadržka iz 6. alineje prvega odstavka 128. člena ZTuj-2, saj nista upoštevala, da bi moralo biti za uporabo navedene določbe očitno, da gre pri tožnici in A.A. za zakonsko zvezo, sklenjeno predvsem z namenom pridobitve dovoljenja za začasno prebivanje.
dovoljenje za začasno prebivanje - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - nova dejstva in novi dokazi
Ugotovitev tožene stranke o povečanem številu zlorab tujcev ni razlog za negativno odločitev, ampak je to neprerekano dejstvo tožena stranka uporabila samo kot element, ki vzbuja dvom v to, da bi tožnik podal prošnjo za izdajo enotnega dovoljena za prebivanje in delo skladno z namenom, zaradi katerega se takšno dovoljenje izdaja.
Ne gre verjeti, da tožnik zaproša za izdajo enotnega dovoljenja iz zakonitih razlogov, ker ne le, da družba nima poslovnega načrta in dela, ampak tudi direktor prihodnost družbe v celoti opira zgolj na vložek in znanje tožnika, ki v času izdaje odločbe niti ne razume niti ne govori slovenskega jezika, hkrati pa tožnik niti v upravnem postopku niti v tožbi ne navede kakšna konkretna „razna znanja“ ima, kakšne „razne posle“ je že sklepal, niti kakšne so njegove konkretne „želje in vizije, da bo zadevo s časom razširil in zaposlil nove delavce“.
Tako tožnik in tudi C.C. sta v upravnem postopku na zaslišanju izpovedala, da je vse plačal C.C., tožnik pa mu bo vložena finančna sredstva za poslovni delež družbe povrnil šele po prihodu v Republiko Slovenijo. Tožnik je bil z dejstvom seznanjen nanj pa se je odzval s pisno izjavo vendar iz te izjave ne izhaja, da bi tožnik omenil, da bi za svoj poslovni delež že plačal. Tožnik tudi v tožbi ni navedel niti, da gre za dejstvo, ki bi obstajalo v času izdaje izpodbijane odločbe, niti ni navedel upravičenih razlogov, zakaj tega ni povedal že prej.