tujci - omejitev gibanja tujcu - preizkus po uradni dolžnosti - odločba Ustavnega sodišča
Stališče, da Upravno sodišče preizkus utemeljenosti omejitve gibanja po uradni dolžnosti opravi (še)le v primeru, ko je bila tujcu omejitev gibanja podaljšana, in sicer pred potekom devetih mesecev skupne omejitve gibanja, je jasno razvidno tudi iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-75/21-17 (glej zlasti 26. točko, pa tudi nadaljnje točke obrazložitve te odločbe), v kateri Ustavno sodišče nejasnosti in protiustavnosti zakonske ureditve s tega vidika ni izpostavilo. Opisana razlaga zakona je tudi sistemsko ustreznejša od dosedanje prakse (po kateri je Upravno sodišče preizkus omejitve gibanja po uradni dolžnosti opravilo pred iztekom obdobja prvih šestih mesecev omejitve gibanja) ter omogoča periodični sodni nadzor nad tujcu izrečeno omejitvijo gibanja in podaljšanjem omejitve gibanja (na podlagi tožb tujca in sodnega preizkusa utemeljenosti podaljšanja omejitve gibanja po uradni dolžnosti) skozi celotno obdobje trajanja ukrepa.
tujci - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - stranka v postopku - aktivna legitimacija - stranski udeleženec - razpisan ukrep v Schengenski informacijski sistem - prepoved vstopa v schengenskem informacijskem sistemu - prepoved vstopa v schengensko območje - ukrep prepovedi vstopa v državo
Ne glede na (ne)sodelovanje stranke v postopku je po presoji sodišča upravni organ v vsakem primeru dolžan izpeljati posvetovalni postopek z državo članico odobritve skladno s citirano določbo 27. člena Uredbe (EU) 2018/1961 Evropskega parlamenta in svet z dne 28. novembra 2018 o vzpostavitvi, delovanju in uporabi schengenskega informacijskega sistema (SIS) na področju mejnih kontrol, o spremembi Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma ter o spremembi in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1987/2006, in nato (po prejemu odgovora države članice izdajateljice ukrepa) sprejeti obrazloženo odločitev o odobritvi oziroma podaljšanju dovoljenja za prebivanje oziroma zavrnitvi takšne vloge, ob tem pa mora upoštevati tako določila nacionalnega prava kot tudi določbo (d) prvega odstavka 27. člena Uredbe (EU) 2018/1961, ki je v Republiki Sloveniji neposredno uporabna.
omejitev gibanja tujcu - nastanitev v centru za tujce - nevarnost pobega - nujnost in sorazmernost ukrepa
Toženka je nevarnost pobega tožnika in neustreznost izreka milejšega ukrepa utemeljila z ugotovitvami, da tožnik ni upošteval odločbe o vrnitvi, čeprav je bil opozorjen na posledice takega ravnanja, da v RS biva nezakonito in da nima nobenih dokumentov, ki so nujno potrebni za odhod iz RS.
ZUP člen 94, 96, 96/2, 96/4. ZUS-1 člen 28, 28/1. ZPPreb-1 člen 10, 10/2.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - rok za tožbo - zavrženje tožbe - vročitev z javnim naznanilom - razveljavitev dovoljenja za prebivanje - prijava prebivališča
Iz sporočila o vročanju izpodbijane odločbe z javnim naznanilom, ki se nahaja v upravnem spisu, je razvidno, da se je tožena stranka takšnega načina vročanja poslužila, ker odločbe ni mogla tožniku vročiti osebno. Razlog za to je bil na strani tožnika, ki v upravnem postopku ni imel pooblaščenca, in ni prijavil prebivališča v Republiki Sloveniji, čeprav je bil skladno z določbo drugega odstavka 10. člena ZPPreb-1 to dolžan storiti. Da se je tožnik v Republiki Sloveniji nahajal neznano kje, kaže tudi obvestilo njegovega slovenskega delodajalca družbe A., d.o.o. toženi stranki z dne 2. 4. 2024, da je tožnik pobegnil neznano kam.
Tožnik meni, da bi mu morala tožena stranka izpodbijano odločbo vročati v njegovo matično državo, s čimer se sodišče ne more strinjati. Kot je ugotovilo že zgoraj, bi bil tožnik skladno s slovensko zakonodajo dolžan prijaviti prebivališče v Sloveniji, pa tega ni storil. Poleg tega ne navaja, da je v času predmetnega upravnega postopka bival na svojem naslovu v Tuniziji in da bi mu zato tožena stranka lahko tja vročila izpodbijani akt. Podatki iz upravnega spisa kažejo, da tožnik v tem času Republike Slovenije ni zapustil.
ZTuj-2 člen 76b, 76c, 76c/6, 76c/2-4, 76c/3, 78. ZUP člen 87, 87/1, 87/2. ZUS-1 člen 29, 29/3, 36, 36/1, 36/1-2.
tujec - nastanitev v centru za tujce - hišni red - kršitev pravil - strožji policijski nadzor - rok za vložitev tožbe - vročilnica - prepozna tožba - zavrženje tožbe - omejitev pravic - načelo sorazmernosti - sorazmernost ukrepa
Če prihaja do težjih kršitev pravil bivanja ali ponavljanja lažjih kršitev, se tujcu lahko izreče omejitev uveljavljanja pravic iz pravil gibanja, med drugim tudi omejitev uporabe lastnega telefona za čas do dveh tednov. Tožena stranka je torej tožniku izrekla ukrep, ki ima podlago v četrti alineji drugega odstavka 76.c člena ZTuj-2. Tožena stranka je po presoji sodišča natančno ter v skladu z zahtevo tretjega odstavka 76.c člena ZTuj-2 pojasnila vse okoliščine, s katerimi je utemeljila izbiro ukrepa in čas njegovega trajanja. Tožena stranka je pri izreku ukrepa iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe pravilno upoštevala, da doslej izrečeni ukrepi pri tožniku niso dosegli svojega namena, saj je s kršitvami nadaljeval. Tožnik je nedvomno vedel, da so njegova ravnanja kršitev pravil bivanja v Centru in tudi kakšni ukrepi se lahko izrečejo v primeru kršitev, saj sta mu bila že ob prihodu v Center vročena Pravilnik in izvleček iz ZTuj-2 v jeziku, ki ga razume, na kršitve in posledice kršitev pa so ga policisti seznanili ob vsaki posamezni kršitvi. Tožena stranka ob prvih kršitvah ni posegla po najstrožjih ukrepih, pač pa jih je postopno stopnjevala. Sodišče razume, da je tako ravnala s ciljem, da pri tožniku doseže, da bo spoštoval pravila bivanja. Ker pa dosedanji ukrepi takega cilja niso dosegli, je tožena stranka sprejela odločitev, da tožniku omeji uveljavljanje pravic iz pravil bivanja v obliki podaljšanja omejitve uporabe lastnega telefona, in to za čas enega tedna, kar je manj, kot bi mu sicer lahko izrekla in kaže na postopnost izrekanja ukrepov.
ZTuj-2 člen 78, 78/1, 85. ZUP člen 214, 214/1, 237, 237/2, 237/2-7.
tujec - omejitev gibanja - nastanitev v centru za tujce - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - rok za vložitev tožbe - obrazložitev odločbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka - enako varstvo pravic
Toženka v odločbi navaja določene okoliščine tožnikovega primera in povzema posamezne določbe ZTuj-2 (predvsem tiste, ki se nanašajo na izvajanje in trajanje izrečenega ukrepa ter možnost izreka milejšega ukrepa), pri čemer pa ne navede vsebine tistih zakonskih določb, ki urejajo, kdaj se sploh lahko tujcu izreče ukrep omejitve gibanja in namestitve v center, kar je za preizkus odločbe bistveno. Le tako je namreč mogoče razvideti tudi, katere okoliščine so ključne za izrek odrejenega ukrepa, ter preizkusiti, ali je bilo dejansko stanje ugotovljeno pravilno in popolnoma ter ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. Kadar je obrazložitev upravne odločbe glede katere od navedenih sestavin pomembno pomanjkljiva, odločbe ni mogoče preizkusiti, to pa je absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Bistveno pomanjkljiva obrazložitev upravne odločbe pomeni tudi kršitev pravice stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Ustrezna obrazložitev odločbe je namreč predpogoj za to, da lahko stranka odločbo učinkovito izpodbija. Po ustaljeni upravnosodni praksi zato pomanjkljive obrazložitve odločbe toženka ne more nadomestiti z odgovorom na tožbo v upravnem sporu.
tujec - omejitev gibanja - pogoji za omejitev gibanja tujcu - razlog za omejitev gibanja - podaljšanje omejitve gibanja - nesodelovanje v postopku - odločba o vrnitvi - pravnomočnost odločbe - lažna identiteta - nevarnost pobega - načelo sorazmernosti
V zadevi ni sporno, da je tožnik med letom 2019, ko je v RS prvič vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, in letom 2024, najmanj dvakrat samovoljno zapustil RS. Navedeno izhaja tudi iz nespornih dejstev, da je bil tožnik na podlagi Dublinske uredbe v RS dne 5. 10. 2021 vrnjen iz Švice, dne 13. 2. 2024 pa iz Nizozemske. RS je tožnik samovoljno zapustil, ko so bili v teku postopki v zvezi z mednarodno zaščito, ki jih je sprožil tožnik sam, in ki so bili prav zaradi njegovega postopanja ustavljeni. Že na podlagi zgoraj navedenih dejstev, ob tem, da tožnik ves čas postopka, tako pred upravnimi organi kot pred sodiščem, vztrajno zavrača vrnitev v Alžirijo, sodišče zaključuje, da je v konkretnem primeru izkazana nevarnost pobega tožnika v smislu citiranih določb 68. člena ZTuj-2.
ZDRS člen 10, 10/1, 10/1-3, 10/8. ZUP člen 9, 146, 146/1, 146/2, 214, 214/1.
sprejem v državljanstvo - pogoji za sprejem v državljanstvo - zagotovilo upravnega organa - pogoj dejanskega življenja v RS - dokazna ocena - središče življenjskih interesov - središče osebnih in ekonomskih interesov - pravica do izjave - načelo kontradiktornosti - ustna obravnava - načelo zaslišanja stranke v postopku - posebni ugotovitveni postopek - obrazložitev akta
Po stališču sodišča je prisotnost družine prosilca v RS zgolj eden izmed možnih (sicer pomembnih) pogojev izkazovanja dejanskega življenja prosilca v RS, ki pa vsekakor ni edini, zaradi česar je pogoj dejanskega bivanja mogoče dokazovati tudi z drugimi dokazi.
tujec - tujec, ki mora zapustiti državo - omejitev gibanja tujcu - omejitev gibanja tujcu, ki mora zapustiti državo - pogoji za omejitev gibanja tujcu - nevarnost pobega
Sodišče na podlagi vseh okoliščin konkretnega primera, ki jih je presodilo na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, sodi, da je omejitev gibanja udeležencu še vedno utemeljena. Ukrep mu je bil namreč odrejen zaradi nevarnosti pobega, iz države pa ga ni bilo mogoče odstraniti takoj.
ZTuj-2 člen 69, 69/1, 76, 79a, 79a/2. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 3, 3-1, 15, 15/1, 15/2.
tujci - omejitev gibanja - pridržanje v centru za tujce - pogoji za omejitev gibanja tujcu - razlog za omejitev gibanja - presoja razlogov, na katerih omejitev gibanja temelji - direktiva o vračanju - nevarnost pobega - lažna identiteta
Ukrep omejitve gibanja in namestitve v Center za tujce je bil udeležencu odrejen z odločbo o omejitvi gibanja z dne 5. 2. 2024, zaradi izvedbe postopka njegove odstranitve iz države, saj odstranitve ni bilo mogoče izvesti takoj, ker je tujec brez potrebne potne listine in ni izkazana njegova identiteta; obenem pa iz podatkov primera izhaja obstoj nevarnosti, da bo pobegnil in se s tem poskušal odstranitvi izogniti, odstranitve tujca iz države pa ni (bilo) mogoče doseči z uporabo milejših ukrepov.
ZMZ-1 člen 20, 20/3, 49, 49/15, 70, 70/4. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4/3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 7, 19, 19/2, 47. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3. ZUS-1 člen 59, 59/2, 59/2-1. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 27.
subsidiarna zaščita - resna škoda - odstranitev tujca iz države - načelo nevračanja - zdravstveno stanje prosilca - načelo lojalnega sodelovanja - pravo EU - zaslišanje - glavna obravnava - pravica do pritožbe
Sodna praksa Sodišča EU v zvezi z Direktivo o vračanju 2008/115 pomeni, da je Upravno sodišče moralo v tej zadevi zaradi obvezujoče metode razlage effet utile oziroma lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU ignorirati določbo petnajstega odstavka 49. člena ZMZ-1.
Tožena stranka sploh ni naredila ocene tveganja z vidika varstva pravice iz člena 19(2) Listine, kljub temu, da je tožnik poleg tega, da nima kje bivati v Alžiriji, omenil tudi zdravstvene razloge. Te razloge pa je omenil v takšnih okoliščinah in na način, da bi tožena stranka morala ta vidik spora razčistiti in ga vključiti v presojo.
Člen 5 Direktive 2008/115 v povezavi s členoma 1 in 4 ter 19(2) Listine nasprotuje temu, da država članica sprejme odločbo o vrnitvi ali zagotovi odstranitev državljana tretje države, ki nezakonito prebiva na ozemlju te države članice in ki ima hudo bolezen, če obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi vrnitev tega državljana, ker v namembni državi ni na voljo ustrezne oskrbe, tega izpostavila nevarnosti znatnega skrajšanja pričakovane življenjske dobe ali hitrega, znatnega in nepopravljivega poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja, kar bi povzročilo hude bolečine.
Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe, v povezavi z določbo o pravnem sredstvu v zadevah ponovnih prošenj in v pritožbenih zadevah odločanja o prvi prošnji za mednarodno zaščito ter 47. člena Listine in v tem razdelku obravnavanih sodb Sodišča EU, določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 zaradi načela enakovrednosti, kot sestavnega dela 47. člena Listine, ki ima neposredni učinek, ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.
omejitev gibanja tujcu, ki mora zapustiti državo - nevarnost pobega - tujec - tujec, ki mora zapustiti državo - omejitev gibanja tujcu - pogoji za omejitev gibanja tujcu
Sodišče je v svojih odločitvah že večkrat poudarilo, da je omejitev gibanja (kot poseg v pravico do osebne svobode) v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave dopustna v primerih, ki jih dovoljuje Ustava, oziroma kadar to zahtevajo pravice drugih ali javna korist. Če torej obstaja ustavno dopusten cilj (test legitimnosti), je treba oceniti še, ali je tak poseg v skladu z načelom sorazmernosti (test sorazmernosti). Sodišče na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, in dokazov, ki jih je v soglasju s strankama pridobilo po njenem zaključku, ugotavlja, da je odločitev tožene stranke, ki je presodila, da je omejitev gibanja tožniku še vedno utemeljena, pravilna in zakonita. Ukrep omejitve gibanja je bil tožniku odrejen zaradi nevarnosti pobega, iz države pa ga ni bilo mogoče odstraniti takoj.
Ker bi bil lahko tožnik v tem upravnem sporu tudi sam tujec, tožeča stranka pa le njegova pooblaščenka, vendar to iz tožbe ni bilo nedvoumno razvidno, je sodišče tožečo stranko s sklepom I U 655/2024-4 z dne 22. 5. 2024 pozvalo, da naj v 15 dneh navedeno razjasni. Na navedeni poziv sodišče vse do dneva izdaje tega sklepa ni prejelo odgovora. Že iz tega razloga, ker tožeča stranka v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma po ZUS-1 ne more biti stranka, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
dovoljenje za začasno prebivanje tujca - utemeljen razlog - denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - dovoljenje za prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov
Vztrajanje tožene stranke na stališču, da torej v specifičnih, vendar nekrivdnih okoliščinah tožnikovega primera, ta ne more pridobiti dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi 51. člena ZTuj-2 le zato, ker v času odločanja tožene stranke temporarna odločba o priznanju pravice do nadomestila ni več veljala, ni v skladu z namenom zakonodajalca, ki je jasno izražen v citiranem drugem odstavku 56. člena ZTuj-2 (to je, da ima tujec pravico do prebivanja v RS tudi, če je pridobil pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, dokler je upravičen do pravic iz tega naslova). Poleg tega tožena stranka ni dodatno razjasnjevala in se opredelila do tožnikovih trditev, da je dovoljenje za začasno prebivanje potrebno tudi zaradi uveljavljanja izplačila priznanega nadomestila, kar bi lahko kazalo na utemeljenost njegove prošnje tudi še za določen čas po prenehanju veljavnosti odločbe o priznanju denarnega nadomestila.
ZTuj-2 člen 51, 86, 86/2, 119. ZUP člen 279, 279/1, 279/1-4, 279/2, 279/2-7.
zdravstveno zavarovanje - sredstva za preživljanje - stvarna pristojnost - kršitev pravil postopka - nepristojnost - zavrženje vloge zaradi nepristojnosti - ničnost - odločitev brez zahteve stranke
Tožnica utemeljeno ugovarja, da s to vlogo ni zaprosila za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov. Iz njene prošnje namreč izrecno izhaja, da je državljanka EU, zato formalno ne more vložiti prošnje po 51. členu ZTuj-2. Iz tega razloga je prošnjo vložila na podlagi 119. členu ZTuj-2, na določbo 51. člena ZTuj-2 pa se je sklicevala v okviru analogije in zatrjevala upravičenost do priznanja nekaterih pravic iz tega člena. V tem delu je torej tožena stranka sprejela odločitev brez zahteve stranke, zato je akt v tem delu ničen po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.
Organ sme vlogo na podlagi petega odstavka 65. člena ZUP zavreči šele po tem, ko je storil vse, da bi ugotovil, kateri organ je zanjo pristojen. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi tožena stranka pred njegovo izdajo v skladu z 67. členom ZUP poskušala razčistiti, katere pravice tožnica sploh zahteva, in nato na tej podlagi ugotoviti, ali je za odločanje o tožničini zahtevi pristojna ona ali kakšen drug organ in kateri.
ZTuj-2 člen 33, 33/3, 55, 55/1, 55/1-6, 56, 56/1, 56/1-1. ZUP člen 7, 9, 138, 138/1, 139, 146.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - razveljavitev dovoljenja - pravica do izjave - kršitev pravil postopka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku
Tožena stranka bi morala v skladu z 9. členom ZUP pred izdajo odločbe dati tožniku možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. V skladu s prvim odstavkom 138. člena ZUP je namreč treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi.
ZUP člen 65, 65/5, 129, 129/1, 129/1-1, 129/1-2. ZTuj-2 člen 51, 51/2, 86, 86/2.
zdravstveno zavarovanje - pravica do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje - razlika do polne vrednosti zdravstvenih storitev - stvarna pristojnost - zavrženje vloge zaradi nepristojnosti
Organ sme vlogo na podlagi petega odstavka 65. člena ZUP zavreči šele po tem, ko je storil vse, da bi ugotovil, kateri organ je zanjo pristojen.
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi tožena stranka pred njegovo izdajo poskušala ugotoviti, ali je za odločanje o tožnikovi zahtevi pristojen kakšen drug organ in kateri. Čeprav je tožena stranka navedla, da zahtevanih pravic ne opredeljuje ZTuj-2 "temveč področni zakoni", se ni opredelila do določb 29.2 in 30.3 člena ZUPJS, ki urejata prav pravici, ki ji zahteva tožnik tj. pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in pravico do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje.
Vprašanje, ali je utemeljen njegov ugovor o diskriminatorni in neustavni ureditvi, ki mu kot (domnevnemu) upravičencu do izplačila denarne pomoči po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2 priznava le pravico do nujnega zdravstvenega varstva, ne pa tudi do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev (enako kakor ostalim prejemnikom denarne socialne pomoči), mora biti po presoji sodišča meritorno razrešeno s strani pristojnega organa.
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni jasno, ali je tožena stranka štela, da pri odločanju o tožnikovem zahtevku ne gre za "ukrepe in odločitve ter postopke v zvezi s prebivanjem tujcev v RS" (drugi odstavek 86. člena ZTuj-2) in da je torej treba o tožnikovi zahtevi odločiti na podlagi "področnih zakonov". Kot že navedeno bi to narekovalo ugotovitev pristojnega organa in odstop zadeve njemu (peti odstavek 65. člena ZUP). Če pa je tožena stranka menila, da tožniku zahtevane pravice po ZTuj-2 sploh ne pripadajo, bi morala njegovo zahtevo zavrniti in ne zavreči.
Konvencija o izvajanju schengenskega sporazuma člen 25.
tujec - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja
V primeru zabeležene prepovedi vstopa se kot mednarodni sporazum neposredno uporablja prvi odstavek 25. člena Schengenske konvencije, iz katerega izhaja obveznost države pogodbenice, da se pri odločanju o izdaji ali podaljšanju dovoljenja za prebivanje, posvetuje s tisto državo pogodbenico, ki je navedeni ukrep razpisala in ga vnesla v informacijski sistem, pri čemer mora pri odločanju o izdaji dovoljenja upoštevati tudi njene interese.
Država članica, v kateri je ta državljan, ima še vedno možnost, da navedenemu državljanu to dovoljenje za prebivanje izda zgolj iz "tehtnih razlogov", kamor spadajo "humanitarni razlogi" ali "taki razlogi, ki izhajajo iz mednarodnih obveznosti".
ZTuj-2 člen 37, 37/1, 37/2, 56, 56/1, 56/1-3, 85. ZUP člen 8, 9, 146, 214, 214/1, 214/3, 237, 237/2, 237/2-7.
tujci - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - razveljavitev dovoljenja - umik soglasja - akcesorni akt - obrazložitev odločbe - dejanska in pravna podlaga - kršitev pravil upravnega postopka - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Odločba o izdaji enotnega dovoljenja je t.i. zbirna odločba, ki jo izda pristojna upravna enota s sodelovanjem drugega organa, to je Zavoda. Soglasje kot dejanje, s katerim drug organ sodeluje v postopku, je v odnosu do odločbe o izdaji enotnega dovoljenja akcesorni akt, ki nima lastnosti upravne odločbe, saj se z njim ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v upravni zadevi, in tudi nima neposrednega učinka nasproti stranki. Takšen učinek ima šele odločba o ne/izdaji enotnega dovoljenja. Ta je kot zbirna odločba lahko izpodbojna tudi zato, ker je podana kakšna nepravilnost ali nezakonitost, povezana z akcesornim aktom. Pisna zbirna odločba, s katero se odloči v upravni zadevi, mora zato imeti obrazložitev, kot jo predpisuje zakon. To pomeni, da mora obrazložitev odločbe obsegati: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku stranke (prvi odstavek 214. člena ZUP v zvezi s 85. členom ZTuj-2). Če je drug organ, ki sodeluje v postopku, odrekel soglasje, mora obrazložitev odločbe vsebovati tudi razloge za to; če pa razloge vsebuje že akt, s katerim je organ odrekel soglasje, se lahko organ, ki izda odločbo, v obrazložitvi sklicuje na ta akt in ga priloži odločbi (tretji odstavek 214. člena ZUP). V primeru negativnega akcesornega akta je torej potrebna tudi obrazložitev o tem. Povedano drugače, toženka se ne more zgolj sklicevati na to, da Zavod soglasja ni podal, ampak morajo biti v takšnem primeru v zbirni odločbi oziroma aktu o soglasju, če je ta priloga zbirne odločbe, obrazloženi vsi dejanski in pravni razlogi za odločitev.
ZTuj-2 člen 56, 56/1, 56/1-1. ZUP člen 214. ZZSDT člen 8.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - umik soglasja - obrazloženost odločbe
Iz izpodbijane odločbe ne izhaja na katerem naslovu je organ vročal dopis z dne 20. 4. 2022 in tudi ne, ali je bila vročitev pravilno opravljena. Tako tožnik utemeljeno graja v tožbi, da ne ve na kateri naslov je organ vročal pošiljko, prav tako tudi sodišče ne more preizkusiti pravilnosti vročitve (VI. poglavje ZUP).
Izpodbijana odločba tudi nima obrazložitve razlogov glede pogojev 8. člena ZZSDT, na katere se sklicuje tožena stranka. V skladu s prvim odstavkom 138. člena ZUP je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine na katere se opira odločba.