časovna veljavnost kazenskega zakona - uporaba milejšega zakona - kaznivo dejanje zatajitve
Ker je določba 4.odst. 215.čl. KZ milejša od določbe 5.odst. 169.čl. KZ-77, je preiskovalni sodnik ob nadaljevanju postopka dejanje opredelil po 4.odst. 215.čl. veljavnega KZ.
ZPP (1977) člen 198, 201, 206, 206/1, 206/2, 206/3, 209, 211, 389, 389/1.ZZZDR člen 57.
revizija - dovoljenost revizije - udeležba intervenienta v pravdi - stranska in glavna intervencija - enotno sosporništvo - skupno premoženje zakoncev - posojilo - zastava nepremičnine
Po določilu 209. v zvezi z 201. členom ZPP ima intervenient položaj enotnega sospornika, če se nanj razteza pravni učinek sodbe. Tak položaj nastopi po 201. členu ZPP le v primerih, če je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja rešiti spor na enak način za vse sospornike. Tak enotni sospornik sme po določilu drugega odstavka 209. člena ZPP vložiti izredno pravno sredstvo tudi v pravdi, katere se do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ni udeleževal. Ker revidentka (žena toženca) intervencije ni priglasila med postopkom do njegovega pravnomočnega zaključka in ker toženec revizije sam ni vložil, do združitve predmetne pravde z njeno pa ni prišlo, bi lahko imela samostojno pravico do revizije le v primeru, če bi imela položaj enotnega sospornika (po 201. v zvezi z 209. členom ZPP). Tak položaj pa bi mogel nastopiti le, če bi bila sodba v obravnavanem primeru zoper oba to je toženca in njo (revidentko) nujno enaka. Toda sodba zoper toženca in revidentko v tem primeru ne bi mogla biti enaka glede na ugotovitve nižjih sodišč, da je toženec vknjižen kot izključni lastnik sporne nepremičnine, da je bila hipoteka vpisana v zemljiški knjigi in da je obstoj terjatve ugotovljen, upoštevajoč pri tem tudi določilo 57. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij. Ob takem stanju revidentka nima položaja enotnega sospornika.
Doplačilo nujnega deleža do višine vrednosti zakonitega deleža je lahko sodedič prevzemnika kmetije zahteval le v primerih, ki jih je določal 19. člen ZDKG/73. Na druge primere, ki niso bili predpisani v času dedovanja, navedene obveznosti prevzemnika kmetije ni mogoče širiti.
Zakonodajalec bi spremembo statusa kmetije upošteval v 19. členu, če bi bil tak njegov namen. Poleg tega pa je sporna kmetija izgubila svoj status šele na podlagi določb novega zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG/95), ki je bil objavljen šele 8.12.1995. Ta zakon na pogoje že pravnomočno zaključenih zapuščinskih postopkov ni mogel vplivati. Sicer pa v svojem 19. členu ureja isto problematiko, kot jo je 19. člen preje veljavnega ZDKG/73, le da ob odtujitvi podedovane zaščitene kmetije pozna še oddajo kmetije v zakup kot dodaten razlog za nastanek doplačilnih obveznosti prevzemnika kmetije (ter tudi ta zakon kot razlog za doplačilno obveznost ne uveljavlja spremembe statusa kmetije).
zavarovanje - nezgodno zavarovanje - splošni pogoji za nezgodno zavarovanje - obveznosti zavarovalnice - izplačilo odškodnine ali dogovorjene vsote - rok - dospelost obveznosti - določitev stopnje invalidnosti
Pričetek teka roka za izterjatev zavarovalne vsote pri pogodbi o nezgodnem zavarovanju oseb je po 2. odst. 919. člena ZOR odvisen od tega, ali je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas. Po splošnih pogojih NE-88 se stopnja invalidnosti določi po končanem zdravljenju, ko se posledice poškodbe ustalijo, vendar najkasneje po preteku treh let. Izvedenec je prvo izvedeniško mnenje podal eno leto in pol po poškodbi, ko se je tožnikovo zdravstveno stanje še slabšalo. Zato prvo izvedeniško mnenje ni moglo biti osnova za določitev stopnje tožnikove invalidnosti. To je bilo šele eno leto kasneje podano dopolnilno izvedeniško mnenje, v tem pa je že bila podana tudi ocena stopnje tožnikove invalidnosti.
Pri določanju odškodnine je potrebno upoštevati, poleg meril za individualizacijo in konkretizacijo odškodnine, tudi širše okvire, ki se izražajo v medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in odškodninami zanje. Prav ob tem primerjanju pa je treba pritrditi revizijskemu stališču tožene stranke, da v obravnavani zadevi prisoja odškodnine za ugotovljeni obseg telesnih bolečin in nevšečnosti ter za strah znatno odstopa od prisoje odškodnin v podobnih, tožničinemu obsegu škode primerljivih odškodninskih primerih.
Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi skaženosti in zmanjšane življenjske aktivnosti in strah.
ZDDPO člen 8, 12.ZR člen 72, 72/1, 75, 75/1, 75/2, 75/3.
davek od dobička pravnih oseb - davčna osnova - odhodki davčnega zavezanca - odhodki, ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti
Kot odhodki po Zakonu o davku od dobička pravnih oseb so utemeljeni stroški prodaje, ki se konkretno nanašajo na nakup določene opreme oziroma sredstev za tiste poslovne partnerje - gostinske obrate, ki so se v zameno za prejeta sredstva zavezali prodajati izključno proizvode tožeče stranke, se pravi določene količine piva in drugih izdelkov. Iz takih vlaganj sledi povsem normalno pričakovana povečana prodaja tožničinih proizvodov in s tem povečan prihodek. Prav ima tožeča stranka, da gre pri tem za novejšo obliko pospeševanja prodaje z določenim načinom komuniciranja proizvajalca s trgovci in potrošniki z realno pričakovanimi sledečimi večjimi poslovnimi uspehi.
denacionalizacija podjetij in kapitala - delničarji - rok
Določba 2. odstavka 64. člena ZDen se nanaša na upravičence do denacionalizacije in smiselno tudi na njihove pravne naslednike, ne pa tudi na vse upravičence (delničarje oz. družbenike kot upravičence do vrnitve premoženja osebnih in kapitalskih družb - 13. člen ZDen). Pravočasno vložene zahteve drugih delničarjev ni moč šteti, da so vložene v korist delničarjev (in tudi njihovih pravnih naslednikov), ki take zahteve niso vložili v zakonsko določenem roku do 7.12.1993.
vezanost pravdnega sodišča na odločbo sodnika za prekrške
Sodišče je vezano le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča (3.odstavek 12. člena ZPP), ne pa na kaj več in tako tudi ne na odločbo sodnika za prekrške, ki je ustavil postopek, ker ni dokazano, da je obdolženi storil prekršek.
privatizacija stanovanj - upravičenec do odkupa - imetništvo stanovanjske pravice
Ker je bilo pravnomočno ugotovljeno, da H. T. na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona ni bil imetnik stanovanjske pravice na stanovanju, katerega odkup uveljavlja v tej pravdi s primarnim tožbenim zahtevkom, niso izpolnjeni pogoji po 117.čl. Stanovanjskega zakona in mu zato tožena stranka tega stanovanja ni dolžna prodati.
SZ člen 126, 126/3, 148, 148/1. ZSR člen 60, 60/1.
izselitev imetnika stanovanjske pravice - pravica do odpravnine
Pri osebah, ki so bile ob uveljavitvi SZ imetniki stanovanjske pravice, upravičenje do privatizacije stanovanja, sklenitve najemne pogodbe in izplačila odpravnine je treba presojati po stanju v času uveljavitve SZ, torej 19.10.1991.
Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer za pretrpljene telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.
povrnitev negmotne škode - individualizacija denarne odškodnine - duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti - skaženost - strah
Pri določanju odškodnine je potrebno upoštevati širše okvire, ki se izražajo v medsebojni primerjavi med posameznimi škodami in odškodninami zanje (objektivni kriterij, konkretizacija odškodnine), hkrati pa specifične okoliščine pri posameznem oškodovancu (subjektivno merilo, individualizacija odškodnine). Take ugotovitve, kot v obravnavanem primeru, pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti terjajo posebno individualizacijo odškodnine. Tožnikova prizadetost je tako izrazita, da terja odmero nekaj višje odškodnine iz opisanega naslova, kot ga sodišča sicer dosodijo v (le) podobnih primerih. Upoštevati je potrebno tudi tožnikovo mladost (31 let) in dejstvo, da je tožnik trajno prikrajšan za kolesarjenje, kar predstavlja gotovo bodočo škodo (203. člen ZOR).
ZOR člen 170, 171, 171/1, 171/2, 171/3, 376, 377, 380, 380/6, 939, 939/1.
zastaralni roki pri zavarovalnih pogodbah - zastaranje terjatev - zavarovanje pred odgovornostjo (premoženjsko zavarovanje) - regresni zahtevek zavarovalnice (subrogacija)
Regresni zahtevek delodajalca oziroma zavarovalnice ni odškodninski zahtevek, ker ta dva nista neposredna odškodovanca. Ta dva sta plačala tuj dolg - povzročiteljev. Njun zahtevek temelji ali na zakonski določbi o regresu (drugi odstavek 171. člena ZOR) ali na določbah o subrogaciji, dejanska podlaga v zvezi s slednjo pa je v sklenjeni zavarovalni pogodbi in v dejstvu, da je zavarovalnica plačala na njeni podlagi odškodnino neposredno oškodovancu. Določbe 377. člena urejajo izključno odškodninske zahteve, ne pa še kakšnih drugih. Tako za te zahtevke kot sploh za odškodninske terjatve (376. člen ZOR) je značilen začetek teka zastaranja, ki ni nikoli, kot pri regresnih zahtevkih, datum plačila odškodnine. Zakonodajalec tako ni želel, da bi za regresne zahtevke delodajalca proti delavcu (170. in 171. člen ZOR) za škodo, storjeno namenoma, kar praviloma pomeni kaznivo dejanje, uporabili daljši zastaralni rok, kakor velja za odškodninske terjatve ali za kazenski pregon. V takšnih primerih torej vedno velja, tudi če gre za kaznivo dejanje, kratek šestmesečni zastaralni rok.
ZPP (1977) člen 421, 421-9, 422, 422/2, 423, 423/1-6.
obnova postopka - nova dejstva in novi dokazi - rok za vložitev predloga po členu 423/1-6 ZPP
Zmotna je razlaga revidenta, da ne zadošča "hipotetična" vednost stranke o tem, kaj bo določena oseba pričala oz. kaj ta oseba ve. Če bi to bilo res, potem 9. točka 421. člena ZPP ne bi imela nobenega smisla. Enako velja tudi za 6. točko 1. odstavka 423. člena ZPP.
revizija - revizijski razlogi - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - dokazovanje - dokazno breme
Materialno pravo v določenih primerih prevali dokazno breme na nasprotno stranko (npr. kadar se vzročna zveza domneva - 173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno presodili, da je v obravnavanem sporu dokazno breme na strani tožnika, saj ni nobenega predpisa, ki bi prevalil dokazno breme na toženo stranko. V zvezi s tem je treba opozoriti še na 221.a člen ZPP. V njem je določeno, da v primeru, ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu.
denarna odškodnina - odgovornost za škodo od nevarne dejavnosti - povzročitev škode - domneva vzročnosti - objektivna odgovornost države - oprostitev odgovornosti - pravno nasledstvo države RS za odškodninske obveznosti - služenje vojaškega roka (v JLA) - škodni dogodek na ozemlju ene od republik bivše SFRJ - udar strele
Trditveno in dokazno breme za morebitne ekskulpacijske razloge po 177. členu ZOR je na toženi stranki.
Izvajanje vojaških dolžnosti v nevihtnih razmerah, ko nastane škoda vojaku zaradi udara strele, nevarna dejavnost (primerjaj pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 19.12.1990, Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča R Slovenije, št. 2/90, str. 2).
Za škodo, ki jo je pretrpel državljan Republike Slovenije med služenjem vojaškega roka v nekdanji JLA, odgovarja po osamosvojitvi Republika Slovenija, ne glede na to, na katerem ozemlju je bil škodni dogodek.
razveza izročilne pogodbe - izročitev in razdelitev premoženja za življenja (izročilna pogodba) - preklic izročitve - velika nehvaležnost kot pravni standard
Pravnemu standardu velike nehvaležnosti kot razlogu za preklic izročitve premoženja iz prvega odstavka 115. člena Zakona o dedovanju (ZD), sta nižji sodišči dali pravo vsebino. Za ta pravni standard je mogoče uporabiti kot merilo določneje opredeljene vzroke za razdedinjenje dediča iz 1. in 2. točke prvega odstavka 42. člena ZD. Če namreč oporočitelj lahko iz tam naštetih razlogov razdedini dediča glede pričakovane dediščine, ni videti razloga, da to ne bi veljalo za preklic izročitve premoženja za izročiteljevega življenja. Po navedenih določbah lahko oporočitelj dediča razdedini, če se je ta s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom ali če je naklepoma storil zoper njega kakšno hujše kaznivo dejanje. Za slednje tožeča stranka niti ne trdi, da bi šlo. Za dejanje svojega moža, ki je vsekakor obsojanja vredno, pa toženka ne odgovarja in ji ga ni mogoče pripisati kot razlog za preklic izročitve. Kar zadeva kršitev moralnih dolžnosti, pa spet ni mogoče toženkinega dejanja, ko ni posegla v prepir med tožnico in svojim možem, ki se je sprevrgel v surov obračun slednjega s tožnico, presoditi kot kršitve moralne dolžnosti, kakršno opredeljuje zakon. Zopet je namreč mogoče trditi, da je takratna nedejavnost toženke in potem še, ko materi ni ponudila pomoči, obsojanja vredna. Vendar zakon terja, da gre za hujšo kršitev moralne obveznosti, ki pa je ni mogoče opredeliti kot takšne ob obravnavanem enkratnem dogodku, ob očitnem takratnem razburjenju vseh udeležencev, ob dejstvu, da se ni nič podobnega ponovilo. Ko zakon nekako izenačuje kršitev moralnih dolžnosti in storitev kaznivega dejanja zoper oporočitelja oziroma izročevalca, pri tem pa terja hujše naklepno kaznivo dejanje, je očitno, da mora biti tudi kršitev moralne obveznosti tako hude oblike, da je možna primerjava.