Tožena stranka je v predsodnem postopku zavrgla tožnikovo zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine z upoštevanjem osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v letih 1972 do 1985 v pokojninsko osnovo. Zaradi zavrženja zahteve za ponovno odmero starostne pokojnine tožena stranka o zadevi ni odločala po vsebini. V nasprotju s tem pa je sodišče prve stopnje ob tem, da je presodilo, da sta tako sklep kot tudi dokončna odločba pravilna in zakonita, v nadaljevanju zavrnilo tožnikov zahtevek, da se ponovno odmeri starostna pokojnina z upoštevanjem osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1972 do 1985. Zavrnilo je tudi zahtevek za izplačilo razlike skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Izrek izpodbijane sodbe je sam s sabo v nasprotju, saj sodišče potrjuje odločitev tožene stranke, nato pa samo meritorno razsodi o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na ponovno odmero starostne pokojnine, pri čemer sodišče niti ni navedlo razlogov (ne pravnih ne dejanskih) za zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZZVZZ člen 80, 80/2, 81, 81/2, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 232/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
začasna nezmožnost za delo - invalidnost - omejena delovna zmožnost - razlogi o odločilnih dejstvih
Ker je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z le občasnim prisilnim položajem ledvene hrbtenice in ročnim prenašanjem bremen do največ 10 kg, je začasno nezmožnost za delo v spornem obdobju potrebno presojati glede na zdravstveno stanje, kot je obstajalo v tem obdobju, in glede na omejeno delovno zmožnost, upoštevaje delo z omejitvami. Sodišče prve stopnje je sicer zaključilo, da je bil tožnik v spornem obdobju zmožen za delo v okviru omejene delazmožnosti, zaradi katere je bil razvrščen v III. kategorijo, vendar sodba za tak zaključek nima razlogov o odločilnih dejstvih, niti glede tožnikovega zdravstvenega stanja v spornem obdobju niti glede njegove zmožnosti za delo po odločbi zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tega namreč ni niti ugotavljalo niti pojasnilo. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.
invalid III. kategorije invalidnosti - delna invalidska pokojnina
V sodni praksi je bilo že sprejeto stališče, da se glede samega temelja, torej podlage tožbenega zahtevka in same pravice odloči, toženi stranki pa naloži izdajo odločbe o odmeri, višini in izplačevanju te pravice.
Druga alineja prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 določa, da lahko sodišče, če tožbenemu zahtevku ugodi, lahko, ne glede na določbo drugega odstavka 81. člena tega zakona izpodbijani upravni akt odpravi, odloči o podlagi tožbenega zahtevka in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta o višini tožbenega zahtevka, če bi bilo ugotavljanje višine pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Tudi v danem primeru gre za takšno dejansko stanje, ko je prvostopenjsko sodišče v okviru ponovnega odločanja odpravilo odločbi tožene stranke in tožniku priznalo pravico do delne invalidske pokojnine. Toženi stranki pa je pravilno naložilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izda odločbo, s katero bo odločilo o odmeri višini in izplačevanju delne invalidske pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti posameznega mesečnega izplačila do plačila. Tožena stranka mora torej po odločitvi sodišča izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe, pri tem pa je vezano na pravno mnenje sodišča tako glede uporabe materialnega prava kot tudi glede vodenja postopka. Pri tem sodišče toženi stranki ni naložilo, kako mora odločiti, temveč kaj mora pri svoji odločitvi upoštevati. Zato so pritožbene navedbe, da je sodišče prejudiciralo odločitev o izplačevanju delne invalidske pokojnine s tem, ko je toženi stranki že naložilo, kako mora odločiti, neutemeljene.
ZPIZ-2 člen 85, 85/1, 85/1-1, 85/1-2, 85/1-3, 85/1-4, 85/3.
nadomestilo za invalidnost - invalid III. kategorije invalidnosti - višina - odmera nadomestila
Tožnik, invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic zaradi posledic poškodbe pri delu v 70 % in bolezni v 30 % s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, na dan nastanka invalidnosti ni bil zaposlen in ni bil obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan. ZPIZ-2 v 85. členu v tretjem odstavku po alinejah določa, v kakšni višini se za vsak primer odmeri nadomestilo za invalidnost. Višina nadomestila za invalidnost je odvisna od statusa, v kakršnem je bil delovni invalid ob nastanku invalidnosti oziroma, iz katerih razlogov uveljavlja priznanje nadomestila za invalidnost. Tako je v 1. alineji tretjega odstavka 85. člena izrecno določeno, da se v primeru iz 1. alineje prvega odstavka, torej, če delovni invalid ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen ali obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan, nadomestilo odmeri v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti ter v 2. alineji iste določbe, da se v primerih iz 2. alineje prvega odstavka, torej če mu je delovno razmerje med drugim prenehalo neodvisno od njegove volje ali krivde, nadomestilo odmeri v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti. Glede na to, da tožnik ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen ali obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan, pa čeprav je izpolnjeval vse ostale pogoje iz prvega odstavka citirane določbe, je sodišče prve stopnje in pred tem toženec tožniku pravilno skladno s 1. alinejo tretjega odstavka 85. člena ZPIZ-1 nadomestilo za invalidnost odmerilo v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem nadomestila za invalidnost v višini 60 % od invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti, ni utemeljen, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
izvršitev zaporne kazni – prošnja za odložitev izvršitve zaporne kazni – bolnišnično zdravljenje
Sodišče sme iz razloga po 1. točki 1. odstavka 24. člena ZIKS-1 obsojencu, ki je na prostosti, odložiti izvršitev kazni zapora, če ni zmožen nastopiti kazni zaradi bolnišničnega zdravljenja. Takšna situacija pa pri obsojenemu ni nastopila, saj je, kot navaja tudi v pritožbi, še vedno v bolniškem staležu in zgolj napoten na dodatne preglede, na podlagi katerih bo mogoče oceniti ali je sploh potreben operativni poseg.
delna invalidska pokojnina - odmera - višina - podatki o plačah
Noben predpis ne določa, katere primerljive podatke je potrebno upoštevati, če v matični evidenci zavarovancev ni podatkov o višini plače zavarovanca v posameznem letu. V takšnem primeru je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo in ki lahko zagotovijo, da zavarovanec ne bo prikrajšan pri svoji pravici. Možno je, da se v primeru, ko po krivdi delodajalca ali tožene stranke v matični evidenci za posamezno obdobje ni podatkov, višina plače zavarovanca dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi in da je takšen dokaz lahko tudi dohodninska odločba v kombinaciji s plačilnimi listi.
V drugem odstavku 90. člena OZ je določeno, da se ničnost ne more uveljavljati, če je prepoved manjšega pomena in je bila pogodba izpolnjena. Kot izhaja iz pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS, sprejetega na občni seji Vrhovnega sodišča RS 18. in 19. 6. 1996 (I/96), se pravni standard manjšega pomena ne nanaša samo na vsebino prepovedi, ampak tudi na ravnanje tistega, ki prepoved prekrši. ZDR opredeljuje pogodbo o zaposlitvi, ki ne izpolnjuje pogojev, določenih z ZZDT-1, kot nično. Prepoved sklenitve delovnega razmerja s tujcem brez delovnega dovoljenja vsekakor ni manjšega pomena.
Čeprav tožnik (delavec tujec) ob sklenitvi ni imel delovnega dovoljenja, pa bi ostale zatrjevane okoliščine lahko privedle do zaključka, da je kršitev te prepovedi manj pomembna (prim. tudi sklep in sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 162/2001), če so se medsebojne pravice in obveznosti z dne 6. 12. 2011 sklenjene pogodbe o zaposlitvi realizirale, ter dejstvo, da je bilo tožniku dne 9. 3. 2012 izdano delovno dovoljenje, vplivale na to, ali je tožnik upravičen do plačila plače od dne sklenitve pogodbe o zaposlitvi, čeprav takrat še ni imel delovnega dovoljenja.
Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v celoti izpolnila tožbeni zahtevek, je napačen. Tožnik je v tožbi postavil opisni zahtevek, s katerim zahteva plačilo nadur v višini 130 %, s pripravljalno vlogo pa je s tožbo postavljeni opisni tožbeni zahtevek spremenil tako, da je uveljavljal le nadure, ki predstavljajo višek ur nad redno delovno obveznostjo v izravnavi šestmesečnega referenčnega obdobja, s čimer je zahteval le plačilo nadurnega dodatka v višini 30 % bruto urne postavke. To pomeni, da je tožnik tožbeni zahtevek zmanjšal oziroma delno umaknil. Tožnik je vrednost tožbenega zahtevka označil že v tožbi, višino tožbenega zahtevka pa je dokončno in popolno oblikoval po višini v pripravljalni vlogi, iz katere je razvidno, da tožbeni zahtevek po obsegu bistveno zmanjšuje, tako glede obsega referenčnih obdobij kot števila ur kot tudi vrednosti vtoževanih ur. Tožnik tako ni uspel s tožbenim zahtevkom v celoti, ampak le delno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da tožnik in tožena stranka sama krijeta vsak svoje stroške postopka
Vzrok začasne nezmožnosti za delo tožnika v spornem obdobju je bolezen in ne poškodba pri delu, saj tožnikove težave s hrbtenico niso izključna posledica prometne nesreče iz leta 2011, ker so bile kot kronične hrbtenične težave v enakem obsegu prisotne že najmanj 5 let prej. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb in ugotovitev, da je razlog začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju poškodba pri delu.
ZDR-1 člen 165. ZDDO člen 41, 41/1-1, 41/1-2, 41/1-3. ZObr člen 88. ZJU člen 203, 203/1, 203/1-1.
pravica do plačane odsotnosti z dela - naravna nesreča - drug neodložljiv opravek
ZDDO je glede na 88. člen ZObr in 1. točko prvega odstavka 203. člena ZJU specialni predpis tudi v odnosu do ZDR-1, zato je treba glede pravice do plačane odsotnosti z dela (vključno z dopusti), česar ZObr ne ureja, uporabiti določbe ZDDO. Zakonodajalec je s posebnim zakonom (ZObr) predpise, ki veljajo za javne uslužbence, določil kot tiste, ki se uporabljajo tudi za delavce z obrambnega področja, če ZObr ne določa drugače. Ker je torej ZJU kot poseben predpis, ki ureja položaj delavcev, zaposlenih v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti, celovito uredil sistem javnih uslužbencev (določil njihove pravice, obveznosti in odgovornosti) in ob tem celovito (in drugače od splošne ureditve v ZDR-1) uredil tudi področje pravic javnih uslužbencev glede letnih dopustov oziroma drugih odsotnosti z dela (z napotitvijo na 34. do 42. člen ZDDO), je treba te pravice javnih uslužbencev presojati le glede na to posebno ureditev v ZDDO. Zato javni uslužbenec ni upravičen do 5 dni plačane odsotnosti z dela zaradi hujše nesreče - poplave (osebnih okoliščin) na podlagi 165. člena ZDR-1.
Nedvomno je sicer res, kar trdi pritožnica, da se najemna pogodba za poslovne prostore odpoveduje sodno in da dopis, poslan neposredno nasprotni stranki, nima pravnega učinka. Vendar pa navedena trditev zdrži zgolj ob predpostavki, da odpovedi nasprotna stranka ne sprejme. To pa za obravnavani primer ne velja. Najemodajalec je namreč odpoved sprejel, ko je toženki pisno sporočil, da ji bo z dnem učinkovanja odpovedi, tj. s 1. 1. 2014, začel zaračunavati za 48,03 m² manj najemnine. Prenehanje najemne pogodbe je bilo torej sporazumno.
Zakon o uporabi predpisov in o reševanju kolizij med republiškimi oziroma pokrajinskimi zakoni na področju davkov, prispevkov in taks člen 12, 12/2. ZPIZ-1 člen 203, 203/1.
starostna pokojnina - ponovna odmera - pokojninska doba - plačevanje prispevkov - tuj nosilec zavarovanja
Po kolizijskih predpisih bivše SFRJ so se prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačevali nosilcu zavarovanja, na območju katerega se je delo opravljalo. V konkretni zadevi, ko je tožnica delo opravljala v poslovni enoti v A. (Kosovo), so po takrat veljavni zvezni zakonodaji bili prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje lahko plačevani le tamkajšnjemu nosilcu zavarovanja. Sodišče prve je stopnje pravilno zaključilo, da so bili prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v spornem obdobju glede na tožničino delo v A. na Kosovem plačevani tamkajšnji pristojni samoupravni interesni skupnosti. Ni namreč nobenega dokaza, da bi bili plačevani pravnemu predhodniku tožene stranke. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke in ponovno odmero starostne pokojnine ob upoštevanju sporne pokojninske dobe ni utemeljen.
Z izpodbijano odločbo, izdano v predsodnem upravnem postopku, je bilo odločeno, da tožnik v spornem obdobju ni imel pravice do izplačila predčasne pokojnine, ker je bil v tem obdobju obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan po 1. alineji 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1, to je na podlagi opravljanja samostojne pridobitne oz. gospodarske dejavnosti. Navedena upravna odločitev ni pravilna niti zakonita, temveč je celo protiustavna. Z izpodbijanima posamičnima upravnima aktoma je v rednem postopku za nazaj poseženo v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Gre za poseg, ki je v nasprotju z institutom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS. Torej za nedopusten poseg, za katerega ob dejstvu, da je bil tožnik uživalec pravnomočno priznane pravice do predčasne pokojnine, ni pravne podlage. V pravnomočno urejena pravna razmerja je namreč mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. Vsak drugačen poseg je v nasprotju z institutom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani upravni odločbi tožene stranke.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015331
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
starostna pokojnina - ponovna odmera - pokojninska osnova - nadurno delo - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nasprotju v izreku - razlogi o odločilnih dejstvih
Tožena stranka je zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine ob upoštevanju plač iz naslova nadurnega dela na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, ker je bil o isti stvari že voden upravni postopek in je bila tožniku že pravnomočno priznana pravica do starostne pokojnine. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče sicer pritrdilo dejanskim in pravnim razlogom tožene stranke o procesnem zavrženju zahteve za ponovno odmero starostne pokojnine. Z istimi dejanskimi in pravnimi razlogi je tudi samo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe in sklepa tožene stranke. Čeprav v predsodnem postopku ni bilo vsebinskega odločanja o zahtevi, pa je v nadaljevanju o istovrstni stvari razsojalo meritorno. Vsebinsko je namreč zavrnilo tožbeni zahtevek za odmero višje starostne pokojnine ob upoštevanju osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v letih 1973 do 1985 ter plačilo razlike med že izplačano in novo odmerjeno starostno pokojnino skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ta del zavrnilne sodbe pa ni obrazložen. Navedeno pomeni, da je izrek izpodbijane sodbe sam s seboj v nasprotju, v kolikor je z njim zavrnjen tožbeni zahtevek na odpravo procesnih upravnih aktov in sočasno meritorno razsojano o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na ponovno odmero starostne pokojnine ob upoštevanju tudi osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo. Zato je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZJU člen 82, 83, 83/4, 83/8. ZDoh-2 člen 44, 44/1, 44/1-9. ZDR člen 109. ZSPV člen 3, 3/3. URS člen 14.
plačilo odpravnine - odpravnina zaradi razrešitve s položaja - prispevki za socialno varnost
Odpravnina, ki je bila izplačana tožniku na podlagi osmega odstavka 83. člena ZJU (odpravnina zaradi prenehanja položaja), ne sodi med odpravnine, od katere ni potrebno plačati dohodnine ter prispevkov za socialno varnost.
ZKP člen 370, 370/1-1, 519, 519/4. ZSKZDČEU-1 člen 84, 84/4.
odstop kazenskega pregona – soglasje oškodovanca – soglasje države prevzemnice – evropska konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah – pogodba med RS RH o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah
21. člen Evropske konvencije Sveta Evrope o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah iz leta 1959 z Dodatnim protokolom iz leta 1978, kar sta ratificirali tudi Republika Slovenija in Republika Hrvaška, bi lahko bil pravna podlaga za odstop kazenskega pregona le v primeru, če ne bi bilo na razpolago druge pravne podlage, ki posebej opredeljuje odstop in prevzem pregona kot posebne oblike mednarodno pravne pomoči. To izhaja tudi iz drugega odstavka 26. člena prej navedene Konvencije, ki določa, da konvencija ne vpliva na obveznosti po katerikoli drugi dvostranski ali večstranski mednarodni konvenciji, ki vsebuje ali utegne vsebovati določbe, ki urejajo posebne vidike medsebojne pravne pomoči na določenem področju. Tudi tretji odstavek 26. člena prej Konvencije določa, da lahko pogodbenice med seboj sklepajo dvostranske ali večstranske sporazume o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah zaradi dopolnjevanja določb konvencije ali za lažjo uporabo načel konvencije. 21. člen Konvencije, ki ga izpostavlja pritožnica (ta govori o dajanju informacij v zvezi s postopki) je namreč tako splošna določba, da je v primeru, če je odstop in prevzem kazenskega pregona posebej urejen v drugih dvostranskih ali večstranskih mednarodnih konvencijah, mrtva črka na papirju, saj stopi v ospredje načelo, da poseben predpis odvzema veljavnost splošnemu (lex specialis derogat legi generali). Načelo, ki ga ponuja pritožnica, da kasnejši predpis odvzema veljavnost predpisu, ki je veljal prej (lex posterior derogat legi priori) za obravnavano zadevo ni relevantno.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - učitelj
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je določenega dne tesno objemal bivšo učenko, kar je njena mama, ki je bila priča dogodku, opisala kot objem dveh zaljubljencev in da je d
rugega dne nekaj pred 21. uro tožnik z rokami objemal isto učenko, ki je sedela v njegovem naročju, kar je snažilka, ki je bila priča dogodku, označila kot erotično dejanje. S takšnim ravnanjem naj bi tožnik huje kršil delovne obveznosti, kar predstavlja utemeljen odpovedni razlog
po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Pritožbeno sodišče ne soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnikovo tolaženje in objem učenke nikakor ne sodita med delovne obveznosti učitelja in ne v okvir pooblastil pri izvajanju pedagoške dejavnosti. Bivša učenka tožene stranke je tožnika dojemala kot zaupnika, torej osebo, h kateri se je zatekla v osebni stiski. Položaj zaupnika ima namreč lahko oseba, ki jo otrok sam spontano izbere, to pa je lahko tudi učitelj (razrednik) oziroma mentor glasbene skupine. V obravnavani situaciji, ko je bila učenka objokana in vidno prizadeta, pedagogov čut, ki ga je tožnik slikovito izrazil z retoričnim vprašanjem „smo ljudje ali roboti?“, nalaga, da tudi objem poleg lepe in spodbudne besede ni odveč. Takšen tolažilni kontakt, kot je bil v konkretnem primeru, ne predstavlja hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, saj pokaže otroku, da je oseba, do katere je učitelju (pedagogu) mar, upoštevaje specifičnost tega poklica in njegovega poslanstva pri razvoju otrokove osebnosti. Enako je treba upoštevati tudi pri presoji druge očitane kršitve. Pri drugem očitanem ravnanju ni šlo za erotično dejanje oziroma dejanje s spolno konotacijo v odnosu tožnika (učitelja) do bivše učenke. Sodišče prve stopnje je zato zmotno presodilo, da je tožena stranka dokazala tožniku kršitev pogodbe o zaposlitvi in da je posledično izredna odpoved zakonita. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
neobrazložen odgovor na tožbo – zamudna sodba – nedovoljene pritožbene novote – označba stranke – samostojni podjetnik
Pravdno stranko, ki je samostojni podjetnik, se pravilno označuje s celotno firmo (fantazijski dodatek, ime in priimek ter dodatek s. p.), lahko pa tudi samo z imenom in priimkom, saj je stranka v tem primeru fizična oseba. V predmetni zadevi je tožeča stranka toženo stranko v tožbi označila z nazivom „A. A., s. p., M. 1, 1000 Ljubljana“, s čimer je zadostila zahtevam po ustrezni identifikaciji tožene stranke.
STEČAJNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSM0022903
OZ člen 82, 82/2.
ugotovitev neobstoja izločitvene pravice - pogodbeni prenos lastninske pravice - razlaga spornih pogodbenih določil - skupni namen pogodbenih strank - kavza pravnega posla
Glede na različno razumevanje in razlago pogodbenih določil Pogodbe z dne 25. 4. 1995, ki sta jo pravdni stranki ponudili vsaka svojo, bi se sodišče prve stopnje bolj kot na vsebino zadevne pogodbe moralo opreti na skupen namen pogodbenikov kot del poslovne podlage (cause). Le tega stranke v pogodbi niso izrecno opredelile, zato je nanj mogoče sklepati (tudi) iz okoliščin posla. Pri tem se je potrebno ozreti na ozadje pogodbe, na njeno nastajanje in razmere, v katerih je bila pogodba sklenjena, torej okoliščine, ki pogodbo nujno spremljajo in jih je zato treba sprejeti v pogodbeno razmerje. Gre za kontekst pogodbe, ki narekuje njeno nadaljnje razumevanje in razlago.
ZPP člen 3, 3/3, 142, 277, 318, 318/1. ZDSS-1 člen 41. ZDR-1 člen 85, 87, 110, 110/1, 110/1-4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - izostanek z dela - zamudna sodba
Tožena stranka tožnice pred izredno odpovedjo ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami in ji ni omogočila zagovora (kot to zahteva 85. člen ZDR-1), prav tako je ni obvestila o pravnem varstvu in pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (po 87. členu ZDR-1). Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.