invalid III. kategorije invalidnosti - delna invalidska pokojnina
V sodni praksi je bilo že sprejeto stališče, da se glede samega temelja, torej podlage tožbenega zahtevka in same pravice odloči, toženi stranki pa naloži izdajo odločbe o odmeri, višini in izplačevanju te pravice.
Druga alineja prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 določa, da lahko sodišče, če tožbenemu zahtevku ugodi, lahko, ne glede na določbo drugega odstavka 81. člena tega zakona izpodbijani upravni akt odpravi, odloči o podlagi tožbenega zahtevka in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta o višini tožbenega zahtevka, če bi bilo ugotavljanje višine pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Tudi v danem primeru gre za takšno dejansko stanje, ko je prvostopenjsko sodišče v okviru ponovnega odločanja odpravilo odločbi tožene stranke in tožniku priznalo pravico do delne invalidske pokojnine. Toženi stranki pa je pravilno naložilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izda odločbo, s katero bo odločilo o odmeri višini in izplačevanju delne invalidske pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti posameznega mesečnega izplačila do plačila. Tožena stranka mora torej po odločitvi sodišča izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe, pri tem pa je vezano na pravno mnenje sodišča tako glede uporabe materialnega prava kot tudi glede vodenja postopka. Pri tem sodišče toženi stranki ni naložilo, kako mora odločiti, temveč kaj mora pri svoji odločitvi upoštevati. Zato so pritožbene navedbe, da je sodišče prejudiciralo odločitev o izplačevanju delne invalidske pokojnine s tem, ko je toženi stranki že naložilo, kako mora odločiti, neutemeljene.
ZPIZ-2 člen 85, 85/1, 85/1-1, 85/1-2, 85/1-3, 85/1-4, 85/3.
nadomestilo za invalidnost - invalid III. kategorije invalidnosti - višina - odmera nadomestila
Tožnik, invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic zaradi posledic poškodbe pri delu v 70 % in bolezni v 30 % s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, na dan nastanka invalidnosti ni bil zaposlen in ni bil obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan. ZPIZ-2 v 85. členu v tretjem odstavku po alinejah določa, v kakšni višini se za vsak primer odmeri nadomestilo za invalidnost. Višina nadomestila za invalidnost je odvisna od statusa, v kakršnem je bil delovni invalid ob nastanku invalidnosti oziroma, iz katerih razlogov uveljavlja priznanje nadomestila za invalidnost. Tako je v 1. alineji tretjega odstavka 85. člena izrecno določeno, da se v primeru iz 1. alineje prvega odstavka, torej, če delovni invalid ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen ali obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan, nadomestilo odmeri v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti ter v 2. alineji iste določbe, da se v primerih iz 2. alineje prvega odstavka, torej če mu je delovno razmerje med drugim prenehalo neodvisno od njegove volje ali krivde, nadomestilo odmeri v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti. Glede na to, da tožnik ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen ali obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan, pa čeprav je izpolnjeval vse ostale pogoje iz prvega odstavka citirane določbe, je sodišče prve stopnje in pred tem toženec tožniku pravilno skladno s 1. alinejo tretjega odstavka 85. člena ZPIZ-1 nadomestilo za invalidnost odmerilo v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem nadomestila za invalidnost v višini 60 % od invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti, ni utemeljen, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
ZŠtip-1 člen 16. ZUPJS člen 12. ZUPJS-C člen 12, 12-24, 35, 35/1.
državna štipendija - materialni položaj - upoštevanje dohodka - sprememba zakona
V konkretnem primeru je bil izpodbijani zavrnilni prvostopenjski upravni akt o tožničini vlogi za dodelitev državne štipendije za sina izdan pred datumom, od katerega je uporabljiv novelirani 12. člen ZUPJS-C. Ob izdaji prvostopenjskega upravnega akta tako še ni bilo zakonskih pogojev za uporabo spremenjenega 12. člena ZUPJS-C in s tem za upoštevanje dohodka, to je dobitka iz naslova klasičnih iger na srečo, v dohodek tožničine družine. Ker je bilo premoženjsko stanje tožničine družine ugotavljano tudi ob uporabi materialne določbe 12. člena ZUPJS-C, ki v času izdaje prvostopenjske zavrnilne odločbe še ni bila uporabljiva, je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijani upravni odločbi in zadevo vrnilo v ponovni predsodni upravni postopek.
ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-3, 67, 67-1, 67-2, 67-3.
invalidska pokojnina - invalid III. kategorije invalidnosti - invalid I. kategorije invalidnosti - preostala delovna zmožnost
V sodni praksi pritožbenega sodišča je bilo že večkrat zavzeto stališče, da Uredba Sveta (EGS) št. 883/2004 o koordinaciji sistema socialne varnosti ne ureja pravic in ne pokriva dajatev na podlagi preostale delovne zmožnosti, lahko pa osebe, za katere se uporablja, na podlagi I., II. ali III. kategorije invalidnosti uveljavijo pravico do invalidske pokojnine, če za to izpolnjujejo pogoje, določene v nacionalni zakonodaji. Tožnik bi pravico do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela lahko pridobil le ob izpolnjevanju pogojev, določenih v 67. členu ZPIZ-1. Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, temveč je s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno zmožen za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Tožnik kot invalid III. kategorije pa zaradi neizpolnjevanja pogoja starosti ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine po 3. alineji 67. člena ZPIZ-1, do katere je upravičen invalid III. kategorije invalidnosti, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški). Tožnik je namreč starost 63 let dopolnil šele po dokončnosti izpodbijane odločbe. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZDR-1 člen 165. ZDDO člen 41, 41/1-1, 41/1-2, 41/1-3. ZObr člen 88. ZJU člen 203, 203/1, 203/1-1.
pravica do plačane odsotnosti z dela - naravna nesreča - drug neodložljiv opravek
ZDDO je glede na 88. člen ZObr in 1. točko prvega odstavka 203. člena ZJU specialni predpis tudi v odnosu do ZDR-1, zato je treba glede pravice do plačane odsotnosti z dela (vključno z dopusti), česar ZObr ne ureja, uporabiti določbe ZDDO. Zakonodajalec je s posebnim zakonom (ZObr) predpise, ki veljajo za javne uslužbence, določil kot tiste, ki se uporabljajo tudi za delavce z obrambnega področja, če ZObr ne določa drugače. Ker je torej ZJU kot poseben predpis, ki ureja položaj delavcev, zaposlenih v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti, celovito uredil sistem javnih uslužbencev (določil njihove pravice, obveznosti in odgovornosti) in ob tem celovito (in drugače od splošne ureditve v ZDR-1) uredil tudi področje pravic javnih uslužbencev glede letnih dopustov oziroma drugih odsotnosti z dela (z napotitvijo na 34. do 42. člen ZDDO), je treba te pravice javnih uslužbencev presojati le glede na to posebno ureditev v ZDDO. Zato javni uslužbenec ni upravičen do 5 dni plačane odsotnosti z dela zaradi hujše nesreče - poplave (osebnih okoliščin) na podlagi 165. člena ZDR-1.
Vzrok začasne nezmožnosti za delo tožnika v spornem obdobju je bolezen in ne poškodba pri delu, saj tožnikove težave s hrbtenico niso izključna posledica prometne nesreče iz leta 2011, ker so bile kot kronične hrbtenične težave v enakem obsegu prisotne že najmanj 5 let prej. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb in ugotovitev, da je razlog začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju poškodba pri delu.
V drugem odstavku 90. člena OZ je določeno, da se ničnost ne more uveljavljati, če je prepoved manjšega pomena in je bila pogodba izpolnjena. Kot izhaja iz pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS, sprejetega na občni seji Vrhovnega sodišča RS 18. in 19. 6. 1996 (I/96), se pravni standard manjšega pomena ne nanaša samo na vsebino prepovedi, ampak tudi na ravnanje tistega, ki prepoved prekrši. ZDR opredeljuje pogodbo o zaposlitvi, ki ne izpolnjuje pogojev, določenih z ZZDT-1, kot nično. Prepoved sklenitve delovnega razmerja s tujcem brez delovnega dovoljenja vsekakor ni manjšega pomena.
Čeprav tožnik (delavec tujec) ob sklenitvi ni imel delovnega dovoljenja, pa bi ostale zatrjevane okoliščine lahko privedle do zaključka, da je kršitev te prepovedi manj pomembna (prim. tudi sklep in sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 162/2001), če so se medsebojne pravice in obveznosti z dne 6. 12. 2011 sklenjene pogodbe o zaposlitvi realizirale, ter dejstvo, da je bilo tožniku dne 9. 3. 2012 izdano delovno dovoljenje, vplivale na to, ali je tožnik upravičen do plačila plače od dne sklenitve pogodbe o zaposlitvi, čeprav takrat še ni imel delovnega dovoljenja.
ZPIZ-2 člen 11, 178, 178/2. ZUP člen 260, 260/1, 260/1-1, 261/2, 263, 265, 267, 267/1.
invalid I. kategorije invalidnosti - vzrok invalidnosti - pravnomočnost vzroka invalidnosti - obnova postopka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožnik je s predlogom za za obnovo postopka uveljavljal, da invalidnost I. kategorije ni posledica bolezni, kot je odločeno z dokončno in pravnomočno odločbo, temveč je posledica poškodbe pri delu. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil predlog za obnovo postopka vložen prepozno in da tudi obnovitveni razlog ni verjetno izkazan. Takšna presoja sodišča prve stopnje je zmotna. Zavrženje predloga za obnovo postopka je bilo preuranjeno, saj sodišče prve stopnje, niti toženec pred njim, ni ugotavljalo dejanskega stanja oziroma relevantnih okoliščin v zvezi s pravočasnostjo predloga in v zvezi s tem, ali je obnovitveni razlog verjetno izkazan. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijani odločbi odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015717
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - padec na poledenelih tleh
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke za nastali škodni dogodek in njegove posledice. Tožnik je kritičnega dne padel na ledu, ko je prihajal s parkirišča proti vhodu poslovne stavbe, kjer dela. Bilo je sicer suho vreme, sneg se je talil, voda pa je na mestu tožnikovega padca odtekala na asfalt, kjer je zmrznila, izvedenka gradbene stroke pa je ugotovila, da padavinska odpadna voda iz žleba odteka prosto po asfaltu oziroma parkirišču, kar ni skladno s področnimi predpisi za projektiranje. Prav nepravilno odvodnjavanje je v konkretnem primeru povzročilo prosto razlivanje vode po asfaltni površini, ki je nato zmrznila in povzročila poledenelost pohodne površine. Prvotoženka bi kot lastnica dvorišča oziroma parkirišča, morala poskrbeti za varno pohodno površino.
kolektivni delovni spor - regres za letni dopust - interventni ukrepi - višina regresa
Kot izhaja iz obrazložitve predloga novele ZDIU12-A, ki je bila sprejeta v juniju 2012, je bil namen novele oziroma novega 5.a člena ZDIU12, glede na potrebne dodatne ukrepe, ki se odražajo v znižanih prejemkih iz delovnega razmerja javnim uslužbencem v javnem sektorju, v zakonski ureditvi enotne višine regresa za letni dopust za zaposlene v nefinančnih in finančnih družbah, v katerih je država ali občina več kot 25-odstotni lastnik premoženja v javnem sektorju, kot velja za javne uslužbence v javnem sektorju (regres za letni dopust je bil po ZDIU12 za javni sektor določen v znesku, ki je nižji od minimalne plače!). Razlog za omejitve na področju prejemkov zaposlenih v teh družbah je v tem, da imajo javna podjetja in gospodarske družbe, ki opravljajo gospodarske javne službe, zagotovljen trg in nimajo konkurence ter so v primerjavi z javnim sektorjem privilegirane, ker imajo „prihodkovni monopol“. Namen novele je bil uskladiti oziroma znižati nivo pravic zaposlenih v navedenih družbah (katerih lastnik je vsaj delno RS) glede na omejitve in nivo pravic (tudi glede regresa za letni dopust), ki jih imajo javni uslužbenci in funkcionarji. Zato je potrebno v tem smislu razlagati sporno določbo 5.a člena ZDIU12-A tudi glede njene veljavnosti po letu, v katerem je bila dosežena več kot 2,5 % rast BDP. To pa pomeni, da je glede na namen, ki ga je zasledoval 5.a člen ZDIU12-A, logično, da so omejitve veljale še v naslednjem letu po tem letu, torej tudi v letu 2015, saj so bile v javnem sektorju v tem letu še naprej v veljavi dotedanje omejitve (tudi znižan regres za letni dopust). Pri razlagi sporne določbe je potrebno upoštevati povezavo ZDIU12-A z drugimi zakoni, ki prav tako določajo omejitve oziroma „varčevalne ukrepe“ na različnih področjih, zlasti ZUJF, ki čas trajanja omejitev na različnih področjih podaljšuje še za eno leto po letu, v katerem je bila ugotovljena ustrezna višja gospodarska rast (npr. 182. člen ZUJF, čeprav se ne nanaša na regres za letni dopust za javne uslužbence v javnem sektorju). Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da nasprotni udeleženec ni kršil Kolektivne pogodbe za dejavnost bančništva in tarifne priloge h kolektivni pogodbi dejavnosti bančništva Slovenije za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015, s tem, da je članom predlagateljev kršil pravico do regresa za letni dopust za leto 2015, ker jim le tega ni izplačal v celotnem bruto znesku 80 % povprečne plače predpreteklega meseca zaposlenih v Republiki Sloveniji.
Zakonodajalec je predpisal enako pravno posledico, če upnik v roku ne odgovori na ugovor, ali če izjavi, da ugovoru ne nasprotuje. Iz tega izhaja, da s podajo odgovora, v katerem je upnik v obravnavani zadevi soglašal z ugovorom tretjih, ni v ničemer izboljšal svojega položaja v postopku.
Odgovor na ugovor je smiseln le, če lahko vpliva na vsebinsko drugačno odločitev sodišča. V pojasnjeni procesni situaciji, kot temu ni tako, pa ne gre za neutemeljeno povzročene stroške, ki so jih tretji dolžni povrniti upniku, zato jih krije upnik sam.
regres za letni dopust - odpoved pravicam - neveljavnost odpovedi
Tožnik se v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni mogel veljavno odpovedati regresu za letni dopust niti drugim zakonsko določenim pravicam iz delovnega razmerja. Takšna odpoved delavca pravicam iz delovnega razmerja, ki jih kot minimum pravic zagotavlja delovnopravna zakonodaja, ni veljavna. Ker tožena stranka tožniku ni izplačala regresa za letni dopust za obdobje od 2009 do 2013, je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
ZFFPPIPP člen 271, 275, 275/2, 278, 278/2. OZ člen 255, 256, 256/3. ZZK-1 člen 243, 243/2m 243/2-1, 278, 278/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-6.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - povračilni zahtevek - denarno nadomestilo - vrnitev v naravi
Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno zavrnilo (predhodni) tožbeni zahtevek na vračilo nepremičnin v naravi, s sklicevanjem na ekonomsko nesmiselnost takšne vrnitve. Plačilo denarnega nadomestila pride v poštev šele podredno v primeru, če vrnitev v naravi ni mogoča, kot jasno izhaja iz določbe drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP. Zgolj dejstvo, da so predmetne nepremičnine obremenjene s stvarnimi pravicami tretjih oseb, ki pa ne predstavljajo pravnih ovir za ponovno vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah nazaj na stečajnega dolžnika, še ne pomeni, da predmetnih nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi. Nemožnost vrnitve bi obstajala v primeru, če predmet pogodbe v naravi več ne bi obstajal, ali ne bi bil v lasti tožencev (ker bi bil npr. odsvojen odplačno tretjemu dobrovernemu pridobitelju). Pri tem pa niti toženca v postopku nista zatrjevala, da predmetnih nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - učitelj
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je določenega dne tesno objemal bivšo učenko, kar je njena mama, ki je bila priča dogodku, opisala kot objem dveh zaljubljencev in da je d
rugega dne nekaj pred 21. uro tožnik z rokami objemal isto učenko, ki je sedela v njegovem naročju, kar je snažilka, ki je bila priča dogodku, označila kot erotično dejanje. S takšnim ravnanjem naj bi tožnik huje kršil delovne obveznosti, kar predstavlja utemeljen odpovedni razlog
po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Pritožbeno sodišče ne soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnikovo tolaženje in objem učenke nikakor ne sodita med delovne obveznosti učitelja in ne v okvir pooblastil pri izvajanju pedagoške dejavnosti. Bivša učenka tožene stranke je tožnika dojemala kot zaupnika, torej osebo, h kateri se je zatekla v osebni stiski. Položaj zaupnika ima namreč lahko oseba, ki jo otrok sam spontano izbere, to pa je lahko tudi učitelj (razrednik) oziroma mentor glasbene skupine. V obravnavani situaciji, ko je bila učenka objokana in vidno prizadeta, pedagogov čut, ki ga je tožnik slikovito izrazil z retoričnim vprašanjem „smo ljudje ali roboti?“, nalaga, da tudi objem poleg lepe in spodbudne besede ni odveč. Takšen tolažilni kontakt, kot je bil v konkretnem primeru, ne predstavlja hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, saj pokaže otroku, da je oseba, do katere je učitelju (pedagogu) mar, upoštevaje specifičnost tega poklica in njegovega poslanstva pri razvoju otrokove osebnosti. Enako je treba upoštevati tudi pri presoji druge očitane kršitve. Pri drugem očitanem ravnanju ni šlo za erotično dejanje oziroma dejanje s spolno konotacijo v odnosu tožnika (učitelja) do bivše učenke. Sodišče prve stopnje je zato zmotno presodilo, da je tožena stranka dokazala tožniku kršitev pogodbe o zaposlitvi in da je posledično izredna odpoved zakonita. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
ZPP člen 3, 3/3, 142, 277, 318, 318/1. ZDSS-1 člen 41. ZDR-1 člen 85, 87, 110, 110/1, 110/1-4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - izostanek z dela - zamudna sodba
Tožena stranka tožnice pred izredno odpovedjo ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami in ji ni omogočila zagovora (kot to zahteva 85. člen ZDR-1), prav tako je ni obvestila o pravnem varstvu in pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (po 87. členu ZDR-1). Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
neobrazložen odgovor na tožbo – zamudna sodba – nedovoljene pritožbene novote – označba stranke – samostojni podjetnik
Pravdno stranko, ki je samostojni podjetnik, se pravilno označuje s celotno firmo (fantazijski dodatek, ime in priimek ter dodatek s. p.), lahko pa tudi samo z imenom in priimkom, saj je stranka v tem primeru fizična oseba. V predmetni zadevi je tožeča stranka toženo stranko v tožbi označila z nazivom „A. A., s. p., M. 1, 1000 Ljubljana“, s čimer je zadostila zahtevam po ustrezni identifikaciji tožene stranke.
Z izpodbijano odločbo, izdano v predsodnem upravnem postopku, je bilo odločeno, da tožnik v spornem obdobju ni imel pravice do izplačila predčasne pokojnine, ker je bil v tem obdobju obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan po 1. alineji 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1, to je na podlagi opravljanja samostojne pridobitne oz. gospodarske dejavnosti. Navedena upravna odločitev ni pravilna niti zakonita, temveč je celo protiustavna. Z izpodbijanima posamičnima upravnima aktoma je v rednem postopku za nazaj poseženo v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Gre za poseg, ki je v nasprotju z institutom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS. Torej za nedopusten poseg, za katerega ob dejstvu, da je bil tožnik uživalec pravnomočno priznane pravice do predčasne pokojnine, ni pravne podlage. V pravnomočno urejena pravna razmerja je namreč mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. Vsak drugačen poseg je v nasprotju z institutom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani upravni odločbi tožene stranke.
ZSVarPre člen 5, 12, 12/1, 15, 15/2, 24, 24/1, 24/1-2, 25, 31, 31. Odlok o denarni socialni pomoči Mestne občine Ljubljana člen 2, 3, 3-6, 7, 7/2. URS člen 14, 14/2. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči člen 7, 7/2, 7/3. ZUPJS člen 12.
pomoč ob rojstvu otroka - kapitalski delež - premoženje - zmotna uporaba materialnega prava - lastni dohodki
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da se v premoženje tožnice oziroma njene družine upošteva tudi njen lastniški delež v družbi, katere edina družbenica je tožnica, v višini ustanovitvenega kapitala družbe. L
astniški deleži kapitalskih družb se namreč v premoženje upoštevajo le, kadar ne predstavljajo dohodka, ki se upošteva med lastne dohodke. Zato je v obravnavanem primeru treba najprej ugotoviti, ali ima tožnica iz naslova kapitalskega deleža oziroma lastništva družbe kakšne dohodke, ki predstavljajo lastne dohodke po ZSVarPre, oziroma ali ima tožnica in njena družina lastne dohodke po ZSvarPre. Tega sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijani upravni odločbi odpravilo ter zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.
Ker zakoniti zastopnik tožene stranke ob vložitvi predloga za obnovo postopka ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, je sodišče prve stopnje predlog tožene stranke za obnovo postopka utemeljeno zavrglo kot nedovoljenega (prvi odstavek 398. člena ZPP).
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015388
ZDR člen 43, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 171, 179, 185, 229, 229/2, 352, 352/1. ZZVZD člen 5, 6, 8, 9. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 114.
Tožnica se je poškodovala na delu pri toženi stranki, in sicer je pri čiščenju stroja za izdelavo sladoleda utrpela amputacijo sredinca in prstanca desne roke. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je po temelju v celoti podana odgovornost tožene stranke. Direktor tožene stranke je tožnici pojasnil in pokazal postopek čiščenja stroja za pripravo sladoleda ter jo nadzoroval, dokler čiščenja ni samostojno obvladala. Tožnica je tako prispevala k nastanku škode, saj jo je delodajalec seznanil s postopkom čiščenja stroja za pripravo sladoleda in pri tem ni bila začetnica. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da tožnica ni bila deležna formalnega izobraževanja s področja varnosti in zdravja pri delu, kot vsi ostali zaposleni, vendar pa je temu dejstvu neutemeljeno dalo poseben poudarek. Tožnica se je od sodelavcev razlikovala po tem, da v času nastanka nezgode ni imela statusa delavke tožene stranke. Ugotovitev obstoja (faktičnega) delovnega razmerja je dosegla šele kasneje v posebnem delovnem sporu, kar je razlog, da je v spornem obdobju tožena stranka ni napotila na izobraževanje iz varstva in zdravja pri delu, saj takrat še ni imela priznanega statusa delavke. Tožena stranka na stroju za pripravo sladoleda ni izvajala nobenih ukrepov v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu, pri čemer stroj ni bil ustrezno tehnično pregledan oziroma zanj ni bila izdelana ocena tveganja in sprejeti ustrezni ukrepi glede varnosti in zdravja pri delu. Zato je podana krivdna odgovornost tožene stranke. Tožnica pa je k prispevala k nastanku nezgode, saj bi morala v skladu z zahtevo iz 9. člena ZVZD delo opravljati tako, da bi varovala svojo varnost in zdravje pri delu, da torej z roko ne bi segla v delovno območje stroja vse do vrtečih se valjev. Tožničin soprispevek tako znaša 15%.