prehajanje trditvenega in dokaznega bremena – razlaga pogodb – pogodba o upravljanju – posebni skupni deli stavbe – delitev stroškov na posebnih skupnih delih – prekoračitev trditvene podlage – prepoved reformatio in peius
Kot pritožba izpostavlja v delu, v katerem izpodbija odločitev o veljavnosti drugega odstavka 6. člena Pogodbe o upravljanju, v postopku na prvi stopnji ni nobena od strank zatrjevala, da Pogodba v kateremkoli delu, vključno z delilnikom stroškov, ne bi bila veljavna.
Ker nobena od strank ni zatrjevala njegove neveljavnosti, je sodišče prve stopnje zmotno odklonilo njegovo uporabo s sklicevanjem nanjo.
OZ člen 131, 186, 188, 188/1. ZCes-1 člen 15, 15/1.
poškodba - poledenela cesta - zdrs - odgovornost za škodni dogodek - vzrok padca - soprispevek oškodovanca - soprispevek tretjega - neosvetljeno cestišče - solidarni dolžniki
V konkretnem primeru ni pravno pomemben (so)prispevek tretjega (občine, ki je bil zavarovanec tožeče stranke) pri nastanku konkretne škode (neosvetljeno cestišče). Za škodo, ki jo povzroči več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno (186. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Oškodovanec pa lahko toži za škodo tudi samo enega od solidarnih dolžnikov. Solidarni dolžnik, ki plača več, kot pa znaša njegov delež v škodi, pa lahko zahteva od vsakega drugega dolžnika, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj (prvi odstavek 188. člena OZ).
Tudi po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (primerjaj na primer odločbo VS RS sklep III Ips 67/2015) jasno izhaja, da ZFPPIPP ne ureja udeležbe družbenikov izbrisane družbe na njenem premoženju, spričo česar je treba zaključiti, da družbeniki predstavljajo singularne pravne naslednike izbrisane družbe.
Ker je pritožbeno sodišče pritrdilo pritožbama, da obdolženki očitano dejanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja iz prvega odstavka 213. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena KZ-1, je ugotavljalo tudi ali morda dejanje, kot se očita obdolženki, ne vsebuje zakonskih znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja. Ta preizkus je pokazal, da tak opis kot izhaja iz izreka napadene sodbe ne vsebuje niti znakov kaznivega dejanja samovoljnosti iz člena 310 KZ-1, saj bi lahko eventualno šlo za dejanje iz četrtega v zvezi z drugim odstavkom 310. člena KZ-1, torej za izterjavo dolga, kar pa izključuje v izreku zatrjevana trditev o protipravni premoženjski koristi, kar pa dolg ni.
Tožena stranka je bila kot samostojni podjetnik izbrisana iz Poslovnega registra Slovenije, vendar to ne vpliva na njene pravice in obveznosti iz obdobja pred tem. Samostojni podjetnik namreč ni pravna, pač pa je fizična oseba, torej (prej in še vedno) tožena stranka.
Vabilo na zaslišanje stranke, se le-tej vroča osebno.
Pritožnik mora konkretizirano navesti glede katerega odločilnega dejstva obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine, ki jo je sodišče vpogledalo, in samo listino, ter seveda tudi, katera listina to je. Zgolj trditev, da takšno nasprotje obstaja, je preveč splošna in pavšalna, da bi zadostila tej zahtevi.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 52, 52/1, 52/1-1, 52/1-2, 52/2, 52/3, 52/4. ZNP člen 35, 35/2.
stroški nepravdnega postopka – izvedba dokaza z izvedencem – stroški izvedenca – skupni stroški – odmera nagrade – priprave na ustno podajanje mnenja – navzočnost na sodišču
Izvedba dokaza z izvedencem je bila potrebna zaradi ugotovitve, kakšna odločitev o stikih je v največjo korist otrok, kar je bilo zato v interesu obeh udeležencev. Stroški sodne izvedenke torej predstavljajo skupne stroške postopka, za katere je prav, da jih udeleženca trpita po enakih delih.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0073757
ZPSPP člen 27, 27/2, 31. OZ člen 417.
spor majhne vrednosti - najemna pogodba - najemnina - sprememba lastništva - sprememba najemne pogodbe iz določenega časa v nedoločen čas - odstop terjatve - aktivna legitimacija - odločanje po stanju ob koncu glavne obravnave
Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (smiselno) izhaja pravilna materialnopravna ocena sodišča prve stopnje, da sprememba lastništva nima vpliva na veljavnost najemne pogodbe z dne 26. 4. 2007, saj 31. člen ZPSPP določa, da najem ne preneha, če pridobi kdo drug z nakupom ali kako drugače od najemodajalca lastninsko pravico ali pravico uporabe na poslovni stavbi oziroma na poslovnem prostoru. Šteje se, da je najemna pogodba sklenjena za nedoločen čas, če najemnik poslovne prostore še vedno uporablja, najemodajalec pa ne zahteva izpraznitve.
Res je bila pogodba o odstopu terjatve sklenjena šele tekom tega pravdnega postopka, na kar opozarja tožena stranka v pritožbi, vendar ta okoliščina ne vpliva na obveznost tožene stranke, da tožeči stranki plača najemnino, kot je odločeno v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje namreč pravno in dejansko stanje ocenjuje ob koncu glavne obravnave, oziroma v konkretnem primeru, ko glavne obravnave ni bilo, glede na iztek roka za vložitev druge pripravljalne vloge tožene stranke (ki je tožena stranka ni vložila).
spor majhne vrednosti – sprememba pogodbe – dogovor o ceni – molk – sprejem ponudbe – manko soglasja volj o predlaganih spremembah – prevzem odpadnega materiala
V konkretnem primeru je tožena stranka tožeči stranki posredovala tako predlog za spremembo pogodbe, kot tudi odpoved pogodbe za primer, če tožeča stranka na predlagane spremembe ne bi pristala, pri čemer je izrecno navedla, da v tem primeru začne teči enomesečni odpovedni rok. Zato ni mogoče sklepati, da je tožeča stranka s tem, ko je toženi stranki pred iztekom odpovednega roka (molče) predala odpadni material, pristala na predlagane spremembe pogodbenega razmerja. Drugače povedano, iz njenega ravnanja se ne da zanesljivo sklepati, da je izjavila voljo po spremembi pogodbe (prvi odstavek 18. člena OZ).
preživnina - stiki - določitev stikov z otrokom - stiki med počitnicami - koristi otroka
Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da ni utemeljenega razloga, da otrok ne bi preživljal z očetom tudi jesenskih, prvomajskih in zimskih počitnic še pred vstopom v šolo. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da se stiki med otrokom in očetom izvajajo vsake druge šolske počitnice, torej jesenske, zimske in prvomajske.
Z izpodbijano odločbo, izdano v predsodnem upravnem postopku, je bilo odločeno, da tožnik v spornem obdobju ni imel pravice do izplačila predčasne pokojnine, ker je bil v tem obdobju obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan po 1. alineji 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1, to je na podlagi opravljanja samostojne pridobitne oz. gospodarske dejavnosti. Navedena upravna odločitev ni pravilna niti zakonita, temveč je celo protiustavna. Z izpodbijanima posamičnima upravnima aktoma je v rednem postopku za nazaj poseženo v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Gre za poseg, ki je v nasprotju z institutom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS. Torej za nedopusten poseg, za katerega ob dejstvu, da je bil tožnik uživalec pravnomočno priznane pravice do predčasne pokojnine, ni pravne podlage. V pravnomočno urejena pravna razmerja je namreč mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. Vsak drugačen poseg je v nasprotju z institutom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani upravni odločbi tožene stranke.
ZDR-1 člen 1, 1/1, 13, 13/2, 20, 23. ZZZPB-F člen 6b, 6b/2, 6b/3. ZUTD člen 192, 192.2.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - študentsko delo - študent - izpolnjevanje pogojev
Tožnica je za toženo stranko na podlagi študentskih napotnic opravljala delo „urejanje podatkov v dokumentacijski bazi“, kasneje pa delo na oddelku za informatiko. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnica pri toženi stranki vključila v organiziran delovni proces in je delo opravljala enako kot delavci v delovnem razmerju. Tožena stranka je tožnico pri delu nadzorovala, ji dajala navodila, tožnica je delo opravljala po razporedu. Delo, ki ga je opravljala tožnica, ni bilo občasno ali začasno, temveč je bila narava njenega dela taka, da je bilo njeno delo bistveno povezano z delom drugih delavcev pri toženi stranki. Delo tožnice se po vsebini ni razlikovalo od dela redno zaposlenih delavcev in je opis vsebine dela, ki ga je opravljala tožnica, ustrezal opisu del in nalog delovnega mesta „dokumentalist“ oziroma „dokumentarist 1“. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so v razmerju med strankama obstajali vsi elementi delovnega razmerja, kot so določeni 4. členu ZDR-1, zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje utemeljen.
Tožnica kot gimnazijski maturant (V. stopnja izobrazbe) ni izpolnjevala zahtevanih pogojev za navedeni delovni mesti glede zahtevane izobrazbe in vrste ter dolžine zahtevanih izkušenj, vendar to ne pomeni, da ne velja pogodba o zaposlitvi, ki jo delodajalec sklene z delavcem, ki ne izpolnjuje predpisanih pogojev za opravljanje dela. Če delovno razmerje obstaja, delavcu kasneje ni možno odreči sodnega varstva na ugotovitev obstoja delovnega razmerja zgolj zato, ker ni izpolnjeval predpisanih pogojev zahtevane stopnje izobrazbe.
Nedvomno je sicer res, kar trdi pritožnica, da se najemna pogodba za poslovne prostore odpoveduje sodno in da dopis, poslan neposredno nasprotni stranki, nima pravnega učinka. Vendar pa navedena trditev zdrži zgolj ob predpostavki, da odpovedi nasprotna stranka ne sprejme. To pa za obravnavani primer ne velja. Najemodajalec je namreč odpoved sprejel, ko je toženki pisno sporočil, da ji bo z dnem učinkovanja odpovedi, tj. s 1. 1. 2014, začel zaračunavati za 48,03 m² manj najemnine. Prenehanje najemne pogodbe je bilo torej sporazumno.
ZPIZ-2 člen 138, 138/1, 138/2, 238. ZPIZ-1 člen 201.
prišteta doba - oboleli za rakom do 15. leta starosti - osebna okoliščina
ZPIZ-2 je v 238. členu, ki ureja prišteto dobo za pridobitev in odmero pravic na podlagi osebnih okoliščin, dodal novo osebno okoliščino, in sicer obolenje za rakom do 15. leta starosti. Tožnica je bila v zavarovanje vključena kot oseba, ki je kot otrok zbolela za rakom, zato je za celotno obdobje zavarovanja upravičena, da se ji k temu zavarovanju prišteje ena četrtina dobe dejanskega zavarovanja. ZPIZ-2 ne določa, da bi šlo le za razmerja, ki so nastala od 1. 1. 2013 dalje, torej od uveljavitve zakona dalje, za kar se neutemeljeno zavzema toženec v pritožbi.
Nasprotni udeleženec je delavcem dopust za leto 2015 odmeril v skladu z (novo) panožno Kolektivno pogodbo dejavnosti kovinskih materialov in livarn Slovenije (KP/14), zato ima skupina delavcev, ki so dopolnili 25 in več let delovne dobe, v letu 2015 en dan letnega dopusta manj, kar je predlagatelj opredelil kot kršitev kolektivne pogodbe nasprotnega udeleženca ter poleg te ugotovitve zahteval še izdajo novih obvestil o odmeri letnega dopusta v posledici odprave že izdanih obvestil o odmeri dopusta. Sodišče prve stopnje se je postavilo na pravilno stališče, da je bilo s kolektivno pogodbo nasprotnega udeleženca jasno dogovorjeno, da se glede odmere dodatnih dni letnega dopusta uporabljajo kriteriji iz vsakokratne veljavne kolektivne pogodbe dejavnosti. Ker nasprotni udeleženec teh določil ni kršil, je sodišče prve stopnje zahtevek pravilno zavrnilo. Glede dodatnih dni letnega dopusta namreč kolektivna pogodba nasprotnega udeleženca v točki A drugega odstavka 39. člena določa, da delavcu pripada dodatni letni dopust glede na kriterij delovne dobe v skladu s kolektivno pogodbo dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je v 4. členu kolektivne pogodbe nasprotnega udeleženca posebej opredeljen pomen izrazov po tej pogodbi - kolektivna pogodba dejavnosti je vsakokratna veljavna Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije. V letu 2015, ko je nasprotni udeleženec delavcem izdajal obvestila o letnem dopustu in s tem tudi o dodatnih dnevih letnega dopusta iz naslova delovne dobe, je veljala KP/14. Ta delavcem za več kot 25 let delovne dobe določa 4 dodatne dni letnega dopusta, prej veljavna KP/06 pa je določala 5 dodatnih dni letnega dopusta.
ZRSin člen 6, 6-2, 8. Konvencija št. 87 o sindikalnih svoboščinah in varstvu sindikalnih pravic člen 3.
reprezentativnost sindikata - kolektivni delovni spor - izpolnjevanje pogojev
V tem kolektivnem delovnem sporu je predlagatelj zahteval razveljavitev sklepa nasprotnega udeleženca, s katerim je nasprotni udeleženec ugotovil, da predlagatelj ni reprezentativni sindikat znotraj podjetja H. d. d.. Po določbi 6. člena ZRSin so reprezentativni tisti sindikati, ki so demokratični in uresničujejo svobodo včlanjevanja v sindikate, njihovega delovanja in uresničevanja članskih pravic in obveznosti, neprekinjeno delujejo najmanj šest mesecev, so neodvisni od državnih organov in delodajalcev, se financirajo pretežno iz članarine in drugih lastnih virov ter imajo določeno število članov v skladu z določili tega zakona. Ob pogojih iz 6. člena ZRSin se kot reprezentativne določijo zveze ali konfederacije sindikatov za območje države, v katere se povezujejo sindikati iz različnih panog, dejavnosti ali poklicev, in v katere je včlanjenih najmanj 10 % delavcev iz posamezne panoge dejavnosti ali poklica (8. člen ZRSin). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je nasprotni udeleženec sam ustvaril okoliščine, zaradi katerih predlagateljeve prisotnosti ne zaznava, zato mu ni mogoče pritrditi, da predlagatelj že šest mesecev neprekinjeno ne deluje. Poleg tega je predlagatelj združen v konfederacijo sindikatov, ki je reprezentativna za območje države v dejavnosti kovinske industrije Slovenije, pogoj 15 % članstva za reprezentativnost pa je predpisan le za tiste sindikate, ki niso včlanjeni v zvezo ali konfederacijo sindikatov (9. člen ZRSin). Sodišče prve stopnje je zato pravilno razveljavilo sklep nasprotnega udeleženca, s katerim je nasprotni udeleženec ugotovil, da predlagatelj pri njem ni reprezentativen.
invalidnost - nezaključeno zdravljenje - invalid I. kategorije invalidnosti
Pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno in posledično pri njej še ni mogoče ugotoviti invalidnosti oziroma popolne izgube delovne zmožnosti ter I. kategorije invalidnosti v smislu 63. člena ZPIZ-2. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnica uveljavlja odpravo izpodbijanih upravnih odločb toženca in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.
V 37. členu ZPIZ-2 je eksplicitno določeno, da se starostna pokojnina odmeri od pokojninske osnove v odstotku, odvisnem od dolžine pokojninske dobe. Tako se moškemu za 15 let zavarovalne dobe odmeri v višini 26 %, za vsako nadaljnje leto pokojninske dobe pa se prišteje še 1,25 % brez zgornje omejitve, na način, da pri 40 letih pokojninske dobe odmerni odstotek znaša 57,25 %. Tožniku, ki je dopolnil 58 let in 4 mesece starosti ter 40 let pokojninske dobe, je bila pokojnina pravilno odmerjena v višini 57,25 % od pokojninske osnove, obračunane iz najugodnejšega 19 - letnega povprečja plač iz obdobja 1993 do 2011. Zato je tožbeni zahtevek na priznanje višje starostne pokojnine neutemeljen.
Določbe ZST-1 o delni oprostitvi plačila sodnih taks, o odlogu plačila in o obročnem plačilu sodnih taks se na podlagi četrtega odstavka 11. člena ZST-1 smiselno uporabljajo tudi za pravne osebe glede plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, če nimajo sredstev za plačilo celotne takse in jih tudi ne morejo zagotoviti oziroma jih ne morejo zagotoviti takoj, v celotnem znesku, brez ogrožanja svoje dejavnosti. Pravne osebe ni mogoče oprostiti plačila taks v celoti, ampak le delno. Sodišče prve stopnje je toženo stranko, ki je pravna oseba, pravilno oprostilo plačila sodnih taks v višini 90 %, v ostalem pa je predlog za oprostitev plačila sodnih taks utemeljeno zavrnilo, upoštevaje premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje tožeče stranke.
Z mesečnim plačilom 100,00 EUR bo mesečni dohodek na družinskega člana znašal 567,66 EUR, kar je več kot dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka. Po plačilu sodne takse v tej višini, bo toženki ostalo še 1.700,00 EUR. Sredstva v tej višini pa niso tako nizka, da bi bilo ogroženo preživljanje nje in njene družine.