izplačilo plače - odpravnina - odškodnina za čas odpovednega roka
Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da tožniku pripada odpravnina v višini dveh povprečnih plač, ki jih je prejel v zadnjih dveh mesecih dela pred odpovedjo. Po jezikovni razlagi, na katero se v pritožbi sklicuje tožena stranka, sicer res izhaja, da tožniku pripada odpravnina v višini dveh povprečnih mesečnih plač, ki jih prejme v zadnjih dveh mesecih dela pred odpovedjo. V konkretnem primeru, ko je delodajalec tožniku izplačeval nižjo plačo od dogovorjene, pa je potrebno upoštevati plačo, ki tožniku glede na kogentne predpise in sklenjeno pogodbo o zaposlitvi pripada in jo tako mora prejeti. V nasprotnem primeru bi sicer lahko prišlo tudi do zlorab in dvojnega oškodovanja delavcev - delodajalec bi najprej delavcu izplačeval prenizko plačo, s tem pa bi ga prikrajšal tudi za pravično odpravnino.
prepozna pritožba – zavrženje pritožbe – vročanje pisanj – vročitev sodbe – tek pritožbenega roka – pravočasnost pritožbe – vročilnica – povratnica – javna listina – izpodbijanje domneve o resničnosti podatkov na vročilnici – dokazno breme obrambe – zavrnitev pritožbe
Obtoženec je dolžan dvom v verodostojnost javne listine izkazati z ustrezno stopnjo verjetnosti, da bi lahko uspel. S pavšalnim zatrjevanjem, da je sodbo prejel tri dni kasneje, ne vnaša dvoma v resničnost podatka na vročilnici.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 89, 143, 166. ZDSS-1 člen 41.
transformacija delovnega razmerja - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - odškodnina zaradi neizkoriščenega letnega dopusta
V sodbi je sodišče prve stopnje povzelo navedbe iz odpovedi, da je pri toženi stranki prišlo do zmanjšanja povpraševanja po izdelkih ter posledičnega upada naročil, tako da je zaradi ugotovljenega primanjkljaja realizacije in predvidenega primanjkljaja realizacije do konca leta 2012 pričela z zmanjševanjem števila zaposlenih na delovnem mestu „upravljalec stroja za izdelovanje izdelkov iz gume“, z vzpostavitvijo novega sistema poslovanja ter racionalizacije delovnih procesov, zaradi česar je prenehala potreba po opravljanju dela tožeče stranke pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Odpoved se sklicuje tudi na možnost izgube enega močnejših naročil za avtomobilsko industrijo, česa sodba ne povzema, kar pa ne vpliva na pravilno presojo zakonitosti odpovedi. Sklicevanje delodajalca na razloge, ki v času odpovedi še ne obstajajo, praviloma ne more utemeljevati zakonitosti odpovedi, prav tako je otežena presoja okoliščin, ki še niso nastopile. Podobno sporen je razlog, ki se nanaša na predvideni primanjkljaj do konca leta 2012. Vendar pa zgolj zaradi tega odpoved ni nezakonita, saj to nista edina razloga, s katerima je tožena stranka obrazložila redno odpoved iz poslovnega razloga.
vdovska pokojnina - izpolnjevanje pogojev - starost
Tožnica je ob smrti moža 27. 8. 1992 dopolnila le 27 let starosti, zato na strani zavarovanega družinskega člana do moževe smrti ni izpolnjen pogoj 53 let in 6 mesecev starosti iz 1., 3. in 4. odstavka 53. člena ZPIZ-1, niti pogoj 48 let in 6 mesecev starosti za čakalno dobo po 3. in 4. odstavku istega člena ZPIZ-2. Prav tako ni dokazano, da bi bila tožnica ob moževi smrti trajno nezmožna za delo, ali da bi to postala v enem letu po njegovi smrti (2. alinea 1. odstavka 53. člena). Izpolnjen ni niti dejanski stan za priznanje pravice do vdovske pokojnine po 3. alinei 1. odstavka 53. člena ZPIZ-2 po odpadu otroka leta 2004, saj do takrat tožnica ni bila uživalka družinske pokojnine. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do vdovske pokojnine ni utemeljen, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Preživninsko breme je dolžnost staršev, a ne prek razumnih meja in meja njihovih sposobnosti, sploh pa ne tako, da bi se z določitvijo nerazumno visoke preživnine, ki je starši očitno ne zmorejo plačevati, ogrožal osnovni življenjski standard preživninskih zavezancev, očeta in mame.
obnova postopka - obnovitveni razlog - predhodno vprašanje - preplačilo
S sodbo je bila odpravljena drugostopenjska odločba in spremenjena prvostopenjska odločba tako, da je bilo izplačevanje starostne pokojnine, priznane s pravnomočno odločbo, namesto s 15. 6. 2007 ustavljeno šele z 31. 8. 2010. Ker ustavitev izplačevanja pokojninske dajatve za nazaj od 15. 6. 2007 dalje ni bila zakonita, temveč je dopustna le za naprej od 31. 8. 2010 dalje, je s pravnomočno sodbo vzpostavljeno stanje za zakonito izplačilo pokojnine od 1. 7. 2007 do 31. 8. 2010. Odpad odločitve o ustavitvi izplačevanja starostne pokojnine za nazaj zato predstavlja razlog iz 4. točke 260. člena ZUP (če se odločba organa, ki je postopek vodil, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah rešil drugače) za obnovo postopka o ugotovljenem preplačilu starostne pokojnine od 15. 6. 2007 do 31. 8. 2010.
Izredna denarna socialna pomoč je posebna oblika denarne socialne pomoči, ki je namenjena pokrivanju izrednih primerov, zaradi katerih se posameznik ali družina znajde v položaju materialne ogroženosti. Tožnica je za dodelitev izredne denarne socialne pomoči navedla stroške, ki ne predstavljajo izrednih stroškov, niti takšnih stroškov, ki bi nastali zaradi nesreče ali višje sile. Z mesečnim dohodkom 541,92 EUR ni prišla v položaj materialne ogroženosti iz razlogov, na katere ni mogla vplivati. Poleg tega tudi ni izkazala izrednih stroškov, ki so vezani na preživljanje in jih z lastnim dohodkom ne bi mogla pokriti. Tožbeni zahtevek na priznanje izredne denarne socialne pomoči je zato neutemeljen.
ZSVarPre člen 36, 36/7. ZUPJS člen 18, 18/1, 18/1-8.
denarna socialna pomoč - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - zaznamba v zemljiški knjigi
Ustavno sodišče RS je ocenilo, da varstvo pravice do socialne varnosti posameznika zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so imele premoženje in so ga potrebovale zase. Ustavno dopustno je, da se država potem, ko oseba pomoči več ne potrebuje, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dedovali dediči. Zato je zmotno pritožničino stališče o protiustavnosti določb ZSVarPre, ki urejajo prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine v korist Republike Slovenije.
ZPIZ-2 člen 68, 403, 403/3, 428. ZPIZ-1 člen 143, 143/1, 149. Pravilnik v postopku ugotavljanja in priznavanja poklicne bolezni člen 4.
telesna okvara - invalidnina
Veljavni ZPIZ-2 ne zagotavlja več pravice do invalidnine na temelju telesnih okvar, ki so posledica bolezni ali poškodbe izven dela. Tožničine zdravstvene težave, ki sicer predstavljajo 30 % telesno okvaro, so posledica degenerativnih sprememb zaradi patoloških procesov na hrbtenici, ki so postopoma prispevali k nastanku zdravstvenih težav in se tudi klinično manifestirali. So posledica bolezni in ne poklicne bolezni, zato nima pravice do invalidnine.
URS člen 22. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
začasna nezmožnost za delo - absolutna bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - pravica do izjave - obrazložitev sodbe - obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga
Sodišče mora na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zgolj navaja, da je odločitev oprlo na prepričljivo mnenje izvedenskega organa, ni pa se opredelilo do tožničinih navedb niti ni pojasnilo, katera so dejstva, bistvena za odločitev v zadevi, ter s tem v zvezi sodbe tudi ni pravno utemeljilo. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Podana pa je tudi kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje tožničin dokazni predlog, da se postavi nov sodni izvedenec, zavrnilo brez obrazložitve. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZUJF člen 188, 246, 246/3. ZDR-1 člen 73, 73/1, 73/1-5, 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-2, 89/2. ZSV člen 56, 56/5.
prenehanje delovnega razmerja -odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - sestavine odpovedi pogodbe o zaposlitvi
Izpodbijanega sklepa o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi tožnici ni mogoče šteti za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, saj nima vseh potrebnih elementov odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Izpodbijani sklep se v uvodu ne sklicuje na odpovedni razlog nesposobnosti iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 niti na kakšno drugo določbo ZDR-1, ampak se sklicuje na ZUJF, ki ne predstavlja podlage za prenehanje delovnega razmerja v konkretnem primeru. Izpodbijani sklep v izreku v nasprotju s pravili glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati z dnem dokončnosti sklepa, tj. z njegovo vročitvijo, in ne z iztekom odpovednega roka, ki velja v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstoji kakšen od odpovednih razlogov iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zato mora v odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalec navesti in obrazložiti odpovedni razlog in tudi okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče (drugi odstavek 87. člena ZDR-1), česar tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni navedla oziroma obrazložila. Poleg tega bi morala iz izpodbijanega sklepa izhajati izjava volje tožene stranke, izražena z namenom in učinkom, da delovno razmerje med pravdnima strankama preneha. Iz izpodbijanega sklepa pa ni razvidno, da bi tožena stranka uveljavljala svoje oblikovalno upravičenje, ampak navaja zgolj ugotovitev, da je odpadel razlog, zaradi katerega je bil sklenjen dogovor in pogodba o zaposlitvi. Prav tako iz sklepa ni razvidno, da tožnica zaradi razrešitve s funkcije direktorice ne bi več izpolnjevala pogojev za opravljanje dela in da nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče. Zato izpodbijanega sklepa ni mogoče šteti za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Ker tožnici delovno razmerje ni prenehalo na način in po postopka, ki izhaja iz določb ZDR-1, je izpodbijani sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi nezakonit. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je izpodbijani sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi kot nezakonit razveljavilo.
invalidnost - končano zdravljenje - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
V sodnem postopku je invalidska komisija II. stopnje v dopolnilnem mnenju menila, da so pri tožniku potrebni nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju in da zato pri njem invalidnosti še ne ugotavlja. Do tožnikovih pripomb na dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje in do izpostavljenih vprašanj pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo, niti dejanskega stanja v tej smeri ni razčiščeval toženec v predsodnem postopku. To so vprašanja, kakšna je tožnikova delovna zmožnost na podlagi obstoječega zdravstvenega stanja in ali je pri tožniku prišlo do invalidnosti in zmanjšanja delovne zmožnosti. Še zlasti glede na obstoječe zdravstveno stanje, ko tožnik za hipertenzijo boluje že 25 let oziroma vse od osnovne šole dalje in je vprašanje ozdravljenja ter zaradi stanja roke, v zvezi s katero se tožnik še ni in se ne bo odločil za operativni poseg, je pa invalidska komisija obstoječe stanje roke že ugotavljala. Ob upoštevanju določbe 34. člena ZZVZZ in glede na to, da je v obravnavanem primeru osebna zdravnica začela postopek za oceno tožnikove delazmožnosti, je ostalo odprto tudi vprašanje, ali je pri tožniku še mogoče pričakovati izboljšanje zdravstvenega stanja v smislu povrnitve delovne zmožnosti. Po citirani določbi ZZVZZ osebni zdravnik oziroma zdravniška komisija napoti zavarovanca na invalidsko komisijo, če oceni, da ni pričakovati povrnitve delovne zmožnosti. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijani upravni odločbi odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL0023483
KZ-1 člen 323, 323/1, 323/2. ZKP člen 16, 16/3, 248, 249, 249/1, 371, 371/2.
povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti – izvedenstvo – sodni izvedenec – dokazovanje s sodnim izvedencem – katalog strokovnih znanj – cestni promet – raziskave prometnih nezgod – kršitev pravice do obrambe – zavrnitev dokaznega predloga – očividec prometne nesreče – priča – materialnopravno relevanten dokaz – razveljavitev sodbe
Primerjava kataloga strokovnih znanj za izvedence cestnega prometa kaže na bistveno razhajanje z znanjem, ki se zahteva za sodne izvedence s področja raziskav prometnih nesreč. Sodni izvedenec za področje „promet – cestni“ je praviloma strokovnjak gradbene stroke, ima znanje s področja cestne infrastrukture (tj. delovanje vozil in prevoz tovora v cestnem prometu, dinamika vozil, teorija prometnega toka, varnost v cestnem prometu). Sodni izvedenec s področja raziskav prometnih nezgod pa je praviloma strojni inženir, ki obvlada znanja iz teorije trkov, izračune spremenljivk pri zaviranju, vožnji v ovinku, kinematiki gibanja vozila v različnih položajih in drugo.
Materialnopravna relevantnost (dokaznega) predloga, da se zaslišita očividca prometne nesreče, je vsebovana že v predlogu samem, saj gre za osebi, ki naj bi videli prometno nesrečo. Zagovornik je s potrebno stopnjo verjetnosti izkazal tudi njegov obstoj.
invalidska pokojnina - pravnomočna odločba - nova zahteva - prepozen predlog za obnovo postopka
Ker je bilo o pravici do invalidske pokojnine odločeno s pravnomočno odločbo, s katero je tožnik pridobil pravico do invalidske pokojnine, od njene vročitve pa je preteklo več kot 3 leta, se zahteva tako v primeru, da gre za zahtevo za ponovno odmero invalidske pokojnine zaradi poklicne bolezni oziroma za uveljavljanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, kot v primeru, da gre za predlog za obnovo postopka, edino lahko zavrže. Po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP organ s sklepom zahtevo zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Skladno z 2. odstavkom 267. člena ZUP enako (razen v določenih primerih) ravna organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka in predlog zavrže, če ugotovi, da je od dokončnosti odločb, ki jih želi obnoviti, preteklo več kot 3 leta. Zato je sodišče prve stopnje, ki je sicer drugače kot toženec, ki je štel, da gre za novo zahtevo, štelo, da je tožnik predlagal obnovo postopka, utemeljeno zaključilo, da je bila zahteva pravilno zavržena, in da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti.
Tožnik je pripravil naročilo za kupca (razknjižil je zalogo blaga na način, da je „umetno“ ustvaril pravilno zalogo blaga pri toženi stranki). Kupec je blago prevzel na podlagi predlogov za medposlovalnični premik, vendar brez izdane dobavnice. Tožnik je prikazal formalni postopek medposlovalničnega premika, ki ga dejansko ni izvedel, saj je kupec blago takoj prevzel v drugem trgovskem centru. S tem je prišlo do razlike med knjigovodskim in dejanskim stanjem zalog blaga in je toženi stranki nastala škoda. Tožnik je s svojim ravnanjem huje kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zato je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1.
Če ZST-1 ali taksna tarifa ne določata drugače, nastane taksna obveznost za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, ob vložitvi tožbe, predloga za začetek postopka ali pravnega sredstva (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Tako je na podlagi citiranega določila za postopek o pritožbi zoper zamudno sodbo nastala taksna obveznost ob vložitvi pritožbe. Ker tožena stranka ob vložitvi pritožbe zoper zamudno sodbo takse ni plačala, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo plačni nalog za plačilo sodne takse.
plačilo odškodnine - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu
Tožnice se ni izključevalo iz delovnega procesa pri toženi stranki oziroma je tožnica dobila vse potrebne informacije v zvezi z delovnim procesom, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici zagotovila vse potrebne pogoje za opravljanje dela po pogodbi. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da tožena stranka tožnice ni niti trpinčila na delovnem mestu niti je ni neenako obravnavala v primerjavi z drugimi zaposlenimi, zato njena odškodninska odgovornost iz tega naslova ni podana.
Tožnik kot zavarovanec, ki si sam plačuje prispevke, zaradi neporavnanih prispevkov ni mogel pridobiti veljavne naročilnice za nabavo medicinsko tehničnih pripomočkov (za oskrbo stome), kot je sicer določeno v 212. in naslednjih členih POZZ, in uveljaviti pravice do teh pripomočkov na način, kot ga določa POZZ, zato jih je kupoval samoplačniško. Po 78. a členu ZZVZZ zaradi neplačanih prispevkov pravice do zdravstvenih storitev in denarnih dajatev iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja določenim zavarovancem niso izgubljene, temveč le zadržane, dokler obveznosti iz naslova neplačanih prispevkov niso poravnane. Zavarovanec lahko pravice, ki so bile zadržane, uveljavlja po poplačilu dolga. Zato je tožnik po tem, ko so bili prispevki poravnani, upravičen do povračila stroškov medicinsko tehničnih pripomočkov.
nezmožnost za delo - bolezen - invalid III. kategorije invalidnosti
Tožnik, invalid III. kategorije invalidnosti, s priznano pravico do dela v skrajšanem delovnem času po 6 ur dnevno, je bil v spornem obdobju v skladu s preostalo delovno zmožnostjo sposoben za delo 6 ur dnevno, kar pomeni, da je bil v istem obdobju začasno nezmožen za delo zaradi bolezni le 2 uri dnevno. Zato je sodišče prve stopnje izpodbijane upravne odločbe utemeljeno odpravilo in odločilo, da je bil tožnik v spornem obdobju v skladu s preostalo delovno zmožnostjo sposoben za delo 6 ur dnevno. Hkrati pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo v polnem delovnem času.
Dokaz z zaslišanjem stranke je eden izmed predvidenih, dovoljenih dokazov, ki ga sodišče oceni kot vse druge, torej posebej in v povezavi z drugimi, glede na trditve, dokazno ponudbo ter uspeh celotnega postopka.