SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS0015610
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
vdovska pokojnina - nova zahteva - pravnomočna odločba
Z odločbo je že pravnomočno odločeno, da tožnica ne izpolnjuje pogojev niti za priznanje družinske niti vdovske pokojnine po pokojnem možu. Razlog za zavrnilno odločbo je bil neizpolnjen pogoj starosti ob nastanku zavarovalnega primera, to je ob smrti moža, kakor tudi neizpolnjen pogoj starosti ob prenehanju izplačevanja družinske pokojnine otroku. Toženec je novo zahtevo za priznanje vdovske pokojnine utemeljeno zavrgel, ker se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, nista spremenila kljub temu, da je tožnica dopolnila starost 55 let. Za odločitev namreč ni pomembna starost ob vložiti zahteve, pač pa starost ob smrti moža oz. starost ob prenehanju izplačevanja družinske pokojnine otroku.
denarna socialna pomoč - varstveni dodatek - krivdni razlogi - pogodba o preužitku
Sklenitev pogodbe o preužitku, s katero je tožnik stanovanje prenesel na hčerko in si izgovoril oskrbo, ki mu jo je dolžna zagotavljati prevzemnica, ne pomeni, da je podan krivdni razlog po 11. točki 28. člena ZSVarPre za neupravičenost do denarne socialne pomoči, to je izguba sredstev za preživljanje oziroma kateregakoli dohodka, ne glede na to, ali se po tem zakonu šteje v lastni dohodek ali ne, iz razlogov, na katere je oseba sama vplivala. Tožnik namreč s tem ni izgubil sredstev za preživljanje.
URS člen 22. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
začasna nezmožnost za delo - absolutna bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - pravica do izjave - obrazložitev sodbe - obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga
Sodišče mora na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zgolj navaja, da je odločitev oprlo na prepričljivo mnenje izvedenskega organa, ni pa se opredelilo do tožničinih navedb niti ni pojasnilo, katera so dejstva, bistvena za odločitev v zadevi, ter s tem v zvezi sodbe tudi ni pravno utemeljilo. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Podana pa je tudi kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje tožničin dokazni predlog, da se postavi nov sodni izvedenec, zavrnilo brez obrazložitve. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pravnim osebam se sodno pisanje vroči tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oz. v poslovnem prostoru ali na sedežu (prvi odstavek 133. člena ZPP). Če pa takšna vročitev ni možna, pa se osebna vročitev opravi tako, da vročevalec pisanje izroči pošti (če gre za vročitev po pošti), v hišnem ali izpostavljenem predalčniku ali na vratih stanovanja, pisarne ali poslovnega prostora pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti (smiselna uporaba tretjega odstavka 142. člena ZPP).
V konkretnem primeru vročevalec obvestila o prejeti pošiljki ni pustil na vratih njenega poslovnega prostora v objektu. Po oceni pritožbenega sodišča to pomeni, da tožba ni bila pravilno vročena toženi stranki, saj skupnih vrat na vhodu v objekt z velikim številom delov v etažni lastnini ne gre enačiti z vhodnimi vrati posamičnega stanovanja ali poslovnega prostora.
Če ZST-1 ali taksna tarifa ne določata drugače, nastane taksna obveznost za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, ob vložitvi tožbe, predloga za začetek postopka ali pravnega sredstva (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Tako je na podlagi citiranega določila za postopek o pritožbi zoper zamudno sodbo nastala taksna obveznost ob vložitvi pritožbe. Ker tožena stranka ob vložitvi pritožbe zoper zamudno sodbo takse ni plačala, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo plačni nalog za plačilo sodne takse.
izvršilni stroški – stroški odgovora na ugovor – stroški predloga za odlog izvršbe – potrebni stroški
(Ne)potrebnost stroškov v zvezi z vprašanjem upravičenosti do povračila stroškov za odgovor na ugovor je potrebno oceniti z vidika upravičenosti navedb dolžnika v ugovoru in z vidika, ali upnik v odgovoru tem navedbam nasprotuje ali ne, pri čemer se določeni stroški lahko izkažejo kot nepotrebni, čeprav jih stranka subjektivno drugače ocenjuje. Objektivno potrebni stroški, ki se lahko naložijo stranki, ki je zavezanec za povrnitev stroškov, so tisti, ki se nanašajo na dejanje v postopku, s katerimi je stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic tudi z navajanjem relevantnih okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi.
Odlog izvršbe ne prispeva k čimprejšnji opravi izvršbe - poplačilu upnikove terjatve, temveč predstavlja začasen zastoj v postopku in odlaga njeno opravo. Stroškov predloga za odlog zato ni mogoče opredeliti kot stroškov, potrebnih za izvršbo, ki bi jih bil dolžan kriti dolžnik.
začasna odredba – vpis v vrtec – soglasje za izpis iz vrtca – stiki – določitev stikov – potrebe otroka
Toženec ni soglašal z izpisom otroka iz vrtca, tožnica pa do izdaje začasne odredbe otroka ni mogla vpisati v drug vrtec, saj iz prejšnjega ni bil izpisan. Deček pet mesecev ni mogel obiskovati vrtca. To pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča razlog, da sodišče z začasno odredbo poseže v razmerje med staršema in otrokom in uredi, da bo zagotovljena največja otrokova korist. Pri svoji odločitvi je prvostopenjsko sodišče upoštevalo, da deček živi z materjo, in odločilo, da naj obiskuje vrtec v bližini njegovega prebivališča. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je taka odločitev smotrna, saj vožnja otroka v oddaljeni vrtec ni le neekonomična, pač pa tudi naporna za otroka, pa tudi za starše.
ZSPJS člen 3, 3a, 16, 16/3, 19, 19/1, 19/2, 20, 20/1. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede člen 3, 3/1, 5, 5/5, 11. OZ člen 87, 87/1, 191.
Pri presoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto poslovni sekretar VI, ko je bila toženka premeščena iz V. v VI. tarifno skupino, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbo 1. odstavka 19. člena ZSPJS, iz katere izhaja, da se dosežena napredovanja ne prenesejo. Predvidena je le možnost, da se izhodiščni plačni razred novega delovnega mesta zviša za en plačni razred. Tožena stranka bi morala biti ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto poslovni sekretar VI uvrščena v 22. plačni razred, povečan za en plačni razred, torej v 23. plačni razred. Toženi stranki je bila za sporno obdobje neutemeljeno obračunana in izplačana plača za 24. plačni razred namesto pravilno za 23. plačni razred. Ko pa je toženka s 1. 10. 2009 s tožnico ponovno sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto v V. tarifnem razredu, so se ji lahko upoštevala le napredovanja, ki jih je dosegla na prejšnjem (zadnjem) delovnem mestu (1. odstavek 20. člena ZSPJS). Tako bi bila tožena stranka ob upoštevanju 19. izhodiščnega razreda, povečanega za dve napredovanji, ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto zdravstveni administrator V (I) upravičena do uvrstitve v 21. plačni razred ne pa do 25. plačnega razreda, kot je bilo določeno v aneksu k PZ z dne 1. 10. 2009. Ker je bila toženi stranki v spornem obdobju preveč izplačana plača, je tožbeni zahtevek za vračilo preveč izplačanih plač utemeljen.
ZUPJS člen 44. ZSVarPre člen 45, 46, 48, 66, 68, 68/4. ZDIU-12 člen 4, 4/12.
denarna socialna pomoč - prevedba po ZSVarPre - vračilo - dopolnilna odločba
Odločba o prevedbi pravice do denarne socialne pomoči, do katere upravičenec ni več upravičen, oziroma je upravičen v nižjem znesku, izdana na temelju 66. člena ZSVarPre, ima lahko le učinek za naprej, to je od prvega dne naslednjega meseca po njeni izdaji. Toženec je tožniku najprej razveljavil pravnomočno odločbo o priznanju pravice do denarne socialne pomoči v višjem znesku za nazaj, od 1. 1. 2012 dalje, in mu od tega dne dalje priznal denarno socialno pomoč v nižjem znesku. Naknadno pa je izdal dopolnilno odločbo, da je tožnik razliko med prej priznano denarno socialno pomočjo v višjem znesku in prevedeno denarno socialno pomočjo nižjem znesku dolžan vrniti. Dopolnilna odločba se sme po 220. členu ZUP izdati le v primeru, ko z odločbo ni bilo odločeno o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka. Ker je bilo že z odločbo o prevedbi odločeno tako o razveljavitvi pravnomočne odločbe, kot o pravici do denarne socialne pomoči pod pogoji iz ZSVarPre, je bilo odločeno o vseh vprašanjih, ki so bila po določbi 66. člena ZSVarPre predmet postopka. Določba 66. člena ZSVarPre ne daje podlage za odločitev o vračilu v primeru, ko upravičenec do denarne socialne pomoči po ZSV do te pomoči po ZSVarPre ni upravičen ali je upravičen v nižjem znesku. Do vračila namreč ob pravilni uporabi in razlagi 66. člena ZSVarPre niti ne more priti. Izdaja izpodbijane dopolnilne odločbe je bila zato že iz tega razloga nezakonita.
ZDR-1 člen 85, 87, 89, 89/1, 89/1-2, 118, 118/1, 118/2. ZDR člen 126, 127, 127/3, 157.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - sodna razveza - nadurno delo
Delodajalec mora razlog nesposobnosti pisno obrazložiti tako v pisni seznanitvi pred odpovedjo kot tudi v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da mora navesti konkretne okoliščine, na podlagi katerih lahko delavec ugotovi razlog nesposobnosti in pripravi svojo obrambo ter na podlagi katerih je v sodnem postopku mogoče preizkusiti utemeljenost odpovednega razloga. V konkretnem primeru pisna seznanitev pred odpovedjo in odpoved pogodbe o zaposlitvi ne dosegata standarda obrazloženosti. Tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedla, v čem tožnica dela ni organizirala in primerno vodila oziroma, kako bi ga morala organizirati in voditi. Ni navedla niti, kakšni so bili načini dela oziroma vodenja in kakšni bi morali biti ter zakaj in kakšno škodo so ti načini dela povzročali toženi stranki. Prav tako ni navedla, kakšne lastnosti in sposobnosti bi morala tožnica imeti ter zakaj je zaradi lastnosti oziroma sposobnosti, ki jim ima, nesposobna za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti nezakonita.
Glede na določbo 157. člena ZDR je dopusten dogovor med delavcem in delodajalcem, v skladu s katerim je delavec dolžan (če se izkaže potreba) opravljati nadurno delo, dodatnega plačila za opravljanje nadurnega dela pa ne dobi (v smislu dodatka za nadurno delo iz tretjega odstavka 127. člena ZDR), ampak je že vključeno v dogovorjeno osnovno plačo delavca. Takšen dogovor je dopusten le ob izpolnjevanju dodatnega pogoja, da gre za eno izmed skupin delavcev, ki jih izrecno omenja 157. člen ZDR, ter če delovnega časa ni mogoče vnaprej razporediti oziroma, če si delavec lahko razporeja delovni čas samostojno in če sta mu zagotovljena varnost in zdravje pri delu. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali je tožnica sodila v eno izmed treh kategorij delavcev, določenih v 157. členu ZDR. Prav tako so pomanjkljive ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s tem, ali si je tožnica lahko razporejala delovni čas samostojno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Povsem napačno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče toženi stranki povedati, da bo brez novega izvedenca zahtevku ugodilo, saj takšna obveznost sodišča ne izhaja, ne iz odločbe Ustavnega sodišča Up-312/03, na katero se pritožba sklicuje, pa tudi ne iz nobene druge, tudi materialno procesnemu vodstvu najbolj naklonjene odločbe sodišča. S takšnim opozarjanjem, kot ga zagovarja pritožba, bi bilo po mnenju pritožbenega sodišča že poseženo v načelo neodvisnosti sodišča.
V skladu s prvim odstavkom 515. člena ZGD-1 vodi poslovodja družbo na lastno odgovornost, kar pomeni, da odgovarja za vse svoje delo. Da lahko to obveznost izpolnjuje, da lahko uspešno in odgovorno vodi njene posle, mora seveda dobro poznati tudi finančno stanje družbe. Ta njegova obveznost je še natančneje določena v 28. členu ZFPPIPP, iz katere jasno izhaja njegova obveznost, da mora biti vsaka poslovna odločitev sprejeta glede na finančno stanje družbe. In ker ima vsaka poslovna odločitev, ki jo sprejme poslovodja, tudi finančne posledice, je edini možen zaključek, da mora poslovodja, ne glede na to, ali ima za računovodenje in vodenje financ svoje pomočnike, ali ne, poznati pravila financ in ravnati v skladu z njimi. Toženec, ki je poznal ali bi vsaj moral poznati vse poslovne dogodke, ki so se nato odražali v finančnem stanju družbe, se namreč ne more te svoje obveznosti razbremeniti s sklicevanjem na podatke, ki so izhajali iz računovodskih izkazov, na ugotovitve izvenpravdno izdelanih strokovnih mnenj in na prvo ugotovitev izvedenca pa tudi ne na to, da ni vplival na napačna knjiženja, da ni bil na njih opozorjen, da ni strokovnjak za knjiženja ali ocenjevanje vrednosti računovodskih postavk, da so bile listine pregledane po revizorju ipd..
Ker je bila tožnica, sicer invalid III. kategorije, na dan 31. 12. 2012 uživalka vdovske pokojnine in ni bila obvezno ali prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje, določba 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 zanjo ni uporabljiva in ne more uveljaviti pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1 še v času, ko ZPIZ-1 ni več veljal.
invalidnost - končano zdravljenje - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
V sodnem postopku je invalidska komisija II. stopnje v dopolnilnem mnenju menila, da so pri tožniku potrebni nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju in da zato pri njem invalidnosti še ne ugotavlja. Do tožnikovih pripomb na dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje in do izpostavljenih vprašanj pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo, niti dejanskega stanja v tej smeri ni razčiščeval toženec v predsodnem postopku. To so vprašanja, kakšna je tožnikova delovna zmožnost na podlagi obstoječega zdravstvenega stanja in ali je pri tožniku prišlo do invalidnosti in zmanjšanja delovne zmožnosti. Še zlasti glede na obstoječe zdravstveno stanje, ko tožnik za hipertenzijo boluje že 25 let oziroma vse od osnovne šole dalje in je vprašanje ozdravljenja ter zaradi stanja roke, v zvezi s katero se tožnik še ni in se ne bo odločil za operativni poseg, je pa invalidska komisija obstoječe stanje roke že ugotavljala. Ob upoštevanju določbe 34. člena ZZVZZ in glede na to, da je v obravnavanem primeru osebna zdravnica začela postopek za oceno tožnikove delazmožnosti, je ostalo odprto tudi vprašanje, ali je pri tožniku še mogoče pričakovati izboljšanje zdravstvenega stanja v smislu povrnitve delovne zmožnosti. Po citirani določbi ZZVZZ osebni zdravnik oziroma zdravniška komisija napoti zavarovanca na invalidsko komisijo, če oceni, da ni pričakovati povrnitve delovne zmožnosti. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijani upravni odločbi odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
ZDR člen 87, 87/2, 89, 118, 137, 138, 138/1. ZDR-1 člen 118.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - sodno varstvo
Ker je sodišče prve stopnje pri odločanju o višini denarnega povračila uporabilo določbe ZDR, čeprav je v času odločanja že veljal ZDR-1, je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno.
Tožena stranka sicer pravilno navaja, da je lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz drugih razlogov tudi v času teka odpovednega roka po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, vendar to ne pomeni, da tožnik zoper to redno odpoved pogodbe o zaposlitvi nima sodnega varstva. Sodišče prve stopnje zato tožbe pravilno ni zavrglo.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga navedla, da bo v določeni poslovni enoti reorganizirala delovni proces tako, da bo ukinila eno delovno mesto prodajalca na bencinskem servisu zaradi potrebe po znižanju stroškov in zaradi nedoseganja pričakovanega poslovnega rezultata. Delodajalec je ugotovila, da je eno delovno mesto prodajalca poleg obstoječih delovnih mest prodajalcev na bencinskem servisu postalo nepotrebno in da se lahko delovne naloge tega delovnega mesta uspešno prerazporedijo na druge prodajalce. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sklepu VIII Ips 182/2014 z dne 13. 1. 2015 (s katerim je ugodilo reviziji tožnika in razveljavilo v tem individualnem delovnem sporu sodbo sodišča 1. in 2. stopnje) navedlo, da iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku izhaja, da je tožena stranka ukinila le eno delovno mesto prodajalca in je zato postal nepotreben le en prodajalec. V kolikor je ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku tožena stranka vedela, da bo prenehalo delovno razmerje drugemu prodajalcu (tožnikovemu bratu), navedeno kaže na to, da odpovedni razlog takrat več ni obstajal, saj je odpadel zaradi dogovora o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi prodajalcu na istem bencinskem servisu. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da sporazumno prenehanje delovnega razmerja drugemu prodajalcu pri toženi stranki nima nobenega vpliva na zakonitost odpovedi tožniku, v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sklepu VIII Ips 182/2014 z dne 13. 1. 2015. Zaradi zmotne materialno pravne presoje in pomanjkljive dokazne ocene je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZUJF člen 188, 246, 246/3. ZDR-1 člen 73, 73/1, 73/1-5, 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-2, 89/2. ZSV člen 56, 56/5.
prenehanje delovnega razmerja -odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - sestavine odpovedi pogodbe o zaposlitvi
Izpodbijanega sklepa o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi tožnici ni mogoče šteti za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, saj nima vseh potrebnih elementov odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Izpodbijani sklep se v uvodu ne sklicuje na odpovedni razlog nesposobnosti iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 niti na kakšno drugo določbo ZDR-1, ampak se sklicuje na ZUJF, ki ne predstavlja podlage za prenehanje delovnega razmerja v konkretnem primeru. Izpodbijani sklep v izreku v nasprotju s pravili glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati z dnem dokončnosti sklepa, tj. z njegovo vročitvijo, in ne z iztekom odpovednega roka, ki velja v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstoji kakšen od odpovednih razlogov iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zato mora v odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalec navesti in obrazložiti odpovedni razlog in tudi okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče (drugi odstavek 87. člena ZDR-1), česar tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni navedla oziroma obrazložila. Poleg tega bi morala iz izpodbijanega sklepa izhajati izjava volje tožene stranke, izražena z namenom in učinkom, da delovno razmerje med pravdnima strankama preneha. Iz izpodbijanega sklepa pa ni razvidno, da bi tožena stranka uveljavljala svoje oblikovalno upravičenje, ampak navaja zgolj ugotovitev, da je odpadel razlog, zaradi katerega je bil sklenjen dogovor in pogodba o zaposlitvi. Prav tako iz sklepa ni razvidno, da tožnica zaradi razrešitve s funkcije direktorice ne bi več izpolnjevala pogojev za opravljanje dela in da nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče. Zato izpodbijanega sklepa ni mogoče šteti za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Ker tožnici delovno razmerje ni prenehalo na način in po postopka, ki izhaja iz določb ZDR-1, je izpodbijani sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi nezakonit. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je izpodbijani sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi kot nezakonit razveljavilo.
prodajna pogodba - stvarne napake - pravočasno obvestilo o napaki - časovne meje pravnomočnosti - sklenitev izvensodne poravnave po zaključku glavne obravnave - stroški postopka zavarovanja s predhodno odredbo
Pravočasno obvestilo o napakah je namreč predpostavka prodajalčeve odgovornosti za napako (461. člen OZ). Če kupec prodajalca o stvarnih napakah ne obvesti pravočasno, izgubi pravice (jamčevalne zahtevke), ki bi jih lahko uveljavljal zaradi teh napak. Če ta predpostavka ni izpolnjena, obstaja tako razlog za razbremenitev prodajalčeve odgovornosti za napako.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - zamuda zavarovalnice - zamudne obresti
Za ugotovitev, kdaj pride zavarovalnica v zamudo in kdaj začnejo teči zamudne obresti, je treba odgovoriti na naslednja vprašanja: 1. kdaj je zavarovalnica dobila obvestilo, da je nastal zavarovalni primer, 2. koliko znaša zakonski ali s pogodbo dogovorjeni rok za izplačilo zavarovalnine, 3. ali je bil za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice potreben določen čas in 4. kdaj bi morala zavarovalnica, upoštevajoč njeno profesionalno skrbnost, ugotoviti obstoj in znesek svoje obveznosti.
ničnost letnega poročila - sklep skupščine - pravica do obveščenosti
Načeloma velja, da delničar nima pravnega interesa za ugotavljanje ničnosti letnega poročila, v katerem so bile postavke na strani sredstev prevrednotene in na podlagi katerega je dobil izplačane dividende, vendar je potrebno na interes (zlasti manjšinskega) delničarja gledati z dolgoročnega vidika. Če se družba z izplačevanjem dobička, ki ga ne bi smelo biti, izčrpava in na koncu celo preneha, bi lahko bil dolgoročno gledano interes delničarjev enak interesu upnikov, na vsak način pa bi šlo za ravnanje v nasprotju z javnim interesom, saj je dolgoročno uspešno delovanje gospodarskih družb v javnem interesu. Zato ni videti ovir, da bi v konkretni situaciji tudi delničarji lahko zahtevali ugotovitev ničnosti letnega poročila po prvi alineji prvega odstavka 401. člena ZGD-1.