odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga navedla, da bo v določeni poslovni enoti reorganizirala delovni proces tako, da bo ukinila eno delovno mesto prodajalca na bencinskem servisu zaradi potrebe po znižanju stroškov in zaradi nedoseganja pričakovanega poslovnega rezultata. Delodajalec je ugotovila, da je eno delovno mesto prodajalca poleg obstoječih delovnih mest prodajalcev na bencinskem servisu postalo nepotrebno in da se lahko delovne naloge tega delovnega mesta uspešno prerazporedijo na druge prodajalce. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sklepu VIII Ips 182/2014 z dne 13. 1. 2015 (s katerim je ugodilo reviziji tožnika in razveljavilo v tem individualnem delovnem sporu sodbo sodišča 1. in 2. stopnje) navedlo, da iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku izhaja, da je tožena stranka ukinila le eno delovno mesto prodajalca in je zato postal nepotreben le en prodajalec. V kolikor je ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku tožena stranka vedela, da bo prenehalo delovno razmerje drugemu prodajalcu (tožnikovemu bratu), navedeno kaže na to, da odpovedni razlog takrat več ni obstajal, saj je odpadel zaradi dogovora o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi prodajalcu na istem bencinskem servisu. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da sporazumno prenehanje delovnega razmerja drugemu prodajalcu pri toženi stranki nima nobenega vpliva na zakonitost odpovedi tožniku, v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sklepu VIII Ips 182/2014 z dne 13. 1. 2015. Zaradi zmotne materialno pravne presoje in pomanjkljive dokazne ocene je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 89, 143, 166. ZDSS-1 člen 41.
transformacija delovnega razmerja - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - odškodnina zaradi neizkoriščenega letnega dopusta
V sodbi je sodišče prve stopnje povzelo navedbe iz odpovedi, da je pri toženi stranki prišlo do zmanjšanja povpraševanja po izdelkih ter posledičnega upada naročil, tako da je zaradi ugotovljenega primanjkljaja realizacije in predvidenega primanjkljaja realizacije do konca leta 2012 pričela z zmanjševanjem števila zaposlenih na delovnem mestu „upravljalec stroja za izdelovanje izdelkov iz gume“, z vzpostavitvijo novega sistema poslovanja ter racionalizacije delovnih procesov, zaradi česar je prenehala potreba po opravljanju dela tožeče stranke pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Odpoved se sklicuje tudi na možnost izgube enega močnejših naročil za avtomobilsko industrijo, česa sodba ne povzema, kar pa ne vpliva na pravilno presojo zakonitosti odpovedi. Sklicevanje delodajalca na razloge, ki v času odpovedi še ne obstajajo, praviloma ne more utemeljevati zakonitosti odpovedi, prav tako je otežena presoja okoliščin, ki še niso nastopile. Podobno sporen je razlog, ki se nanaša na predvideni primanjkljaj do konca leta 2012. Vendar pa zgolj zaradi tega odpoved ni nezakonita, saj to nista edina razloga, s katerima je tožena stranka obrazložila redno odpoved iz poslovnega razloga.
Pravnim osebam se sodno pisanje vroči tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oz. v poslovnem prostoru ali na sedežu (prvi odstavek 133. člena ZPP). Če pa takšna vročitev ni možna, pa se osebna vročitev opravi tako, da vročevalec pisanje izroči pošti (če gre za vročitev po pošti), v hišnem ali izpostavljenem predalčniku ali na vratih stanovanja, pisarne ali poslovnega prostora pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti (smiselna uporaba tretjega odstavka 142. člena ZPP).
V konkretnem primeru vročevalec obvestila o prejeti pošiljki ni pustil na vratih njenega poslovnega prostora v objektu. Po oceni pritožbenega sodišča to pomeni, da tožba ni bila pravilno vročena toženi stranki, saj skupnih vrat na vhodu v objekt z velikim številom delov v etažni lastnini ne gre enačiti z vhodnimi vrati posamičnega stanovanja ali poslovnega prostora.
dodatek za pomoč in postrežbo - stalno nadzorstvo - opravljanje življenjskih potreb
Pri tožnici do dokončnosti odločbe kljub demenci ni bilo potrebno stalno nadzorstvo (temveč le občasno), poleg tega je sama zmogla zadovoljevati večino osnovnih življenjskih potreb (sama se obuje in obleče, sama skrbi za higieno v smislu osnovnega umivanja, se sama giblje v stanovanju in sama hrani). Stanje po dokončni odločbi in kakršnekoli spremembe niso stvar tega postopka, ampak se pri tožencu lahko začne nov postopek z novo dokumentacijo. Tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo je zato neutemeljen.
ZUJF člen 188, 246, 246/3. ZDR-1 člen 73, 73/1, 73/1-5, 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-2, 89/2. ZSV člen 56, 56/5.
prenehanje delovnega razmerja -odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - sestavine odpovedi pogodbe o zaposlitvi
Izpodbijanega sklepa o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi tožnici ni mogoče šteti za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, saj nima vseh potrebnih elementov odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Izpodbijani sklep se v uvodu ne sklicuje na odpovedni razlog nesposobnosti iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 niti na kakšno drugo določbo ZDR-1, ampak se sklicuje na ZUJF, ki ne predstavlja podlage za prenehanje delovnega razmerja v konkretnem primeru. Izpodbijani sklep v izreku v nasprotju s pravili glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati z dnem dokončnosti sklepa, tj. z njegovo vročitvijo, in ne z iztekom odpovednega roka, ki velja v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstoji kakšen od odpovednih razlogov iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zato mora v odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalec navesti in obrazložiti odpovedni razlog in tudi okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče (drugi odstavek 87. člena ZDR-1), česar tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni navedla oziroma obrazložila. Poleg tega bi morala iz izpodbijanega sklepa izhajati izjava volje tožene stranke, izražena z namenom in učinkom, da delovno razmerje med pravdnima strankama preneha. Iz izpodbijanega sklepa pa ni razvidno, da bi tožena stranka uveljavljala svoje oblikovalno upravičenje, ampak navaja zgolj ugotovitev, da je odpadel razlog, zaradi katerega je bil sklenjen dogovor in pogodba o zaposlitvi. Prav tako iz sklepa ni razvidno, da tožnica zaradi razrešitve s funkcije direktorice ne bi več izpolnjevala pogojev za opravljanje dela in da nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče. Zato izpodbijanega sklepa ni mogoče šteti za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Ker tožnici delovno razmerje ni prenehalo na način in po postopka, ki izhaja iz določb ZDR-1, je izpodbijani sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi nezakonit. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je izpodbijani sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi kot nezakonit razveljavilo.
Povsem napačno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče toženi stranki povedati, da bo brez novega izvedenca zahtevku ugodilo, saj takšna obveznost sodišča ne izhaja, ne iz odločbe Ustavnega sodišča Up-312/03, na katero se pritožba sklicuje, pa tudi ne iz nobene druge, tudi materialno procesnemu vodstvu najbolj naklonjene odločbe sodišča. S takšnim opozarjanjem, kot ga zagovarja pritožba, bi bilo po mnenju pritožbenega sodišča že poseženo v načelo neodvisnosti sodišča.
V skladu s prvim odstavkom 515. člena ZGD-1 vodi poslovodja družbo na lastno odgovornost, kar pomeni, da odgovarja za vse svoje delo. Da lahko to obveznost izpolnjuje, da lahko uspešno in odgovorno vodi njene posle, mora seveda dobro poznati tudi finančno stanje družbe. Ta njegova obveznost je še natančneje določena v 28. členu ZFPPIPP, iz katere jasno izhaja njegova obveznost, da mora biti vsaka poslovna odločitev sprejeta glede na finančno stanje družbe. In ker ima vsaka poslovna odločitev, ki jo sprejme poslovodja, tudi finančne posledice, je edini možen zaključek, da mora poslovodja, ne glede na to, ali ima za računovodenje in vodenje financ svoje pomočnike, ali ne, poznati pravila financ in ravnati v skladu z njimi. Toženec, ki je poznal ali bi vsaj moral poznati vse poslovne dogodke, ki so se nato odražali v finančnem stanju družbe, se namreč ne more te svoje obveznosti razbremeniti s sklicevanjem na podatke, ki so izhajali iz računovodskih izkazov, na ugotovitve izvenpravdno izdelanih strokovnih mnenj in na prvo ugotovitev izvedenca pa tudi ne na to, da ni vplival na napačna knjiženja, da ni bil na njih opozorjen, da ni strokovnjak za knjiženja ali ocenjevanje vrednosti računovodskih postavk, da so bile listine pregledane po revizorju ipd..
V ponovljenem postopku bo sodišče ob presoji, ali bo stik določilo ob ponedeljkih ali ob torkih, kot je bil določen doslej, moralo poleg otrokove korist upoštevati tudi službene obveznosti predlagatelja in nasprotne udeleženke ter stik določiti tako, da ga bo tudi mogoče izvrševati.
zaupanje mladoletnih otrok v vzgojo in varstvo očetu – zaslišanje otrok – stiki – potovanje otrok – preživnina – bivši zakonec – izguba službe – nezaposlenost brez lastne krivde
Mati je po prejemu mnenja (v katerem je izvedenka kot primerno rešitev predlagala skupno starševstvo) najstarejšemu otroku to mnenje pokazala in mu pripisala odgovornost za izvedenkine ocene, kar je otroka čustveno prizadelo, da je postal miren, žalosten, vase zaprt in mu je bilo težko. Tako ravnanje tudi po oceni pritožbenega sodišča kaže na toženkino pomanjkanje razumevanja čustvenih potreb otrok in pomanjkanje sposobnosti tem dajati prednost pred svojimi, in to tudi takrat, kadar so si v konfliktu. Tako ravnanje je zadosten razlog, da so bili vsi trije otroci dodeljeni v vzgojo in varstvo očetu, ki je tudi sicer bolj učinkovit glede postavljanja mej, usmerjanja in obvladovanja vedenja otrok ter ima v vzgledih za obvladovanje življenjskih nalog in izzivov več prednosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi št. U-I-15/14-15 z dne 26. 3. 2015, da so v skladu z ZSPJS-L sodniki od 1. 7. 2009 upravičeni do plače v skladu z začasnimi plačnimi razredi iz 17. člena ZSPJS-L. Pravilno je štelo, da poseg ZUI, po katerem je bilo obračunavanje in izplačevanje plač sodnikov na podlagi 17. člena ZSPJS-L podaljšano še za obdobje od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2010, ni neustaven z vidika drugega, tretjega in 125. člena URS. Pravilno je tudi razlogovalo, da ni mogoče šteti, da je bilo dodatno 4 % znižanje protiustavno, saj je veljalo nediskriminatorno za vse funkcionarje.
Plača, ki je bila tožečima strankama (sodnikoma) kljub odločbi sodnega sveta izplačevana v nižjem znesku, kot je to določala odločba o plači, je bila izplačevana zakonito, saj je bila izplačevana v višini, kot jo določa ZIU oziroma ZSPJS-L. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo razlik v plači za sporno obdobje.
prodajna pogodba - stvarne napake - pravočasno obvestilo o napaki - časovne meje pravnomočnosti - sklenitev izvensodne poravnave po zaključku glavne obravnave - stroški postopka zavarovanja s predhodno odredbo
Pravočasno obvestilo o napakah je namreč predpostavka prodajalčeve odgovornosti za napako (461. člen OZ). Če kupec prodajalca o stvarnih napakah ne obvesti pravočasno, izgubi pravice (jamčevalne zahtevke), ki bi jih lahko uveljavljal zaradi teh napak. Če ta predpostavka ni izpolnjena, obstaja tako razlog za razbremenitev prodajalčeve odgovornosti za napako.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL0023483
KZ-1 člen 323, 323/1, 323/2. ZKP člen 16, 16/3, 248, 249, 249/1, 371, 371/2.
povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti – izvedenstvo – sodni izvedenec – dokazovanje s sodnim izvedencem – katalog strokovnih znanj – cestni promet – raziskave prometnih nezgod – kršitev pravice do obrambe – zavrnitev dokaznega predloga – očividec prometne nesreče – priča – materialnopravno relevanten dokaz – razveljavitev sodbe
Primerjava kataloga strokovnih znanj za izvedence cestnega prometa kaže na bistveno razhajanje z znanjem, ki se zahteva za sodne izvedence s področja raziskav prometnih nesreč. Sodni izvedenec za področje „promet – cestni“ je praviloma strokovnjak gradbene stroke, ima znanje s področja cestne infrastrukture (tj. delovanje vozil in prevoz tovora v cestnem prometu, dinamika vozil, teorija prometnega toka, varnost v cestnem prometu). Sodni izvedenec s področja raziskav prometnih nezgod pa je praviloma strojni inženir, ki obvlada znanja iz teorije trkov, izračune spremenljivk pri zaviranju, vožnji v ovinku, kinematiki gibanja vozila v različnih položajih in drugo.
Materialnopravna relevantnost (dokaznega) predloga, da se zaslišita očividca prometne nesreče, je vsebovana že v predlogu samem, saj gre za osebi, ki naj bi videli prometno nesrečo. Zagovornik je s potrebno stopnjo verjetnosti izkazal tudi njegov obstoj.
ZSVarPre člen 19, 25, 28-8, 28, 28/2, 28/2-8. ZZZDR člen 124.
varstveni dodatek - dogovor o preživljanju - poziv za sklenitev dogovora - zmotna uporaba materialnega prava
V skladu s 124. členom ZZZDR so polnoletni otroci dolžni po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Vendar pa v predmetni zadevi ne gre za situacijo, da obe hčerki ne bi pomagali tožnici. V tem primeru se preživninska obveznost otrok do svojih staršev dejansko izvršuje, zato ni potrebno, da bi prvostopenjski organ v upravnem postopku tožničine otroke še dodatno pozival k sklenitvi ali izvrševanju sporazuma ali dogovora o preživljanju. Prvostopenjski organ bi moral v okviru ugotavljanja dejanskega stanja razčistiti ter ovrednotiti pomoč tožničinih hčerk ter ugotoviti, kakšen je tožničin lastni dohodek ter nato odločiti, ali je tožnica upravičena do varstvenega dodatka in v kakšni višini. Tega pa prvostopenjski organ v predsodnem postopku ni ugotavljal. Ker v sporni zadevi tožnici ni mogoče očitati krivdnega ravnanja v smislu 8. točke 28. člena ZSVarPre, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
Za uspešno izpodbijanje sodne poravnave mora tožeča stranka dokazati, da je sodno poravnavo sklenila v zmoti glede bistvene sestavine vsebine poravnave ali, da jo je nasprotna stranka naklepno prevarala.
znižanje preživnine – spremenjene okoliščine – podatki knjigovodskih izkazov – dokazna ocena – plačilo na roke – delo na črno
Pritožbeno sodišče ne sledi mnenju pritožnika, da bi moralo sodišče glede na njegove nizke prihodke upoštevati vsakršno znižanje stroškov upravičenca. Potrebno je poudariti, da pri določanju preživnine ne gre za računsko operacijo, oziroma za matematično natančno odmero, temveč presojo vrednostnega sorazmerja med pravno odločilnimi dejstvi, t.j. zmožnostjo obeh staršev in vrste in višine potreb otroka na drugi strani. Zato gre pri določitvi preživnine za nekakšno pravo mero, ki ne bo ustvarjala vrednostnega nesorazmerja in je hkrati ne bo porušila že vsaka novota v preživninskih potrebah upravičenca ali zmožnostih preživninskih zavezancev.
prepozna pritožba – zavrženje pritožbe – vročanje pisanj – vročitev sodbe – tek pritožbenega roka – pravočasnost pritožbe – vročilnica – povratnica – javna listina – izpodbijanje domneve o resničnosti podatkov na vročilnici – dokazno breme obrambe – zavrnitev pritožbe
Obtoženec je dolžan dvom v verodostojnost javne listine izkazati z ustrezno stopnjo verjetnosti, da bi lahko uspel. S pavšalnim zatrjevanjem, da je sodbo prejel tri dni kasneje, ne vnaša dvoma v resničnost podatka na vročilnici.
Preživninsko breme je dolžnost staršev, a ne prek razumnih meja in meja njihovih sposobnosti, sploh pa ne tako, da bi se z določitvijo nerazumno visoke preživnine, ki je starši očitno ne zmorejo plačevati, ogrožal osnovni življenjski standard preživninskih zavezancev, očeta in mame.
Ker je bila tožnica, sicer invalid III. kategorije, na dan 31. 12. 2012 uživalka vdovske pokojnine in ni bila obvezno ali prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje, določba 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 zanjo ni uporabljiva in ne more uveljaviti pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1 še v času, ko ZPIZ-1 ni več veljal.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015865
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149.
plačilo odškodnine - poklicna bolezen - odškodninska odgovornost delodajalca - zmotna uporaba materialnega prava - vzročna zveza
Tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja plačilo odškodnine zaradi škode, ki jo je utrpel pri svojem delu v času zaposlitve pri toženi stranki, in sicer naj bi se zaradi stalnih obremenitev v nefizioloških položajih pri delu, splošnih vibracij in dvigovanja bremen pri njem razvila poklicna bolezen. Sodišče prve stopnje je nepravilno zaključilo, da ni podana vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in škodo na tožnikovem zdravju. Sodišče prve stopnje je namreč uporabilo previsok dokazni standard, ko je navedlo, da bi moral biti dokaz o vzročni zvezi neizpodbiten. Ob upoštevanju ugotovitev izvedencev medicinske stroke, da je delo pri toženi stranki lahko vplivalo na poslabšanje tožnikovih bolezni in ugotovitev izvedenca za varstvo pri delu, da je tožnik dnevno preložil večjo količino bremen, kot je to dovoljeno (pri čemer je bila dovoljena količina presežena vsaj osemkrat), je vzročna zveza med delom pri toženi stranki in tožnikovimi zdravstvenimi težavami nedvomno podana. Sodna praksa je že izoblikovala stališče, da je potrebno oškodovanca vzeti takega, kot je, zato za obstoj odgovornosti tožene stranke za posledice na tožnikovem zdravju ni odločilno, ali je tožnik imel zdravstvene težave že pred sprejemom na delo k toženi stranki in je zaradi dela pri toženi stranki prišlo „le“ do poslabšanja teh težav. Ker je zaradi zmotne pravne presoje, da tožena stranka ni odgovorna za tožnikovo zdravstveno stanje, ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
plačilo odškodnine - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu
Tožnice se ni izključevalo iz delovnega procesa pri toženi stranki oziroma je tožnica dobila vse potrebne informacije v zvezi z delovnim procesom, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici zagotovila vse potrebne pogoje za opravljanje dela po pogodbi. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da tožena stranka tožnice ni niti trpinčila na delovnem mestu niti je ni neenako obravnavala v primerjavi z drugimi zaposlenimi, zato njena odškodninska odgovornost iz tega naslova ni podana.
ZDR-1 člen 20, 20/1, 85. BBHZD člen 12. URS člen 2, 22. ZUP člen 1, 1/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zagovor - seznanitev delavca s kršitvami
Tožena stranka tožnika ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu ni omogočila zagovora, pri čemer tudi niso obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku to omogoči. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.