Ker je bila tožnica, sicer invalid III. kategorije, na dan 31. 12. 2012 uživalka vdovske pokojnine in ni bila obvezno ali prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje, določba 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 zanjo ni uporabljiva in ne more uveljaviti pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1 še v času, ko ZPIZ-1 ni več veljal.
denarna socialna pomoč - varstveni dodatek - krivdni razlogi - pogodba o preužitku
Sklenitev pogodbe o preužitku, s katero je tožnik stanovanje prenesel na hčerko in si izgovoril oskrbo, ki mu jo je dolžna zagotavljati prevzemnica, ne pomeni, da je podan krivdni razlog po 11. točki 28. člena ZSVarPre za neupravičenost do denarne socialne pomoči, to je izguba sredstev za preživljanje oziroma kateregakoli dohodka, ne glede na to, ali se po tem zakonu šteje v lastni dohodek ali ne, iz razlogov, na katere je oseba sama vplivala. Tožnik namreč s tem ni izgubil sredstev za preživljanje.
ZUJF člen 188, 246, 246/3. ZDR-1 člen 73, 73/1, 73/1-5, 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-2, 89/2. ZSV člen 56, 56/5.
prenehanje delovnega razmerja -odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - sestavine odpovedi pogodbe o zaposlitvi
Izpodbijanega sklepa o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi tožnici ni mogoče šteti za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, saj nima vseh potrebnih elementov odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Izpodbijani sklep se v uvodu ne sklicuje na odpovedni razlog nesposobnosti iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 niti na kakšno drugo določbo ZDR-1, ampak se sklicuje na ZUJF, ki ne predstavlja podlage za prenehanje delovnega razmerja v konkretnem primeru. Izpodbijani sklep v izreku v nasprotju s pravili glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati z dnem dokončnosti sklepa, tj. z njegovo vročitvijo, in ne z iztekom odpovednega roka, ki velja v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstoji kakšen od odpovednih razlogov iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zato mora v odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalec navesti in obrazložiti odpovedni razlog in tudi okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče (drugi odstavek 87. člena ZDR-1), česar tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni navedla oziroma obrazložila. Poleg tega bi morala iz izpodbijanega sklepa izhajati izjava volje tožene stranke, izražena z namenom in učinkom, da delovno razmerje med pravdnima strankama preneha. Iz izpodbijanega sklepa pa ni razvidno, da bi tožena stranka uveljavljala svoje oblikovalno upravičenje, ampak navaja zgolj ugotovitev, da je odpadel razlog, zaradi katerega je bil sklenjen dogovor in pogodba o zaposlitvi. Prav tako iz sklepa ni razvidno, da tožnica zaradi razrešitve s funkcije direktorice ne bi več izpolnjevala pogojev za opravljanje dela in da nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče. Zato izpodbijanega sklepa ni mogoče šteti za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Ker tožnici delovno razmerje ni prenehalo na način in po postopka, ki izhaja iz določb ZDR-1, je izpodbijani sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi nezakonit. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je izpodbijani sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi kot nezakonit razveljavilo.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga navedla, da bo v določeni poslovni enoti reorganizirala delovni proces tako, da bo ukinila eno delovno mesto prodajalca na bencinskem servisu zaradi potrebe po znižanju stroškov in zaradi nedoseganja pričakovanega poslovnega rezultata. Delodajalec je ugotovila, da je eno delovno mesto prodajalca poleg obstoječih delovnih mest prodajalcev na bencinskem servisu postalo nepotrebno in da se lahko delovne naloge tega delovnega mesta uspešno prerazporedijo na druge prodajalce. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sklepu VIII Ips 182/2014 z dne 13. 1. 2015 (s katerim je ugodilo reviziji tožnika in razveljavilo v tem individualnem delovnem sporu sodbo sodišča 1. in 2. stopnje) navedlo, da iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku izhaja, da je tožena stranka ukinila le eno delovno mesto prodajalca in je zato postal nepotreben le en prodajalec. V kolikor je ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku tožena stranka vedela, da bo prenehalo delovno razmerje drugemu prodajalcu (tožnikovemu bratu), navedeno kaže na to, da odpovedni razlog takrat več ni obstajal, saj je odpadel zaradi dogovora o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi prodajalcu na istem bencinskem servisu. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da sporazumno prenehanje delovnega razmerja drugemu prodajalcu pri toženi stranki nima nobenega vpliva na zakonitost odpovedi tožniku, v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sklepu VIII Ips 182/2014 z dne 13. 1. 2015. Zaradi zmotne materialno pravne presoje in pomanjkljive dokazne ocene je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Če ZST-1 ali taksna tarifa ne določata drugače, nastane taksna obveznost za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, ob vložitvi tožbe, predloga za začetek postopka ali pravnega sredstva (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Tako je na podlagi citiranega določila za postopek o pritožbi zoper zamudno sodbo nastala taksna obveznost ob vložitvi pritožbe. Ker tožena stranka ob vložitvi pritožbe zoper zamudno sodbo takse ni plačala, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo plačni nalog za plačilo sodne takse.
Povsem napačno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče toženi stranki povedati, da bo brez novega izvedenca zahtevku ugodilo, saj takšna obveznost sodišča ne izhaja, ne iz odločbe Ustavnega sodišča Up-312/03, na katero se pritožba sklicuje, pa tudi ne iz nobene druge, tudi materialno procesnemu vodstvu najbolj naklonjene odločbe sodišča. S takšnim opozarjanjem, kot ga zagovarja pritožba, bi bilo po mnenju pritožbenega sodišča že poseženo v načelo neodvisnosti sodišča.
V skladu s prvim odstavkom 515. člena ZGD-1 vodi poslovodja družbo na lastno odgovornost, kar pomeni, da odgovarja za vse svoje delo. Da lahko to obveznost izpolnjuje, da lahko uspešno in odgovorno vodi njene posle, mora seveda dobro poznati tudi finančno stanje družbe. Ta njegova obveznost je še natančneje določena v 28. členu ZFPPIPP, iz katere jasno izhaja njegova obveznost, da mora biti vsaka poslovna odločitev sprejeta glede na finančno stanje družbe. In ker ima vsaka poslovna odločitev, ki jo sprejme poslovodja, tudi finančne posledice, je edini možen zaključek, da mora poslovodja, ne glede na to, ali ima za računovodenje in vodenje financ svoje pomočnike, ali ne, poznati pravila financ in ravnati v skladu z njimi. Toženec, ki je poznal ali bi vsaj moral poznati vse poslovne dogodke, ki so se nato odražali v finančnem stanju družbe, se namreč ne more te svoje obveznosti razbremeniti s sklicevanjem na podatke, ki so izhajali iz računovodskih izkazov, na ugotovitve izvenpravdno izdelanih strokovnih mnenj in na prvo ugotovitev izvedenca pa tudi ne na to, da ni vplival na napačna knjiženja, da ni bil na njih opozorjen, da ni strokovnjak za knjiženja ali ocenjevanje vrednosti računovodskih postavk, da so bile listine pregledane po revizorju ipd..
V ponovljenem postopku bo sodišče ob presoji, ali bo stik določilo ob ponedeljkih ali ob torkih, kot je bil določen doslej, moralo poleg otrokove korist upoštevati tudi službene obveznosti predlagatelja in nasprotne udeleženke ter stik določiti tako, da ga bo tudi mogoče izvrševati.
Ker ZP-1 pojem hujšega prekrška povsem samostojno opredeljuje in ne gre več za blanketno normo, ki bi odkazovala na uporabo določil ZPrCP, ni razloga, da se sodišče pri pojmu hujšega prekrška sklicuje na določbo četrtega odstavka 23. člena ZPrCP. Vendar ta okoliščina ne spremeni dejstva, da je storilec v času preizkusne dobe storil hujši prekršek, kar je zakonski razlog za preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja po drugem odstavku 202.e člena ZP-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ekonomski razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je zaradi gospodarske krize in padca trga prehrane optimizirala stroške dela tako, da je zmanjšala število zaposlenih v vodstvu prodaje (ekonomski razlog), ukinila delovno mesto pomočnika direktorja prodaje (na katerem je bil zaposlen tožnik) in delovne naloge prerazporedila na direktorja prodaje (organizacijski razlog). Tožena stranka je dokazala, da je potreba po opravljanju tožnikovega dela prenehala zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov, kar predstavlja utemeljen (poslovni) odpovedni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 89. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti – vrata vozila med vožnjo – vzročna zveza – ravnanja oškodovanke – padec oškodovanke iz vozila
Kršitev pravil cestnega prometa drugih lahko storilca opraviči kršitve teh, ki jih je storil on, le v primeru, če pride do pretrganja vzročne zveze med njegovo kršitvijo in nastalo posledico.
ZDR-1 člen 20, 20/1, 85. BBHZD člen 12. URS člen 2, 22. ZUP člen 1, 1/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zagovor - seznanitev delavca s kršitvami
Tožena stranka tožnika ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu ni omogočila zagovora, pri čemer tudi niso obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku to omogoči. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZSVarPre člen 19, 25, 28-8, 28, 28/2, 28/2-8. ZZZDR člen 124.
varstveni dodatek - dogovor o preživljanju - poziv za sklenitev dogovora - zmotna uporaba materialnega prava
V skladu s 124. členom ZZZDR so polnoletni otroci dolžni po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Vendar pa v predmetni zadevi ne gre za situacijo, da obe hčerki ne bi pomagali tožnici. V tem primeru se preživninska obveznost otrok do svojih staršev dejansko izvršuje, zato ni potrebno, da bi prvostopenjski organ v upravnem postopku tožničine otroke še dodatno pozival k sklenitvi ali izvrševanju sporazuma ali dogovora o preživljanju. Prvostopenjski organ bi moral v okviru ugotavljanja dejanskega stanja razčistiti ter ovrednotiti pomoč tožničinih hčerk ter ugotoviti, kakšen je tožničin lastni dohodek ter nato odločiti, ali je tožnica upravičena do varstvenega dodatka in v kakšni višini. Tega pa prvostopenjski organ v predsodnem postopku ni ugotavljal. Ker v sporni zadevi tožnici ni mogoče očitati krivdnega ravnanja v smislu 8. točke 28. člena ZSVarPre, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
invalidska pokojnina - pravnomočna odločba - nova zahteva - prepozen predlog za obnovo postopka
Ker je bilo o pravici do invalidske pokojnine odločeno s pravnomočno odločbo, s katero je tožnik pridobil pravico do invalidske pokojnine, od njene vročitve pa je preteklo več kot 3 leta, se zahteva tako v primeru, da gre za zahtevo za ponovno odmero invalidske pokojnine zaradi poklicne bolezni oziroma za uveljavljanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, kot v primeru, da gre za predlog za obnovo postopka, edino lahko zavrže. Po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP organ s sklepom zahtevo zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Skladno z 2. odstavkom 267. člena ZUP enako (razen v določenih primerih) ravna organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka in predlog zavrže, če ugotovi, da je od dokončnosti odločb, ki jih želi obnoviti, preteklo več kot 3 leta. Zato je sodišče prve stopnje, ki je sicer drugače kot toženec, ki je štel, da gre za novo zahtevo, štelo, da je tožnik predlagal obnovo postopka, utemeljeno zaključilo, da je bila zahteva pravilno zavržena, in da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti.
ZUPJS člen 44. ZSVarPre člen 45, 46, 48, 66, 68, 68/4. ZDIU-12 člen 4, 4/12.
denarna socialna pomoč - prevedba po ZSVarPre - vračilo - dopolnilna odločba
Odločba o prevedbi pravice do denarne socialne pomoči, do katere upravičenec ni več upravičen, oziroma je upravičen v nižjem znesku, izdana na temelju 66. člena ZSVarPre, ima lahko le učinek za naprej, to je od prvega dne naslednjega meseca po njeni izdaji. Toženec je tožniku najprej razveljavil pravnomočno odločbo o priznanju pravice do denarne socialne pomoči v višjem znesku za nazaj, od 1. 1. 2012 dalje, in mu od tega dne dalje priznal denarno socialno pomoč v nižjem znesku. Naknadno pa je izdal dopolnilno odločbo, da je tožnik razliko med prej priznano denarno socialno pomočjo v višjem znesku in prevedeno denarno socialno pomočjo nižjem znesku dolžan vrniti. Dopolnilna odločba se sme po 220. členu ZUP izdati le v primeru, ko z odločbo ni bilo odločeno o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka. Ker je bilo že z odločbo o prevedbi odločeno tako o razveljavitvi pravnomočne odločbe, kot o pravici do denarne socialne pomoči pod pogoji iz ZSVarPre, je bilo odločeno o vseh vprašanjih, ki so bila po določbi 66. člena ZSVarPre predmet postopka. Določba 66. člena ZSVarPre ne daje podlage za odločitev o vračilu v primeru, ko upravičenec do denarne socialne pomoči po ZSV do te pomoči po ZSVarPre ni upravičen ali je upravičen v nižjem znesku. Do vračila namreč ob pravilni uporabi in razlagi 66. člena ZSVarPre niti ne more priti. Izdaja izpodbijane dopolnilne odločbe je bila zato že iz tega razloga nezakonita.
ničnost letnega poročila - sklep skupščine - pravica do obveščenosti
Načeloma velja, da delničar nima pravnega interesa za ugotavljanje ničnosti letnega poročila, v katerem so bile postavke na strani sredstev prevrednotene in na podlagi katerega je dobil izplačane dividende, vendar je potrebno na interes (zlasti manjšinskega) delničarja gledati z dolgoročnega vidika. Če se družba z izplačevanjem dobička, ki ga ne bi smelo biti, izčrpava in na koncu celo preneha, bi lahko bil dolgoročno gledano interes delničarjev enak interesu upnikov, na vsak način pa bi šlo za ravnanje v nasprotju z javnim interesom, saj je dolgoročno uspešno delovanje gospodarskih družb v javnem interesu. Zato ni videti ovir, da bi v konkretni situaciji tudi delničarji lahko zahtevali ugotovitev ničnosti letnega poročila po prvi alineji prvega odstavka 401. člena ZGD-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove – delovno mesto – utemeljenost odpovednega razloga
Ker je med novim delovnim mestom upravljavca naložb (za katerega je tožnica podpisala pogodbo o zaposlitvi po 3. odstavku 91. členu ZDR-1, potem ko ji je bila za prejšnje delovno mesto redno odpovedana pogodba o zaposlitvi), in starim delovnim mestom svetovalca uprave bistvena vsebinska razlika, ni mogoče šteti, da tožnica na novem delovnem mestu opravlja enako delo, le za nižjo plačo, oziroma da je zaradi tega odpovedni razlog ni utemeljen. Delovno mesto svetovalca uprave je vodstveno delovno mesto s posebnimi odgovornostmi in pooblastili, delovno mesto upravljavca naložb pa je strokovno delovno mesto, kar že samo zase zadostuje za ugotovitev o tem, da tožnica po odpovedi ni opravljala identičnega dela oziroma ni imela enakih odgovornosti in pooblastil.
zaupanje mladoletnih otrok v vzgojo in varstvo očetu – zaslišanje otrok – stiki – potovanje otrok – preživnina – bivši zakonec – izguba službe – nezaposlenost brez lastne krivde
Mati je po prejemu mnenja (v katerem je izvedenka kot primerno rešitev predlagala skupno starševstvo) najstarejšemu otroku to mnenje pokazala in mu pripisala odgovornost za izvedenkine ocene, kar je otroka čustveno prizadelo, da je postal miren, žalosten, vase zaprt in mu je bilo težko. Tako ravnanje tudi po oceni pritožbenega sodišča kaže na toženkino pomanjkanje razumevanja čustvenih potreb otrok in pomanjkanje sposobnosti tem dajati prednost pred svojimi, in to tudi takrat, kadar so si v konfliktu. Tako ravnanje je zadosten razlog, da so bili vsi trije otroci dodeljeni v vzgojo in varstvo očetu, ki je tudi sicer bolj učinkovit glede postavljanja mej, usmerjanja in obvladovanja vedenja otrok ter ima v vzgledih za obvladovanje življenjskih nalog in izzivov več prednosti.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL0023438
ZKP člen 133, 364, 364/1, 365, 371, 371/1, 371/1-11, 383, 383/1, 392, 392/1. KZ-1 člen 57, 57/2.
izvirnik sodbe – zapisnik o glavni obravnavi – popravni sklep – pisno izdelana sodba – ujemanje pisno izdelane sodbe s sodbo, ki je bila razglašena – odprava formalnih in vsebinskih napak v izvirniku – odločba o kazenski sankciji – pogojna obsodba – preizkusna doba – ni odločitve o trajanju preizkusne dobe – nerazumljiv izrek – nasprotje med izrekom in razlogi sodbe – absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka – razveljavitev sodbe po uradni dolžnosti
Pisno izdelana sodba se mora popolnoma ujemati s sodbo, ki je bila razglašena. Vsebinskih napak oziroma pomanjkljivosti v izvirniku sodbe ni mogoče odpraviti z izdajo sklepa po 133. ali 365. členu ZKP. Če sodišče v razglašeni sodbi ni odločilo o določenem vprašanju (v konkretnem primeru o trajanju preizkusne dobe v pogojni obsodbi), je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
URS člen 22. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
začasna nezmožnost za delo - absolutna bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - pravica do izjave - obrazložitev sodbe - obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga
Sodišče mora na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zgolj navaja, da je odločitev oprlo na prepričljivo mnenje izvedenskega organa, ni pa se opredelilo do tožničinih navedb niti ni pojasnilo, katera so dejstva, bistvena za odločitev v zadevi, ter s tem v zvezi sodbe tudi ni pravno utemeljilo. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Podana pa je tudi kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje tožničin dokazni predlog, da se postavi nov sodni izvedenec, zavrnilo brez obrazložitve. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.