DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015385
ZPP člen 318, 318/1, 318/3. ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1.
zamudna sodba - odškodninska odgovornost delodajalca - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda
Tožnik, pri toženi stranki zaposlen kot voznik tovornega vozila, je od tožene stranke vtoževal plačilo odškodnine za premoženjsko škodo in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala določenega dne, ko je bilo v carinskem postopku ugotovljeno, da gorivo, ki ga je razvažal, ni bilo obdavčeno, zato je bilo tožniku kot solidarnemu dolžniku naloženo plačilo celotnega zneska davka. Tožnik je plačal del tega davka. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku naložila opravljanje nedopustnega dela, da je podana vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem in da je tožniku nastala premoženjska škoda v višini plačanega davka, kar mu je tožena stranka dolžna povrniti. Tožnik je upravičen tudi do povračila nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za strah, zaradi duševnih bolečin zaradi okrnitve svobode ter zaradi duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi št. U-I-15/14-15 z dne 26. 3. 2015, da so v skladu z ZSPJS-L sodniki od 1. 7. 2009 upravičeni do plače v skladu z začasnimi plačnimi razredi iz 17. člena ZSPJS-L. Pravilno je štelo, da poseg ZUI, po katerem je bilo obračunavanje in izplačevanje plač sodnikov na podlagi 17. člena ZSPJS-L podaljšano še za obdobje od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2010, ni neustaven z vidika drugega, tretjega in 125. člena URS. Pravilno je tudi razlogovalo, da ni mogoče šteti, da je bilo dodatno 4 % znižanje protiustavno, saj je veljalo nediskriminatorno za vse funkcionarje.
Plača, ki je bila tožečima strankama (sodnikoma) kljub odločbi sodnega sveta izplačevana v nižjem znesku, kot je to določala odločba o plači, je bila izplačevana zakonito, saj je bila izplačevana v višini, kot jo določa ZIU oziroma ZSPJS-L. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo razlik v plači za sporno obdobje.
vdovska pokojnina - izpolnjevanje pogojev - starost
Tožnica je ob smrti moža 27. 8. 1992 dopolnila le 27 let starosti, zato na strani zavarovanega družinskega člana do moževe smrti ni izpolnjen pogoj 53 let in 6 mesecev starosti iz 1., 3. in 4. odstavka 53. člena ZPIZ-1, niti pogoj 48 let in 6 mesecev starosti za čakalno dobo po 3. in 4. odstavku istega člena ZPIZ-2. Prav tako ni dokazano, da bi bila tožnica ob moževi smrti trajno nezmožna za delo, ali da bi to postala v enem letu po njegovi smrti (2. alinea 1. odstavka 53. člena). Izpolnjen ni niti dejanski stan za priznanje pravice do vdovske pokojnine po 3. alinei 1. odstavka 53. člena ZPIZ-2 po odpadu otroka leta 2004, saj do takrat tožnica ni bila uživalka družinske pokojnine. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do vdovske pokojnine ni utemeljen, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - potni stroški priče
Čeprav sodišče prve stopnje potnih stroškov priče še pred zaključkom postopka ni naložilo v plačilo tožniku, ki je predlagal njeno zaslišanje, to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je po izdaji sicer še nepravnomočne sodbe, ki jo je pritožbeno sodišče potrdilo, in ob upoštevanju toženčevega neuspeha v sporu, plačilo teh stroškov naložilo tožencu.
zavrženje pritožbe - rok za vložitev pritožbe - zamuda roka
Ker je bila pritožba tožene stranke zoper sodbo vložena po izteku 15 - dnevnega zakonsko določenega roka za pritožbo, je sodišče prve stopnje pritožbo skladno s 1. odstavkom 434. člena ZPP pravilno zavrglo.
najemna pogodba - poslovni prostor - obličnost pogodbe - odpoved pogodbe - sodna odpoved najema - tek odpovednega roka
Odpovedni rok v primeru sodne odpovedi najemne pogodbe za poslovni prostor teče od vročitve odpovedi sopogodbeniku. Vročitev tožbe je treba šteti za sodno odpoved najema poslovnih prostorov, kar pomeni, da ni pravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je dan sodne odpovedi dan dogodka, od katerega je treba šteti odpovedni rok.
Pravnim osebam se sodno pisanje vroči tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oz. v poslovnem prostoru ali na sedežu (prvi odstavek 133. člena ZPP). Če pa takšna vročitev ni možna, pa se osebna vročitev opravi tako, da vročevalec pisanje izroči pošti (če gre za vročitev po pošti), v hišnem ali izpostavljenem predalčniku ali na vratih stanovanja, pisarne ali poslovnega prostora pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti (smiselna uporaba tretjega odstavka 142. člena ZPP).
V konkretnem primeru vročevalec obvestila o prejeti pošiljki ni pustil na vratih njenega poslovnega prostora v objektu. Po oceni pritožbenega sodišča to pomeni, da tožba ni bila pravilno vročena toženi stranki, saj skupnih vrat na vhodu v objekt z velikim številom delov v etažni lastnini ne gre enačiti z vhodnimi vrati posamičnega stanovanja ali poslovnega prostora.
Tožnik kot zavarovanec, ki si sam plačuje prispevke, zaradi neporavnanih prispevkov ni mogel pridobiti veljavne naročilnice za nabavo medicinsko tehničnih pripomočkov (za oskrbo stome), kot je sicer določeno v 212. in naslednjih členih POZZ, in uveljaviti pravice do teh pripomočkov na način, kot ga določa POZZ, zato jih je kupoval samoplačniško. Po 78. a členu ZZVZZ zaradi neplačanih prispevkov pravice do zdravstvenih storitev in denarnih dajatev iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja določenim zavarovancem niso izgubljene, temveč le zadržane, dokler obveznosti iz naslova neplačanih prispevkov niso poravnane. Zavarovanec lahko pravice, ki so bile zadržane, uveljavlja po poplačilu dolga. Zato je tožnik po tem, ko so bili prispevki poravnani, upravičen do povračila stroškov medicinsko tehničnih pripomočkov.
nezmožnost za delo - bolezen - invalid III. kategorije invalidnosti
Tožnik, invalid III. kategorije invalidnosti, s priznano pravico do dela v skrajšanem delovnem času po 6 ur dnevno, je bil v spornem obdobju v skladu s preostalo delovno zmožnostjo sposoben za delo 6 ur dnevno, kar pomeni, da je bil v istem obdobju začasno nezmožen za delo zaradi bolezni le 2 uri dnevno. Zato je sodišče prve stopnje izpodbijane upravne odločbe utemeljeno odpravilo in odločilo, da je bil tožnik v spornem obdobju v skladu s preostalo delovno zmožnostjo sposoben za delo 6 ur dnevno. Hkrati pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo v polnem delovnem času.
ZGD-1 člen 268, 268/2. ZPP člen 32, 32/2, 32/2-7, 47, 47/1, 482, 482/1.
stvarna pristojnost - odpoklic predsednika uprave
Tožnik je zahteval ugotovitev nezakonitosti sklepa o odpoklicu predsednika uprave in ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, posledično pa reitegracijski in reparacijski zahtevek in plačilo nepremoženjske škode. Nadzorni svet tožene stranke je tožnika predčasno odpoklical s funkcije predsednika uprave na podlagi 2. odstavka 268. člena ZGD-1. Predmet odločanja pred sodiščem prve stopnje je tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa nadzornega sveta. Ta del zahtevka v celoti temelji na določbah ZGD-1 in se neposredno ne nanaša na pravice iz delovnega razmerja in delovnopravne predpise. Tožba v tem delu izpolnjuje pogoje iz 1. točke 482. člena ZPP in iz nje ne izhaja noben delovnopravni zahtevek. V tem delu gre za čisto obliko gospodarsko statusnega spora (odpoklic predsednika uprave), za odločanje o teh sporih pa je na podlagi navedene določbe ZPP predvidena stvarna pristojnost sodišča splošne pristojnosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da je za odločanje v tej zadevo pristojno okrožno sodišče splošne pristojnosti.
Povsem napačno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče toženi stranki povedati, da bo brez novega izvedenca zahtevku ugodilo, saj takšna obveznost sodišča ne izhaja, ne iz odločbe Ustavnega sodišča Up-312/03, na katero se pritožba sklicuje, pa tudi ne iz nobene druge, tudi materialno procesnemu vodstvu najbolj naklonjene odločbe sodišča. S takšnim opozarjanjem, kot ga zagovarja pritožba, bi bilo po mnenju pritožbenega sodišča že poseženo v načelo neodvisnosti sodišča.
V skladu s prvim odstavkom 515. člena ZGD-1 vodi poslovodja družbo na lastno odgovornost, kar pomeni, da odgovarja za vse svoje delo. Da lahko to obveznost izpolnjuje, da lahko uspešno in odgovorno vodi njene posle, mora seveda dobro poznati tudi finančno stanje družbe. Ta njegova obveznost je še natančneje določena v 28. členu ZFPPIPP, iz katere jasno izhaja njegova obveznost, da mora biti vsaka poslovna odločitev sprejeta glede na finančno stanje družbe. In ker ima vsaka poslovna odločitev, ki jo sprejme poslovodja, tudi finančne posledice, je edini možen zaključek, da mora poslovodja, ne glede na to, ali ima za računovodenje in vodenje financ svoje pomočnike, ali ne, poznati pravila financ in ravnati v skladu z njimi. Toženec, ki je poznal ali bi vsaj moral poznati vse poslovne dogodke, ki so se nato odražali v finančnem stanju družbe, se namreč ne more te svoje obveznosti razbremeniti s sklicevanjem na podatke, ki so izhajali iz računovodskih izkazov, na ugotovitve izvenpravdno izdelanih strokovnih mnenj in na prvo ugotovitev izvedenca pa tudi ne na to, da ni vplival na napačna knjiženja, da ni bil na njih opozorjen, da ni strokovnjak za knjiženja ali ocenjevanje vrednosti računovodskih postavk, da so bile listine pregledane po revizorju ipd..
V ponovljenem postopku bo sodišče ob presoji, ali bo stik določilo ob ponedeljkih ali ob torkih, kot je bil določen doslej, moralo poleg otrokove korist upoštevati tudi službene obveznosti predlagatelja in nasprotne udeleženke ter stik določiti tako, da ga bo tudi mogoče izvrševati.
Za uspešno izpodbijanje sodne poravnave mora tožeča stranka dokazati, da je sodno poravnavo sklenila v zmoti glede bistvene sestavine vsebine poravnave ali, da jo je nasprotna stranka naklepno prevarala.
invalidska pokojnina - pravnomočna odločba - nova zahteva - prepozen predlog za obnovo postopka
Ker je bilo o pravici do invalidske pokojnine odločeno s pravnomočno odločbo, s katero je tožnik pridobil pravico do invalidske pokojnine, od njene vročitve pa je preteklo več kot 3 leta, se zahteva tako v primeru, da gre za zahtevo za ponovno odmero invalidske pokojnine zaradi poklicne bolezni oziroma za uveljavljanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, kot v primeru, da gre za predlog za obnovo postopka, edino lahko zavrže. Po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP organ s sklepom zahtevo zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Skladno z 2. odstavkom 267. člena ZUP enako (razen v določenih primerih) ravna organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka in predlog zavrže, če ugotovi, da je od dokončnosti odločb, ki jih želi obnoviti, preteklo več kot 3 leta. Zato je sodišče prve stopnje, ki je sicer drugače kot toženec, ki je štel, da gre za novo zahtevo, štelo, da je tožnik predlagal obnovo postopka, utemeljeno zaključilo, da je bila zahteva pravilno zavržena, in da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti.
prodajna pogodba - stvarne napake - pravočasno obvestilo o napaki - časovne meje pravnomočnosti - sklenitev izvensodne poravnave po zaključku glavne obravnave - stroški postopka zavarovanja s predhodno odredbo
Pravočasno obvestilo o napakah je namreč predpostavka prodajalčeve odgovornosti za napako (461. člen OZ). Če kupec prodajalca o stvarnih napakah ne obvesti pravočasno, izgubi pravice (jamčevalne zahtevke), ki bi jih lahko uveljavljal zaradi teh napak. Če ta predpostavka ni izpolnjena, obstaja tako razlog za razbremenitev prodajalčeve odgovornosti za napako.
prepozna pritožba – zavrženje pritožbe – vročanje pisanj – vročitev sodbe – tek pritožbenega roka – pravočasnost pritožbe – vročilnica – povratnica – javna listina – izpodbijanje domneve o resničnosti podatkov na vročilnici – dokazno breme obrambe – zavrnitev pritožbe
Obtoženec je dolžan dvom v verodostojnost javne listine izkazati z ustrezno stopnjo verjetnosti, da bi lahko uspel. S pavšalnim zatrjevanjem, da je sodbo prejel tri dni kasneje, ne vnaša dvoma v resničnost podatka na vročilnici.
Preživninsko breme je dolžnost staršev, a ne prek razumnih meja in meja njihovih sposobnosti, sploh pa ne tako, da bi se z določitvijo nerazumno visoke preživnine, ki je starši očitno ne zmorejo plačevati, ogrožal osnovni življenjski standard preživninskih zavezancev, očeta in mame.
ZSVarPre člen 19, 25, 28-8, 28, 28/2, 28/2-8. ZZZDR člen 124.
varstveni dodatek - dogovor o preživljanju - poziv za sklenitev dogovora - zmotna uporaba materialnega prava
V skladu s 124. členom ZZZDR so polnoletni otroci dolžni po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Vendar pa v predmetni zadevi ne gre za situacijo, da obe hčerki ne bi pomagali tožnici. V tem primeru se preživninska obveznost otrok do svojih staršev dejansko izvršuje, zato ni potrebno, da bi prvostopenjski organ v upravnem postopku tožničine otroke še dodatno pozival k sklenitvi ali izvrševanju sporazuma ali dogovora o preživljanju. Prvostopenjski organ bi moral v okviru ugotavljanja dejanskega stanja razčistiti ter ovrednotiti pomoč tožničinih hčerk ter ugotoviti, kakšen je tožničin lastni dohodek ter nato odločiti, ali je tožnica upravičena do varstvenega dodatka in v kakšni višini. Tega pa prvostopenjski organ v predsodnem postopku ni ugotavljal. Ker v sporni zadevi tožnici ni mogoče očitati krivdnega ravnanja v smislu 8. točke 28. člena ZSVarPre, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove – delovno mesto – utemeljenost odpovednega razloga
Ker je med novim delovnim mestom upravljavca naložb (za katerega je tožnica podpisala pogodbo o zaposlitvi po 3. odstavku 91. členu ZDR-1, potem ko ji je bila za prejšnje delovno mesto redno odpovedana pogodba o zaposlitvi), in starim delovnim mestom svetovalca uprave bistvena vsebinska razlika, ni mogoče šteti, da tožnica na novem delovnem mestu opravlja enako delo, le za nižjo plačo, oziroma da je zaradi tega odpovedni razlog ni utemeljen. Delovno mesto svetovalca uprave je vodstveno delovno mesto s posebnimi odgovornostmi in pooblastili, delovno mesto upravljavca naložb pa je strokovno delovno mesto, kar že samo zase zadostuje za ugotovitev o tem, da tožnica po odpovedi ni opravljala identičnega dela oziroma ni imela enakih odgovornosti in pooblastil.
definicija invalidnosti - invalidnost III. kategorije - spremembe v zdravstvenem stanju - delovna zmožnost ob nastopu dela
Invalidnosti ni mogoče ocenjevati zgolj za zadnje delovno mesto, na katero je zavarovanec razporejen, ampak v povezavi s splošnim delom definicije, ki zmanjšanje delovne zmožnosti navezuje na možnost zagotovitve, ohranitve delovnega mesta oziroma poklicnega napredovanja. Pri tožniku zato invalidnost ne more biti ocenjevana niti pogojevana zgolj z dejstvom, da kljub pozitivnemu zdravniškemu spričevalu, ki ga ni izdal pooblaščeni specialist medicine dela, za delo pomožnega gradbenega delavca ob zaposlitvi v letu 2011 ni bil zmožen. Bistveno je, da je istovrstno delo, na podlagi katerega je bil tudi pokojninsko in invalidsko zavarovan, opravljal že od leta 2001 in da je v času zavarovanja dejansko prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, da zaradi skoliotične deformacije hrbtenice in telesa za delo pomožnega gradbenega delavca več ni zmožen, zmožen pa je za lahko fizično delo s stvarnimi omejitvami v polovičnem delovnem času, tožnika pravilno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti, mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami v krajšem delovnem času in toženi stranki naložilo odločitev o delni invalidski pokojnini.