pravdni stroški – odmera – predlog za izvršbo – nagrada za tožbo – vštevanje nagrade za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine – nova odvetniška tarifa
Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnica skupaj za predlog za izvršbo in za dopolnitev tožbe upravičena le do ene nagrade za tožbo po tar. št. 18 OT v višini 200 točk, in ker ji je v izvršilnih stroških že priznalo nagrado za predlog za izvršbo v višini 100 točk, je upravičena le še do 100 točk nagrade za tožbo. Tožnica v pritožbi pravilno opozarja, da je to veljalo po prej veljavni tar. št. 3100 ZOdvT, ki je izrecno določala, da se nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, če ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine. Takšne določbe nova OT nima, zaradi česar ni podlage za vštevanje nagrade, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Pa tudi sicer je nova OT zasnovana drugače, kot prej veljavna ZOdvT, saj se sedaj nagrada odmerja za vsako vlogo in ne več (enotno) za postopek, ne glede na število vlog.
Sporazum o socialnem zavarovanju, sklenjenim med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22. ZPIZ-2 člen 42.
invalidska pokojnina - invalid I. kategorije invalidnosti - skupna pokojninska doba - izpolnjevanje pogojev - seštevanje dob
Sporazum o socialnem zavarovanju, sklenjen med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, v 22. členu določa, da se v primeru, če je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic, pri pridobitvi, ohranitvi in ponovni pridobitvi pravice do dajatve ti seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V kolikšni meri in na kakšen način se upošteva zavarovalna doba, določajo pravni predpisi tiste države pogodbenice, v kateri je zavarovanec v zavarovalno dobo dopolnil. V 25. členu Sporazuma pa je določeno, da mora nosilec vsake države pogodbenice po svojih pravnih predpisih ugotoviti, ali določena oseba s seštevanjem zavarovalnih dob po teh pravnih predpisih izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do dajatve. V skladu z 42. členom ZPIZ-2 zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni, pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Tožnik, invalid I. kategorije invalidnosti, ne izpolnjuje minimalnega pogoja pokojninske dobe niti s seštevanjem pokojninskih dob. Tožnik je namreč v Republiki Sloveniji dopolnil 1 leto, 5 mesecev in 28 dni ter v Republiki Hrvaški 8 let, 5 mesecev in 5 dni zavarovalne dobe, to je skupaj 9 let, 11 mesecev in 3 dni in ne 10 let in 8 mesecev, kolikor bi tožnik moral dopolniti skupne zavarovalne dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZPP člen 155, 15, 207, 207/1. ZFPPIPP člen 301, 301/2.
umik tožbe - stečajni postopek - povračilo stroškov
V predmetni zadevi je tožnik s tožbo zahteval plačilo odpravnine in odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka po izredni odpovedi delavca ter druge zapadle neizpolnjene obveznosti. Po vložitvi odgovora na tožbo se je nad toženo stranko začel stečajni postopek, zaradi česar je sodišče prve stopnje postopek individualnega delovnega spora prekinilo. V stečajnem postopku je stečajna upraviteljica tožniku v celoti priznala priglašeni prednostno terjatev in navadno terjatev. Tožnik je nato svojo tožbo v tem postopku umaknil. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka, je pravilna. Tožnik je do povračila stroškov sodnega postopka upravičen na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, tožena stranka pa je po vložitvi tožbe s priznanjem priglašene terjatve v stečajnem postopku v tem delu izpolnila tožbeni zahtevek.
ZDR člen 83, 83/2, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. ZPP člen 142, 142/3, 337, 337/1. Konvencija MOD 158 člen 7.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – dokazno breme - prekluzija
V postopku pred sodiščem prve stopnje je bila tožena stranka seznanjena s tem, da je bil tožnik potem, ko mu je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, direktor druge gospodarske družbe. Glede na to bi lahko že tedaj predlagala dokaz s poizvedbami na ZZZS oziroma ZPIZ o tem, ali je bil tožnik zavarovan kot direktor oziroma kot zaposleni v navedeni družbi. Zato se pritožbeno sodišče ni bilo dolžno opredeliti do pritožbenih navedb, da tožniku ne pripadajo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja celotna nadomestila plače, temveč bi morala biti ta zmanjšana za plačo, ki jo je prejemal pri novem delodajalcu, ker gre za nedopustne pritožbene novote. Tožena stranka jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006592
KZ-1 člen 191. ZKP člen 18, 18/1, 18/2, 237.
nasilje v družini – nedovoljeni dokazi – postopki centra za socialno delo – izpovedba socialne delavke – izjava oškodovanke – ponavljajoč vzorec dejanj – dokazna ocena
Neutemeljeno je stališče zagovornice, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti iz spisa izločiti listine, ki se nanašajo na poročila CSD. Z določbami ZKP so urejena pravila kazenskega postopka in ta ne urejajo postopkov, ki jih vodijo centri za socialno delo. Spisovno gradivo, ki ga je v zvezi z obravnavanjem družinskih zadev sodišču dostavil CSD ne predstavlja ne izpovedb socialnih delavk, ki bi bile v nasprotju z določbo 237. člena ZKP, pa tudi izjava oškodovanke na centru za socialno delo, katere vsebino je oškodovanka ob zaslišanju na sodišču zgolj potrdila, ne predstavlja dokaza, na katerega se sodba ne bi smela opreti.
poslovni razlog – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Ukinitev programa, ki je dosegal slabe poslovne rezultate oziroma ni dosegal predvidene realizacije, tožnik pa je bil zaposlen kot samostojni komercialist za obdelavo tržišča na področju tega programa, predstavlja utemeljen poslovni razlog, zato je tožena stranka tožniku utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.
USTAVNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL0084176
URS člen 40. ZMed člen 26, 26/1, 27, 27/1, 31. Odvetniška tarifa tarifna številka 13, 18, 19, 20, 21.
objava popravka - pravica do popravka - aktivna legitimacija - prizadetost pravice ali interesa predlagatelja
Sodba ugotavlja, da je v prispevku (že v uvodu) naveden tožnik, da v njem navedeno, da je A. A. predsednik tožnika in da se A. A. očitajo nemoralna, celo kazniva dejanja.
Poročanje prispevka o nepoštenem nemoralnem ravnanju A. A. in nanj naslovljeni očitki storitve (suma) kaznivih dejanj, posega v tožnikov ugled. Nanaša se na njegovega (vodilnega) funkcionarja (zakonitega zastopnika), zato je s prispevkom poseženo v pravice oziroma interes tožnika.
Tožeča stranka ni izkazala (pogodbene) pravne podlage za ugotovitev, da znaša mesečna najemnina za najeti poslovni prostor (po tem, ko je bil s strani najemnika prostor delno izpraznjen) po datumu 1.5.2012 10.840,23 EUR (oziroma da najemnina v presežku tega zneska ne obstoji). Najemna pogodba se lahko odpove le sodno (prvi odstavek 26. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih - ZPSPP), česar pa tožeča stranka v konkretnem postopku sploh ni zatrjevala. To pa pomeni, da delna odpoved pogodbenega razmerja, na katero se v pritožbi sklicuje tožeča stranka, nima nobenih pravdnih učinkov.
stroški postopka – postopek za predodelitev otroka
V obravnavani zadevi ob odločanju o stroških postopka ni mogoče mimo tega, da se je postopek za predodelitev sina pravdnih strank iz razlogov na strani tožnika končal brez vsebinske odločitve, in tega, da je bilo o dodelitvi dečka v vzgojo in varstvo le deset mesecev pred vložitvijo tožbe v tej zadevi odločeno v ZDA, državi otrokovega običajnega bivališča.
invalid II. kategorije invalidnosti - delna invalidska pokojnina - samozaposleni - začetek izplačevanja
Ne glede na to, da je bila tožniku od 6. 1. 2010 dalje priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom in tudi pravica do delne invalidske pokojnine, mu od 6. 1. 2010 dalje ni mogoče priznati pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine. Preden je zavarovanec s posamičnim upravnim aktom ali s sodbo, razvrščen v II. ali III. kategorijo invalidnosti in mu je priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom, to je pravice do dela s skrajšanim delovnim časom, ne more realizirati. Ta se lahko realizira in torej izvrši šele z dokončnostjo odločbe oziroma s pravnomočnostjo sodbe. Realizirana pravica pomeni, da je delovni invalid pričel delati s skrajšanim delovnim časom. Od dneva, ko je pričel delati s skrajšanim delovnim časom, pa je zavarovanec skladno z določbo 159. člena ZPIZ-1 upravičen tudi do izplačevanja delne invalidske pokojnine. V konkretnem primeru je postala sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 3. 6. 2013, s katero je bil tožnik razvrščen v II. kategorijo invalidnosti, pravnomočna in s tem izvršljiva 20. 8. 2013. S tem dnem je tožnik pravno formalno lahko začel opravljati svojo dejavnost skladno s priznano pravico in ugotovljeno preostalo delovno zmožnost s skrajšanim delovnim časom in ne pred tem datumom oziroma že od 6. 1. 2010 dalje, pa čeprav je bila tožniku pravica do dela s skrajšanim delovnim časom priznana od 6. 1. 2010 dalje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je tožnik z 20. 8. 2013, ko je uskladil obseg zavarovanja z ugotovljeno preostalo delovno zmožnostjo, pričel opravljati svojo dejavnost s skrajšanim delovnim časom in je zato odločilo, da je od tega dne dalje na podlagi drugega odstavka 159. člena ZPIZ-1 upravičen do izplačevanja delne invalidske pokojnine. Tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do delne invalidske pokojnine od 6. 1. 2010 dalje ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 34. URS člen 51, 51/ 1. ZZVZZ člen 13, 13/2, 23, 23/1, 23/1-6, 23/3.
ortodontsko zdravljenje - stroški zdravljenja - odrasla oseba - pravna praznina - exceptio illegalis
V konkretnem primeru tožnica uveljavlja ortodontsko zdravljenje v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ker je bila tožnica ob vložitvi vloge za odobritev ortodontskega zdravljenja stara več kot 30 let, zadeve ni mogoče presojati po 34. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, po katerem imajo pravico do ortodontskega zdravljenja zavarovane osebe do dopolnjenega 18. leta starosti oziroma tudi po tej starostni dobi, če je bila potreba o zdravljenju ugotovljena vsaj dve leti prej, preden je oseba dopolnila 18. leto starosti. Za rešitev predmetne zadeve je potrebno uporabiti 6. točko 1. odstavka 23. člena ZZVZZ, ki zagotavlja plačilo storitev iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja za zobnoprotetično zdravljenje odraslih v višini največ 50 %. Pravno praznino je potrebno zapolniti ob uporabi argumenta a simili ad simile, saj se neposredno pravno urejeni dejanski stan in neurejeni dejanski stan ujemata v bistvenih lastnostih tako, da je mogoče sklepati, da tudi za podobni primer velja pravna posledica, ki velja za neposredno pravno urejeni primer. Izhajajoč iz 125. člena Ustave RS je namreč sodišče vezano na ustavo in zakon, ne pa tudi na podzakonske predpise. Če meni, da podzakonski akt, ki bi ga pri sojenju moralo uporabiti, ni v skladu z ustavo ali zakonom, ga ne sme uporabiti (exceptio illegalis). To velja tudi glede uporabe 34. člena Pravil. V obravnavanem primeru tudi ne gre za nadaljevanje ortodontskega zdravljenje na temelju 34. člena Pravil, ki se je pri tožnici pričelo leta 1991, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Pri takšni dolgoletni prekinitvi zdravljenja je potrebna ponovna izvedba diagnostičnega postopka in izdelava novega ortodontskega aparata. Gre torej lahko le za novo zdravljenje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo v delu, v katerem je bilo odločeno, da se tožnici odobri ortodontsko zdravljenje v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, spremenilo tako, da bo o obsegu plačila ortodontskega zdravljenja iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja odločila tožena stranka s posebno odločbo v 30-tih dneh od prejema te sodbe.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 22. ZPIZ-1 člen 67, 68, 68-2.
invalidska pokojnina - sorazmerni del - gostota zavarovanja
V skladu s Sporazumom o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino je za pridobitev pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine treba izpolniti zakonske pogoje za pridobitev pravice po pravu države pogodbenice, to je pogoje po ZPIZ-1. V skladu z 2. alinejo 68. člena ZPIZ-1 je pravico do invalidske pokojnine mogoče priznati le pod pogojem, če zavarovanec ob nastanku invalidnosti, kadar je njen vzrok poškodba izven dela ali bolezen, dopolni pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Tožnica tudi ob upoštevanju skupne pokojninske dobe, dopolnjene v Sloveniji, na Hrvaškem in v BIH, ne izpolnjuje pogoja gostote pokojninske dobe, zato je tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine neutemeljen.
ZPP člen 394, 394/1, 394/1-10, 395, 395/2, 398, 398/1.
obnova postopka - zavrženje predloga za obnovo - nov dokaz - mnenje izvedenca
V 2. odstavku 395. člena ZPP je določeno, da se sme zaradi okoliščin, ki so naštete v 1., 8., 9. in 10. točki 394. člena ZPP, dovoliti obnova postopka samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljaviti, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Mnenje izvedenca cestnoprometne stroke v drugem postopku med istima strankama ni „nov dokaz“, ki ga tožeča stranka ne bi mogla uveljavljati v tem postopku brez svoje krivde. Zato je sodišče prve stopnje predlog za obnovo postopka pravilno zavrglo (1. odstavek 398. člena ZPP).
zavarovalna doba - samozaposleni zavarovanci - plačilo prispevkov
Tožnik je bil v spornem obdobju zavarovan kot družbenik in poslovodna oseba zasebne gospodarske družbe. Ker ni dokazano plačilo prispevkov, mu tega obdobja ni mogoče šteti v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo. Zavarovancem, ki so sami zavezanci za obračun in plačilo prispevkov, se namreč v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja le, če so bili plačani prispevki.
ZPP člen 184, 184/2. ZSPJS člen 32, 32/1, 32/4, 32/5. Evropska socialna listina člen 4, 4/1, 4/1-2.
izplačilo nadur - zastaranje terjatve - pripoznava dolga
Iz poročil o opravljenih urah ne izhaja, da bi tožena stranka jasno, nepogojno in nedvoumno tožečim strankam pripoznala terjatev iz naslova nadur. Mesečna poročila o opravljenih urah predstavljajo zgolj obrazce tožene stranke (oziroma evidenco o izrabi delovnega časa), ki vsebujejo prepis podatkov o nadurah iz predhodnega mesečnega poročila. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da prepisani podatki o številu nadur iz preteklih mesecev lahko pomenijo le ugotovitev obsega preteklega nadurnega dela, ne pa tudi izjave volje nadrejenega delavca o pripoznavi dolga oziroma terjatve.
Ker so tožnik in tožnice v tabelah navedle obseg opravljenega nadurnega dela ter število plačanih in koriščenih nadur po posameznih mesecih, ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da v tem delu zahtevka ni podana ustrezna trditvena podlaga oziroma da je takšen del zahtevka nesklepčen.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015907
OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - zmotno ugotovljeno dejansko stanje
Tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja plačilo odškodnine zaradi poškodbe pri delu dne 12. 8. 2009 pri toženi stranki. Za presojo, ali je do nesreče prišlo pri opravljanju dela ali izven dela, ni odločilno, da je imel tožnik predhodno za čas od 1. 8. 2009 dalje odobren dopust. Ni sporno, da se je tožnik predčasno vrnil z dopusta in je prišel na delovišče, kjer je toženec 6. 8. 2009 prevzel izvajanje del po naročilu družbe v času od 10. 8. 2009 do 19. 8. 2009. To je obsegalo čiščenje in lupljenje objekta, in ravno pri tovrstnem delu naj bi se tožnik poškodoval. Glede na to, da je toženec naročilo sprejel šele po tem, ko je tožniku že odobril dopust, je bistveno to, da je toženec tožnika, kljub formalno odobrenemu dopustu, zaradi pomanjkanja delovne sile pozval na delo. Sodišče prve stopnje bi moralo dati večji poudarek okoliščinam, ki se nanašajo na dejansko dogajanje spornega dne, ne pa listinskim dokazom, ki ne morejo odločilno prispevati k odgovoru na vprašanje, zakaj se je tožnik dne 12. 8. 2009 nahajal ravno na spornem delovišču. Ni odločilnega pomena, kako je bilo formalno urejeno koriščenje dopusta, pač pa, ali je na podlagi izvedenih dokazov in že povzetih navedb toženca, res možno zaključiti, da se je tožnik spornega dne nahajal na delovišču brez vednosti toženca. Ker je ostalo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZSDP-1 člen 79, 79/1, 79/2, 79/3, 96. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo člen 2, 2/2-c.
dodatek za nego otroka - zmotna uporaba materialnega prava - pričetek izplačevanja - otrok s težko motnjo v duševnem razvoju
Mentalni razvoj tožničine hčere je takšen, da v kronološki starosti treh let in 8 mesecev ustreza starosti 15 mesecev. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da gre za otroka s težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju, kakor je to določeno v 3. odstavku 79. člena ZSDP-1, zato je tožnica upravičena do dodatka za nego otroka. Zmotno pa je sodišče prve stopnje tožnici priznalo dodatek od oktobra 2014 dalje. Ker je bila vloga za dodatek za nego in varstvo otroka pri Centru za socialno delo vložena dne 1. 10. 2014, gre tožnici dodatek za nego in varstvo otroka v skladu s 96. členom ZSDP-1 od 1. novembra 2014 dalje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo glede datuma izplačevanja dodatka za nego otroka.
Tožnica je kot vodja poslovalnice tožene stranke z namenom, da bi določeni družbi pridobila protipravno premoženjsko korist, zlorabila svoj položaj in dano zaupanje ter prekoračila svoja pooblastila tako, da je v nasprotju z internimi akti tožene stranke ter njenimi koristmi in interesi omogočila določeni družbi, da ji je tožena stranka izplačala namenska kreditna sredstva (v višini 300.000,00 EUR), čeprav je vedela, da ta družba izplačanih kreditnih sredstev ne bo sposobna vrniti. Poleg tega je tožnica določenega dne v poslovnih prostorih tožene stranke v imenu tožene stranke z istim komitentom sklenila še Dodatek št. 1 h kreditni pogodbi, s katerim so bila iz zavarovanja kredita namenoma izključena vsa jamstva, dogovorjena z osnovno pogodbo in je kreditojemalec od sklenitve tega Dodatka št. 1 dalje za vračilo kredita jamčil samo še z zastavljenimi premičninami. Za sklenitev Dodatka št. 1 tožnica ni imela pooblastila in je bila določeni družbi pridobljena velika protipravna premoženjska korist, hkrati pa je delodajalcu povzročena velika premoženjska škoda. Tožnica je s takšnim ravnanjem kršila določbe pogodbe o zaposlitvi, internih pravil in navodila tožene stranke ter določbe 33., 34. in 37. člena ZDR-1. Njeno ravnanje pa je imelo tudi vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja nezaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1. Zato je obstajal utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved zakonita.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006588
KZ-1 člen 32. ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2.
skrajna sila – odvračanje nevarnosti – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Sodišče prve stopnje je res ugotovilo, da je oškodovanka zaklenila stanovanje in obdolžencu ni hotela izročiti ključev, ko je hotel stanovanje zapustiti, vendar pritožnik ni izkazal in tega v pritožbi niti ne trdi, da nevarnosti, ki mu je grozila (odvzem osebne svobode gibanja) ni mogel odvrniti drugače kot tako, da je stiskal za oškodovankino desno roko (dlan) in ji s tem povzročil poškodbo kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe. Nenazadnje je obdolženec v svojem zagovoru pojasnil, da je imel tudi druge možnosti na razpolago, saj je povedal, da je o dogodku povedal po telefonu priči M.S. ter J.B. (to je, da ga je oškodovanka zaklenila v stanovanje in mu ne pusti oditi), priči sta mu ponudili pomoč, vendar je pomoč zavrnil s pojasnilom, da bo „zadevo sam rešil“. Sklicevanje na skrajno silo tako po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljeno.
starostna pokojnina - pokojninska doba - pogoji za starostno pokojnino - samozaposleni zavarovanci
Z znižanjem starostne meje za enega rojenega otroka za 6 mesecev je tožnica izpolnila predpisano minimalno starost 60 let in 6 mesecev ter ob dopolnjenih 28 letih, 6 mesecih in 13 dneh pokojninske dobe tudi pogoj pokojninske dobe (najmanj 20 let) za priznanje pravice do starostne pokojnine. Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da se ji priznana tudi pokojninska doba za čas, ko je bila v zavarovanje vključena kot samozaposlena. Prispevki za to obdobje niso bili plačani. Zavarovalna in s tem pokojninska doba pa se samozaposlenim zavarovancem upošteva le, če so bili plačani prispevki. Tožbeni zahtevek na priznanje višje starostne pokojnine z upoštevanjem daljše pokojninske dobe je zato neutemeljen.