Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 34. URS člen 51, 51/ 1. ZZVZZ člen 13, 13/2, 23, 23/1, 23/1-6, 23/3.
ortodontsko zdravljenje - stroški zdravljenja - odrasla oseba - pravna praznina - exceptio illegalis
V konkretnem primeru tožnica uveljavlja ortodontsko zdravljenje v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ker je bila tožnica ob vložitvi vloge za odobritev ortodontskega zdravljenja stara več kot 30 let, zadeve ni mogoče presojati po 34. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, po katerem imajo pravico do ortodontskega zdravljenja zavarovane osebe do dopolnjenega 18. leta starosti oziroma tudi po tej starostni dobi, če je bila potreba o zdravljenju ugotovljena vsaj dve leti prej, preden je oseba dopolnila 18. leto starosti. Za rešitev predmetne zadeve je potrebno uporabiti 6. točko 1. odstavka 23. člena ZZVZZ, ki zagotavlja plačilo storitev iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja za zobnoprotetično zdravljenje odraslih v višini največ 50 %. Pravno praznino je potrebno zapolniti ob uporabi argumenta a simili ad simile, saj se neposredno pravno urejeni dejanski stan in neurejeni dejanski stan ujemata v bistvenih lastnostih tako, da je mogoče sklepati, da tudi za podobni primer velja pravna posledica, ki velja za neposredno pravno urejeni primer. Izhajajoč iz 125. člena Ustave RS je namreč sodišče vezano na ustavo in zakon, ne pa tudi na podzakonske predpise. Če meni, da podzakonski akt, ki bi ga pri sojenju moralo uporabiti, ni v skladu z ustavo ali zakonom, ga ne sme uporabiti (exceptio illegalis). To velja tudi glede uporabe 34. člena Pravil. V obravnavanem primeru tudi ne gre za nadaljevanje ortodontskega zdravljenje na temelju 34. člena Pravil, ki se je pri tožnici pričelo leta 1991, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Pri takšni dolgoletni prekinitvi zdravljenja je potrebna ponovna izvedba diagnostičnega postopka in izdelava novega ortodontskega aparata. Gre torej lahko le za novo zdravljenje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo v delu, v katerem je bilo odločeno, da se tožnici odobri ortodontsko zdravljenje v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, spremenilo tako, da bo o obsegu plačila ortodontskega zdravljenja iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja odločila tožena stranka s posebno odločbo v 30-tih dneh od prejema te sodbe.
sodba na podlagi pripoznave – spor majhne vrednosti
V tem sporu majhne vrednosti je bila tožencu pravilno vročena tožba, pa nanjo ni odgovoril, pri čemer je bil opozorjen na posledice, da bo sodišče v tem primeru štelo, da je pripoznal tožbeni zahtevek in brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero bo zahtevku ugodilo.
ZPIZ-2 člen 183., 183/1, 183/2, 183/3. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 260, 260-1, 261, 263, 263/4. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo člen 38. URS člen 33, 50.
Ob ugotovitvi, da je tožnik s podatki o plačah iz obdobja od 1974 do 1985 razpolagal že v letu 2010 in je na podlagi teh podatkov pri tožencu že dne 1. 4. 2010 poskušal uveljavljati ponovno odmero pokojnine, tožnikova vloga z dne 21. 1. 2014, tudi v primeru, če bi jo toženec štel kot predlog za obnovo postopka, ni pravočasna. Tožnik je namreč zamudil enomesečni subjektivni rok za obnovo postopka iz 1. točke prvega odstavka 263. člena ZUP. Toženec je tožnikovo vlogo za ponovno odmero pokojnine pravilno zavrgel, saj je bila odločitev o priznani in odmerjeni pravici do starostne pokojnine pravnomočna že od leta 1996 dalje. Za uporabo 183. člena ZPIZ-2 (razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe) so določeni pogoji, in sicer mora biti podana kršitev materialne določbe zakona ali podzakonskega akta zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca, ta pa se lahko izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta. Od izdaje in vročitve dokončne odločbe pa je minilo že več kot 10 let (odločba iz leta 1996). Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb toženca ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZPP člen 318. OZ člen 190, 299, 378, 378/1. ZST-1 člen 10, 10/1.
zamudna sodba - vračilo preveč izplačane plače - obveznost vračila
Tožena stranka je za mesec december 2014 prejela preveč izplačano akontacijo plače, dodatek za delovno dobo, stroške v zvezi z delom in nadomestilo za ločeno življenje. V prvem odstavku 190. člena OZ je določeno, da je dolžan prejeto vrniti, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Tožeča stranka je toženo stranko z dopisom pozvala na vračilo preveč plačane plače in ker tožena stranka obveznosti ni izpolnila, utemeljeno terja vračilo preveč izplačanega zneska.
Tožena stranka ni dokazala, da je tožnik storil v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitane kršitve ( da je določenega dne potencialnemu kupcu posredoval ponudbo za prodajo opreme in je s tem prekoračil svoja pooblastila; da kot podpisnik pogodbe z določenim podjetjem in odgovorni vodja projekta ni zagotovil, da bi tožena stranka kot dobavitelj izstavila bančno garancijo skladno s pogodbo, zaradi česar ji je kupec plačal izstavljene račune šele po prejemu bančne garancije in da kot kot podpisnik pogodbe z določenim podjetjem in odgovorni vodja projekta v času izvajanja projekta ni sodeloval pri odpravi napak oziroma reševanju garancije kupca, zaradi česar mora tožena stranka podaljšati garancijsko dobo), zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni obstajal utemeljen odpovedni razlog po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZUP člen 67, 67/1, 67/2. ZPP člen 182, 182/3. ZUPJS člen 1, 2, 24, 64, 64-5. ZVrt-D člen 32, 32/4. ZUJF člen 78.
plačilo vrtca - znižanje plačila - sprememba zakona - učinkovanje
Z 78. členom ZUJF je bil 4. odstavek 32. člena ZVrt-D spremenjen tako, da se plačilo staršev za vrtec določi v skladu z zakonom, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Določil je, da starši, ki imajo v vrtec hkrati vključena dva ali več otrok, plačajo za mlajšega otroka 30 % obveznosti, določene v skladu z zakonom kot znižano plačilo vrtca, za vsakega nadaljnjega mlajšega otroka pa so plačila oproščeni. Sredstva v višini razlike do znižanega plačila vrtca se vrtcem zagotavljajo iz državnega proračuna. Ker je ZUJF pričel veljati 31. 5. 2012, je tega dne pričel veljati tudi spremenjeni 4. odstavek 32. člena ZVrt-D. Pomeni, da dejansko ni bilo razlogov za postopanje po 67. členu ZUP-a v zvezi z zahtevo vlagateljice, vloženo 27. 12. 2011, za oprostitev plačila vrtca za drugega otroka zgolj zato, ker ni bila izpolnjena IV. točka vloge (o premoženju, ki ni razvidno iz uradnih evidenc). O tožničini vlogi je bilo v obravnavanem predsodnem postopku potrebno odločati po vsebini. Pooblaščeni organ je bil že v predsodnem upravnem postopku med drugim dolžan zavzeti materialnopravno stališče do veljavnega 4. odstavka 32. člena ZVrt-D vse do vključno 30. 5. 2012 ter pomena pričetka uporabe ZUPJS s 1. 1. 2012. Torej do razmerja med seboj neusklajenih zakonov, ki se po pravni teoriji razrešuje z ustreznimi razlagalnimi argumenti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijana upravna akta odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
Storilec kaznivega dejanja je lahko tudi tisti, ki v družbi dejansko vodi posle, ne glede na njegov status v njej, saj bi bilo v nasprotnem primeru mogoče izvrševati kazniva dejanja, ne da bi za njih odgovarjal tisti, ki dejansko odloča in vodi posle v gospodarski družbi in kazniva dejanja stori, ker za odločanje ni formalno pooblaščen, prav tako pa ne bi odgovarjal formalni zastopnik družbe, saj dejanj ni izvršil.
poslovni razlog – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Ukinitev programa, ki je dosegal slabe poslovne rezultate oziroma ni dosegal predvidene realizacije, tožnik pa je bil zaposlen kot samostojni komercialist za obdelavo tržišča na področju tega programa, predstavlja utemeljen poslovni razlog, zato je tožena stranka tožniku utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.
plačilo razlike v plači - obveznost plačila - plačilo plače - dokončnost in pravnomočnost odločb
Tožnik je uveljavljal ničnost odločb tožene stranke, ker tožena stranka ob razporeditvah ni upoštevala tožnikovih pridobljenih pravic iz časa zaposlitve v JLA, zato naj bi bile vse razporeditve nezakonite. ZDDO je urejal način izpodbijanja odločbe delodajalca, za katero je delavec menil, da je v nasprotju s prisilnim predpisi ali ustavo, in je torej delavec imel možnost podaje ugovora zoper takšno odločbo in v nadaljevanju tudi sodnega varstva. Glede na to, da tožnik odločb ni izpodbijal v zakonskem roku, so postale odločbe dokončne in pravnomočne, kar pomeni dokončnost pravnega razmerja. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik v kolikor se ni strinjal z razporeditvijo in z določitvijo plače v izpodbijanih odločbah ali je menil, da te neustrezno upoštevajo njegove pridobljene pravice iz časa službovanja v JLA, pri toženi stranki podati ugovor oziroma v nadaljevanju sprožiti sodno varstvo. Ker tega ni storil, so vse odločbe postale pravnomočne in s tem zavezujoče za obe stranki. S pravnomočnostjo izpodbijanih odločb je torej odpadla možnost njihove presoje pravilnosti in zakonitosti, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.
USTAVNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL0084176
URS člen 40. ZMed člen 26, 26/1, 27, 27/1, 31. Odvetniška tarifa tarifna številka 13, 18, 19, 20, 21.
objava popravka - pravica do popravka - aktivna legitimacija - prizadetost pravice ali interesa predlagatelja
Sodba ugotavlja, da je v prispevku (že v uvodu) naveden tožnik, da v njem navedeno, da je A. A. predsednik tožnika in da se A. A. očitajo nemoralna, celo kazniva dejanja.
Poročanje prispevka o nepoštenem nemoralnem ravnanju A. A. in nanj naslovljeni očitki storitve (suma) kaznivih dejanj, posega v tožnikov ugled. Nanaša se na njegovega (vodilnega) funkcionarja (zakonitega zastopnika), zato je s prispevkom poseženo v pravice oziroma interes tožnika.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 22. ZPIZ-1 člen 67, 68, 68-2.
invalidska pokojnina - sorazmerni del - gostota zavarovanja
V skladu s Sporazumom o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino je za pridobitev pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine treba izpolniti zakonske pogoje za pridobitev pravice po pravu države pogodbenice, to je pogoje po ZPIZ-1. V skladu z 2. alinejo 68. člena ZPIZ-1 je pravico do invalidske pokojnine mogoče priznati le pod pogojem, če zavarovanec ob nastanku invalidnosti, kadar je njen vzrok poškodba izven dela ali bolezen, dopolni pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Tožnica tudi ob upoštevanju skupne pokojninske dobe, dopolnjene v Sloveniji, na Hrvaškem in v BIH, ne izpolnjuje pogoja gostote pokojninske dobe, zato je tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine neutemeljen.
Sporazum o socialnem zavarovanju, sklenjenim med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22. ZPIZ-2 člen 42.
invalidska pokojnina - invalid I. kategorije invalidnosti - skupna pokojninska doba - izpolnjevanje pogojev - seštevanje dob
Sporazum o socialnem zavarovanju, sklenjen med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, v 22. členu določa, da se v primeru, če je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic, pri pridobitvi, ohranitvi in ponovni pridobitvi pravice do dajatve ti seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V kolikšni meri in na kakšen način se upošteva zavarovalna doba, določajo pravni predpisi tiste države pogodbenice, v kateri je zavarovanec v zavarovalno dobo dopolnil. V 25. členu Sporazuma pa je določeno, da mora nosilec vsake države pogodbenice po svojih pravnih predpisih ugotoviti, ali določena oseba s seštevanjem zavarovalnih dob po teh pravnih predpisih izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do dajatve. V skladu z 42. členom ZPIZ-2 zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni, pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Tožnik, invalid I. kategorije invalidnosti, ne izpolnjuje minimalnega pogoja pokojninske dobe niti s seštevanjem pokojninskih dob. Tožnik je namreč v Republiki Sloveniji dopolnil 1 leto, 5 mesecev in 28 dni ter v Republiki Hrvaški 8 let, 5 mesecev in 5 dni zavarovalne dobe, to je skupaj 9 let, 11 mesecev in 3 dni in ne 10 let in 8 mesecev, kolikor bi tožnik moral dopolniti skupne zavarovalne dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZDR člen 83, 83/2, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. ZPP člen 142, 142/3, 337, 337/1. Konvencija MOD 158 člen 7.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – dokazno breme - prekluzija
V postopku pred sodiščem prve stopnje je bila tožena stranka seznanjena s tem, da je bil tožnik potem, ko mu je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, direktor druge gospodarske družbe. Glede na to bi lahko že tedaj predlagala dokaz s poizvedbami na ZZZS oziroma ZPIZ o tem, ali je bil tožnik zavarovan kot direktor oziroma kot zaposleni v navedeni družbi. Zato se pritožbeno sodišče ni bilo dolžno opredeliti do pritožbenih navedb, da tožniku ne pripadajo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja celotna nadomestila plače, temveč bi morala biti ta zmanjšana za plačo, ki jo je prejemal pri novem delodajalcu, ker gre za nedopustne pritožbene novote. Tožena stranka jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).
ZPIZ-2 člen 192, 192/2. OZ člen 336, 336/1, 352, 352/1.
odškodnina - zastaranje - premoženjska škoda
Tožnik uveljavlja, da mu toženec (uživalec pravice) plača odškodnino v višini izplačane invalidske pokojnine in varstvenega dodatka. Ker naj bi tožniku nastajala škoda z izplačilom posameznih zneskov invalidske pokojnine in varstvenega dodatka, gre za terjatev za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode. Za takšno škodo velja, da je pravočasno uveljavljanje prve škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod. Pravočasno uveljavljanje povrnitve prve sukcesivno nastajajoče škode pretrga zastaranje in je zato mogoče uveljavljati tudi povrnitev nadaljnjih škod. Če oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, je zastarana celotna terjatev. Tožnik je za škodo in storilca izvedel 21. 6. 2010, ko je od avstrijskega nosilca zavarovanja pridobil podatke o zavarovanju toženca v Avstriji. Subjektivni triletni zastaralni rok je tako potekel 21. 6. 2013. Tožba za plačilo odškodnine pa je bila vložena 3. 3. 2014. Ker je že potekel subjektivni rok za uveljavljanje prvega zahtevka (prvega plačila invalidske pokojnine ter varstvenega dodatka), je zastarala celotna terjatev, kot jo je s tožbenim zahtevkom uveljavljal tožnik.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015907
OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - zmotno ugotovljeno dejansko stanje
Tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja plačilo odškodnine zaradi poškodbe pri delu dne 12. 8. 2009 pri toženi stranki. Za presojo, ali je do nesreče prišlo pri opravljanju dela ali izven dela, ni odločilno, da je imel tožnik predhodno za čas od 1. 8. 2009 dalje odobren dopust. Ni sporno, da se je tožnik predčasno vrnil z dopusta in je prišel na delovišče, kjer je toženec 6. 8. 2009 prevzel izvajanje del po naročilu družbe v času od 10. 8. 2009 do 19. 8. 2009. To je obsegalo čiščenje in lupljenje objekta, in ravno pri tovrstnem delu naj bi se tožnik poškodoval. Glede na to, da je toženec naročilo sprejel šele po tem, ko je tožniku že odobril dopust, je bistveno to, da je toženec tožnika, kljub formalno odobrenemu dopustu, zaradi pomanjkanja delovne sile pozval na delo. Sodišče prve stopnje bi moralo dati večji poudarek okoliščinam, ki se nanašajo na dejansko dogajanje spornega dne, ne pa listinskim dokazom, ki ne morejo odločilno prispevati k odgovoru na vprašanje, zakaj se je tožnik dne 12. 8. 2009 nahajal ravno na spornem delovišču. Ni odločilnega pomena, kako je bilo formalno urejeno koriščenje dopusta, pač pa, ali je na podlagi izvedenih dokazov in že povzetih navedb toženca, res možno zaključiti, da se je tožnik spornega dne nahajal na delovišču brez vednosti toženca. Ker je ostalo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
umik tožbe - stečajni postopek - povračilo stroškov
V predmetni zadevi je tožnik s tožbo zahteval plačilo odpravnine in odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka po izredni odpovedi delavca ter druge zapadle neizpolnjene obveznosti. Po vložitvi odgovora na tožbo se je nad toženo stranko začel stečajni postopek, zaradi česar je sodišče prve stopnje postopek individualnega delovnega spora prekinilo. V stečajnem postopku je stečajna upraviteljica tožniku v celoti priznala priglašeni prednostno terjatev in navadno terjatev. Tožnik je nato svojo tožbo v tem postopku umaknil. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka, je pravilna. Tožnik je do povračila stroškov sodnega postopka upravičen na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, tožena stranka pa je po vložitvi tožbe s priznanjem priglašene terjatve v stečajnem postopku v tem delu izpolnila tožbeni zahtevek.
Sodišče prve stopnje je na eni strani očitalo tožencu, da ni izkazal, da bi tožnika pozval, ali je njegovo vlogo šteti kot predlog za obnovo postopka in da je kršil načela upravnega postopka, po drugi strani pa je ugotavljalo, da je tožnik po pozivu toženca, naj opredeli, kot kaj je šteti njegovo vlogo z dne 7. 12. 2013, opredelil svojo vlogo kot zahtevo za novo odmero pokojnine, ne pa kot predlog za obnovo postopka ter nato samo tožnikovo vlogo z dne 7. 12. 2013 štelo kot predlog za obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2. Iz navedenega izhaja, da so razlogi v izpodbijani sodbi sami s seboj v nasprotju. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
denacionalizacija - razpolaganje z nepremičninami, za katere obstaja dolžnost vrnitve - ničnost
Namen 88. člena ZDen je v zagotovitvi varstva in preprečitvi poslabšanja položaja upravičenca v denacionalizacijskem postopku, v preprečitvi razpolaganja z nepremičninami, da se nepremičnine upravičencu lahko vrnejo v naravi.
ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-e. ZDR člen 184. ZVZD-1 člen 5. OZ člen 171, 171/1, 179.
plačilo odškodnine - nezgoda pri delu - krivdna odškodninska odgovornost - soprispevek
Tožnik, ki je pri toženi stranki delal preko študentske napotnice, se je poškodoval pri prevažanju kovinske ograje. Do poškodbe je prišlo, ko se je pri zlaganju ograje z že naloženega vozička, voziček prevrnil in ga poškodoval. Tožena stranka tožnika pred nastopom dela in tudi kasneje ni poučila oziroma mu ni dala konkretnih navodil za varno delo (prenašanje ograj za zapiranje nakladalne cone), zato je krivdno odškodninsko odgovorna za nastalo škodo. Tožena stranka je kršila določbo 5. člena ZVZD-1, po katerem mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev in ustrezno organizacijo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obstoj vseh elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke (protipravna opustitev dolžnega ravnanja tožene stranke, nastanek škode tožniku, vzročna zveza med protipravno opustitvijo). Tožnik je k nastanku škode soprispeval v višini 10 %, saj je imel možnost prositi za pomoč, pa tega ni storil. S tem bi lahko preprečil nastanek škode.