DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015907
OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - zmotno ugotovljeno dejansko stanje
Tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja plačilo odškodnine zaradi poškodbe pri delu dne 12. 8. 2009 pri toženi stranki. Za presojo, ali je do nesreče prišlo pri opravljanju dela ali izven dela, ni odločilno, da je imel tožnik predhodno za čas od 1. 8. 2009 dalje odobren dopust. Ni sporno, da se je tožnik predčasno vrnil z dopusta in je prišel na delovišče, kjer je toženec 6. 8. 2009 prevzel izvajanje del po naročilu družbe v času od 10. 8. 2009 do 19. 8. 2009. To je obsegalo čiščenje in lupljenje objekta, in ravno pri tovrstnem delu naj bi se tožnik poškodoval. Glede na to, da je toženec naročilo sprejel šele po tem, ko je tožniku že odobril dopust, je bistveno to, da je toženec tožnika, kljub formalno odobrenemu dopustu, zaradi pomanjkanja delovne sile pozval na delo. Sodišče prve stopnje bi moralo dati večji poudarek okoliščinam, ki se nanašajo na dejansko dogajanje spornega dne, ne pa listinskim dokazom, ki ne morejo odločilno prispevati k odgovoru na vprašanje, zakaj se je tožnik dne 12. 8. 2009 nahajal ravno na spornem delovišču. Ni odločilnega pomena, kako je bilo formalno urejeno koriščenje dopusta, pač pa, ali je na podlagi izvedenih dokazov in že povzetih navedb toženca, res možno zaključiti, da se je tožnik spornega dne nahajal na delovišču brez vednosti toženca. Ker je ostalo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
povračilo potnih stroškov - pravila o dokaznem bremenu - zmotna uporaba materialnega prava - dokazno breme - nadure
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo potnih stroškov in plačilo nadur, ker tožnik ni dokazal, da so mu ti stroški oziroma nadure dejansko nastali. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo, da je dokazno breme na strani tožnika. Tožnik je glede obeh zahtevkov zatrjeval, da ni prejel ne povračil stroškov za prevoz na delo in z dela, do katerih je bil upravičen, saj se je na delo vozil s svojim avtomobilom in tudi ne plačila nadur, ki jih je opravil, za kar je predložil svojo evidenco. Na podlagi 130. člena ZDR je dolžan delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela. Dokazno breme, da tožnik ni upravičen do plačila vtoževanih zneskov iz naslova potnih stroškov, je na toženi stranki. Na toženi stranki je tudi dokazno breme, da je tožniku iz naslova delovnega razmerja plačala vse, kar mu pripada. Dejstvo, da naj bi bila dokumentacija tožene stranke uničena v poplavi in da ta iz tega razloga z njo ne razpolaga, pa bi moralo sodišče upoštevati v škodo tožene stranke in ne tožnika. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
odškodnina – ugovor aktivne legitimacije – spor majhne vrednosti – nedopustne pritožbene novote – prekluzija
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec sporno vozilo prejel od družbe A., d. o. o., in bi bil toženec morebitno škodo dolžan povrniti oškodovancu, ki pa ni tožnik, temveč družba A., d. o. o., kateri je bilo po zatrjevanjih tožnika vrnjeno poškodovano in okvarjeno vozilo. Z odpravo zatrjevane škode s strani tožnika torej ni bil obogaten toženec, temveč družba A., d. o. o. Ker tožnik ni zatrjeval in izkazal, da bi družba A., d. o. o., nanj prenesla vtoževano terjatev, je sodišče ugotovilo, da tožnik ni materialnopravni upravičenec iz obravnavanega pravnega razmerja in je ugovor aktivne legitimacije utemeljen.
ZObr člen 92, 92/11. ZPIZ-2 člen 204, 413, 413/10. Direktive sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu člen 6, 6/2.
prenehanje delovnega razmerja - poklicna pokojnina - vojak - izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine
Glede na to, da ZPIZ-2 glede izpolnjevanja pogojev po 11. odstavku 92. člena ZObr, ki kot pogoj za enostransko prenehanje delovnega razmerja določa tudi pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih pogojih, pri čemer se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oziroma dodatna doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja, izrecno napotuje na določbo 204. člena ZPIZ-2, ki pa se nanaša le na pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, celote navedenih določb ni mogoče razlagati drugače kot tako, da vojaški osebi delovno razmerje na podlagi odločbe ministra preneha najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem je izpolnila pogoje za poklicno pokojnino. Ker je tožnik izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine, je imela tožena stranka v enajstem odstavku 92. člena ZObr pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja ni utemeljen.
prenehanje delovnega razmerja - obrazloženost odpovedi pogodbe o zaposlitvi
Tožena stranka v sklepu o prenehanju delovnega razmerja ni navedla nobenih razlogov, s katerimi bi utemeljila zakonitost odpovedi. Ta dejstva je tožena stranka navedla šele v odgovoru na tožbo. Delodajalec mora v odpovedi dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navesti in obrazložiti okoliščine, iz katerih je razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je vezano le na dejansko opredelitev odpovednega razloga v odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odpovednega razloga delodajalec v sodnem postopku ne more več spreminjati. Zato pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče upoštevati kršitve delovnih obveznosti, ki jih je tožena stranka navedla v odgovoru na tožbo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici s sklepom o prenehanju delovnega razmerja, nezakonita.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov - novela ZPIZ-2A - prostovoljno obvezno zavarovanje - zavarovanje na podlagi vpisa v evidenco brezposelnih oseb
Toženec je z izpodbijanima odločbama na podlagi 6. člena ZPIZ-2A kot prepozno zavrgel tožnikovo zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelne osebe, ki je vpisana v katero od evidenc pri zavodu za zaposlovanje. Ta določba se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A, ki so se v času od 1. 1. 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Ker tožnik ni zavarovanec, na katerega bi se 6. člen ZPIZ-2A nanašal, saj ni bil zavarovan po 7. alineji 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1, niti se ni iz zavarovanja odjavil v obdobju od 1. 1. 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A niti se ni ponovno prijavil v zavarovanje, toženec v 6. členu ZPIZ-2A ni imel podlage za zavrženje zahteve.
Začasna odredba je bila predlagana za zavarovanje dela tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na to, da naj sodišče toženi stranki naloži, da tožnico na njen predlog in na podlagi potreb policijske uprave (za stalno) premesti v drugo policijsko upravo na nezasedeno delovno mesto v naziv „policist I“. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v zvezi s tem delom tožničinega tožbenega zahtevka svoje terjatve tožnica ni verjetno izkazala. Veljavna zakonodaja sodišču ne daje pristojnosti, da bi toženi stranki nalagalo, da tožnico na njen predlog (oziroma na njeno željo) razporedi na drugo delovno mesto v drugo policijsko upravo. Premestitev javnega uslužbenca na njegovo željo je institut, katerega namen je tudi omogočanje usklajevanja službenih dolžnosti javnega uslužbenca z njegovimi družinskimi obveznostmi, vendar je odločitev o tem, ali bo delodajalec taki želji ugodil, na strani delodajalca. Ta odločitev je odvisna tudi oziroma predvsem od tega, kako bi takšna premestitev vplivala na delovni proces pri delodajalcu (v smislu organizacije dela, učinkovitosti dela, …). Delodajalec torej javnega uslužbenca ni dolžan na njegovo željo premestiti na drugo delovno mesto, če oceni, da takšna premestitev ne bi bila v interesu organa. Ker za terjatev tožnice s takšnim tožbenim zahtevkom ni materialnopravne podlage, tudi začasna odredba za zavarovanje takšne nedenarne terjatve ne more biti utemeljena, saj se takšna terjatev ne more šteti za verjetno izkazano (272. člen ZIZ). Zato je sodišče prve stopnje tožničin predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo.
poslovni razlog – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Ukinitev programa, ki je dosegal slabe poslovne rezultate oziroma ni dosegal predvidene realizacije, tožnik pa je bil zaposlen kot samostojni komercialist za obdelavo tržišča na področju tega programa, predstavlja utemeljen poslovni razlog, zato je tožena stranka tožniku utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.
sklenitev pogodbe – kdaj je pogodba sklenjena – soglasje strank – ustna pogodba – bistvene sestavine pogodbe – pogajanja – odstop od pogajanj – trditveno in dokazno breme – izpolnitev obveznosti in posledice neizpolnitve – spor majhne vrednosti
Tudi ustni dogovor o odloženem plačilu zapadle terjatve je pogodba. Pogodba pa je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Pogajanja pred sklenitvijo pogodbe, ki ostanejo na nivoju dogovarjanj o rokih in načinu odloženega plačila, ki jih je potrdila tožeča stranka, ne zavezujejo. Vsaka stranka jih lahko prekine, kadar hoče.
Sporazum o socialnem zavarovanju, sklenjenim med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22. ZPIZ-2 člen 42.
invalidska pokojnina - invalid I. kategorije invalidnosti - skupna pokojninska doba - izpolnjevanje pogojev - seštevanje dob
Sporazum o socialnem zavarovanju, sklenjen med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, v 22. členu določa, da se v primeru, če je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic, pri pridobitvi, ohranitvi in ponovni pridobitvi pravice do dajatve ti seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V kolikšni meri in na kakšen način se upošteva zavarovalna doba, določajo pravni predpisi tiste države pogodbenice, v kateri je zavarovanec v zavarovalno dobo dopolnil. V 25. členu Sporazuma pa je določeno, da mora nosilec vsake države pogodbenice po svojih pravnih predpisih ugotoviti, ali določena oseba s seštevanjem zavarovalnih dob po teh pravnih predpisih izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do dajatve. V skladu z 42. členom ZPIZ-2 zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni, pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Tožnik, invalid I. kategorije invalidnosti, ne izpolnjuje minimalnega pogoja pokojninske dobe niti s seštevanjem pokojninskih dob. Tožnik je namreč v Republiki Sloveniji dopolnil 1 leto, 5 mesecev in 28 dni ter v Republiki Hrvaški 8 let, 5 mesecev in 5 dni zavarovalne dobe, to je skupaj 9 let, 11 mesecev in 3 dni in ne 10 let in 8 mesecev, kolikor bi tožnik moral dopolniti skupne zavarovalne dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZDR člen 179, 179/2, 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 299. ZOdvT člen 12, 36.
odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - pretrganje zastaranja - razširitev tožbe
S pravočasno vložitvijo tožbe je bilo zastaranje zahtevka pretrgano, zato v primeru povišanja tožbenega zahtevka po preteku absolutnega petletnega zastaralnega roka ne gre za zastaranje. Tožnik je namreč že v tožbi postavil zahtevke za plačilo odškodnine za duševne bolečine iz naslova pretrpljenega strahu, telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter zmanjšanja življenjskih aktivnosti. S povišanjem tožbenega zahtevka za duševne bolečine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter zmanjšanja življenjskih aktivnosti tako ni zahteval nekaj novega, poleg že obstoječega, temveč je le v okviru istega historičnega dogodka na isti dejanski podlagi zahteval izpolnitev iste odškodninske obveznosti v višjem znesku (tako je odločilo tudi VS RS, v zadevi, opr. št. II Ips 204/2013). Glede na navedeno, je sodišče prve stopnje utemeljeno dovolilo spremembo tožbe, s katero je tožnik povišal zahtevek.
sodba na podlagi pripoznave – spor majhne vrednosti
V tem sporu majhne vrednosti je bila tožencu pravilno vročena tožba, pa nanjo ni odgovoril, pri čemer je bil opozorjen na posledice, da bo sodišče v tem primeru štelo, da je pripoznal tožbeni zahtevek in brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero bo zahtevku ugodilo.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožničino vlogo zavrglo. Iz uvoda sklepa izhaja, da naj bi sodišče štelo, da gre za nepopolno vlogo, saj v uvodu ni navedena tožena stranka niti za kakšen spor gre. Iz obrazložitve sklepa pa izhaja, da je sodišče po predhodnem preizkusu tožbe, ko je ugotovilo, da je bila tožba
vložena zoper odločbe prvostopnega upravnega organa, torej prezgodaj, na podlagi 75. člena ZDSS-1 tožbo zavrglo. Ker izpodbijani sklep nasprotuje samemu sebi oziroma razlogom, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
invalid I. kategorije invalidnosti - vzrok invalidnosti - izpolnjevanje pogojev - poškodba pri delu - poklicna bolezen
Pri tožniku ni prišlo do poškodbe pri delu v smislu 66. člena ZPIZ-2 in posledično tudi ne do takšne poškodbe pri delu, zaradi katere bi bil tožnik popolnoma nezmožen za delo, torej da bi bila v vzročni zvezi z ugotovljeno popolno nezmožnostjo za delo oziroma I. kategorijo invalidnosti. Prav tako pri tožniku prišlo do I. kategorije invalidnosti zaradi poklicne bolezni. To pa pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz 1. alineje 42. člena ZPIZ-2, po kateri pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe pri delu ali poklicna bolezen, ne glede na pokojninsko dobo. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZDR-1 člen 9, 9/2, 15, 15/1, 125, 125/2, 125/4. KPKD člen 15. OZ člen 86, 88, 88/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - zmotna uporaba materialnega prava - trajanje poskusnega dela - kolektivna pogodba
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ni utemeljen ugovor tožnika, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela podana prepozno, saj je toženka na podlagi poskusne dobe v trajanju štirih mesecev, ki je bila podaljšana z aneksom k pogodbi o zaposlitvi, odpoved podala pred iztekom poskusne dobe, torej pravočasno in v skladu s 4. odstavkom 125. člena ZDR-1. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je zmoten. Iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženko izhaja, da je bila pogodba o zaposlitvi med drugim sklenjena tudi na podlagi Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v RS (KPKD). KPKD dolžino poskusnega dela določa v 15. členu, in sicer je navedeno, da znaša poskusno delo za za dela V. skupine zahtevnosti (kamor je uvrščeno tudi tožnikov delo) največ tri mesece. Zato je sklenjeni aneks k pogodbi o zaposlitvi v delu, ki se nanaša na spremembo 3. člena pogodbe o zaposlitvi in s katerim je bilo poskusno delo določeno v trajanju štirih mesecev, ničen, saj nasprotuje predpisom (določilom KPKD) in morali. Ker je toženka izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v nasprotju s 4. odstavkom 125. člena ZDR-1 (ki določa, da v primeru, če delodajalec v času trajanja ali ob poteku poskusnega dela ugotovi, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil, lahko delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi), je odpoved nezakonita. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reintegracijo in reparacijo ugodilo.
Zavarovalna pogodba, ki je bila sklenjena pred začetkom učinkovanja postopka prisilne poravnave je s strani zavarovalnice neizpolnjena samo takrat, kadar je do začetka prisilne poravnave že nastala obveznost zavarovalnice do plačila zavarovalnine, pa ta še ni bila izplačana.
Pravica terjati izpolnitev obveznosti (terjatev) nastane praviloma takoj, ko nastane pravni temelj za terjatev. Pravni temelj za terjatev tožeče stranke je sklenjena zavarovalna pogodba za obdobje, ki se je izteklo že po začetku postopka prisilne poravnave (30.6.2012). Odločitev sodišča prve stopnje, da prisilna poravnava na terjatev v višini 1.798,18 EUR ne vpliva, je zato pravilna.
plačilo razlike v plači - obveznost plačila - plačilo plače - dokončnost in pravnomočnost odločb
Tožnik je uveljavljal ničnost odločb tožene stranke, ker tožena stranka ob razporeditvah ni upoštevala tožnikovih pridobljenih pravic iz časa zaposlitve v JLA, zato naj bi bile vse razporeditve nezakonite. ZDDO je urejal način izpodbijanja odločbe delodajalca, za katero je delavec menil, da je v nasprotju s prisilnim predpisi ali ustavo, in je torej delavec imel možnost podaje ugovora zoper takšno odločbo in v nadaljevanju tudi sodnega varstva. Glede na to, da tožnik odločb ni izpodbijal v zakonskem roku, so postale odločbe dokončne in pravnomočne, kar pomeni dokončnost pravnega razmerja. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik v kolikor se ni strinjal z razporeditvijo in z določitvijo plače v izpodbijanih odločbah ali je menil, da te neustrezno upoštevajo njegove pridobljene pravice iz časa službovanja v JLA, pri toženi stranki podati ugovor oziroma v nadaljevanju sprožiti sodno varstvo. Ker tega ni storil, so vse odločbe postale pravnomočne in s tem zavezujoče za obe stranki. S pravnomočnostjo izpodbijanih odločb je torej odpadla možnost njihove presoje pravilnosti in zakonitosti, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.
ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-e. ZDR člen 184. ZVZD-1 člen 5. OZ člen 171, 171/1, 179.
plačilo odškodnine - nezgoda pri delu - krivdna odškodninska odgovornost - soprispevek
Tožnik, ki je pri toženi stranki delal preko študentske napotnice, se je poškodoval pri prevažanju kovinske ograje. Do poškodbe je prišlo, ko se je pri zlaganju ograje z že naloženega vozička, voziček prevrnil in ga poškodoval. Tožena stranka tožnika pred nastopom dela in tudi kasneje ni poučila oziroma mu ni dala konkretnih navodil za varno delo (prenašanje ograj za zapiranje nakladalne cone), zato je krivdno odškodninsko odgovorna za nastalo škodo. Tožena stranka je kršila določbo 5. člena ZVZD-1, po katerem mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev in ustrezno organizacijo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obstoj vseh elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke (protipravna opustitev dolžnega ravnanja tožene stranke, nastanek škode tožniku, vzročna zveza med protipravno opustitvijo). Tožnik je k nastanku škode soprispeval v višini 10 %, saj je imel možnost prositi za pomoč, pa tega ni storil. S tem bi lahko preprečil nastanek škode.
ZPP člen 155, 15, 207, 207/1. ZFPPIPP člen 301, 301/2.
umik tožbe - stečajni postopek - povračilo stroškov
V predmetni zadevi je tožnik s tožbo zahteval plačilo odpravnine in odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka po izredni odpovedi delavca ter druge zapadle neizpolnjene obveznosti. Po vložitvi odgovora na tožbo se je nad toženo stranko začel stečajni postopek, zaradi česar je sodišče prve stopnje postopek individualnega delovnega spora prekinilo. V stečajnem postopku je stečajna upraviteljica tožniku v celoti priznala priglašeni prednostno terjatev in navadno terjatev. Tožnik je nato svojo tožbo v tem postopku umaknil. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka, je pravilna. Tožnik je do povračila stroškov sodnega postopka upravičen na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, tožena stranka pa je po vložitvi tožbe s priznanjem priglašene terjatve v stečajnem postopku v tem delu izpolnila tožbeni zahtevek.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006588
KZ-1 člen 32. ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2.
skrajna sila – odvračanje nevarnosti – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Sodišče prve stopnje je res ugotovilo, da je oškodovanka zaklenila stanovanje in obdolžencu ni hotela izročiti ključev, ko je hotel stanovanje zapustiti, vendar pritožnik ni izkazal in tega v pritožbi niti ne trdi, da nevarnosti, ki mu je grozila (odvzem osebne svobode gibanja) ni mogel odvrniti drugače kot tako, da je stiskal za oškodovankino desno roko (dlan) in ji s tem povzročil poškodbo kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe. Nenazadnje je obdolženec v svojem zagovoru pojasnil, da je imel tudi druge možnosti na razpolago, saj je povedal, da je o dogodku povedal po telefonu priči M.S. ter J.B. (to je, da ga je oškodovanka zaklenila v stanovanje in mu ne pusti oditi), priči sta mu ponudili pomoč, vendar je pomoč zavrnil s pojasnilom, da bo „zadevo sam rešil“. Sklicevanje na skrajno silo tako po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljeno.