Storilec kaznivega dejanja je lahko tudi tisti, ki v družbi dejansko vodi posle, ne glede na njegov status v njej, saj bi bilo v nasprotnem primeru mogoče izvrševati kazniva dejanja, ne da bi za njih odgovarjal tisti, ki dejansko odloča in vodi posle v gospodarski družbi in kazniva dejanja stori, ker za odločanje ni formalno pooblaščen, prav tako pa ne bi odgovarjal formalni zastopnik družbe, saj dejanj ni izvršil.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta - prepoved diskriminacije - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.
Tožena stranka je izvedla reorganizacijo dela na področju informacijske tehnologije zaradi racionalizacije in optimizacije poslovanja, kar je imelo za posledico ukinjanje delovnih mest. Med ukinjenimi delovnimi mesti je bilo tudi delovno mesto tožnika, tj. delovno mesto vodje oddelka informacijsko servisnega centra. Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alinei 1. odstavka 89. člena ZDR-1.
Tožnik je podal tudi ugovor diskriminacije in povračilnih ukrepov iz 6. člena ZDR-1.Sodišče prve stopnje se s tem vprašanjem ni ukvarjalo, temveč je le zaključilo, da izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ni bila posledica diskriminacije in individualnega delovnega spora v letu 2008. Izpodbijana sodba pa o tem nima razlogov. Tožnik je glede dejstva, da je bil diskriminiran in deležen povračilnih ukrepov predlagal zaslišanje prič. Sodišče prve stopnje je dokazne predloge za zaslišanje prič zavrnilo, zavrnitev dokaznih predlogov pa je tožnik pravočasno grajal na naroku v skladu z določbo 286. b člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zaradi neizvedbe dokaznih predlogov s strani tožnika nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z ugovorom diskriminacije in povračilnih ukrepov. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR-1 člen 9, 9/2, 15, 15/1, 125, 125/2, 125/4. KPKD člen 15. OZ člen 86, 88, 88/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - zmotna uporaba materialnega prava - trajanje poskusnega dela - kolektivna pogodba
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ni utemeljen ugovor tožnika, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela podana prepozno, saj je toženka na podlagi poskusne dobe v trajanju štirih mesecev, ki je bila podaljšana z aneksom k pogodbi o zaposlitvi, odpoved podala pred iztekom poskusne dobe, torej pravočasno in v skladu s 4. odstavkom 125. člena ZDR-1. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je zmoten. Iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženko izhaja, da je bila pogodba o zaposlitvi med drugim sklenjena tudi na podlagi Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v RS (KPKD). KPKD dolžino poskusnega dela določa v 15. členu, in sicer je navedeno, da znaša poskusno delo za za dela V. skupine zahtevnosti (kamor je uvrščeno tudi tožnikov delo) največ tri mesece. Zato je sklenjeni aneks k pogodbi o zaposlitvi v delu, ki se nanaša na spremembo 3. člena pogodbe o zaposlitvi in s katerim je bilo poskusno delo določeno v trajanju štirih mesecev, ničen, saj nasprotuje predpisom (določilom KPKD) in morali. Ker je toženka izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v nasprotju s 4. odstavkom 125. člena ZDR-1 (ki določa, da v primeru, če delodajalec v času trajanja ali ob poteku poskusnega dela ugotovi, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil, lahko delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi), je odpoved nezakonita. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reintegracijo in reparacijo ugodilo.
ZPIZ-2 člen 11, 170. ZUP člen 235, 240, 260, 260-1, 263, 265.
obnova postopka - pritožba v upravnem postopku - rok za pritožbo - zavrženje
Tožnik je vložil pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo tožene stranke v upravnem postopku po preteku 15 - dnevnega roka za vložitev pritožbe, določenega v 235. členu ZUP, zato jo je tožena stranka pravilno zavrgla kot prepozno. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval odpravo upravnih odločb tožene stranke, ni utemeljen.
Tožnik je predlog za obnovo postopka podal po preteku subjektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka, določenega v 263. členu ZUP, zato je pravilen zaključek sodišča, da je odločitev tožene stranke, ki je predlog zaradi zamude tega roka zavrgla, pravilna in zakonita. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZPP člen 318. OZ člen 190, 299, 378, 378/1. ZST-1 člen 10, 10/1.
zamudna sodba - vračilo preveč izplačane plače - obveznost vračila
Tožena stranka je za mesec december 2014 prejela preveč izplačano akontacijo plače, dodatek za delovno dobo, stroške v zvezi z delom in nadomestilo za ločeno življenje. V prvem odstavku 190. člena OZ je določeno, da je dolžan prejeto vrniti, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Tožeča stranka je toženo stranko z dopisom pozvala na vračilo preveč plačane plače in ker tožena stranka obveznosti ni izpolnila, utemeljeno terja vračilo preveč izplačanega zneska.
umik tožbe - stečajni postopek - povračilo stroškov
V predmetni zadevi je tožnik s tožbo zahteval plačilo odpravnine in odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka po izredni odpovedi delavca ter druge zapadle neizpolnjene obveznosti. Po vložitvi odgovora na tožbo se je nad toženo stranko začel stečajni postopek, zaradi česar je sodišče prve stopnje postopek individualnega delovnega spora prekinilo. V stečajnem postopku je stečajna upraviteljica tožniku v celoti priznala priglašeni prednostno terjatev in navadno terjatev. Tožnik je nato svojo tožbo v tem postopku umaknil. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka, je pravilna. Tožnik je do povračila stroškov sodnega postopka upravičen na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, tožena stranka pa je po vložitvi tožbe s priznanjem priglašene terjatve v stečajnem postopku v tem delu izpolnila tožbeni zahtevek.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - neustreznost ponujene zaposlitve - sodna razveza
Tožena stranka tožnici (delavki pred upokojitvijo) ni ponudila v sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev, saj se za prejšnje delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica in ponujeno delovno mesto ne zahteva enaka raven izobrazbe. Za ponujeno delovno meso se namreč zahteva ena stopnja nižje izobrazbe. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ni zakonita.
povračilo potnih stroškov - pravila o dokaznem bremenu - zmotna uporaba materialnega prava - dokazno breme - nadure
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo potnih stroškov in plačilo nadur, ker tožnik ni dokazal, da so mu ti stroški oziroma nadure dejansko nastali. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo, da je dokazno breme na strani tožnika. Tožnik je glede obeh zahtevkov zatrjeval, da ni prejel ne povračil stroškov za prevoz na delo in z dela, do katerih je bil upravičen, saj se je na delo vozil s svojim avtomobilom in tudi ne plačila nadur, ki jih je opravil, za kar je predložil svojo evidenco. Na podlagi 130. člena ZDR je dolžan delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela. Dokazno breme, da tožnik ni upravičen do plačila vtoževanih zneskov iz naslova potnih stroškov, je na toženi stranki. Na toženi stranki je tudi dokazno breme, da je tožniku iz naslova delovnega razmerja plačala vse, kar mu pripada. Dejstvo, da naj bi bila dokumentacija tožene stranke uničena v poplavi in da ta iz tega razloga z njo ne razpolaga, pa bi moralo sodišče upoštevati v škodo tožene stranke in ne tožnika. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
odškodnina – ugovor aktivne legitimacije – spor majhne vrednosti – nedopustne pritožbene novote – prekluzija
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec sporno vozilo prejel od družbe A., d. o. o., in bi bil toženec morebitno škodo dolžan povrniti oškodovancu, ki pa ni tožnik, temveč družba A., d. o. o., kateri je bilo po zatrjevanjih tožnika vrnjeno poškodovano in okvarjeno vozilo. Z odpravo zatrjevane škode s strani tožnika torej ni bil obogaten toženec, temveč družba A., d. o. o. Ker tožnik ni zatrjeval in izkazal, da bi družba A., d. o. o., nanj prenesla vtoževano terjatev, je sodišče ugotovilo, da tožnik ni materialnopravni upravičenec iz obravnavanega pravnega razmerja in je ugovor aktivne legitimacije utemeljen.
ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-e. ZDR člen 184. ZVZD-1 člen 5. OZ člen 171, 171/1, 179.
plačilo odškodnine - nezgoda pri delu - krivdna odškodninska odgovornost - soprispevek
Tožnik, ki je pri toženi stranki delal preko študentske napotnice, se je poškodoval pri prevažanju kovinske ograje. Do poškodbe je prišlo, ko se je pri zlaganju ograje z že naloženega vozička, voziček prevrnil in ga poškodoval. Tožena stranka tožnika pred nastopom dela in tudi kasneje ni poučila oziroma mu ni dala konkretnih navodil za varno delo (prenašanje ograj za zapiranje nakladalne cone), zato je krivdno odškodninsko odgovorna za nastalo škodo. Tožena stranka je kršila določbo 5. člena ZVZD-1, po katerem mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev in ustrezno organizacijo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obstoj vseh elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke (protipravna opustitev dolžnega ravnanja tožene stranke, nastanek škode tožniku, vzročna zveza med protipravno opustitvijo). Tožnik je k nastanku škode soprispeval v višini 10 %, saj je imel možnost prositi za pomoč, pa tega ni storil. S tem bi lahko preprečil nastanek škode.
Tožnik je v času, ko se je njegova kariera šele začenjala, najel stanovanjsko posojilo, da bi si rešil stanovanjski problem, nato pa v času redne zaposlitve najel posojilo, da bi materi vrnil plačane obroke stanovanjskega posojila, ki jih je ta plačevala zanj. Ne gre za takšno življenjsko raven, ki je očitno različna od tiste, ki bi jo omogočal izkazani dohodek. Le v teh primerih ZSVarPre v 13. členu določa povečanje za fiktivno ugotovljen dohodek v višini posredno ugotovljenega dohodka in prejemka, ko se ugotovi, da oseba v določeni višini plačuje, oziroma je plačala za blago ali storitve, ki niso povezane s preživetjem, česar z razpoložljivimi sredstvi ne bi zmogla. Toženec je zato mesečne zneske obroke kredita, ki ga tožnik odplačuje, napačno štel za posredno ugotovljen dohodek in ga upošteval pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči.
ZFPPIPP člen 248. ZPSPP člen 31. OZ člen 418, 610. ZPP člen 190.
najemna pogodba- poslovni prostor - cesija - odtujitev po izročitvi v najem - aktivna legitimacija - odpoved najemnega razmerja s strani stečajnega dolžnika
Najem ne preneha, če pridobi kdo drug z nakupom ali kako drugače od najemodajalca lastninsko pravico na poslovni stavbi oziroma na poslovnem prostoru.
V obravnavanem primeru je več kot očitno, da ima lahko zgolj stečajni dolžnik (ki je postal lastnik in najemodajalec obravnavanega poslovnega objekta Hotel S., ko ga je odkupil od prvotnega lastnika družbe P. d.o.o., ki je s toženo stranko pred tem sklenila najemno pogodbo) pravni interes za oblikovalno upravičenje v smeri odpovedi najemne pogodbe v skladu z določbo prvega in drugega odstavka 248. člena ZFPPIPP. Prvotni lastnik je poslovni objekt prodal tožeči stranki, ki je s tem vstopila v pravni položaj prvotnega lastnika kot najemodajalka poslovnega objekta po najemni pogodbi, ki sta jo pred tem (30.12.2011) sklenila prvotni lastnik in tožena stranka.
ZPP člen 105a, 105a/3. ZST-1 člen 6, 6/2. URS člen 2, 14, 14/2, 15, 15/2, 25.
umik pritožbe - plačilo sodne takse
V drugem odstavku 6. člena ZST-1 je določeno, da taksni zavezanec plača takso na prehodni podračun, določen za plačevanje sodnih taks sodišča, od katerega se zahteva opravo posameznega dejanja ali vodenje postopka. Ker zakon določa način izpolnitve obveznosti, se šteje obveznost za izpolnjeno le, če je izpolnjena na zakonsko predpisani način. Ker je tožnica sodno takso za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje plačala na račun nepristojnega sodišča, taksa za pritožbo po plačilnem nalogu ni bila plačana. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da se pritožba šteje za umaknjeno, pravilna (tretji odstavek 105.a člena ZPP).
ZPP člen 181, 181/1, 181/2, 274. ZPIZ-1 člen 8, 193, 194, 194/4.
pokojninska doba - dodana doba - čas študija - posebna doba
Dodana doba se upošteva le pri ugotavljanju izpolnitve minimalnih pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine in nima nobenega vpliva na določitev odstotka za odmero pokojninske dajatve od pokojninske osnove. Dodane dobe glede na njeno pravno naravo ni mogoče uspešno uveljavljati kot pokojninsko dobo v posebnem ugotovitvenem postopku, saj za to ni nobene zakonske podlage. Tožnica zato neutemeljeno uveljavlja, da se ji čas študija všteje v pokojninsko dobo.
ZUTD člen 65, 65/3, 65/4, 140, 140/1, 140/1-1, 140/2. ZDR člen 54.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - zmotna uporaba materialnega prava - odprava odločbe - nezakonito prenehanje delovnega razmerja
V 3. odstavku 65. člena ZUTD je določeno, da se poleg primerov, določenih v zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, odpravi odločba o priznanju pravice do denarnega nadomestila tudi v primeru, ko je po njeni izdaji s pravnomočno sodbo, sodno poravnavo ali v postopku mediacije ugotovljeno, da je zavarovancu nezakonito prenehalo delovno razmerje in da ga je delodajalec dolžan pozvati nazaj na delo. S pravnomočno sodbo morata biti ugotovljena oba zahtevana pogoja in sicer, da je zavarovancu nezakonito prenehalo delovno razmerje in da ga je delodajalec dolžan pozvati nazaj na delo oziroma mu je delovno razmerje vzpostavljeno. Zmotno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da je takšen pogoj (glede nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja) izpolnjen le, če je vsebovan v izreku sodbe. Pravnomočen postane izrek sodbe in le izrek sodbe je izvršljiv. Vendar izvršljivost sodbe oziroma izreka sama po sebi ne pomeni, da v pravnomočni sodbi niso bila ugotovljena določena pravno-relevantna dejstva, konkretno glede nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Kljub temu, da je sodišče v delovnem sporu s sodbo ugotovilo, da je med tožečo in toženo stranko sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas in da je zavrnilo le tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, to ne pomeni, da je zavarovancu določenega dne zakonito prenehalo delovno razmerje. Če bi to držalo, potem ne bi sledil še preostali (ugodilni) del izreka, da je delodajalec delavca dolžan pozvati nazaj na delo, ga do vrnitve na delo prijaviti v obvezna zavarovanja ter mu obračunati zaostale mesečne bruto plače ter mu izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je v delovnem sporu zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi le zato, ker je na podlagi transformacije delovnega razmerja že sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Zato sta z izpodbijanima upravnima odločbama pravilno odpravljeni odločbi Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje o priznanju nadomestila za primer brezposelnosti, tožeči stranki pa skladno s 140. členom ZUTD naloženo vračilo neto zneskov izplačanega nadomestila. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb tožene stranke zavrnilo.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL0023467
KZ-1 člen 192, 192/1. ZKP člen 277, 277/1-1, 437, 437/1.
kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja – opis kaznivega dejanja – konkretizacija zakonskih znakov kaznivega dejanja – formalno - materialni preizkus obtožnega akta – zavrženje obtožnega akta – huda kršitev dolžnosti do mladoletne osebe
Sodišče prve stopnje je preseglo pooblastila, saj se je v nasprotju z določbami ZKP, ki se nanašajo na formalno - materialni preizkus obtožnega akta, spustilo v oceno in presojo doslej zbranih dokazov in na tej podlagi ugotavljalo, ali so podani znaki očitanega kaznivega dejanja. Prvostopenjsko sodišče je torej svoje zaključke o neizpolnjevanju zakonskega znaka hude kršitve ugotovilo na podlagi vsebinskega vrednotenja dokazov, na podlagi katerih je očitkom pripisalo (pre)majhno težo, kar pa je stvar glavne obravnave in je zato odločitev preuranjena.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - denarno povračilo
Tožena stranka ni dokazala, da je tožnica storila kršitve očitane v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (da v določenem obdobju delavcem ni pravilno obračunala
ur za plačevanje dodatkov za popoldansko delo, delo v nedeljo in dodatkov za delo na praznik ter o tem ni pravočasno seznanila tožene stranke; da določeni osebi ni pravilno obračunala in izplačala plače za posamezna meseca, saj ni izvedla odtegljajev za kolektivno nezgodno zavarovanje in za sindikalno članarino ter ni imela ustrezno urejene dokumentacije tožene strank), zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Ker tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo v plačilo zahtevane denarne terjatve. Ker je bila zamudna sodba že izdana, niso izpolnjeni pogoji za vrnitev v prejšnje stanje. Trditev, da toženi stranki v postopku ni bila pravilno vročena tožba oziroma poziv za vložitev odgovora na tožbo, ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje, pač pa lahko stranka take navedbe poda v pritožbi zoper zamudno sodbo. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je opravičljiva zamuda pravdnega dejanja, ki se je pripetila stranki, ne pa zatrjevana napaka (pri vročanju), ki jo zagreši sodišče. Morebitne napake v zvezi z vročanjem tožbe se presojajo v okviru obravnavanja pritožbe zoper zamudno sodbo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje.
ZDR člen 83, 83/2, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. ZPP člen 142, 142/3, 337, 337/1. Konvencija MOD 158 člen 7.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – dokazno breme - prekluzija
V postopku pred sodiščem prve stopnje je bila tožena stranka seznanjena s tem, da je bil tožnik potem, ko mu je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, direktor druge gospodarske družbe. Glede na to bi lahko že tedaj predlagala dokaz s poizvedbami na ZZZS oziroma ZPIZ o tem, ali je bil tožnik zavarovan kot direktor oziroma kot zaposleni v navedeni družbi. Zato se pritožbeno sodišče ni bilo dolžno opredeliti do pritožbenih navedb, da tožniku ne pripadajo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja celotna nadomestila plače, temveč bi morala biti ta zmanjšana za plačo, ki jo je prejemal pri novem delodajalcu, ker gre za nedopustne pritožbene novote. Tožena stranka jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006588
KZ-1 člen 32. ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2.
skrajna sila – odvračanje nevarnosti – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Sodišče prve stopnje je res ugotovilo, da je oškodovanka zaklenila stanovanje in obdolžencu ni hotela izročiti ključev, ko je hotel stanovanje zapustiti, vendar pritožnik ni izkazal in tega v pritožbi niti ne trdi, da nevarnosti, ki mu je grozila (odvzem osebne svobode gibanja) ni mogel odvrniti drugače kot tako, da je stiskal za oškodovankino desno roko (dlan) in ji s tem povzročil poškodbo kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe. Nenazadnje je obdolženec v svojem zagovoru pojasnil, da je imel tudi druge možnosti na razpolago, saj je povedal, da je o dogodku povedal po telefonu priči M.S. ter J.B. (to je, da ga je oškodovanka zaklenila v stanovanje in mu ne pusti oditi), priči sta mu ponudili pomoč, vendar je pomoč zavrnil s pojasnilom, da bo „zadevo sam rešil“. Sklicevanje na skrajno silo tako po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljeno.