sodba na podlagi pripoznave – spor majhne vrednosti
V tem sporu majhne vrednosti je bila tožencu pravilno vročena tožba, pa nanjo ni odgovoril, pri čemer je bil opozorjen na posledice, da bo sodišče v tem primeru štelo, da je pripoznal tožbeni zahtevek in brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero bo zahtevku ugodilo.
ZDR-1 člen 9, 9/2, 15, 15/1, 125, 125/2, 125/4. KPKD člen 15. OZ člen 86, 88, 88/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - zmotna uporaba materialnega prava - trajanje poskusnega dela - kolektivna pogodba
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ni utemeljen ugovor tožnika, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela podana prepozno, saj je toženka na podlagi poskusne dobe v trajanju štirih mesecev, ki je bila podaljšana z aneksom k pogodbi o zaposlitvi, odpoved podala pred iztekom poskusne dobe, torej pravočasno in v skladu s 4. odstavkom 125. člena ZDR-1. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je zmoten. Iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženko izhaja, da je bila pogodba o zaposlitvi med drugim sklenjena tudi na podlagi Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v RS (KPKD). KPKD dolžino poskusnega dela določa v 15. členu, in sicer je navedeno, da znaša poskusno delo za za dela V. skupine zahtevnosti (kamor je uvrščeno tudi tožnikov delo) največ tri mesece. Zato je sklenjeni aneks k pogodbi o zaposlitvi v delu, ki se nanaša na spremembo 3. člena pogodbe o zaposlitvi in s katerim je bilo poskusno delo določeno v trajanju štirih mesecev, ničen, saj nasprotuje predpisom (določilom KPKD) in morali. Ker je toženka izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v nasprotju s 4. odstavkom 125. člena ZDR-1 (ki določa, da v primeru, če delodajalec v času trajanja ali ob poteku poskusnega dela ugotovi, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil, lahko delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi), je odpoved nezakonita. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reintegracijo in reparacijo ugodilo.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožničino vlogo zavrglo. Iz uvoda sklepa izhaja, da naj bi sodišče štelo, da gre za nepopolno vlogo, saj v uvodu ni navedena tožena stranka niti za kakšen spor gre. Iz obrazložitve sklepa pa izhaja, da je sodišče po predhodnem preizkusu tožbe, ko je ugotovilo, da je bila tožba
vložena zoper odločbe prvostopnega upravnega organa, torej prezgodaj, na podlagi 75. člena ZDSS-1 tožbo zavrglo. Ker izpodbijani sklep nasprotuje samemu sebi oziroma razlogom, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
invalid I. kategorije invalidnosti - vzrok invalidnosti - izpolnjevanje pogojev - poškodba pri delu - poklicna bolezen
Pri tožniku ni prišlo do poškodbe pri delu v smislu 66. člena ZPIZ-2 in posledično tudi ne do takšne poškodbe pri delu, zaradi katere bi bil tožnik popolnoma nezmožen za delo, torej da bi bila v vzročni zvezi z ugotovljeno popolno nezmožnostjo za delo oziroma I. kategorijo invalidnosti. Prav tako pri tožniku prišlo do I. kategorije invalidnosti zaradi poklicne bolezni. To pa pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz 1. alineje 42. člena ZPIZ-2, po kateri pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe pri delu ali poklicna bolezen, ne glede na pokojninsko dobo. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Začasna odredba je bila predlagana za zavarovanje dela tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na to, da naj sodišče toženi stranki naloži, da tožnico na njen predlog in na podlagi potreb policijske uprave (za stalno) premesti v drugo policijsko upravo na nezasedeno delovno mesto v naziv „policist I“. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v zvezi s tem delom tožničinega tožbenega zahtevka svoje terjatve tožnica ni verjetno izkazala. Veljavna zakonodaja sodišču ne daje pristojnosti, da bi toženi stranki nalagalo, da tožnico na njen predlog (oziroma na njeno željo) razporedi na drugo delovno mesto v drugo policijsko upravo. Premestitev javnega uslužbenca na njegovo željo je institut, katerega namen je tudi omogočanje usklajevanja službenih dolžnosti javnega uslužbenca z njegovimi družinskimi obveznostmi, vendar je odločitev o tem, ali bo delodajalec taki želji ugodil, na strani delodajalca. Ta odločitev je odvisna tudi oziroma predvsem od tega, kako bi takšna premestitev vplivala na delovni proces pri delodajalcu (v smislu organizacije dela, učinkovitosti dela, …). Delodajalec torej javnega uslužbenca ni dolžan na njegovo željo premestiti na drugo delovno mesto, če oceni, da takšna premestitev ne bi bila v interesu organa. Ker za terjatev tožnice s takšnim tožbenim zahtevkom ni materialnopravne podlage, tudi začasna odredba za zavarovanje takšne nedenarne terjatve ne more biti utemeljena, saj se takšna terjatev ne more šteti za verjetno izkazano (272. člen ZIZ). Zato je sodišče prve stopnje tožničin predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo.
sklenitev pogodbe – kdaj je pogodba sklenjena – soglasje strank – ustna pogodba – bistvene sestavine pogodbe – pogajanja – odstop od pogajanj – trditveno in dokazno breme – izpolnitev obveznosti in posledice neizpolnitve – spor majhne vrednosti
Tudi ustni dogovor o odloženem plačilu zapadle terjatve je pogodba. Pogodba pa je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Pogajanja pred sklenitvijo pogodbe, ki ostanejo na nivoju dogovarjanj o rokih in načinu odloženega plačila, ki jih je potrdila tožeča stranka, ne zavezujejo. Vsaka stranka jih lahko prekine, kadar hoče.
starostna pokojnina - pokojninska doba - pogoji za starostno pokojnino - samozaposleni zavarovanci
Z znižanjem starostne meje za enega rojenega otroka za 6 mesecev je tožnica izpolnila predpisano minimalno starost 60 let in 6 mesecev ter ob dopolnjenih 28 letih, 6 mesecih in 13 dneh pokojninske dobe tudi pogoj pokojninske dobe (najmanj 20 let) za priznanje pravice do starostne pokojnine. Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da se ji priznana tudi pokojninska doba za čas, ko je bila v zavarovanje vključena kot samozaposlena. Prispevki za to obdobje niso bili plačani. Zavarovalna in s tem pokojninska doba pa se samozaposlenim zavarovancem upošteva le, če so bili plačani prispevki. Tožbeni zahtevek na priznanje višje starostne pokojnine z upoštevanjem daljše pokojninske dobe je zato neutemeljen.
ZPP člen 155, 15, 207, 207/1. ZFPPIPP člen 301, 301/2.
umik tožbe - stečajni postopek - povračilo stroškov
V predmetni zadevi je tožnik s tožbo zahteval plačilo odpravnine in odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka po izredni odpovedi delavca ter druge zapadle neizpolnjene obveznosti. Po vložitvi odgovora na tožbo se je nad toženo stranko začel stečajni postopek, zaradi česar je sodišče prve stopnje postopek individualnega delovnega spora prekinilo. V stečajnem postopku je stečajna upraviteljica tožniku v celoti priznala priglašeni prednostno terjatev in navadno terjatev. Tožnik je nato svojo tožbo v tem postopku umaknil. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka, je pravilna. Tožnik je do povračila stroškov sodnega postopka upravičen na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, tožena stranka pa je po vložitvi tožbe s priznanjem priglašene terjatve v stečajnem postopku v tem delu izpolnila tožbeni zahtevek.
V skladu s 3. odstavkom 154. člena ZPP lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta odločbi tožene stranke nepravilni in nezakoniti, zato ju je odpravilo, tožnico pa razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravice iz invalidskega zavarovanja. Tožnica je v bistvenem delu svojega zahtevka uspela, tako glede odprave odločb in razvrstitve v ustrezno kategorijo invalidnosti kot glede priznanja pravic. Le glede datuma, od kdaj naprej je pri njej podana invalidnost, sodišče ni v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Vendar pa gre v tem primeru za sorazmerno majhen del zahtevka, ki tudi ni povzročil dodatnih stroškov strank. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.
POGODBENO PRAVO – SODNE TAKSE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084419
OZ člen 49, 427, 427/2, 427/4, 427/5. ZPP člen 443, 443/1. ZST-1 tarifna številka 1111.
spor majhne vrednosti – naročniška pogodba za uporabo storitev digitalnega omrežja – neplačani računi – prevzem dolga – prevara – odsotnost z naroka – opravičilo – predlog za preložitev naroka – sojenje v odsotnosti – načelo ekonomičnosti – stroški postopka – doplačilo sodne takse – izvršilni strošek – priglasitev stroškov
V opravičilu toženka ni predlagala preložitve naroka, celo nasprotno, zavzela se je za pisno sodelovanje. Opravičilu tudi ni predložila kakšne zdravstvene dokumentacije, zato je sodišče prve stopnje postopalo popolnoma pravilno, ko je narok (glavno obravnavo) opravilo v toženkini odsotnosti.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov - novela ZPIZ-2A - prostovoljno obvezno zavarovanje - zavarovanje na podlagi vpisa v evidenco brezposelnih oseb
Toženec je z izpodbijanima odločbama na podlagi 6. člena ZPIZ-2A kot prepozno zavrgel tožnikovo zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelne osebe, ki je vpisana v katero od evidenc pri zavodu za zaposlovanje. Ta določba se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A, ki so se v času od 1. 1. 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Ker tožnik ni zavarovanec, na katerega bi se 6. člen ZPIZ-2A nanašal, saj ni bil zavarovan po 7. alineji 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1, niti se ni iz zavarovanja odjavil v obdobju od 1. 1. 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A niti se ni ponovno prijavil v zavarovanje, toženec v 6. členu ZPIZ-2A ni imel podlage za zavrženje zahteve.
prenehanje delovnega razmerja - obrazloženost odpovedi pogodbe o zaposlitvi
Tožena stranka v sklepu o prenehanju delovnega razmerja ni navedla nobenih razlogov, s katerimi bi utemeljila zakonitost odpovedi. Ta dejstva je tožena stranka navedla šele v odgovoru na tožbo. Delodajalec mora v odpovedi dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navesti in obrazložiti okoliščine, iz katerih je razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je vezano le na dejansko opredelitev odpovednega razloga v odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odpovednega razloga delodajalec v sodnem postopku ne more več spreminjati. Zato pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče upoštevati kršitve delovnih obveznosti, ki jih je tožena stranka navedla v odgovoru na tožbo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici s sklepom o prenehanju delovnega razmerja, nezakonita.
pravdni stroški – odmera – predlog za izvršbo – nagrada za tožbo – vštevanje nagrade za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine – nova odvetniška tarifa
Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnica skupaj za predlog za izvršbo in za dopolnitev tožbe upravičena le do ene nagrade za tožbo po tar. št. 18 OT v višini 200 točk, in ker ji je v izvršilnih stroških že priznalo nagrado za predlog za izvršbo v višini 100 točk, je upravičena le še do 100 točk nagrade za tožbo. Tožnica v pritožbi pravilno opozarja, da je to veljalo po prej veljavni tar. št. 3100 ZOdvT, ki je izrecno določala, da se nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, če ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine. Takšne določbe nova OT nima, zaradi česar ni podlage za vštevanje nagrade, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Pa tudi sicer je nova OT zasnovana drugače, kot prej veljavna ZOdvT, saj se sedaj nagrada odmerja za vsako vlogo in ne več (enotno) za postopek, ne glede na število vlog.
ZPIZ-2 člen 183., 183/1, 183/2, 183/3. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 260, 260-1, 261, 263, 263/4. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo člen 38. URS člen 33, 50.
Ob ugotovitvi, da je tožnik s podatki o plačah iz obdobja od 1974 do 1985 razpolagal že v letu 2010 in je na podlagi teh podatkov pri tožencu že dne 1. 4. 2010 poskušal uveljavljati ponovno odmero pokojnine, tožnikova vloga z dne 21. 1. 2014, tudi v primeru, če bi jo toženec štel kot predlog za obnovo postopka, ni pravočasna. Tožnik je namreč zamudil enomesečni subjektivni rok za obnovo postopka iz 1. točke prvega odstavka 263. člena ZUP. Toženec je tožnikovo vlogo za ponovno odmero pokojnine pravilno zavrgel, saj je bila odločitev o priznani in odmerjeni pravici do starostne pokojnine pravnomočna že od leta 1996 dalje. Za uporabo 183. člena ZPIZ-2 (razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe) so določeni pogoji, in sicer mora biti podana kršitev materialne določbe zakona ali podzakonskega akta zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca, ta pa se lahko izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta. Od izdaje in vročitve dokončne odločbe pa je minilo že več kot 10 let (odločba iz leta 1996). Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb toženca ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 34. URS člen 51, 51/ 1. ZZVZZ člen 13, 13/2, 23, 23/1, 23/1-6, 23/3.
ortodontsko zdravljenje - stroški zdravljenja - odrasla oseba - pravna praznina - exceptio illegalis
V konkretnem primeru tožnica uveljavlja ortodontsko zdravljenje v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ker je bila tožnica ob vložitvi vloge za odobritev ortodontskega zdravljenja stara več kot 30 let, zadeve ni mogoče presojati po 34. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, po katerem imajo pravico do ortodontskega zdravljenja zavarovane osebe do dopolnjenega 18. leta starosti oziroma tudi po tej starostni dobi, če je bila potreba o zdravljenju ugotovljena vsaj dve leti prej, preden je oseba dopolnila 18. leto starosti. Za rešitev predmetne zadeve je potrebno uporabiti 6. točko 1. odstavka 23. člena ZZVZZ, ki zagotavlja plačilo storitev iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja za zobnoprotetično zdravljenje odraslih v višini največ 50 %. Pravno praznino je potrebno zapolniti ob uporabi argumenta a simili ad simile, saj se neposredno pravno urejeni dejanski stan in neurejeni dejanski stan ujemata v bistvenih lastnostih tako, da je mogoče sklepati, da tudi za podobni primer velja pravna posledica, ki velja za neposredno pravno urejeni primer. Izhajajoč iz 125. člena Ustave RS je namreč sodišče vezano na ustavo in zakon, ne pa tudi na podzakonske predpise. Če meni, da podzakonski akt, ki bi ga pri sojenju moralo uporabiti, ni v skladu z ustavo ali zakonom, ga ne sme uporabiti (exceptio illegalis). To velja tudi glede uporabe 34. člena Pravil. V obravnavanem primeru tudi ne gre za nadaljevanje ortodontskega zdravljenje na temelju 34. člena Pravil, ki se je pri tožnici pričelo leta 1991, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Pri takšni dolgoletni prekinitvi zdravljenja je potrebna ponovna izvedba diagnostičnega postopka in izdelava novega ortodontskega aparata. Gre torej lahko le za novo zdravljenje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo v delu, v katerem je bilo odločeno, da se tožnici odobri ortodontsko zdravljenje v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, spremenilo tako, da bo o obsegu plačila ortodontskega zdravljenja iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja odločila tožena stranka s posebno odločbo v 30-tih dneh od prejema te sodbe.
SPZ člen 8, 13, 126, 137, 137/2, 143, 150, 150/1. ZFPPIPP člen 279, 298, 298/4, 305, 305/1. ZZK-1 člen 15.a.
stečaj - hipoteka - ločitvena pravica - etažna lastnina - posamezni deli stavbe - zavarovana terjatev - prednostno poplačilo - hipotekarni upnik - porušena stavba - uničena stvar - uskladitev zemljiškoknjižnih podatkov - zastavna pravica - prenehanje predmeta zastave - nov, zastavljiv predmet - enaka vrsta zastavne pravice na novem predmetu - zemljišče
Tako, kot v primeru uničenja celotne zgradbe postanejo dotedanji etažni lastniki solastniki tega zemljišča v skladu s svojim etažnim deležem na skupnih delih (126. člen SPZ), se ob uporabi 13. člena SPZ tudi zastavna pravica, ki jo je zastavni upnik imel na posameznem delu stavbe, v predhodno navedem razmerju prenese na tisto, kar je od porušene stavbe ostalo, to je na zemljišče.
poslovni razlog – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Ukinitev programa, ki je dosegal slabe poslovne rezultate oziroma ni dosegal predvidene realizacije, tožnik pa je bil zaposlen kot samostojni komercialist za obdelavo tržišča na področju tega programa, predstavlja utemeljen poslovni razlog, zato je tožena stranka tožniku utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta - prepoved diskriminacije - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.
Tožena stranka je izvedla reorganizacijo dela na področju informacijske tehnologije zaradi racionalizacije in optimizacije poslovanja, kar je imelo za posledico ukinjanje delovnih mest. Med ukinjenimi delovnimi mesti je bilo tudi delovno mesto tožnika, tj. delovno mesto vodje oddelka informacijsko servisnega centra. Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alinei 1. odstavka 89. člena ZDR-1.
Tožnik je podal tudi ugovor diskriminacije in povračilnih ukrepov iz 6. člena ZDR-1.Sodišče prve stopnje se s tem vprašanjem ni ukvarjalo, temveč je le zaključilo, da izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ni bila posledica diskriminacije in individualnega delovnega spora v letu 2008. Izpodbijana sodba pa o tem nima razlogov. Tožnik je glede dejstva, da je bil diskriminiran in deležen povračilnih ukrepov predlagal zaslišanje prič. Sodišče prve stopnje je dokazne predloge za zaslišanje prič zavrnilo, zavrnitev dokaznih predlogov pa je tožnik pravočasno grajal na naroku v skladu z določbo 286. b člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zaradi neizvedbe dokaznih predlogov s strani tožnika nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z ugovorom diskriminacije in povračilnih ukrepov. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - neustreznost ponujene zaposlitve - sodna razveza
Tožena stranka tožnici (delavki pred upokojitvijo) ni ponudila v sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev, saj se za prejšnje delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica in ponujeno delovno mesto ne zahteva enaka raven izobrazbe. Za ponujeno delovno meso se namreč zahteva ena stopnja nižje izobrazbe. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ni zakonita.
ZObr člen 92, 92/11. ZPIZ-2 člen 204, 413, 413/10. Direktive sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu člen 6, 6/2.
prenehanje delovnega razmerja - poklicna pokojnina - vojak - izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine
Glede na to, da ZPIZ-2 glede izpolnjevanja pogojev po 11. odstavku 92. člena ZObr, ki kot pogoj za enostransko prenehanje delovnega razmerja določa tudi pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih pogojih, pri čemer se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oziroma dodatna doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja, izrecno napotuje na določbo 204. člena ZPIZ-2, ki pa se nanaša le na pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, celote navedenih določb ni mogoče razlagati drugače kot tako, da vojaški osebi delovno razmerje na podlagi odločbe ministra preneha najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem je izpolnila pogoje za poklicno pokojnino. Ker je tožnik izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine, je imela tožena stranka v enajstem odstavku 92. člena ZObr pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja ni utemeljen.