stroški postopka – postopek za predodelitev otroka
V obravnavani zadevi ob odločanju o stroških postopka ni mogoče mimo tega, da se je postopek za predodelitev sina pravdnih strank iz razlogov na strani tožnika končal brez vsebinske odločitve, in tega, da je bilo o dodelitvi dečka v vzgojo in varstvo le deset mesecev pred vložitvijo tožbe v tej zadevi odločeno v ZDA, državi otrokovega običajnega bivališča.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 34. URS člen 51, 51/ 1. ZZVZZ člen 13, 13/2, 23, 23/1, 23/1-6, 23/3.
ortodontsko zdravljenje - stroški zdravljenja - odrasla oseba - pravna praznina - exceptio illegalis
V konkretnem primeru tožnica uveljavlja ortodontsko zdravljenje v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ker je bila tožnica ob vložitvi vloge za odobritev ortodontskega zdravljenja stara več kot 30 let, zadeve ni mogoče presojati po 34. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, po katerem imajo pravico do ortodontskega zdravljenja zavarovane osebe do dopolnjenega 18. leta starosti oziroma tudi po tej starostni dobi, če je bila potreba o zdravljenju ugotovljena vsaj dve leti prej, preden je oseba dopolnila 18. leto starosti. Za rešitev predmetne zadeve je potrebno uporabiti 6. točko 1. odstavka 23. člena ZZVZZ, ki zagotavlja plačilo storitev iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja za zobnoprotetično zdravljenje odraslih v višini največ 50 %. Pravno praznino je potrebno zapolniti ob uporabi argumenta a simili ad simile, saj se neposredno pravno urejeni dejanski stan in neurejeni dejanski stan ujemata v bistvenih lastnostih tako, da je mogoče sklepati, da tudi za podobni primer velja pravna posledica, ki velja za neposredno pravno urejeni primer. Izhajajoč iz 125. člena Ustave RS je namreč sodišče vezano na ustavo in zakon, ne pa tudi na podzakonske predpise. Če meni, da podzakonski akt, ki bi ga pri sojenju moralo uporabiti, ni v skladu z ustavo ali zakonom, ga ne sme uporabiti (exceptio illegalis). To velja tudi glede uporabe 34. člena Pravil. V obravnavanem primeru tudi ne gre za nadaljevanje ortodontskega zdravljenje na temelju 34. člena Pravil, ki se je pri tožnici pričelo leta 1991, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Pri takšni dolgoletni prekinitvi zdravljenja je potrebna ponovna izvedba diagnostičnega postopka in izdelava novega ortodontskega aparata. Gre torej lahko le za novo zdravljenje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo v delu, v katerem je bilo odločeno, da se tožnici odobri ortodontsko zdravljenje v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, spremenilo tako, da bo o obsegu plačila ortodontskega zdravljenja iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja odločila tožena stranka s posebno odločbo v 30-tih dneh od prejema te sodbe.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - neustreznost ponujene zaposlitve - sodna razveza
Tožena stranka tožnici (delavki pred upokojitvijo) ni ponudila v sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev, saj se za prejšnje delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica in ponujeno delovno mesto ne zahteva enaka raven izobrazbe. Za ponujeno delovno meso se namreč zahteva ena stopnja nižje izobrazbe. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ni zakonita.
denacionalizacija - razpolaganje z nepremičninami, za katere obstaja dolžnost vrnitve - ničnost
Namen 88. člena ZDen je v zagotovitvi varstva in preprečitvi poslabšanja položaja upravičenca v denacionalizacijskem postopku, v preprečitvi razpolaganja z nepremičninami, da se nepremičnine upravičencu lahko vrnejo v naravi.
ZPIZ-2 člen 183., 183/1, 183/2, 183/3. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 260, 260-1, 261, 263, 263/4. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo člen 38. URS člen 33, 50.
Ob ugotovitvi, da je tožnik s podatki o plačah iz obdobja od 1974 do 1985 razpolagal že v letu 2010 in je na podlagi teh podatkov pri tožencu že dne 1. 4. 2010 poskušal uveljavljati ponovno odmero pokojnine, tožnikova vloga z dne 21. 1. 2014, tudi v primeru, če bi jo toženec štel kot predlog za obnovo postopka, ni pravočasna. Tožnik je namreč zamudil enomesečni subjektivni rok za obnovo postopka iz 1. točke prvega odstavka 263. člena ZUP. Toženec je tožnikovo vlogo za ponovno odmero pokojnine pravilno zavrgel, saj je bila odločitev o priznani in odmerjeni pravici do starostne pokojnine pravnomočna že od leta 1996 dalje. Za uporabo 183. člena ZPIZ-2 (razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe) so določeni pogoji, in sicer mora biti podana kršitev materialne določbe zakona ali podzakonskega akta zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca, ta pa se lahko izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta. Od izdaje in vročitve dokončne odločbe pa je minilo že več kot 10 let (odločba iz leta 1996). Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb toženca ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZDR člen 179, 179/2, 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 299. ZOdvT člen 12, 36.
odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - pretrganje zastaranja - razširitev tožbe
S pravočasno vložitvijo tožbe je bilo zastaranje zahtevka pretrgano, zato v primeru povišanja tožbenega zahtevka po preteku absolutnega petletnega zastaralnega roka ne gre za zastaranje. Tožnik je namreč že v tožbi postavil zahtevke za plačilo odškodnine za duševne bolečine iz naslova pretrpljenega strahu, telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter zmanjšanja življenjskih aktivnosti. S povišanjem tožbenega zahtevka za duševne bolečine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter zmanjšanja življenjskih aktivnosti tako ni zahteval nekaj novega, poleg že obstoječega, temveč je le v okviru istega historičnega dogodka na isti dejanski podlagi zahteval izpolnitev iste odškodninske obveznosti v višjem znesku (tako je odločilo tudi VS RS, v zadevi, opr. št. II Ips 204/2013). Glede na navedeno, je sodišče prve stopnje utemeljeno dovolilo spremembo tožbe, s katero je tožnik povišal zahtevek.
ZSDP-1 člen 79, 79/1, 79/2, 79/3, 96. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo člen 2, 2/2-c.
dodatek za nego otroka - zmotna uporaba materialnega prava - pričetek izplačevanja - otrok s težko motnjo v duševnem razvoju
Mentalni razvoj tožničine hčere je takšen, da v kronološki starosti treh let in 8 mesecev ustreza starosti 15 mesecev. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da gre za otroka s težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju, kakor je to določeno v 3. odstavku 79. člena ZSDP-1, zato je tožnica upravičena do dodatka za nego otroka. Zmotno pa je sodišče prve stopnje tožnici priznalo dodatek od oktobra 2014 dalje. Ker je bila vloga za dodatek za nego in varstvo otroka pri Centru za socialno delo vložena dne 1. 10. 2014, gre tožnici dodatek za nego in varstvo otroka v skladu s 96. členom ZSDP-1 od 1. novembra 2014 dalje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo glede datuma izplačevanja dodatka za nego otroka.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006588
KZ-1 člen 32. ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2.
skrajna sila – odvračanje nevarnosti – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Sodišče prve stopnje je res ugotovilo, da je oškodovanka zaklenila stanovanje in obdolžencu ni hotela izročiti ključev, ko je hotel stanovanje zapustiti, vendar pritožnik ni izkazal in tega v pritožbi niti ne trdi, da nevarnosti, ki mu je grozila (odvzem osebne svobode gibanja) ni mogel odvrniti drugače kot tako, da je stiskal za oškodovankino desno roko (dlan) in ji s tem povzročil poškodbo kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe. Nenazadnje je obdolženec v svojem zagovoru pojasnil, da je imel tudi druge možnosti na razpolago, saj je povedal, da je o dogodku povedal po telefonu priči M.S. ter J.B. (to je, da ga je oškodovanka zaklenila v stanovanje in mu ne pusti oditi), priči sta mu ponudili pomoč, vendar je pomoč zavrnil s pojasnilom, da bo „zadevo sam rešil“. Sklicevanje na skrajno silo tako po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljeno.
ZPP člen 155, 15, 207, 207/1. ZFPPIPP člen 301, 301/2.
umik tožbe - stečajni postopek - povračilo stroškov
V predmetni zadevi je tožnik s tožbo zahteval plačilo odpravnine in odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka po izredni odpovedi delavca ter druge zapadle neizpolnjene obveznosti. Po vložitvi odgovora na tožbo se je nad toženo stranko začel stečajni postopek, zaradi česar je sodišče prve stopnje postopek individualnega delovnega spora prekinilo. V stečajnem postopku je stečajna upraviteljica tožniku v celoti priznala priglašeni prednostno terjatev in navadno terjatev. Tožnik je nato svojo tožbo v tem postopku umaknil. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka, je pravilna. Tožnik je do povračila stroškov sodnega postopka upravičen na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, tožena stranka pa je po vložitvi tožbe s priznanjem priglašene terjatve v stečajnem postopku v tem delu izpolnila tožbeni zahtevek.
ZPP člen 318. OZ člen 190, 299, 378, 378/1. ZST-1 člen 10, 10/1.
zamudna sodba - vračilo preveč izplačane plače - obveznost vračila
Tožena stranka je za mesec december 2014 prejela preveč izplačano akontacijo plače, dodatek za delovno dobo, stroške v zvezi z delom in nadomestilo za ločeno življenje. V prvem odstavku 190. člena OZ je določeno, da je dolžan prejeto vrniti, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Tožeča stranka je toženo stranko z dopisom pozvala na vračilo preveč plačane plače in ker tožena stranka obveznosti ni izpolnila, utemeljeno terja vračilo preveč izplačanega zneska.
SPZ člen 8, 13, 126, 137, 137/2, 143, 150, 150/1. ZFPPIPP člen 279, 298, 298/4, 305, 305/1. ZZK-1 člen 15.a.
stečaj - hipoteka - ločitvena pravica - etažna lastnina - posamezni deli stavbe - zavarovana terjatev - prednostno poplačilo - hipotekarni upnik - porušena stavba - uničena stvar - uskladitev zemljiškoknjižnih podatkov - zastavna pravica - prenehanje predmeta zastave - nov, zastavljiv predmet - enaka vrsta zastavne pravice na novem predmetu - zemljišče
Tako, kot v primeru uničenja celotne zgradbe postanejo dotedanji etažni lastniki solastniki tega zemljišča v skladu s svojim etažnim deležem na skupnih delih (126. člen SPZ), se ob uporabi 13. člena SPZ tudi zastavna pravica, ki jo je zastavni upnik imel na posameznem delu stavbe, v predhodno navedem razmerju prenese na tisto, kar je od porušene stavbe ostalo, to je na zemljišče.
Ker tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo v plačilo zahtevane denarne terjatve. Ker je bila zamudna sodba že izdana, niso izpolnjeni pogoji za vrnitev v prejšnje stanje. Trditev, da toženi stranki v postopku ni bila pravilno vročena tožba oziroma poziv za vložitev odgovora na tožbo, ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje, pač pa lahko stranka take navedbe poda v pritožbi zoper zamudno sodbo. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je opravičljiva zamuda pravdnega dejanja, ki se je pripetila stranki, ne pa zatrjevana napaka (pri vročanju), ki jo zagreši sodišče. Morebitne napake v zvezi z vročanjem tožbe se presojajo v okviru obravnavanja pritožbe zoper zamudno sodbo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje.
ZPIZ-2 člen 11, 170. ZUP člen 235, 240, 260, 260-1, 263, 265.
obnova postopka - pritožba v upravnem postopku - rok za pritožbo - zavrženje
Tožnik je vložil pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo tožene stranke v upravnem postopku po preteku 15 - dnevnega roka za vložitev pritožbe, določenega v 235. členu ZUP, zato jo je tožena stranka pravilno zavrgla kot prepozno. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval odpravo upravnih odločb tožene stranke, ni utemeljen.
Tožnik je predlog za obnovo postopka podal po preteku subjektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka, določenega v 263. členu ZUP, zato je pravilen zaključek sodišča, da je odločitev tožene stranke, ki je predlog zaradi zamude tega roka zavrgla, pravilna in zakonita. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
regulacijska začasna odredba – družinski postopek – stiki – stikovanje
Z začasno odredbo sodišče odloči preden se zanesljivo ugotovijo vse pravno pomembne sporne okoliščine. Namen postopka z začasno odredbo ni in ne more biti natančno ugotavljanje življenjskega ustroja otrok in pravdnih strank ter iskanje optimalnega načina stikovanja. Stiki pa morajo biti (tudi začasno) urejeni tako, da otrokom ne škodijo.
POGODBENO PRAVO – SODNE TAKSE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084419
OZ člen 49, 427, 427/2, 427/4, 427/5. ZPP člen 443, 443/1. ZST-1 tarifna številka 1111.
spor majhne vrednosti – naročniška pogodba za uporabo storitev digitalnega omrežja – neplačani računi – prevzem dolga – prevara – odsotnost z naroka – opravičilo – predlog za preložitev naroka – sojenje v odsotnosti – načelo ekonomičnosti – stroški postopka – doplačilo sodne takse – izvršilni strošek – priglasitev stroškov
V opravičilu toženka ni predlagala preložitve naroka, celo nasprotno, zavzela se je za pisno sodelovanje. Opravičilu tudi ni predložila kakšne zdravstvene dokumentacije, zato je sodišče prve stopnje postopalo popolnoma pravilno, ko je narok (glavno obravnavo) opravilo v toženkini odsotnosti.
ZDR-1 člen 9, 9/2, 15, 15/1, 125, 125/2, 125/4. KPKD člen 15. OZ člen 86, 88, 88/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - zmotna uporaba materialnega prava - trajanje poskusnega dela - kolektivna pogodba
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ni utemeljen ugovor tožnika, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela podana prepozno, saj je toženka na podlagi poskusne dobe v trajanju štirih mesecev, ki je bila podaljšana z aneksom k pogodbi o zaposlitvi, odpoved podala pred iztekom poskusne dobe, torej pravočasno in v skladu s 4. odstavkom 125. člena ZDR-1. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je zmoten. Iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženko izhaja, da je bila pogodba o zaposlitvi med drugim sklenjena tudi na podlagi Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v RS (KPKD). KPKD dolžino poskusnega dela določa v 15. členu, in sicer je navedeno, da znaša poskusno delo za za dela V. skupine zahtevnosti (kamor je uvrščeno tudi tožnikov delo) največ tri mesece. Zato je sklenjeni aneks k pogodbi o zaposlitvi v delu, ki se nanaša na spremembo 3. člena pogodbe o zaposlitvi in s katerim je bilo poskusno delo določeno v trajanju štirih mesecev, ničen, saj nasprotuje predpisom (določilom KPKD) in morali. Ker je toženka izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v nasprotju s 4. odstavkom 125. člena ZDR-1 (ki določa, da v primeru, če delodajalec v času trajanja ali ob poteku poskusnega dela ugotovi, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil, lahko delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi), je odpoved nezakonita. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reintegracijo in reparacijo ugodilo.
Tožena stranka ni dokazala, da je tožnik storil v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitane kršitve ( da je določenega dne potencialnemu kupcu posredoval ponudbo za prodajo opreme in je s tem prekoračil svoja pooblastila; da kot podpisnik pogodbe z določenim podjetjem in odgovorni vodja projekta ni zagotovil, da bi tožena stranka kot dobavitelj izstavila bančno garancijo skladno s pogodbo, zaradi česar ji je kupec plačal izstavljene račune šele po prejemu bančne garancije in da kot kot podpisnik pogodbe z določenim podjetjem in odgovorni vodja projekta v času izvajanja projekta ni sodeloval pri odpravi napak oziroma reševanju garancije kupca, zaradi česar mora tožena stranka podaljšati garancijsko dobo), zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni obstajal utemeljen odpovedni razlog po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZUP člen 67, 67/1, 67/2. ZPP člen 182, 182/3. ZUPJS člen 1, 2, 24, 64, 64-5. ZVrt-D člen 32, 32/4. ZUJF člen 78.
plačilo vrtca - znižanje plačila - sprememba zakona - učinkovanje
Z 78. členom ZUJF je bil 4. odstavek 32. člena ZVrt-D spremenjen tako, da se plačilo staršev za vrtec določi v skladu z zakonom, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Določil je, da starši, ki imajo v vrtec hkrati vključena dva ali več otrok, plačajo za mlajšega otroka 30 % obveznosti, določene v skladu z zakonom kot znižano plačilo vrtca, za vsakega nadaljnjega mlajšega otroka pa so plačila oproščeni. Sredstva v višini razlike do znižanega plačila vrtca se vrtcem zagotavljajo iz državnega proračuna. Ker je ZUJF pričel veljati 31. 5. 2012, je tega dne pričel veljati tudi spremenjeni 4. odstavek 32. člena ZVrt-D. Pomeni, da dejansko ni bilo razlogov za postopanje po 67. členu ZUP-a v zvezi z zahtevo vlagateljice, vloženo 27. 12. 2011, za oprostitev plačila vrtca za drugega otroka zgolj zato, ker ni bila izpolnjena IV. točka vloge (o premoženju, ki ni razvidno iz uradnih evidenc). O tožničini vlogi je bilo v obravnavanem predsodnem postopku potrebno odločati po vsebini. Pooblaščeni organ je bil že v predsodnem upravnem postopku med drugim dolžan zavzeti materialnopravno stališče do veljavnega 4. odstavka 32. člena ZVrt-D vse do vključno 30. 5. 2012 ter pomena pričetka uporabe ZUPJS s 1. 1. 2012. Torej do razmerja med seboj neusklajenih zakonov, ki se po pravni teoriji razrešuje z ustreznimi razlagalnimi argumenti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijana upravna akta odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
Storilec kaznivega dejanja je lahko tudi tisti, ki v družbi dejansko vodi posle, ne glede na njegov status v njej, saj bi bilo v nasprotnem primeru mogoče izvrševati kazniva dejanja, ne da bi za njih odgovarjal tisti, ki dejansko odloča in vodi posle v gospodarski družbi in kazniva dejanja stori, ker za odločanje ni formalno pooblaščen, prav tako pa ne bi odgovarjal formalni zastopnik družbe, saj dejanj ni izvršil.