odškodnina – ugovor aktivne legitimacije – spor majhne vrednosti – nedopustne pritožbene novote – prekluzija
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec sporno vozilo prejel od družbe A., d. o. o., in bi bil toženec morebitno škodo dolžan povrniti oškodovancu, ki pa ni tožnik, temveč družba A., d. o. o., kateri je bilo po zatrjevanjih tožnika vrnjeno poškodovano in okvarjeno vozilo. Z odpravo zatrjevane škode s strani tožnika torej ni bil obogaten toženec, temveč družba A., d. o. o. Ker tožnik ni zatrjeval in izkazal, da bi družba A., d. o. o., nanj prenesla vtoževano terjatev, je sodišče ugotovilo, da tožnik ni materialnopravni upravičenec iz obravnavanega pravnega razmerja in je ugovor aktivne legitimacije utemeljen.
umik tožbe - stečajni postopek - povračilo stroškov
V predmetni zadevi je tožnik s tožbo zahteval plačilo odpravnine in odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka po izredni odpovedi delavca ter druge zapadle neizpolnjene obveznosti. Po vložitvi odgovora na tožbo se je nad toženo stranko začel stečajni postopek, zaradi česar je sodišče prve stopnje postopek individualnega delovnega spora prekinilo. V stečajnem postopku je stečajna upraviteljica tožniku v celoti priznala priglašeni prednostno terjatev in navadno terjatev. Tožnik je nato svojo tožbo v tem postopku umaknil. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka, je pravilna. Tožnik je do povračila stroškov sodnega postopka upravičen na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, tožena stranka pa je po vložitvi tožbe s priznanjem priglašene terjatve v stečajnem postopku v tem delu izpolnila tožbeni zahtevek.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 34. URS člen 51, 51/ 1. ZZVZZ člen 13, 13/2, 23, 23/1, 23/1-6, 23/3.
ortodontsko zdravljenje - stroški zdravljenja - odrasla oseba - pravna praznina - exceptio illegalis
V konkretnem primeru tožnica uveljavlja ortodontsko zdravljenje v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ker je bila tožnica ob vložitvi vloge za odobritev ortodontskega zdravljenja stara več kot 30 let, zadeve ni mogoče presojati po 34. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, po katerem imajo pravico do ortodontskega zdravljenja zavarovane osebe do dopolnjenega 18. leta starosti oziroma tudi po tej starostni dobi, če je bila potreba o zdravljenju ugotovljena vsaj dve leti prej, preden je oseba dopolnila 18. leto starosti. Za rešitev predmetne zadeve je potrebno uporabiti 6. točko 1. odstavka 23. člena ZZVZZ, ki zagotavlja plačilo storitev iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja za zobnoprotetično zdravljenje odraslih v višini največ 50 %. Pravno praznino je potrebno zapolniti ob uporabi argumenta a simili ad simile, saj se neposredno pravno urejeni dejanski stan in neurejeni dejanski stan ujemata v bistvenih lastnostih tako, da je mogoče sklepati, da tudi za podobni primer velja pravna posledica, ki velja za neposredno pravno urejeni primer. Izhajajoč iz 125. člena Ustave RS je namreč sodišče vezano na ustavo in zakon, ne pa tudi na podzakonske predpise. Če meni, da podzakonski akt, ki bi ga pri sojenju moralo uporabiti, ni v skladu z ustavo ali zakonom, ga ne sme uporabiti (exceptio illegalis). To velja tudi glede uporabe 34. člena Pravil. V obravnavanem primeru tudi ne gre za nadaljevanje ortodontskega zdravljenje na temelju 34. člena Pravil, ki se je pri tožnici pričelo leta 1991, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Pri takšni dolgoletni prekinitvi zdravljenja je potrebna ponovna izvedba diagnostičnega postopka in izdelava novega ortodontskega aparata. Gre torej lahko le za novo zdravljenje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo v delu, v katerem je bilo odločeno, da se tožnici odobri ortodontsko zdravljenje v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, spremenilo tako, da bo o obsegu plačila ortodontskega zdravljenja iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja odločila tožena stranka s posebno odločbo v 30-tih dneh od prejema te sodbe.
KZ-1 člen 211, 240, 240/1. ZDR-1 člen 87, 87/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti
Tožnica je v spornem obdobju odobravala in odrejala sporne in nedopustne visoke popuste za prodane izdelke in je odobrila predhodni odvoz izdelkov strankam še pred izdajo računov ter nedopusten zamik plačila fizičnim osebam, s tem da je ta popust odobrila predvsem svojim znancem, sebi in nekaterim podrejenim delavcem. Na podlagi tožničine zahteve oziroma naloga pristojnemu delavcu v komerciali je prišlo do tega, da so se za določeno pohištvo neutemeljeno odprle napačne šifre (za police), to pohištvo pa je bilo odpravljeno iz skladišča tožene stranke, ne da bi bilo ustrezno plačano. Nekatere dele tega pohištva, ki se je dejansko prodajalo pod šifro polic (in tudi za takšno ceno), je tožnica plačala sama, deli tega pohištva pa so bili montirani pri tožničinem znancu (s tem, da je tožnica montažo naročila osebno in jo s skupaj s prevozom pohištva plačala). Tožnica je s svojim ravnanjem (odredba podrejenemu delavcu za odprtje napačnih šifer za nekatere izdelke, kar je imelo za posledico odpravo teh izdelkov od tožene stranke brez ustreznega plačila, s čimer je bila toženi stranki povzročena premoženjska škoda) izpolnila vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 1. odstavku 240. člena KZ-1. Tožničine kršitve predstavljajo zakoniti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi oziroma prvi alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Storilec kaznivega dejanja je lahko tudi tisti, ki v družbi dejansko vodi posle, ne glede na njegov status v njej, saj bi bilo v nasprotnem primeru mogoče izvrševati kazniva dejanja, ne da bi za njih odgovarjal tisti, ki dejansko odloča in vodi posle v gospodarski družbi in kazniva dejanja stori, ker za odločanje ni formalno pooblaščen, prav tako pa ne bi odgovarjal formalni zastopnik družbe, saj dejanj ni izvršil.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - denarno povračilo
Tožena stranka ni dokazala, da je tožnica storila kršitve očitane v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (da v določenem obdobju delavcem ni pravilno obračunala
ur za plačevanje dodatkov za popoldansko delo, delo v nedeljo in dodatkov za delo na praznik ter o tem ni pravočasno seznanila tožene stranke; da določeni osebi ni pravilno obračunala in izplačala plače za posamezna meseca, saj ni izvedla odtegljajev za kolektivno nezgodno zavarovanje in za sindikalno članarino ter ni imela ustrezno urejene dokumentacije tožene strank), zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZObr člen 92, 92/11. ZPIZ-2 člen 204, 413, 413/10. Direktive sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu člen 6, 6/2.
prenehanje delovnega razmerja - poklicna pokojnina - vojak - izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine
Glede na to, da ZPIZ-2 glede izpolnjevanja pogojev po 11. odstavku 92. člena ZObr, ki kot pogoj za enostransko prenehanje delovnega razmerja določa tudi pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih pogojih, pri čemer se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oziroma dodatna doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja, izrecno napotuje na določbo 204. člena ZPIZ-2, ki pa se nanaša le na pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, celote navedenih določb ni mogoče razlagati drugače kot tako, da vojaški osebi delovno razmerje na podlagi odločbe ministra preneha najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem je izpolnila pogoje za poklicno pokojnino. Ker je tožnik izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine, je imela tožena stranka v enajstem odstavku 92. člena ZObr pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja ni utemeljen.
denacionalizacija - razpolaganje z nepremičninami, za katere obstaja dolžnost vrnitve - ničnost
Namen 88. člena ZDen je v zagotovitvi varstva in preprečitvi poslabšanja položaja upravičenca v denacionalizacijskem postopku, v preprečitvi razpolaganja z nepremičninami, da se nepremičnine upravičencu lahko vrnejo v naravi.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 22. ZPIZ-1 člen 67, 68, 68-2.
invalidska pokojnina - sorazmerni del - gostota zavarovanja
V skladu s Sporazumom o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino je za pridobitev pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine treba izpolniti zakonske pogoje za pridobitev pravice po pravu države pogodbenice, to je pogoje po ZPIZ-1. V skladu z 2. alinejo 68. člena ZPIZ-1 je pravico do invalidske pokojnine mogoče priznati le pod pogojem, če zavarovanec ob nastanku invalidnosti, kadar je njen vzrok poškodba izven dela ali bolezen, dopolni pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Tožnica tudi ob upoštevanju skupne pokojninske dobe, dopolnjene v Sloveniji, na Hrvaškem in v BIH, ne izpolnjuje pogoja gostote pokojninske dobe, zato je tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine neutemeljen.
ZPP člen 318. OZ člen 190, 299, 378, 378/1. ZST-1 člen 10, 10/1.
zamudna sodba - vračilo preveč izplačane plače - obveznost vračila
Tožena stranka je za mesec december 2014 prejela preveč izplačano akontacijo plače, dodatek za delovno dobo, stroške v zvezi z delom in nadomestilo za ločeno življenje. V prvem odstavku 190. člena OZ je določeno, da je dolžan prejeto vrniti, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Tožeča stranka je toženo stranko z dopisom pozvala na vračilo preveč plačane plače in ker tožena stranka obveznosti ni izpolnila, utemeljeno terja vračilo preveč izplačanega zneska.
Tožena stranka ni dokazala, da je tožnik storil v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitane kršitve ( da je določenega dne potencialnemu kupcu posredoval ponudbo za prodajo opreme in je s tem prekoračil svoja pooblastila; da kot podpisnik pogodbe z določenim podjetjem in odgovorni vodja projekta ni zagotovil, da bi tožena stranka kot dobavitelj izstavila bančno garancijo skladno s pogodbo, zaradi česar ji je kupec plačal izstavljene račune šele po prejemu bančne garancije in da kot kot podpisnik pogodbe z določenim podjetjem in odgovorni vodja projekta v času izvajanja projekta ni sodeloval pri odpravi napak oziroma reševanju garancije kupca, zaradi česar mora tožena stranka podaljšati garancijsko dobo), zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni obstajal utemeljen odpovedni razlog po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZUP člen 67, 67/1, 67/2. ZPP člen 182, 182/3. ZUPJS člen 1, 2, 24, 64, 64-5. ZVrt-D člen 32, 32/4. ZUJF člen 78.
plačilo vrtca - znižanje plačila - sprememba zakona - učinkovanje
Z 78. členom ZUJF je bil 4. odstavek 32. člena ZVrt-D spremenjen tako, da se plačilo staršev za vrtec določi v skladu z zakonom, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Določil je, da starši, ki imajo v vrtec hkrati vključena dva ali več otrok, plačajo za mlajšega otroka 30 % obveznosti, določene v skladu z zakonom kot znižano plačilo vrtca, za vsakega nadaljnjega mlajšega otroka pa so plačila oproščeni. Sredstva v višini razlike do znižanega plačila vrtca se vrtcem zagotavljajo iz državnega proračuna. Ker je ZUJF pričel veljati 31. 5. 2012, je tega dne pričel veljati tudi spremenjeni 4. odstavek 32. člena ZVrt-D. Pomeni, da dejansko ni bilo razlogov za postopanje po 67. členu ZUP-a v zvezi z zahtevo vlagateljice, vloženo 27. 12. 2011, za oprostitev plačila vrtca za drugega otroka zgolj zato, ker ni bila izpolnjena IV. točka vloge (o premoženju, ki ni razvidno iz uradnih evidenc). O tožničini vlogi je bilo v obravnavanem predsodnem postopku potrebno odločati po vsebini. Pooblaščeni organ je bil že v predsodnem upravnem postopku med drugim dolžan zavzeti materialnopravno stališče do veljavnega 4. odstavka 32. člena ZVrt-D vse do vključno 30. 5. 2012 ter pomena pričetka uporabe ZUPJS s 1. 1. 2012. Torej do razmerja med seboj neusklajenih zakonov, ki se po pravni teoriji razrešuje z ustreznimi razlagalnimi argumenti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijana upravna akta odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
V skladu s 3. odstavkom 154. člena ZPP lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta odločbi tožene stranke nepravilni in nezakoniti, zato ju je odpravilo, tožnico pa razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravice iz invalidskega zavarovanja. Tožnica je v bistvenem delu svojega zahtevka uspela, tako glede odprave odločb in razvrstitve v ustrezno kategorijo invalidnosti kot glede priznanja pravic. Le glede datuma, od kdaj naprej je pri njej podana invalidnost, sodišče ni v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Vendar pa gre v tem primeru za sorazmerno majhen del zahtevka, ki tudi ni povzročil dodatnih stroškov strank. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.
Sporazum o socialnem zavarovanju, sklenjenim med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22. ZPIZ-2 člen 42.
invalidska pokojnina - invalid I. kategorije invalidnosti - skupna pokojninska doba - izpolnjevanje pogojev - seštevanje dob
Sporazum o socialnem zavarovanju, sklenjen med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, v 22. členu določa, da se v primeru, če je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic, pri pridobitvi, ohranitvi in ponovni pridobitvi pravice do dajatve ti seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V kolikšni meri in na kakšen način se upošteva zavarovalna doba, določajo pravni predpisi tiste države pogodbenice, v kateri je zavarovanec v zavarovalno dobo dopolnil. V 25. členu Sporazuma pa je določeno, da mora nosilec vsake države pogodbenice po svojih pravnih predpisih ugotoviti, ali določena oseba s seštevanjem zavarovalnih dob po teh pravnih predpisih izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do dajatve. V skladu z 42. členom ZPIZ-2 zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni, pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Tožnik, invalid I. kategorije invalidnosti, ne izpolnjuje minimalnega pogoja pokojninske dobe niti s seštevanjem pokojninskih dob. Tožnik je namreč v Republiki Sloveniji dopolnil 1 leto, 5 mesecev in 28 dni ter v Republiki Hrvaški 8 let, 5 mesecev in 5 dni zavarovalne dobe, to je skupaj 9 let, 11 mesecev in 3 dni in ne 10 let in 8 mesecev, kolikor bi tožnik moral dopolniti skupne zavarovalne dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
starostna pokojnina - pokojninska doba - pogoji za starostno pokojnino - samozaposleni zavarovanci
Z znižanjem starostne meje za enega rojenega otroka za 6 mesecev je tožnica izpolnila predpisano minimalno starost 60 let in 6 mesecev ter ob dopolnjenih 28 letih, 6 mesecih in 13 dneh pokojninske dobe tudi pogoj pokojninske dobe (najmanj 20 let) za priznanje pravice do starostne pokojnine. Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da se ji priznana tudi pokojninska doba za čas, ko je bila v zavarovanje vključena kot samozaposlena. Prispevki za to obdobje niso bili plačani. Zavarovalna in s tem pokojninska doba pa se samozaposlenim zavarovancem upošteva le, če so bili plačani prispevki. Tožbeni zahtevek na priznanje višje starostne pokojnine z upoštevanjem daljše pokojninske dobe je zato neutemeljen.
plačilo razlike v plači - obveznost plačila - plačilo plače - dokončnost in pravnomočnost odločb
Tožnik je uveljavljal ničnost odločb tožene stranke, ker tožena stranka ob razporeditvah ni upoštevala tožnikovih pridobljenih pravic iz časa zaposlitve v JLA, zato naj bi bile vse razporeditve nezakonite. ZDDO je urejal način izpodbijanja odločbe delodajalca, za katero je delavec menil, da je v nasprotju s prisilnim predpisi ali ustavo, in je torej delavec imel možnost podaje ugovora zoper takšno odločbo in v nadaljevanju tudi sodnega varstva. Glede na to, da tožnik odločb ni izpodbijal v zakonskem roku, so postale odločbe dokončne in pravnomočne, kar pomeni dokončnost pravnega razmerja. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik v kolikor se ni strinjal z razporeditvijo in z določitvijo plače v izpodbijanih odločbah ali je menil, da te neustrezno upoštevajo njegove pridobljene pravice iz časa službovanja v JLA, pri toženi stranki podati ugovor oziroma v nadaljevanju sprožiti sodno varstvo. Ker tega ni storil, so vse odločbe postale pravnomočne in s tem zavezujoče za obe stranki. S pravnomočnostjo izpodbijanih odločb je torej odpadla možnost njihove presoje pravilnosti in zakonitosti, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.
stroški postopka – postopek za predodelitev otroka
V obravnavani zadevi ob odločanju o stroških postopka ni mogoče mimo tega, da se je postopek za predodelitev sina pravdnih strank iz razlogov na strani tožnika končal brez vsebinske odločitve, in tega, da je bilo o dodelitvi dečka v vzgojo in varstvo le deset mesecev pred vložitvijo tožbe v tej zadevi odločeno v ZDA, državi otrokovega običajnega bivališča.
ZPP člen 105a, 105a/3. ZST-1 člen 6, 6/2. URS člen 2, 14, 14/2, 15, 15/2, 25.
umik pritožbe - plačilo sodne takse
V drugem odstavku 6. člena ZST-1 je določeno, da taksni zavezanec plača takso na prehodni podračun, določen za plačevanje sodnih taks sodišča, od katerega se zahteva opravo posameznega dejanja ali vodenje postopka. Ker zakon določa način izpolnitve obveznosti, se šteje obveznost za izpolnjeno le, če je izpolnjena na zakonsko predpisani način. Ker je tožnica sodno takso za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje plačala na račun nepristojnega sodišča, taksa za pritožbo po plačilnem nalogu ni bila plačana. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da se pritožba šteje za umaknjeno, pravilna (tretji odstavek 105.a člena ZPP).
ZPP člen 181, 181/1, 181/2, 274. ZPIZ-1 člen 8, 193, 194, 194/4.
pokojninska doba - dodana doba - čas študija - posebna doba
Dodana doba se upošteva le pri ugotavljanju izpolnitve minimalnih pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine in nima nobenega vpliva na določitev odstotka za odmero pokojninske dajatve od pokojninske osnove. Dodane dobe glede na njeno pravno naravo ni mogoče uspešno uveljavljati kot pokojninsko dobo v posebnem ugotovitvenem postopku, saj za to ni nobene zakonske podlage. Tožnica zato neutemeljeno uveljavlja, da se ji čas študija všteje v pokojninsko dobo.