S trenutkom, ko sta investitorja umaknila svoj predlog za izdajo gradbenega dovoljenja in je tožena stranka izdala sklep o ustavitvi postopka, sta stranska udeleženca (tožeči stranki) svoj pravni interes izgubili in ne moreta vztrajati pri nadaljevanju postopka, saj sme pristojni organ začeti in voditi postopek v stvareh, v katerih je po zakonu ali po naravi stvari za začetek upravnega postopka in za sam postopek potrebna zahteva stranke le, če je taka zahteva podana.
ZUS člen 34/1, 34/1-3, 69, 1, 1/4, 34. ZUreP-1 člen 82/3, 81, 81/1, 82, 82/3, 81, 81/1, 82.
posamičen akt
Tožena stranka je začasne ukrepe sprejela z Odlokom v skladu z 81. členom ZUreP-1. Gre torej za predpis, ki je podvržen presoji Ustavnemu sodišču RS. Pa tudi sicer ima vsak splošni akt med drugim tudi krajevno oz. prostorsko določen obseg veljave. Ta določitev pa mu ne daje lastnosti posamičnega akta.
Ni mogoče ugotoviti na podlagi katerih dokazov je tožena stranka ugotovila, da je investicija fekalna kanalizacija A. - I. faza del kanalskega sistema, ki se steka v čistilno napravo B., ki je bil predmet sofinanciranja EU programa PHARE CBC-Italija 1999.
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka vzpostavila pravno stanje, kakršno je bilo pred izdajo odločbe organa prve stopnje, zato po presoji sodišča izpodbijana odločba ne posega v pravice in pravne koristi tožečih strank, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem postopku, saj si tožeči stranki svojega pravnega položaja v tem postopku, ne moreta izboljšati.
Ker je na prvi stopnji župan odločal v upravni stvari iz občinske pristojnosti na prvi stopnji, je po presoji sodišča potrebno neposredno uporabiti 2. odstavek 67. člena ZLS, zato je za odločanje v tem primeru na prvi stopnji v upravnem postopku stvarno pristojna občinska uprava in ne župan.
Predmet tega upravnega spora je namreč le presoja zakonitosti odločbe o prevedbi v nov uradniški naziv, ki je bila opravljena po 194. členu ZJU. Brez pravne podlage pa je tudi tožnikova trditev, da bi morala biti prevedba v nov uradniški naziv opravljena šele po vzpostavitvi nove sistematizacije.
Sodišče se strinja s stališčem tako prvostopnega davčnega organa kot tožene stranke, ki sta popuste pri ceni, ki jih je tožnica priznala kupcem stanovanj, utemeljeno davčno opredelila kot osebne prejemke kupcev. Za takšne popuste v zakonu ni več pravne podlage. Dejstvo pa je, da tudi vsa druga izplačila tako v denarju, bonih, kot v naravi predstavljajo osebne prejemke po 15. členu in 16. členu Zakona o dohodnini in je od njih treba plačati predpisani davek.
izločitev uradne osebe - denacionalizacija kmetijskega zemljišča
Glede na to, da po določbah ZUP/86, ki se uporablja v postopku denacionalizacije, pritožba zoper sklep o izločitvi uradne osebe izrecno ni predvidena, je sklep, s katerim se zavrne zahteva stranke za izločitev uradne osebe, dovoljeno izpodbijati le s pritožbo zoper odločbo o denacionalizaciji.
ZUP (1986) člen 102, 102. ZDen člen 64, 64/1, 64, 64/1. Navodilo za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo člen 2, 2.
pravočasnost zahteve za denacionalizacijo
Tožena stranka je zavrgla zahtevo za denacionalizacijo, ker je na podlagi dohodne štampiljke na vlogi ugotovila, da je prispela po poteku materialnega prekluzivnega roka za vložitev zahteve. Sodišče je tožbi ugodilo in odločbo tožene stranke odpravilo in ji vrnilo zadevo v ponovno odločanje, ker tožena stranka ni upoštevala izjave priče, ki je povedala, da so bile zadeve pri upravnem organu neurejene in so vloge opremljali z dohodno štampiljko v sprejemni pisani v dneh za tem, ko so jih stranke pridobile v referatu.
Po določbah ZDDPO, ki jih navaja tožena stranka, se pri ugotavljanju davčne osnove - v davčnem izkazu ugotovljenega dobička priznavajo prihodki in odhodki v zneskih, ugotovljenih v izkazu uspeha na podlagi predpisov ali računovodskih standardov, razen prihodkov in odhodkov, ki so določeni s tem zakonom. Na podlagi navedenih določb pa tožeča stranka tudi po presoji sodišča ni imela podlage za to, da dela prihodkov, ugotovljenih v bilanci uspeha za leto 2000, v davčni bilanci ne izkaže. Navedbe o razlogih kapitalske izgube, nastale v prometu z delnicami v letu 1999 na odločitev v tem upravnem sporu ne morejo vplivati in so lahko relevantne le v postopku presoje utemeljenosti davčnega nepriznavanja teh odhodkov in s tem povečanja davčne osnove za leto 1999.
ZUP člen 147, 153, 147, 153. ZIL-1 člen 120, 119, 119, 120.
predhodno vprašanje - prekinitev postopka - registracija blagovne znamke - spor zaradi neuporabe blagovne znamke
Pravda za ugotovitev neuporabe znamk ne predstavlja predhodnega vprašanja v postopku registracije blagovne znamke in postopka iz takega razloga zato ni mogoče prekinjati.
Zahtevo stranke za izplačilo odškodnine za podržavljeno premoženje v denarju oziroma za odkup obveznic SOD-a je treba zavreči, če stranka ni upravičenec do denacionalizacije, saj kot vlagatelj zahteve na more imeti statusa aktivne stranke v tem postopku. Izplačilo odškodnine v denarju lahko zahtevajo le upravičenci, to se tisti, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, ne pa tudi njihovi pravni nasledniki.
V obravnavani zadevi so se stekli pogoji za izdajo odločbe po 1. odstavku 9. člena Uredbe sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. 7. 2003 (ki se uporablja kot carinski predpis skupnosti - 1. člen ZICPES), ki določa, da če carinski organ, ki mu je bila v skladu s členom 8 poslana odločba, s katero se ugodi zahtevi vlagatelja, po potrebi s posvetovanjem z vlagateljem ugotovi, da glede blaga v eni od situacij člena 1(1) obstaja sum, da krši pravice intelektualne lastnine, ki jo ureja ta uredba, prekine sproščanje blaga ali ga zadrži. Za takšno postopanje zadostuje sum, da blago krši pravico intelektualne lastnine. Tožena stranka je obrazložila, da blago, ki ga je odkrila pri izvajanju nadzora, ustreza opisu blaga iz odločbe Generalnega carinskega urada o varstvu pravic, kar naj bi izhajalo iz okoliščin, ki so bile ugotovljene pri pregledu dokumentov in blaga. To tudi po presoji sodišča zadošča za postopanje po 9. členu Uredbe. Pravilno pa se je tožena stranka sklicevala tudi na določbe 71. člena ZICPES glede opozorila na posledice nedejavnosti lastnika blaga.
CZ člen 50/2-3, 48, 50, 50/2. ZDavP člen 8. ZUP člen 113, 113.
sprostitev blaga v prosti promet - carina
V obravnavani zadevi je sporno, ali ima tožnik po sprostitvi blaga izpod carinskega nadzora pravico uveljavljati drugo vrsto ugodnosti pri izvedbi carinskega postopka in s tem povezano vračilo carine. Tožnik z zahtevo za vrnitev carine namreč uveljavlja izvedbo carinskega postopka na drugi pravni podlagi kot v carinski deklaraciji, kar pa pomeni spremembo carinske deklaracije, ki po izrecni določbi 3. točke 2. odstavka 50. člena CZ ni več dopustna po tem, ko je blago sproščeno izpod carinskega nadzora.
Tudi po presoji sodišča tožnik z zahtevo za vrnitev carine uveljavlja izvedbo carinskega postopka na drugi pravni podlagi, kot ga je uveljavljal v carinski deklaraciji, kar pomeni spremembo carinske deklaracije, ki po izrecni določbi 3. točke 2. odstavka 50. člena CZ ni več dopustna po tem, ko je blago sproščeno izpod carinskega nadzora, kot je to v obravnavani zadevi.
odmera davka od dohodkov iz dejavnosti - obnova postopka
Po presoji sodišča uporaba drugega obnovitvenega razloga za obnovo postopka odmere davka od dohodkov iz dejavnosti, kot je bil uporabljen za obnovo postopka odmere dohodnine v tem primeru ni nepravilna. Skladno z določbo 2. odstavka 123. člena ZDavP zavezanci za davek iz dejavnosti, ki plačujejo davek iz dejavnosti na podlagi odmerne odločbe, ki jo izda davčni organ, v napovedi za odmero dohodnine ne izkažejo davčne osnove, davčni organ pa nato pri odmeri dohodnine upošteva davčno osnovo, ugotovljeno z odločbo o odmeri davka iz dejavnosti. Davčna osnova za davek iz dejavnosti se torej pri odmeri dohodnine v takih primerih upošteva šele po tem, ko jo davčni organ na podlagi napovedi zavezanca ugotovi z odločbo. Ker zavezanci v napoved za odmero dohodnine podatkov o davčni osnovi iz dejavnosti ne vnašajo, se pri odmeri dohodnine v zvezi z davčno osnovo pri dohodku iz dejavnosti obnovitveni razlog iz 5. točke 260. člena ZUP ne more uporabiti. Čim pa je tako, ugovor, da obnove postopka odmere davka od dohodkov iz dejavnosti ni mogoče utemeljevati z drugim obnovitvenim razlogom, kot obnovo postopka odmere dohodnine, po presoji sodišča ne more biti utemeljen.
Na podlagi navedene odločitve v prekrškovnem postopku in ob odločitvi prekrškovnega organa, da se zaseženi osebi avto vrne obdolžencu na podlagi 168. člena Zakona o prekrških kot carinsko blago, je tudi po presoji sodišča carinski organ prve stopnje pravilno, ko je tožniku dne 24. 6. 1999 po 43. členu CZ najprej izdal odločbo, v kateri mu je določil 15-dnevni rok, v katerem lahko zaprosi, da se za sporno carinsko blago uporabi ena od carinsko dovoljenih rab oziroma uporab blaga po 8. točki 3. člena CZ.
V obravnavani zadevi je sporno, ali lahko tožena stranka doseže sprostitev blaga oz. konec njegovega zadržanja s pologom varščine, oziroma, ali so bili za to izpolnjeni pogoji po členu 14 Uredbe sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. 7. 2003. Določbo je treba razumeti tako, da se blago (s položitvijo določene varščine) sprosti oz. dosežejo zainteresirane stranke konec njegovega zadržanja, kolikor so izpolnjeni ti pogoji (kamor sodijo tudi roki, ki jih določa navedena norma), ter ne gre za diskrecijsko pravico tožene stranke. Tudi po presoji sodišča je tožena stranka imela pravno podlago za podaljšanje roka po členu 13 zgoraj omenjene Uredbe, za kar je navedla utemeljene razloge. Kolikor za podaljšanje roka ne obstaja formalni sklep, to po mnenju sodišča ne more vplivati na neobstoj podaljšanja roka, ki je v odločbi o glavni stvari tudi obrazložen.
V konkretnem upravnem sporu nista v konfliktu ustavna pravica do varstva osebnih podatkov na eni strani in varstvo pravice do varnosti zasebne lastnine ali pravice do splošne svobode ravnanja na drugi strani, ker gredo omenjene pravice iz 34., 33. oziroma 35. člena Ustave lastnikom stanovanj v večstanovanjski hiši, ne pa tožeči stranki in jih tožeča stranka ne more uveljavljati v imenu nosilcev omenjenih pravic. Tožena stranka v upravnem sporu varuje javni interes, ki pa se odraža v javno-pravni zahtevi za pravilno uporabo ZVOP in znotraj tega posebej za izvajanje določb o inšpekcijskem nadzoru po ZVOP. V konkretnem upravnem sporu gre zato za kolizijo med pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave na eni strani, ki pripada tožeči stranki, in javno koristjo na drugi strani, ki jo zastopa tožena stranka (9. oddelek ZVOP). V konkretni presoji, ali je sporni upravni ukrep pravilno omejil ustavno pravico tožeče stranke kljub temu, da gre za kolizijo med pravico in javnim interesom, je treba uporabiti načelo sorazmernosti, ker to izhaja iz prakse Ustavnega sodišča v zvezi z uporabo določila 74. člena Ustave. Če zakonodaja video nadzora ne bi dovoljevala, potem ga skladno z načelom legalitete in delitve oblasti (2. odstavek 3. člena, 2. odstavek 120. člena, 4. odstavek 153. člena Ustave) tudi ne bi smel dovoliti upravni organ, četudi bi za to govorila dejanska potreba. Po pravni interpretaciji sodišča je veljavna zakonodaja v času izdaje prvostopenjske odločbe dovoljevala video nadzor v večstanovanjskih hišah. Za varovanje javnega interesa prek ukrepa inšpektorja oziroma izpodbijane odločbe ni nujno potrebno, da predhodno že pride do kršitve zakona ali človekovih pravic. To izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča z dne 23. 5. 2002. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba nezakonito posega v obligacijsko razmerje. Določba 74. člena Ustave se namreč uporablja neposredno (1. odstavek 15. člena Ustave) in obligacijska razmerja med zasebno-pravnimi subjekti so tej ustavni določbi podrejena.