Upravni organ prve stopnje je v izpodbijani odločbi ugotovil drugačno dejansko stanje, kot sta ga v predlogu zatrjevali tožeči stranki, predvsem pa tožečima strankama ni omogočil, da bi v postopku navajali dejstva in dokaze, ki bi potrdili njuna zatrjevanja, glede opredelitve spornih objektov.
Tako po določbah ZDavP kot tudi po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku se izvršba lahko opravi le zoper tistega ki je dolžan izpolniti obveznost-zavezanca.
Trimesečni rok iz 1. odstavka 101. člena ZIL-1 je zakonski procesni rok, ki je prekluzivne narave, kar pomeni, da stranka s pretekom takega roka izgubi pravico opraviti določeno dejanje. Prekluzivne narave takega roka po presoji sodišča ni dopustno obiti z vložitvijo pravočasnega, vendar vsebinsko omejenega ugovora, ki se ga po izteku roka dopolni s popolnoma novimi razlogi.
Določbo 2. odstavka 65. člena ZZad o vračanju zadružnega premoženja, združenega, vloženega ali prenesenega na podlagi pogodbe ali samoupravnega sporazuma na podjetje oziroma drugo pravno osebo, ki pa ni bilo vrnjeno, niti ni prenehala pravica do vračila, je treba razlagati, da se nanaša na premoženje, ki ga je zadruga na podlagi pogodbe ali samoupravnega sporazuma vložila, združila ali prenesla na drugo podjetje s pravico vračila, in sicer iz poslovnih razlogov, na primer udeležbe na dobičku.
ZDDV člen 12, 12/4, 40, 58. Pravilnik o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost člen 114, 115.
odbitek vstopnega DDV - DDV
Tožnik je pri davčnem organu pravočasno vložil prijavo za registracijo, kar v zadevi ni sporno. Določba 3. odstavka 58. člena ZDDV je jasna: davčni zavezanec postane z dnem, ki ga določi davčni organ v odločbi o registraciji, ki jo izda v 15 dneh po prejemu prijave. Rok 15 dni je instrukcijski. Tožnik je torej postal davčni zavezanec z dnem, ki je bil določen v odločbi o registraciji, zato ima tudi po mnenju sodišča šele od tega dne dalje pravico uveljavljati odbitek vstopnega DDV kot davčni zavezanec po 40. členu ZDDV.
SZ-1 člen 67, 87, 67, 87. Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem člen 21, 9, 17, 20, 3, 6, 8, 21, 9, 17, 20, 3, 6, 8.
javni razpis
V obravnavani zadevi je sporno, ali tožnica kot prosilka izpolnjuje pogoj po razpisu tožene stranke za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem, in sicer, da je sodelovala na prejšnjih razpisih in se vsaj dvakrat uvrstila na prednostno listo, vendar ni pridobila pravice do dodelitve stanovanja v najem glede na število razpisanih stanovanj. Med strankama samo dejansko stanje ni sporno: da je dejansko na prejšnjih razpisih sodeloval tožničin izvenzakonski partner kot prosilec ter da tožnica sedaj prvič v obravnavanem primeru nastopa kot prosilka. Ob takem stanju stvari pa tudi po stališču sodišča tožnica zgoraj navedenega pogoja ne izpolnjuje. Po mnenju sodišča tudi ni mogoče vloge prosilca enačiti s pojmom družine, ki se sicer tudi lahko pojavlja kot prednostna kategorija, kar pa v obravnavan primer ne sodi, saj gre za dva pojma, ki imata različne vsebine in ju ne gre zamenjevati.
Če odkup ne bi uspel ali pa sploh ne bi bil vložen zahtevek zanj, bi veljala kot carinska vrednost že ugotovljena vrednost tega blaga v prekrškovnem postopku, in bi, glede na določbe Uredbe o pogojih in načinu prodaje carinskega blaga, veljala tudi za druge potencialne stranke.
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka vzpostavila pravno stanje, kakršno je bilo pred izdajo odločbe organa prve stopnje, zato po presoji sodišča izpodbijana odločba ne posega v pravice in pravne koristi tožečih strank, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem postopku, saj si tožeči stranki svojega pravnega položaja v tem postopku, ne moreta izboljšati.
Ker je na prvi stopnji župan odločal v upravni stvari iz občinske pristojnosti na prvi stopnji, je po presoji sodišča potrebno neposredno uporabiti 2. odstavek 67. člena ZLS, zato je za odločanje v tem primeru na prvi stopnji v upravnem postopku stvarno pristojna občinska uprava in ne župan.
Ni mogoče ugotoviti na podlagi katerih dokazov je tožena stranka ugotovila, da je investicija fekalna kanalizacija A. - I. faza del kanalskega sistema, ki se steka v čistilno napravo B., ki je bil predmet sofinanciranja EU programa PHARE CBC-Italija 1999.
Predmet tega upravnega spora je namreč le presoja zakonitosti odločbe o prevedbi v nov uradniški naziv, ki je bila opravljena po 194. členu ZJU. Brez pravne podlage pa je tudi tožnikova trditev, da bi morala biti prevedba v nov uradniški naziv opravljena šele po vzpostavitvi nove sistematizacije.
ZUS člen 34/1, 34/1-3, 69, 1, 1/4, 34. ZUreP-1 člen 82/3, 81, 81/1, 82, 82/3, 81, 81/1, 82.
posamičen akt
Tožena stranka je začasne ukrepe sprejela z Odlokom v skladu z 81. členom ZUreP-1. Gre torej za predpis, ki je podvržen presoji Ustavnemu sodišču RS. Pa tudi sicer ima vsak splošni akt med drugim tudi krajevno oz. prostorsko določen obseg veljave. Ta določitev pa mu ne daje lastnosti posamičnega akta.
S trenutkom, ko sta investitorja umaknila svoj predlog za izdajo gradbenega dovoljenja in je tožena stranka izdala sklep o ustavitvi postopka, sta stranska udeleženca (tožeči stranki) svoj pravni interes izgubili in ne moreta vztrajati pri nadaljevanju postopka, saj sme pristojni organ začeti in voditi postopek v stvareh, v katerih je po zakonu ali po naravi stvari za začetek upravnega postopka in za sam postopek potrebna zahteva stranke le, če je taka zahteva podana.
izločitev uradne osebe - denacionalizacija kmetijskega zemljišča
Glede na to, da po določbah ZUP/86, ki se uporablja v postopku denacionalizacije, pritožba zoper sklep o izločitvi uradne osebe izrecno ni predvidena, je sklep, s katerim se zavrne zahteva stranke za izločitev uradne osebe, dovoljeno izpodbijati le s pritožbo zoper odločbo o denacionalizaciji.
Zahtevo stranke za izplačilo odškodnine za podržavljeno premoženje v denarju oziroma za odkup obveznic SOD-a je treba zavreči, če stranka ni upravičenec do denacionalizacije, saj kot vlagatelj zahteve na more imeti statusa aktivne stranke v tem postopku. Izplačilo odškodnine v denarju lahko zahtevajo le upravičenci, to se tisti, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, ne pa tudi njihovi pravni nasledniki.
Sodišče se strinja s stališčem tako prvostopnega davčnega organa kot tožene stranke, ki sta popuste pri ceni, ki jih je tožnica priznala kupcem stanovanj, utemeljeno davčno opredelila kot osebne prejemke kupcev. Za takšne popuste v zakonu ni več pravne podlage. Dejstvo pa je, da tudi vsa druga izplačila tako v denarju, bonih, kot v naravi predstavljajo osebne prejemke po 15. členu in 16. členu Zakona o dohodnini in je od njih treba plačati predpisani davek.