Tožena stranka je svoj zaključek, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje, oprla na razlago, da je preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Sodišče se strinja s takšno razlago pojma preganjanja, kot ga je opredelila tožena stranka in se pri tem oprla na knjigo Zakon o statusu begunca avtorja J. C. Hathaway. Pojem preganjanja tako zajema tudi trpinčenje oziroma mučenje in mora biti takšno preganjanje izkazano nepretrgano in tudi izkazovati sistematično tveganje. Ravno zaradi tega pa se groženj preko mobilnega telefona in sporočil SMS ter pisma z grožnjami in fotografijami kot šikan, ki jih tožnik ni mogel več prenašati, tudi po presoji sodišča, ne more šteti kot preganjanje.
ZAzil člen 36/4, 35, 35/2-1, 36, 36/4, 35, 35/2-1, 36.
azil
Tožnik v tožbi navaja, da besedilo 4. alinee 36. člena ZAzil ne določa, da bi prikritje, da je že pred tem vložil prošnjo za azil v drugi državi, avtomatično privedlo do zavrnitve prošnje kot očitno neutemeljene, in pri tem opozarja na besedilo: "...še posebej, kadar prosilec uporablja napačno istovetnost". Po presoji sodišča pa takšna razlaga 4. alinee 36. člena ZAzil, kot jo tožnik ponuja v tožbi, ni mogoča. Razlagalna določba, ki taksativno navaja, kaj se šteje za zavajanje ali zlorabo postopka po določilih ZAzil izrecno določa, da se kot zavajanje ali zlorabo postopka šteje tudi prikritje, da je prosilec že pred tem vložil prošnjo za azil v drugi državi in nadaljnje besedilo: "še posebej, če pri tem uporablja napačno istovetnost" nima izključevalnega pomena oziroma zakonsko besedilo ne določa, da se kot zavajanje ali zlorabo postopka šteje prikritje vložitve prošnje za azil v drugi državi samo v primeru, če je bila uporabljena napačna istovetnost. Takšnega pogoja zakonodajalec ni določil. Zato so tožbene trditve, da tožnik ni nikoli navajal lažnih osebnih podatkov, irelevantne.