CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO
VSL0082312
ZPP člen 8, 227, 286, 286/1, 286/4, 337. OZ člen 5, 104, 105, 771, 773. ZZZDR člen 56, 56/2.
prekluzija – nasprotovanje novim dokazov – pogoj nekrivde – izročitev listine – pravica do izjave – indic – opredelitev do indicev – ugovor pobota – prosta dokazna ocena – pomanjkljiva dokazna ocena – pasivna legitimacija – kupna pogodba – rok za plačilo kupnine – fiksen rok – nakazilo – skupno premoženje – pogodba v zvezi s skupnim premoženjem – solidarna odgovornost – rok za izpolnitev kot bistvena sestavina pogodbe – pravočasnost ugovora
Sodišče mora pravila o prekluziji uporabiti ne glede na to, ali se (nasprotna) stranka nanje sklicuje ali ne. V konkretnem primeru zato ni relevantno, ali je tožnica ugovarjala vsem na novo predloženim dokazom ali le posameznemu od njih.
Indici sami po sebi sicer niso pravno relevantni, jih pa sodišče ugotavlja, ker na njihovi podlagi (lahko) sklepa o (ne)obstoju dejstva, ki je pravno relevantno. V konkretnem primeru, ko je sodišče izpovedbe strank, kot edine neposredne dokaze o trditvah, zakaj in na kakšni podlagi je bil denar s tožničinega računa dvignjen ter o tem, ali je bil tožnici izročen, ocenilo kot enako verodostojne, indicem nedvomno ni mogoče pripisati nepomembnosti oziroma očitne neutemeljenosti. Na povzete navedbe tožencev bi zato sodišče prve stopnje moralo odgovoriti. Ker tega ni storilo, je poseglo v pravico do izjave obeh tožencev.
Ugovor pobota je mogoč tudi po prvem naroku brez nadaljnjih pogojev, če to ni povezano z novimi trditvami o dejstvih, sicer pa ob pogoju nekrivde. To pa bo, kot objektivno novo dejstvo, vedno izkazano, če so se pogoji za pobot medsebojnih terjatev tožnika in toženca izpolnili med pravdo.
Temeljno sporočilo 8. člena ZPP ni prostost dokazne ocene v smislu intimnega prepričanja, marveč k racionalni argumentaciji zavezana dokazna ocena. Obrazložitev mora biti takšna, da izčrpno in poglobljeno ter z razumno argumentacijo prepriča stranke in sodišče druge stopnje
Tisto, kar je bilo nakazano na račun, pa čeprav skladno s pogodbo, nato pa brez naročila in vednosti imetnika računa takoj vzeto nazaj, ne more šteti za pravilno izpolnitev. Nakazila in dviga kupnine v takšnem primeru ni mogoče presojati ločeno.
Ni relevantno, da je pogodbo, s katero je bilo skupno premoženje pridobljeno, sklenil le eden od zakoncev. Za zahtevek, ki ima podlago v trditvi, da kupnina po sklenjeni kupni pogodbi ni bila plačana, je zato (tudi) drugi toženec pasivno (stvarno) legitimiran, odgovornost tožencev pri tem pa je nerazdelna (solidarna).
Pritožnika (vsaj smiselno) trdita, da je bil rok za izpolnitev kupne pogodbe bistvena sestavina pogodbe. Ker gre za materialnopravni ugovor, ta, če ima podlago v pravočasno zatrjevanih dejstvih, ni prepozen, čeprav sta ga toženca prvič postavila v pritožbi.
V teoriji in sodni praksi je sprejeto stališče, da samo določitev natančnega časa, ko je treba izpolnitev opraviti, ne zadošča za zaključek, da je rok bistvena sestavina pogodbe. Bistveno namreč ni to, da je čas izpolnitve natančno določen, ampak to, ali je izpolnitveni rok tako pomemben, da pogodba sicer ne bi bila sklenjena, saj kasnejša izpolnitev za stranko nima nobenega pomena.
SZ-1 člen 89, 103, 103/1, 103/1-4, 104. ZPP člen 5, 212.
odpoved najemne pogodbe za neprofitno stanovanje - odpoved najemne pogodbe iz krivdnih razlogov - kršitev najemne pogodbe - neplačevanje najemnine - zavrnitev dokaznega predloga - zaslišanje stranke - poziv za izpolnitev obveznosti - določitev primernega roka za odpravo kršitve - zamenjava neprofitnega stanovanja ali preselitev
Sodišče prve stopnje z zavrnitvijo toženkinega dokaznega predloga za njeno zaslišanje ni zagrešilo kršitve 5. člena ZPP. Zaslišanje strank namreč predstavlja zgolj dokazno sredstvo, toženki pa je bila zagotovljena pravica do izjavljanja v postopku. Med drugim je v drugi pripravljalni vlogi navedla, da izpolnjuje vse pogodbene obveznosti, kolikor je zavezana in kolikor lahko. Vendar pa toženka ni predložila dokazila o dejanskem plačilu obveznosti iz opomina z dne 15. 10. 2015. Čeprav je bila v skladu z 212. členom ZPP dolžna navesti dejstva, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze tožnika, dejstva o plačilu obveznosti ni konkretizirala.
Pravna podlaga za nadaljnjo hrambo obtoženčevega DNK profila odpade šele s pravnomočnostjo oprostilne oziroma zavrnilne sodbe. Vse do takrat je hramba obtoženčevega DNK zakonita in ga je dopustno uporabiti za preizkus bioloških sledi v drugem kazenskem postopku. Policija bi lahko skladno z določbo drugega odstavka 149. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 148. člena ZKP v novem postopku obtožencu upravičeno vzela vzorec DNK, vendar ker se je takrat v okviru zakonite hrambe ta zapis v bazi že nahajal, do tega zgolj iz tega razloga ni prišlo.
avtorsko varovana dela - citati - svoboda izražanja - citirni namen - posebni namen za citiranje - nosilec citata - glavno delo - avdiovizualno delo - odlomek - vsebinska interakcija - izkoriščanje tujega dela - vključitev odlomka v svoje delo - materialne avtorske pravice - pravice RTV organizacije
Bistvena pogoja za citat po 51. členu ZASP sta obstoj kreativnega nosilca citata in obstoj citirnega namena.
Citirni namen je podan, če obstaja med glavnim delom in citatom notranja povezava (vsebinska interakcija). Povezava med obema deloma mora biti pri citiranju taka, da je nosilec citata glavno delo, citirano delo pa pomožno, pri čemer je težišče na lastni duhovni stvaritvi glavnega dela. Če nekdo tuje delo pritegne v svojega, da ga okrasi, da z njim zabava ali zaradi tujega dela samega, citirni namen ni izpolnjen, ampak gre za izkoriščanje tujega dela. Citirni namen se ugotavlja vsakič konkretno glede na vrsto, vsebino in namen glavnega dela. Tako pri soočenju, ponazoritvi ali napotitvi pa mora iti za interakcijo dveh avtorskih del. V prvem primeru za negativno, pozitivno ali nevtralno predstavitev, v drugem primeru za pojasnitev, v tretjem primeru pa za opozorilo na citirano delo.
Sodna praksa je opirajoč se na uzančne določbe res zavzela stališče, da je faktura, ki ji naslovnik ne ugovarja, dokazna listina, upoštevna pri ugotavljanju dejanskega stanja o temelju in višini terjatve. Vendar iz te prakse tudi izhaja, da je kljub temu mogoče zanikanje dejstev, ki jih zainteresirana oseba dokazuje z računom.
zahteva za zvišanje preživnine – porazdelitev preživninskega bremena – stiki – pogostost stikov – postopek v sporih iz razmerij med starši in otroki – načelo oficialnosti – preiskovalno načelo
Pri porazdelitvi preživninskega bremena je treba upoštevati tudi dejstvo, da je celotna skrb in varstvo na tožničini materi. Le-ta je invalidsko upokojena, kar pomeni, da za delo ni več pridobitno sposobna, medtem ko je toženec star štirideset let in tudi po ugotovitvah sodišča zmožen za vsako delo.
Sodišče bi moralo pri odločanju o porazdelitvi preživninskega bremena upoštevati tudi pogostost stikov. V primeru, da so stiki redki ali pa da jih sploh ni, in ob upoštevanju dejstva, da je tožnica dodeljena v varstvo in vzgojo materi, je porazdelitev preživninskega bremena neustrezna.
ZFPPIPP člen 103, 103/4, 103/4-3, 104, 104/2, 289, 289/2, 355, 355/3, 355/3-1, 357. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen člen 7.
nagrada upravitelja - nadomestilo za unovčenje in razdelitev splošne stečajne mase - plačilo terjatev upnikov, ki so nastale med postopkom prisilne poravnave - posebni pravili o prijavi in plačilu terjatev - razdelitev plač bivšim zaposlenim delavcem - občasni stroški stečajnega postopka
Ker plačilo terjatev iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP ne predstavlja razdelitve splošne stečajne mase v smislu določb 363. do 368. člena ZFPPIPP, upraviteljica ni upravičena do nagrade za unovčenje in razdelitev splošne stečajne mase po 7. členu Pravilnika o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen, v zvezi s 3. točko četrtega odstavka 103. člena ZFPPIPP in drugim odstavkom 104. člena ZFPPIPP.
ZIKS člen 145. Odlok AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile člen 1, 1/1, 1/1-1, 1/1-2.
odvzem premoženja – zaplemba premoženja – vrnitev zaplenjenega premoženja – odprava krivic – odvzem premoženja s sodbo vojaškega sodišča – odlok AVNOJ – prehod premoženja v državno last
Sodišče prve stopnje je relevantne odločbe in vpise ocenilo ter zaključilo, da je premoženje, ki je predmet tega postopka, prešlo v državno last (že) na podlagi 1. oziroma 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ, to je že 6. 2. 1945. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča to izhaja iz Odločbe Okrajne zaplembene komisije v Kranju z dne 26. 2. 1946, kar pomeni, da upravičenec v trenutku izdaje sodbe vojaškega sodišča z dne 22. 8. 1945 ni bil več lastnik spornega premoženja.
Toženec je pravilno opravil končno odmero starostne pokojnine na podlagi 391. člena ZPIZ-1 in 294. člena ZPIZ/92 in skladno z določbami ZTPPIZ ter Statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji. Pokojninska osnova je bila pravilno oblikovana na podlagi najugodnejšega 10-letnega povprečja plač od 1982 do 1991 (24. in 25. člen ZTPPIZ). Pokojnina glede na dopolnjenih 35 let pokojninske dobe pa je bila pravilno odmerjena v višini 85 % pokojninske osnove (25. člen Statuta). Toženec je pri končni odmeri opravil tudi revizijo podatkov o plači, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je podatek o plači za leto 1984 pravilno upoštevan, kot izhaja iz matične evidence, podatka za leto 1976 ni bilo mogoče pridobiti, in da je bil pri odmeri akontacije starostne pokojnine napačno upoštevan podatek o plači za leto 1978. Prav ob upoštevanju pravilnih podatkov o plači za to leto je bila končna odmera starostne pokojnine nižja, kot pa je bila na podlagi napačnih podatkov o plači za to leto prej odmerjena akontacija. Ker niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo odločbe, je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek za priznanje višje pokojnine utemeljeno zavrnjen.
lastnoročna oporoka – veljavnost oporoke – navedba datuma – napotitev na pravdo – prekinitev postopka – sklep o dedovanju
Lastnoročna oporoka je veljavna, čeprav v njej ni naveden datum, kdaj je bila sestavljena. V konkretnem primeru, ko je govora le o eni oporoki in med dedinjami ni spora o tem, za katero oporoko gre, zapis datuma na oporoki (bodisi 15. 6. 2012 bodisi 15. 7. 2012) na njeno veljavnost ali na kakršnokoli pravico dedinj iz naslova dedovanja, ne vpliva.
Sklep o dedovanju je ugotovitvena, deklaratorna odločba in ne vsebuje nobenega izpolnitvenega ali dajatvenega izreka. Osebe, katerih pravice so ugotovljene v sklepu o dedovanju, morajo same poskrbeti za to, da pridejo do teh pravic in realizacija pravic dedičev ni stvar zapuščinskega postopka.
ZPIZ-2 člen 390. ZPIZ-1 člen 187. TZPZ člen 135, 135/1, 135/1-4. ZTPPIZ člen 50, 50/1.
zavarovalna doba - delo na kmetiji - pokojninska doba - delovno razmerje - elementi delovnega razmerja
Tožnik je na kmetiji delal v obdobjih, ko ni bil zaposlen drugje. Delo je opravljal po navodilih in pod kontrolo ter nadzorom očeta, delo je potekalo glede na naravo dela vsak dan, bila je dogovorjena tudi plača. To pa so bistveni elementi delovnega razmerja, ki potrjujejo delovno razmerje in iz katerih se sklepa na obstoj delovnega razmerja.
izredna denarna socialna pomoč - izpolnjevanje pogojev
Tožnica v konkretnem primeru uveljavlja priznanje izredne denarne socialne pomoči. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da niso izkazani izredni stroški, vezani na preživljanje, ki jih tožnica z lastnim dohodkom ne bi mogla pokriti. Tožnica namreč zatrjuje potrebo po sredstvih za redno preživljanje, saj navaja, da je v socialni stiski zaradi poškodbe nog, razveze zakonske zveze, plačevanja preživnine za otroka, ki je dodeljen očetu, stroškov za službena potovanja, plačevanja rednih stanovanjskih stroškov itd.. Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da se navedeni stroški nanašajo na potrebe rednega preživljanja, t. j. plačevanje mesečnih položnic, obrokov kredita, preživnine za otroka ter izdatke v zvezi z opravljanjem s.p. dejavnosti in ti stroški niso takšni, da bi po svoji naravi predstavljali izredne stroške kot npr. izdatke za nabavo drv, kuriva, popravilo pralnega stroja, vodovodne napeljave itd.. Zato tožnica ni upravičena do izredne denarne socialne pomoči. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih zavrnilnih upravnih aktov in priznanje izredne denarne socialne pomoči.
Ker je plačilo sodne takse dolžno ugotoviti sodišče samo, bi se sodišče moralo o plačilu takse prepričati še v fazi predhodnega preizkusa tožbe. Če sodišče pomanjkljivosti, ki po volji zakonodajalca preprečujejo vsebinsko obravnavanje tožbe, v fazi predhodnega preizkusa tožbe ne odpravi, je v fazi vsebinskega obravnavanja ni več mogoče odpraviti, zato bo moralo sodišče sodno takso prisilno izterjati.
Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo obstoj neizpodbojne zakonske domneve trajnejše nelikvidnosti dolžnika, torej insolventnosti dolžnika, iz četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Ker gre za neizpodbojno domnevo dolžnikove trajnejše nelikvidnosti, bi se začetku stečajnega postopka lahko pritožnika uprla le z izpodbijanjem podlage za domnevo trajnejše nelikvidnosti t. i. domnevne baze.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO – USTAVNO PRAVO
VSL0082292
URS člen 22. ZPP člen 5, 339, 339/2, 339/2-8. OZ člen 121.
splošni zavarovalni pogoji – splošni pogoji za nezgodno zavarovanje oseb – ničnost določila splošnih pogojev – prostovoljno zavarovanje – izključitev obveznosti zavarovalnice – omejitev obsega obveznosti zavarovalnice – sopotnik – neuporaba varnostnega pasu – vzročna zveza – izpodbijanje domneve o vzročni zvezi – pravica do izjave – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
V primeru, ko se sodišče ne odzove v zadostni meri na dejanske trditve in pravna naziranja strank, lahko takšno ravnanje predstavlja kršitev strankine pravice do izjave in s tem absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma 22. člena Ustave Republike Slovenije.
V primeru, da bi sodišče presodilo, da je določilo 4. odstavka 8. člena Splošnih pogojev nično, bo tožnik imel možnost dokazati, da dejstvo, da ni bil pripet z varnostnim pasom, ni v vzročni zvezi z nastalo škodo. Če mu bo to uspelo, bo upravičen do nezmanjšanega zneska zavarovalnine. Gre torej za materialnopravno pomembno vprašanje. Stališče o ničnosti te določbe pa tudi ni očitno neutemeljeno. To izhaja že iz dejstva, da je sodna praksa o tem vprašanju različna.
Premoženje je vezano na osebo in zato ta (fizična) oseba, četudi je bila kot samostojni podjetnik iz sodnega registra izbrisana, še vedno odgovarja za obveznosti, ki so nastale pri opravljanju gospodarskega podjema.
Dejstvo, ali je obstajalo dovoljenje tožeče stranke za demontažo sporne zračne cevi iz njenega vozila, je za predmetni spor nedvomno pravno relevantno. Tožena stranka z njim namreč smiselno uveljavlja, da je temelj vtoževane terjatve pogodbeni (in ne obogatitveni, kot navaja tožnica) - da se je s tožečo stranko dogovorila o nakupu rabljene in večkrat „štukane“ cevi za zrak (katero pa je ji je tudi že v celoti plačala). In ker dokaz z zaslišanjem priče B. B. (ki naj bi bil prisoten pri demontaži sporne cevi) ni tak, da bi bil očitno neprimeren ali da bi dokazoval nekaj, kar bi že bilo dokazano, bi ga po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje moralo izvesti. Še posebej, ker je dokazno oceno toženčeve izpovedbe utemeljilo s tem, da je manj verodostojna in da tudi ni podprta z drugimi (navedbami in) dokazi (kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, je prvostopenjsko sodišče o neobstoju dovoljenja za odvzem cevi sklepalo zgolj na podlagi zaslišanja strank in pri tem obrazložilo, da je izpovedba tožeče stranke prepričljivejša).
invalidnina - telesna okvara - Seznam telesnih okvar
Pri tožniku je zaradi nevroloških motenj, in sicer vidno prostorskih funkcij, neprepoznave obrazov, motnje pozornosti in spomina, telesna okvara v višini 50 % po Samoupravnem Sporazumu o Seznamu telesnih okvar izkazana od 13. 5. 2013 dalje in ni podana do 31. 12. 2012. To pa pomeni, da ni izpolnjen dejanski stan iz 144. člena v zvezi s 143. členom ZPIZ-1. Pri tožniku bi morala telesna okvara obstajati oz. nastati najpozneje do 31. 12. 2012, da bi bilo v skladu s 390. členom ZPIZ-2 zaradi uvedbe predsodnega postopka že 14. 8. 2012 mogoče pravico do invalidnine priznati ob uporabi ZPIZ-1. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih odločb s priznanjem pravice do invalidnine utemeljeno zavrnilo.
določitev preživnine – preživninske zmožnosti staršev – potrebe otrok – dejanske pridobitne sposobnosti in gmotni položaj preživninskega zavezanca
Otroci so dodeljeni materi in je torej mati tista, ki denarna sredstva za potrebe otrok, ki jih prispevata obe stranki, razporedi na otroka po posameznih postavkah, zato se toženec svoje preživninske obveznosti ne more razbremeniti z zatrjevanjem stroškov, ki jih ima ob stikih z otroki.
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/2, 11/3, 11/4, 11/5. ZPP člen 212.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – pogoji za oprostitev plačila sodnih taks – pravna oseba – premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe – trditveno in dokazno breme – kratkoročna sredstva – kratkoročne finančne naložbe – bilanca stanja – izkaz poslovnega izida – prisilna poravnava
Ker je očitno, da tožeča stranka s sredstvi za plačilo sodne takse v tem postopku razpolaga, so nerelevantne povsem splošne pritožbene navedbe o teku postopka prisilne poravnave kot „indicu“ tožničine prezadolženosti in nelikvidnosti.
Ker stranka sama ni predložila računovodskih izkazov za leti 2015 in 2016 (oziroma jih ni objavila na AJPES), ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu.