Tožnik je izkazal, da je delo po Pogodbi o sodelovanju (za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2012) z dne 1. 11. 2010 in po (ustni) pogodbi za obdobje 2008 – 2010, opravil. Na toženki je bilo, da izkaže, da mu je za delo plačala. Kot rečeno ji ni uspelo dokazati, da je bil dolg toženca „za nazaj“, v času izplačil v letu 2011, že poravnan.
določitev vrednosti darila – ugotovitev vrednosti zapuščine – napotitev na pravdo – napotitveni sklep – vsebina tožbe – popolnost tožbe – določenost zahtevka – opredelitev daril – predhoden preizkus tožbe – poprava tožbe – poziv sodišča – sprememba tožbe – dovolitev spremembe tožbe – pritožba zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe – dovoljenost posebne pritožbe – nedopustna pritožba – zavrženje pritožbe
Odločitev v III. točki izreka izpodbijanega sklepa po svoji vsebini predstavlja dopustitev objektivne spremembe tožbe, zoper katero posebne pritožbe ni. Zato je pritožba tožencev zoper takšno odločitev nedopustna in jo je bilo potrebno zavreči.
Določba 2. člena ZPP prepoveduje vsebinsko (meritorno) odločanje preko (mimo) tožbenega zahtevka, za kar pa pri izpodbijanem sklepu (oziroma njegovi III. točki izreka) ne gre. Sodišče prve stopnje ni odločalo o zahtevku, ampak zgolj „napovedalo“, o kakšnem zahtevku bo odločalo.
Namen napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča ni „skrbeti“, da bo dedič (ki je bil iz takega ali drugačnega razloga napoten na pravdo) vložil zahtevek, ki bo v procesnem smislu sposoben obravnavanja, ampak le, da bodo dediči sporna (a za vprašanje dedovanja ključna) vprašanja razrešili v za to namenjenem pravdnem postopku.
„Formalna“ popolnost tožbe, kamor sodi tudi določenost zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev, je predpogoj za njeno vsebinsko obravnavanje. Na izpolnjenost te procesne predpostavke (torej določnega zahtevka, o katerem je moč vsebinsko odločiti) mora sodišče prve stopnje paziti ves čas postopka. Okoliščina, da ZPP ukrepe za popravo vlog omenja v povezavi s pripravami za glavno obravnavo oziroma predhodnim preizkusom tožbe (glej 270. in 272. – 274. člen ZPP), ne pomeni, da je te moč izreči izključno v omenjenih fazah postopka. Ne glede na to, kdaj zazna takšne pomanjkljivosti (nedoločenost) tožbenega zahtevka (četudi v fazi izvajanja dokazov), je sodišče prve stopnje tožnika dolžno pozvati k njihovi odpravi.
zaslišanje strank – dokaz z zaslišanjem strank – neodziv na vabilo na zaslišanje – možnost obravnavanja pred sodiščem – vrnitev v prejšnje stanje – pogoji za procesni pobot
Sodišče prve stopnje je pravilno opravilo narok le v navzočnosti tožeče stranke; v skladu z določbo drugega odstavka 262. člena ZPP pa je imelo tudi podlago, da presodi glede na vse okoliščine, kakšen pomen ima to, da zakoniti zastopnik toženca ni prišel na zaslišanje. Sodišče je tožencu dalo možnost, da se v postopku izjavi o relevantnih dejstvih, da odgovori na trditve tožeče stranke in da je navzoč tudi pri zaslišanju zakonitega zastopnika tožeče stranke. Če teh možnosti ni izkoristil v skladu s pravili in ustreznimi opozorili v vabilih in drugih pozivih sodišča, pomeni, da se jim je sam odpovedal in jih zato v pritožbi zoper sodbo neuspešno uveljavlja. Nobeni prisilni ukrepi za zagotovitev navzočnosti stranke na naroku niso v pravdnem postopku dovoljeni zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje, zato pritožnik nima prav, da mora sodišče v vsakem primeru stranko zaslišati.
Pritožnik ni konkretiziral procesne kršitve v zvezi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, zakaj trditev toženca ni bilo mogoče obravnavati kot procesnega pobota, zato na navedeni očitek tudi ni mogoče konkretno odgovoriti.
kreditna pogodba – sodna poravnava – solidarni dolžnik – pravila vračanja – kdaj se ne more zahtevati vrnitev – pravica izpolnitelja do povračila
Ko gre za pogodbeno solidarno obveznost ne pridejo v poštev pri vračunanju plačanega določbe 191. člena OZ. V konkretnem primeru pridejo v poštev določbe 404. člena OZ glede pravice izpolnitelja do povračila, ki določajo, da ima dolžnik, ki je izpolnil obveznost, pravico zahtevati od vsakega sodolžnika, da mu povrne del obveznosti, ki pade nanj.
Pravna podlaga za nadaljnjo hrambo obtoženčevega DNK profila odpade šele s pravnomočnostjo oprostilne oziroma zavrnilne sodbe. Vse do takrat je hramba obtoženčevega DNK zakonita in ga je dopustno uporabiti za preizkus bioloških sledi v drugem kazenskem postopku. Policija bi lahko skladno z določbo drugega odstavka 149. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 148. člena ZKP v novem postopku obtožencu upravičeno vzela vzorec DNK, vendar ker se je takrat v okviru zakonite hrambe ta zapis v bazi že nahajal, do tega zgolj iz tega razloga ni prišlo.
evidenca brezposelnih oseb - prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb, v katerih je bilo odločeno, da se tožnik izbriše iz evidence brezposelnih oseb, ker se določenega dne ni javil na vabilo delodajalca. Presodilo je, da je odločitev tožene stranke pravilna, ker naj bi tožnik zavrnil primerno oziroma ustrezno zaposlitev. Takšna odločitev sodišča je zmotna. Razlogi za izbris iz evidence brezposelnih oseb so določeni v 129. členu ZUTD. Po 6. alineji 129. člena ZUTD zavod preneha voditi osebo v evidenci brezposelnih, če brezposelna oseba odkloni ustrezno ali primerno zaposlitev ali si pri razgovoru za zaposlitev ne prizadeva za pridobitev zaposlitve. Vendar iz izreka izpodbijane prvostopenjske odločbe, potrjene z dokončno odločbo, izhaja, da naj bi bil razlog za izbris neudeležba na razgovoru pri delodajalcu. V obrazložitvi izpodbijane odločbe pa je navedeno, da je tožnik določenega dne odklonil ustrezno zaposlitev. Ker pa se je tožnik javil na razgovor, razlog za prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb, ni podan. Odločba mora po 210. členu ZUP vsebovati tudi izrek in obrazložitev. Iz izreka posamičnega upravnega akta mora izhajati jasna odločitev upravnega organ, ki mora biti tudi utemeljena v obrazložitvi, torej mora biti izrek v skladu z obrazložitvijo odločbe. Vendar pa sodišče nima pravne podlage, da bi v škodo stranke, ki je vložila tožbo, odločitev v izreku popravilo tako, da bi določilo drug razlog za izbris iz evidence, kot ga je določila tožena stranka. Izpodbijana prvostopenjska odločba je nejasna, izrek pa je tudi v nasprotju z obrazložitvijo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnik javil na vabilo delodajalca. Po 11. členu ZUTD pa se šteje, da brezposelna oseba aktivno išče zaposlitev, če se udeležuje zaposlitvenih razgovorov na vabilo delodajalca, zavoda ali drugih izvajalcev ukrepov. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijani upravni odločbi odpravilo.
ZPP člen 264, 266. ZIZ člen 270, 270/1, 272, 272/1.
ugotovitev obsega skupnega premoženja – zavarovanje dokazov – vpogled v sef – trditveno in dokazno breme – informativni dokaz – začasna odredba
Tožničin predlog za zavarovanje dokaza temelji na posplošenih trditvah o tem, da obstaja verjetnost, da se v sefu nahaja del skupnega premoženja pravdnih strank. V okviru postopka za zavarovanje dokazov sodišče ne opravlja poizvedb in išče trditev za tožečo stranko, ki jih bo nato zatrjevala v tem postopku, saj bi s tem obšlo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Zato gre za dokaz informativne narave, ki bi bil dovoljen le, če stranka ne more poznati dejstev, ki bi jih sicer morala zatrjevati na podlagi trditvenega bremena.
ZIZ člen 38, 38/6, 64, 64/1, 82. SPZ člen 11. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja člen 76, 76/5.
izvršilni stroški - ugovor tretjega - stroški ugovora tretjega - odsotnost upnika z rubeža premičnin - upoštevanje pravic drugih oseb na zarubljeni stvari - domneva lastninske pravice - prometno dovoljene - leasing - neutemeljeno povzročeni stroški - umik predloga za izvršbo po ugovoru tretjega
Iz načela domneve lastništva izhaja, da se domneva, da je lastnik stvari tisti, ki ima stvar v svoji neposredni posesti. Vendar pritožnik pravilno opozarja, da je bilo že ob rubežu jasno (s stopnjo velike verjetnosti), da se posega na premično stvar, na kateri ima tretji verjetno pravico, ki preprečuje izvršbo. Iz zapisnika o opravljenem izvršilnem dejanju z dne 10. 6. 2014 namreč izhaja, da je izvršitelj na zapisnik zapisal opombo, da je dolžnik uporabnik vozila, dejanski lastnik pa je L. d.o.o. Drži sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da upnik pri izvršilnem dejanju ni bil prisoten, vendar to ne more iti v breme tretjega. Morebitna upnikova odsotnost ne more voditi k ustavitvi izvršbe (primerjaj tretji odstavek 82. člena ZIZ, veljavnega ob uveljavitvi ZIZ), ne pomeni pa, da njegova odsotnost nima drugih posledic, na primer stroškovnih. Iz prometnega dovoljenja je namreč izhajalo drugačno lastninsko stanje kot pa ga je pokazalo posestno stanje.
STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0060184
ZTLR člen 21, 22, 24, 25, 26. ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-3. ZPP člen 2.
originarna pridobitev lastninske pravice – gradnja na nepremičnini v solastnini – vlaganja enega solastnika – nastanek nove stvari – sprememba identitete nepremičnine – gradnja na tujem svetu – listine, ki so podlaga za vknjižbo
Vlaganja v solastno nepremičnino imajo stvarno pravne posledice le, če je obstajalo soglasje (so)lastnika za pridobitev oziroma spremembo (so)lastninskih deležev ali če z vlaganji nastane nova stvar (sodba VS RS II Ips 720/2008), slednje pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, saj je obstoječa nepremičnina po izvedenih obsežnih tožnikovih vlaganjih spremenila svojo identiteto, funkcionalnost ter svojo vrednost, zaradi česar je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik pridobil lastninsko pravico na nepremičnini s stvaritvijo nove stvari, materialnopravno pravilen.
Toženka se neutemeljeno sklicuje na določila gradnje na tujem svetu (24., 25. in 26. člen ZTLR), saj je tožnik gradil na nepremičnini, ki je bila v njegovi solasti.
lastnoročna oporoka – veljavnost oporoke – navedba datuma – napotitev na pravdo – prekinitev postopka – sklep o dedovanju
Lastnoročna oporoka je veljavna, čeprav v njej ni naveden datum, kdaj je bila sestavljena. V konkretnem primeru, ko je govora le o eni oporoki in med dedinjami ni spora o tem, za katero oporoko gre, zapis datuma na oporoki (bodisi 15. 6. 2012 bodisi 15. 7. 2012) na njeno veljavnost ali na kakršnokoli pravico dedinj iz naslova dedovanja, ne vpliva.
Sklep o dedovanju je ugotovitvena, deklaratorna odločba in ne vsebuje nobenega izpolnitvenega ali dajatvenega izreka. Osebe, katerih pravice so ugotovljene v sklepu o dedovanju, morajo same poskrbeti za to, da pridejo do teh pravic in realizacija pravic dedičev ni stvar zapuščinskega postopka.
ZPIZ-2 člen 390. ZPIZ-1 člen 187. TZPZ člen 135, 135/1, 135/1-4. ZTPPIZ člen 50, 50/1.
zavarovalna doba - delo na kmetiji - pokojninska doba - delovno razmerje - elementi delovnega razmerja
Tožnik je na kmetiji delal v obdobjih, ko ni bil zaposlen drugje. Delo je opravljal po navodilih in pod kontrolo ter nadzorom očeta, delo je potekalo glede na naravo dela vsak dan, bila je dogovorjena tudi plača. To pa so bistveni elementi delovnega razmerja, ki potrjujejo delovno razmerje in iz katerih se sklepa na obstoj delovnega razmerja.
invalid III. kategorije invalidnosti - pravica do dela s krajšim delovnim časom - invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina
V konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji po ZPIZ-2 za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti oziroma za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, tožnik pa tudi ni dopolnil 65 let starosti ob ugotovljeni III. kategoriji invalidnosti.
Tožena stranka je tožniku napačno priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto, saj pravico do premestitve v skladu z 81. členom pridobi zavarovanec po končani poklicni rehabilitaciji po prvem odstavku 72. tega člena zakona; zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 55. letu starosti in zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Pri tožniku gre za zavarovanca s III. kategorijo invalidnosti, katerega delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za manj kot 50 %. Ob upoštevanju, da tožnik ni sposoben dela opravljati v polnem delovnem času, gre tožniku pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega v skladu z 82. členom ZPIZ-2.
Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ko je po ugotovitvi, da pri tožniku obstoji invalidnost III. kategorije, odločalo tudi o njegovih pravicah iz naslova invalidnosti in odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter s tem ni prekoračilo tožbenega zahtevka. V zahtevku za ugotavljanje invalidnosti I. kategorije so vsebovani tudi zahtevki za ugotovitev nižje (manj) kategorije in s tem tudi zahtevki za uveljavitev ostalih pravic iz naslova invalidskega zavarovanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO – USTAVNO PRAVO
VSL0082292
URS člen 22. ZPP člen 5, 339, 339/2, 339/2-8. OZ člen 121.
splošni zavarovalni pogoji – splošni pogoji za nezgodno zavarovanje oseb – ničnost določila splošnih pogojev – prostovoljno zavarovanje – izključitev obveznosti zavarovalnice – omejitev obsega obveznosti zavarovalnice – sopotnik – neuporaba varnostnega pasu – vzročna zveza – izpodbijanje domneve o vzročni zvezi – pravica do izjave – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
V primeru, ko se sodišče ne odzove v zadostni meri na dejanske trditve in pravna naziranja strank, lahko takšno ravnanje predstavlja kršitev strankine pravice do izjave in s tem absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma 22. člena Ustave Republike Slovenije.
V primeru, da bi sodišče presodilo, da je določilo 4. odstavka 8. člena Splošnih pogojev nično, bo tožnik imel možnost dokazati, da dejstvo, da ni bil pripet z varnostnim pasom, ni v vzročni zvezi z nastalo škodo. Če mu bo to uspelo, bo upravičen do nezmanjšanega zneska zavarovalnine. Gre torej za materialnopravno pomembno vprašanje. Stališče o ničnosti te določbe pa tudi ni očitno neutemeljeno. To izhaja že iz dejstva, da je sodna praksa o tem vprašanju različna.
Toženec je pravilno opravil končno odmero starostne pokojnine na podlagi 391. člena ZPIZ-1 in 294. člena ZPIZ/92 in skladno z določbami ZTPPIZ ter Statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji. Pokojninska osnova je bila pravilno oblikovana na podlagi najugodnejšega 10-letnega povprečja plač od 1982 do 1991 (24. in 25. člen ZTPPIZ). Pokojnina glede na dopolnjenih 35 let pokojninske dobe pa je bila pravilno odmerjena v višini 85 % pokojninske osnove (25. člen Statuta). Toženec je pri končni odmeri opravil tudi revizijo podatkov o plači, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je podatek o plači za leto 1984 pravilno upoštevan, kot izhaja iz matične evidence, podatka za leto 1976 ni bilo mogoče pridobiti, in da je bil pri odmeri akontacije starostne pokojnine napačno upoštevan podatek o plači za leto 1978. Prav ob upoštevanju pravilnih podatkov o plači za to leto je bila končna odmera starostne pokojnine nižja, kot pa je bila na podlagi napačnih podatkov o plači za to leto prej odmerjena akontacija. Ker niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo odločbe, je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek za priznanje višje pokojnine utemeljeno zavrnjen.
začetek postopka osebnega stečaja – stvarna pristojnost – prijava stalnega prebivališča
Resničnosti dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča o prijavljenem stalnem prebivališču v Republiki Sloveniji v času vložitve predloga upnika (23. 12. 2014) pritožnik ne more uspešno izpodbiti zgolj s pritožbenim sklicevanjem, da ima že vrsto let prijavljeno stalno prebivališče v Italiji. V dokaz je namreč predložil zgolj potrdilo matičnega urada Občine Gorica, da ima od 4. 10. 2004 prijavljeno stalno prebivališče v G. na naslovu V. To potrdilo je bilo namreč izdano že 3. 8. 2010, zato ne more imeti nobene dokazne vrednosti glede okoliščine, na katerem naslovu je imel pritožnik prijavljeno stalno prebivališče na dan vložitve predloga upnika, to je več kot štiri leta kasneje. Tudi potrdilo Občine Špeter, Pokrajina Videm, iz katerega izhaja, da je pritožnik na dan 11. 2. 2015 vpisan v register prebivalstva na naslovu S., ne izključuje dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je imel pritožnik dne 23. 12. 2014 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji.
zahteva za zvišanje preživnine – porazdelitev preživninskega bremena – stiki – pogostost stikov – postopek v sporih iz razmerij med starši in otroki – načelo oficialnosti – preiskovalno načelo
Pri porazdelitvi preživninskega bremena je treba upoštevati tudi dejstvo, da je celotna skrb in varstvo na tožničini materi. Le-ta je invalidsko upokojena, kar pomeni, da za delo ni več pridobitno sposobna, medtem ko je toženec star štirideset let in tudi po ugotovitvah sodišča zmožen za vsako delo.
Sodišče bi moralo pri odločanju o porazdelitvi preživninskega bremena upoštevati tudi pogostost stikov. V primeru, da so stiki redki ali pa da jih sploh ni, in ob upoštevanju dejstva, da je tožnica dodeljena v varstvo in vzgojo materi, je porazdelitev preživninskega bremena neustrezna.
SZ-1 člen 89, 103, 103/1, 103/1-4, 104. ZPP člen 5, 212.
odpoved najemne pogodbe za neprofitno stanovanje - odpoved najemne pogodbe iz krivdnih razlogov - kršitev najemne pogodbe - neplačevanje najemnine - zavrnitev dokaznega predloga - zaslišanje stranke - poziv za izpolnitev obveznosti - določitev primernega roka za odpravo kršitve - zamenjava neprofitnega stanovanja ali preselitev
Sodišče prve stopnje z zavrnitvijo toženkinega dokaznega predloga za njeno zaslišanje ni zagrešilo kršitve 5. člena ZPP. Zaslišanje strank namreč predstavlja zgolj dokazno sredstvo, toženki pa je bila zagotovljena pravica do izjavljanja v postopku. Med drugim je v drugi pripravljalni vlogi navedla, da izpolnjuje vse pogodbene obveznosti, kolikor je zavezana in kolikor lahko. Vendar pa toženka ni predložila dokazila o dejanskem plačilu obveznosti iz opomina z dne 15. 10. 2015. Čeprav je bila v skladu z 212. členom ZPP dolžna navesti dejstva, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze tožnika, dejstva o plačilu obveznosti ni konkretizirala.
avtorsko varovana dela - citati - svoboda izražanja - citirni namen - posebni namen za citiranje - nosilec citata - glavno delo - avdiovizualno delo - odlomek - vsebinska interakcija - izkoriščanje tujega dela - vključitev odlomka v svoje delo - materialne avtorske pravice - pravice RTV organizacije
Bistvena pogoja za citat po 51. členu ZASP sta obstoj kreativnega nosilca citata in obstoj citirnega namena.
Citirni namen je podan, če obstaja med glavnim delom in citatom notranja povezava (vsebinska interakcija). Povezava med obema deloma mora biti pri citiranju taka, da je nosilec citata glavno delo, citirano delo pa pomožno, pri čemer je težišče na lastni duhovni stvaritvi glavnega dela. Če nekdo tuje delo pritegne v svojega, da ga okrasi, da z njim zabava ali zaradi tujega dela samega, citirni namen ni izpolnjen, ampak gre za izkoriščanje tujega dela. Citirni namen se ugotavlja vsakič konkretno glede na vrsto, vsebino in namen glavnega dela. Tako pri soočenju, ponazoritvi ali napotitvi pa mora iti za interakcijo dveh avtorskih del. V prvem primeru za negativno, pozitivno ali nevtralno predstavitev, v drugem primeru za pojasnitev, v tretjem primeru pa za opozorilo na citirano delo.