zahteva za zvišanje preživnine – porazdelitev preživninskega bremena – stiki – pogostost stikov – postopek v sporih iz razmerij med starši in otroki – načelo oficialnosti – preiskovalno načelo
Pri porazdelitvi preživninskega bremena je treba upoštevati tudi dejstvo, da je celotna skrb in varstvo na tožničini materi. Le-ta je invalidsko upokojena, kar pomeni, da za delo ni več pridobitno sposobna, medtem ko je toženec star štirideset let in tudi po ugotovitvah sodišča zmožen za vsako delo.
Sodišče bi moralo pri odločanju o porazdelitvi preživninskega bremena upoštevati tudi pogostost stikov. V primeru, da so stiki redki ali pa da jih sploh ni, in ob upoštevanju dejstva, da je tožnica dodeljena v varstvo in vzgojo materi, je porazdelitev preživninskega bremena neustrezna.
spor majhne vrednosti – vrednost spornega predmeta v ponovljenem postopku – pritožbeni razlogi – stroški pravdnega postopka – nasprotna tožba – uspeh v postopku
Kadar v ponovljenem postopku vrednost spornega predmeta ni večja od 2.000,00 EUR in so podani drugi pogoji za uporabo postopka v sporih majhne vrednosti, se ob smiselni uporabi 449. člena ZPP zadeva vodi v sumarnem postopku.
predlog za oprostitev plačila sodnih taks – predlog za odlog ali obročno plačilo sodnih taks – pravna oseba – premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe – poenostavljena prisilna poravnava – trditveno breme predlagatelja – informativni dokaz – nedovoljenost informativnih dokazov – nedovoljene pritožbene novote
Ker so bile trditve tožene stranke omejene le na slabo likvidnostno stanje in prisilno poravnavo, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da te trditve ne omogočajo ugoditve predlogu za obročno plačilo in odlog plačila sodne takse. Sodišče prve stopnje se ni bilo dolžno opredeljevati do stanja na računu tožene stranke in opravljati poizvedb o premoženjskem stanju, ker tožena stranka o teh dejstvih ni podala prav nobenih trditev.
evidenca brezposelnih oseb - prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb, v katerih je bilo odločeno, da se tožnik izbriše iz evidence brezposelnih oseb, ker se določenega dne ni javil na vabilo delodajalca. Presodilo je, da je odločitev tožene stranke pravilna, ker naj bi tožnik zavrnil primerno oziroma ustrezno zaposlitev. Takšna odločitev sodišča je zmotna. Razlogi za izbris iz evidence brezposelnih oseb so določeni v 129. členu ZUTD. Po 6. alineji 129. člena ZUTD zavod preneha voditi osebo v evidenci brezposelnih, če brezposelna oseba odkloni ustrezno ali primerno zaposlitev ali si pri razgovoru za zaposlitev ne prizadeva za pridobitev zaposlitve. Vendar iz izreka izpodbijane prvostopenjske odločbe, potrjene z dokončno odločbo, izhaja, da naj bi bil razlog za izbris neudeležba na razgovoru pri delodajalcu. V obrazložitvi izpodbijane odločbe pa je navedeno, da je tožnik določenega dne odklonil ustrezno zaposlitev. Ker pa se je tožnik javil na razgovor, razlog za prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb, ni podan. Odločba mora po 210. členu ZUP vsebovati tudi izrek in obrazložitev. Iz izreka posamičnega upravnega akta mora izhajati jasna odločitev upravnega organ, ki mora biti tudi utemeljena v obrazložitvi, torej mora biti izrek v skladu z obrazložitvijo odločbe. Vendar pa sodišče nima pravne podlage, da bi v škodo stranke, ki je vložila tožbo, odločitev v izreku popravilo tako, da bi določilo drug razlog za izbris iz evidence, kot ga je določila tožena stranka. Izpodbijana prvostopenjska odločba je nejasna, izrek pa je tudi v nasprotju z obrazložitvijo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnik javil na vabilo delodajalca. Po 11. členu ZUTD pa se šteje, da brezposelna oseba aktivno išče zaposlitev, če se udeležuje zaposlitvenih razgovorov na vabilo delodajalca, zavoda ali drugih izvajalcev ukrepov. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijani upravni odločbi odpravilo.
Sodna praksa je opirajoč se na uzančne določbe res zavzela stališče, da je faktura, ki ji naslovnik ne ugovarja, dokazna listina, upoštevna pri ugotavljanju dejanskega stanja o temelju in višini terjatve. Vendar iz te prakse tudi izhaja, da je kljub temu mogoče zanikanje dejstev, ki jih zainteresirana oseba dokazuje z računom.
Tožnik je izkazal, da je delo po Pogodbi o sodelovanju (za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2012) z dne 1. 11. 2010 in po (ustni) pogodbi za obdobje 2008 – 2010, opravil. Na toženki je bilo, da izkaže, da mu je za delo plačala. Kot rečeno ji ni uspelo dokazati, da je bil dolg toženca „za nazaj“, v času izplačil v letu 2011, že poravnan.
Pravna podlaga za nadaljnjo hrambo obtoženčevega DNK profila odpade šele s pravnomočnostjo oprostilne oziroma zavrnilne sodbe. Vse do takrat je hramba obtoženčevega DNK zakonita in ga je dopustno uporabiti za preizkus bioloških sledi v drugem kazenskem postopku. Policija bi lahko skladno z določbo drugega odstavka 149. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 148. člena ZKP v novem postopku obtožencu upravičeno vzela vzorec DNK, vendar ker se je takrat v okviru zakonite hrambe ta zapis v bazi že nahajal, do tega zgolj iz tega razloga ni prišlo.
začetek postopka osebnega stečaja – stvarna pristojnost – prijava stalnega prebivališča
Resničnosti dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča o prijavljenem stalnem prebivališču v Republiki Sloveniji v času vložitve predloga upnika (23. 12. 2014) pritožnik ne more uspešno izpodbiti zgolj s pritožbenim sklicevanjem, da ima že vrsto let prijavljeno stalno prebivališče v Italiji. V dokaz je namreč predložil zgolj potrdilo matičnega urada Občine Gorica, da ima od 4. 10. 2004 prijavljeno stalno prebivališče v G. na naslovu V. To potrdilo je bilo namreč izdano že 3. 8. 2010, zato ne more imeti nobene dokazne vrednosti glede okoliščine, na katerem naslovu je imel pritožnik prijavljeno stalno prebivališče na dan vložitve predloga upnika, to je več kot štiri leta kasneje. Tudi potrdilo Občine Špeter, Pokrajina Videm, iz katerega izhaja, da je pritožnik na dan 11. 2. 2015 vpisan v register prebivalstva na naslovu S., ne izključuje dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je imel pritožnik dne 23. 12. 2014 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji.
Premoženje je vezano na osebo in zato ta (fizična) oseba, četudi je bila kot samostojni podjetnik iz sodnega registra izbrisana, še vedno odgovarja za obveznosti, ki so nastale pri opravljanju gospodarskega podjema.
Dejstvo, ali je obstajalo dovoljenje tožeče stranke za demontažo sporne zračne cevi iz njenega vozila, je za predmetni spor nedvomno pravno relevantno. Tožena stranka z njim namreč smiselno uveljavlja, da je temelj vtoževane terjatve pogodbeni (in ne obogatitveni, kot navaja tožnica) - da se je s tožečo stranko dogovorila o nakupu rabljene in večkrat „štukane“ cevi za zrak (katero pa je ji je tudi že v celoti plačala). In ker dokaz z zaslišanjem priče B. B. (ki naj bi bil prisoten pri demontaži sporne cevi) ni tak, da bi bil očitno neprimeren ali da bi dokazoval nekaj, kar bi že bilo dokazano, bi ga po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje moralo izvesti. Še posebej, ker je dokazno oceno toženčeve izpovedbe utemeljilo s tem, da je manj verodostojna in da tudi ni podprta z drugimi (navedbami in) dokazi (kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, je prvostopenjsko sodišče o neobstoju dovoljenja za odvzem cevi sklepalo zgolj na podlagi zaslišanja strank in pri tem obrazložilo, da je izpovedba tožeče stranke prepričljivejša).
sklep o prodaji – upravičenje do pritožbe – predkupna pravica – zavrženje pritožbe
ZFPPIPP v 331. členu ne daje pritožbenega upravičenja za izpodbijanje sklepa o prodaji drugim osebam, ki niso stranke postopka. Nobeden od pritožnikov v svojih pritožbah ne zatrjuje, da je na podlagi prijavljene terjatve v stečajnem postopku nad dolžnikom pridobil položaj stranke v postopku. Pritožnica C. s.p. se je v pritožbi sicer sklicevala na svoja vlaganja v najeti poslovni prostor. Vendar v pritožbi ni zatrjevala, da bi tovrstno terjatev iz naslova povrnitve vlaganj prijavila v postopku stečaja nad dolžnikom. Tudi iz odgovorov upraviteljice na pritožbi obeh pritožnikov izhaja, da nobeden od pritožnikov v stečajnem postopku nad dolžnikom ni prijavil svojih terjatev do stečajnega dolžnika.
IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0081191
ZUstS člen 43, 44. OZ člen 131, 1060. ZOR člen 277. ZIZ člen 54, 55, 55-8, 56, 138, 138/1. ZPP člen 2, 341.
zamudne obresti – izterjava zakonskih zamudnih obresti – sklep o izvršbi – izvršba na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet – organizacija za plačilni promet – obveznosti organizacije za plačilni promet – odškodninska odgovornost organizacije za plačilni promet – podlage odškodninske odgovornosti – protipravnost – odločba Ustavnega sodišča – pravilo ne ultra alterum tantum – pravne posledice odločitve – učinkovanje odločbe Ustavnega sodišča – ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi – razlogi za ugovor – ugovor po izteku roka – prenehanje terjatve
Čeprav podlage za izterjavo zamudnih obresti ne predstavlja le sklep o izvršbi, temveč tudi zakon, to ne pomeni, da lahko organizacija za plačilni promet na podlagi zakonskih določb (oziroma učinka, ki je posledica razveljavitve zakona ob intervenciji Ustavnega sodišča) posega ali omejuje izvršbo ob upoštevanju take ureditve. Obveznost organizacije za plačilni promet je (fiksno) določena v 138. členu ZIZ in naslednjih členih. Prvi odstavek 138. člena ZIZ določa, da s sklepom o izvršbi na denarna sredstva sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet, naloži sodišče organizaciji za plačilni promet naj blokira dolžnikova sredstva na vseh računih v višini obveznosti iz sklepa o izvršbi in po pravnomočnosti sklepa ta znesek izplača upniku.
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/2, 11/3, 11/4, 11/5. ZPP člen 212.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – pogoji za oprostitev plačila sodnih taks – pravna oseba – premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe – trditveno in dokazno breme – kratkoročna sredstva – kratkoročne finančne naložbe – bilanca stanja – izkaz poslovnega izida – prisilna poravnava
Ker je očitno, da tožeča stranka s sredstvi za plačilo sodne takse v tem postopku razpolaga, so nerelevantne povsem splošne pritožbene navedbe o teku postopka prisilne poravnave kot „indicu“ tožničine prezadolženosti in nelikvidnosti.
Ker stranka sama ni predložila računovodskih izkazov za leti 2015 in 2016 (oziroma jih ni objavila na AJPES), ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu.
ZIKS člen 145. Odlok AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile člen 1, 1/1, 1/1-1, 1/1-2.
odvzem premoženja – zaplemba premoženja – vrnitev zaplenjenega premoženja – odprava krivic – odvzem premoženja s sodbo vojaškega sodišča – odlok AVNOJ – prehod premoženja v državno last
Sodišče prve stopnje je relevantne odločbe in vpise ocenilo ter zaključilo, da je premoženje, ki je predmet tega postopka, prešlo v državno last (že) na podlagi 1. oziroma 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ, to je že 6. 2. 1945. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča to izhaja iz Odločbe Okrajne zaplembene komisije v Kranju z dne 26. 2. 1946, kar pomeni, da upravičenec v trenutku izdaje sodbe vojaškega sodišča z dne 22. 8. 1945 ni bil več lastnik spornega premoženja.
ZPP člen 264, 266. ZIZ člen 270, 270/1, 272, 272/1.
ugotovitev obsega skupnega premoženja – zavarovanje dokazov – vpogled v sef – trditveno in dokazno breme – informativni dokaz – začasna odredba
Tožničin predlog za zavarovanje dokaza temelji na posplošenih trditvah o tem, da obstaja verjetnost, da se v sefu nahaja del skupnega premoženja pravdnih strank. V okviru postopka za zavarovanje dokazov sodišče ne opravlja poizvedb in išče trditev za tožečo stranko, ki jih bo nato zatrjevala v tem postopku, saj bi s tem obšlo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Zato gre za dokaz informativne narave, ki bi bil dovoljen le, če stranka ne more poznati dejstev, ki bi jih sicer morala zatrjevati na podlagi trditvenega bremena.
ZIZ člen 38, 38/6, 64, 64/1, 82. SPZ člen 11. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja člen 76, 76/5.
izvršilni stroški - ugovor tretjega - stroški ugovora tretjega - odsotnost upnika z rubeža premičnin - upoštevanje pravic drugih oseb na zarubljeni stvari - domneva lastninske pravice - prometno dovoljene - leasing - neutemeljeno povzročeni stroški - umik predloga za izvršbo po ugovoru tretjega
Iz načela domneve lastništva izhaja, da se domneva, da je lastnik stvari tisti, ki ima stvar v svoji neposredni posesti. Vendar pritožnik pravilno opozarja, da je bilo že ob rubežu jasno (s stopnjo velike verjetnosti), da se posega na premično stvar, na kateri ima tretji verjetno pravico, ki preprečuje izvršbo. Iz zapisnika o opravljenem izvršilnem dejanju z dne 10. 6. 2014 namreč izhaja, da je izvršitelj na zapisnik zapisal opombo, da je dolžnik uporabnik vozila, dejanski lastnik pa je L. d.o.o. Drži sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da upnik pri izvršilnem dejanju ni bil prisoten, vendar to ne more iti v breme tretjega. Morebitna upnikova odsotnost ne more voditi k ustavitvi izvršbe (primerjaj tretji odstavek 82. člena ZIZ, veljavnega ob uveljavitvi ZIZ), ne pomeni pa, da njegova odsotnost nima drugih posledic, na primer stroškovnih. Iz prometnega dovoljenja je namreč izhajalo drugačno lastninsko stanje kot pa ga je pokazalo posestno stanje.
Za pisanje, ki mora biti vročeno osebno, ne more biti relevantno nadomestno vročanje s fikcijo vročitve ob dejanskem stanju, da toženec na naslovu sploh ne biva.
Ni vsako opuščanje dolžnosti prijave stalnega prebivališča zloraba procesnih pravic. Tožena stranka se ni naenkrat napotila v Rusko federacijo, ampak tam že stalno dejansko biva dolga leta. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe ZPP in dovolilo obnovo.
POGODBENO PRAVO – VARSTVO POTROŠNIKOV – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0071279
OZ člen 458, 462. ZVPot člen 37b, 37b/3. ZPP člen 347, 264, 264/1.
samovžig motorja kot posledica skrite napake v električni napeljavi – odgovornost prodajalca za stvarne napake – stvarna napaka – nezmožnost ugotovitve vzroka za samovžig – objektivna dokazna stiska – uporaba nižjega dokaznega standarda – dokazni standard verjetnosti – obstoj stvarne napake v času izročitve motorja ali obstoj vzroka pred njegovo izročitvijo – nepopolno izvedensko mnenje – možnost dopolnitve izvedenskega mnenja na pritožbeni obravnavi – odklonitev plačila predujma – nezadostitev dokaznemu bremenu – zavarovanje dokaza
Tožnik je s stopnjo verjetnosti izkazal, da je samovžig motorja posledica skrite napake v električni napeljavi, ki je privedla do kratkega stika žic s šasijo. Vendar to za uspeh s tožbenim zahtevkom ne zadošča. Dokazati bi namreč moral tudi, da je skrita napaka v električni napeljavi, ki je povzročila kratek stik, obstajala že v času izročitve motornega kolesa oziroma da je do kratkega stika prišlo zaradi vzroka, ki je obstajal pred izročitvijo in ni le posledica redne obrabe ali naključja, nastalega po prehodu nevarnosti, za kar toženka ne odgovarja (458. člena OZ in tretji odstavek 37.b člena ZVPot).
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO
VSL0082312
ZPP člen 8, 227, 286, 286/1, 286/4, 337. OZ člen 5, 104, 105, 771, 773. ZZZDR člen 56, 56/2.
prekluzija – nasprotovanje novim dokazov – pogoj nekrivde – izročitev listine – pravica do izjave – indic – opredelitev do indicev – ugovor pobota – prosta dokazna ocena – pomanjkljiva dokazna ocena – pasivna legitimacija – kupna pogodba – rok za plačilo kupnine – fiksen rok – nakazilo – skupno premoženje – pogodba v zvezi s skupnim premoženjem – solidarna odgovornost – rok za izpolnitev kot bistvena sestavina pogodbe – pravočasnost ugovora
Sodišče mora pravila o prekluziji uporabiti ne glede na to, ali se (nasprotna) stranka nanje sklicuje ali ne. V konkretnem primeru zato ni relevantno, ali je tožnica ugovarjala vsem na novo predloženim dokazom ali le posameznemu od njih.
Indici sami po sebi sicer niso pravno relevantni, jih pa sodišče ugotavlja, ker na njihovi podlagi (lahko) sklepa o (ne)obstoju dejstva, ki je pravno relevantno. V konkretnem primeru, ko je sodišče izpovedbe strank, kot edine neposredne dokaze o trditvah, zakaj in na kakšni podlagi je bil denar s tožničinega računa dvignjen ter o tem, ali je bil tožnici izročen, ocenilo kot enako verodostojne, indicem nedvomno ni mogoče pripisati nepomembnosti oziroma očitne neutemeljenosti. Na povzete navedbe tožencev bi zato sodišče prve stopnje moralo odgovoriti. Ker tega ni storilo, je poseglo v pravico do izjave obeh tožencev.
Ugovor pobota je mogoč tudi po prvem naroku brez nadaljnjih pogojev, če to ni povezano z novimi trditvami o dejstvih, sicer pa ob pogoju nekrivde. To pa bo, kot objektivno novo dejstvo, vedno izkazano, če so se pogoji za pobot medsebojnih terjatev tožnika in toženca izpolnili med pravdo.
Temeljno sporočilo 8. člena ZPP ni prostost dokazne ocene v smislu intimnega prepričanja, marveč k racionalni argumentaciji zavezana dokazna ocena. Obrazložitev mora biti takšna, da izčrpno in poglobljeno ter z razumno argumentacijo prepriča stranke in sodišče druge stopnje
Tisto, kar je bilo nakazano na račun, pa čeprav skladno s pogodbo, nato pa brez naročila in vednosti imetnika računa takoj vzeto nazaj, ne more šteti za pravilno izpolnitev. Nakazila in dviga kupnine v takšnem primeru ni mogoče presojati ločeno.
Ni relevantno, da je pogodbo, s katero je bilo skupno premoženje pridobljeno, sklenil le eden od zakoncev. Za zahtevek, ki ima podlago v trditvi, da kupnina po sklenjeni kupni pogodbi ni bila plačana, je zato (tudi) drugi toženec pasivno (stvarno) legitimiran, odgovornost tožencev pri tem pa je nerazdelna (solidarna).
Pritožnika (vsaj smiselno) trdita, da je bil rok za izpolnitev kupne pogodbe bistvena sestavina pogodbe. Ker gre za materialnopravni ugovor, ta, če ima podlago v pravočasno zatrjevanih dejstvih, ni prepozen, čeprav sta ga toženca prvič postavila v pritožbi.
V teoriji in sodni praksi je sprejeto stališče, da samo določitev natančnega časa, ko je treba izpolnitev opraviti, ne zadošča za zaključek, da je rok bistvena sestavina pogodbe. Bistveno namreč ni to, da je čas izpolnitve natančno določen, ampak to, ali je izpolnitveni rok tako pomemben, da pogodba sicer ne bi bila sklenjena, saj kasnejša izpolnitev za stranko nima nobenega pomena.
ZFPPIPP člen 103, 103/4, 103/4-1. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških člen 5, 5/1, 5/6.
nagrada upravitelja – nadomestilo za izdelavo otvoritvenega nadomestila – osnova za izračun nadomestila
Glede na podatke v otvoritvenem poročilu upravitelja o ocenjeni vrednosti premoženja stečajnega dolžnika prvostopenjsko sodišče ni imelo pravne podlage za odmero nadomestila za izdelavo otvoritvenega poročila zgolj v višini najnižjega nadomestila, kot je določeno v šestem odstavku 5. člena Pravilnika. Ta znesek namreč predstavlja zagotovljen znesek, ki pripada upravitelju ne glede na merila iz preglednice po prvem odstavku 5. člena Pravilnika. Najnižje nadomestilo za izdelavo otvoritvenega poročila v osebnem stečaju pripada upravitelju v postopku, v katerem je vrednost premoženja, ki sodi v stečajno maso, nižja od 23.675,00 EUR. Ob upoštevanju navedene vrednosti nepremičnin stečajnega dolžnika v otvoritvenem poročilu (91.100,00 EUR), je predlagana višina nadomestila upravitelja v predlogu predračuna stroškov stečajnega postopka v znesku 1.859,82 EUR, skladna z merilom iz II. točke preglednice iz prvega odstavka 5. člena Pravilnika (1.420,50 EUR + 1 % od 43.932,00 EUR).
Odmera nadomestila za izdelavo otvoritvenega poročila ni vezana na višino odmerjenega predujma, temveč na merila iz prvega odstavka 5. člena Pravilnika.