ZPP člen 66, 89, 89/1, 89/1-1, 118, 118/2, 200, 200/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja - sodna razveza
Tožena stranka ni dosledno uporabila kriterija za določitev presežnega delavca (kriterij delovnih izkušenj delavca), ki ga je sama določila in ga tudi ni uporabila enako pri vseh kandidatih. Zato je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni dokazala pravilne uporabe kriterija. Ker torej tožena stranka ni dokazala, da je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani tožene stranke prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo nezakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, posledično pa mu je utemeljeno prisodilo vtoževane pravice iz delovnega razmerja, do katerih je bil tožnik upravičen.
Če se delavec po nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaposli pri drugem delodajalcu za polovični delovni čas (in s tem zmanjšuje škodo, ki mu je nastala zaradi protipravnega ravnanja delodajalca), to ni ovira za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem odločitve sodišča prve stopnje in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja do polnega delovnega časa.
SPZ člen 12. ZPP člen 158. ZVO-1 člen 149, 149/3. Uredba metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja člen 16, 17.
plačilo omrežnine za vodovodni priključek - zahteva za spremembo velikosti priključka - omejitev lastninske pravice - stroškovna posledica v primeru umika tožbe zaradi izpolnitve zahtevka - nastanek nepotrebnih dodatnih stroškov
Lastnik stvari oziroma imetnik druge pravice je omejen z enakimi pravicami drugih. Lastninsko in druge stvarne pravice je treba izvrševati v skladu s temeljnimi načeli SPZ, njihovim namenom in z naravo stvari (12. člen SPZ). Lastninska pravica tožene stranke je v konkretnem primeru omejena z obveznostjo izvajalca obvezne gospodarske javne službe, da zagotavlja obratovanje javnega vodovoda in da ji zagotavlja oskrbo s pitno vodo iz javnega vodovoda. S tem pa ni kršena ustavna pravica tožene stranke do uživanja lastnine in svobodne gospodarske pobude. S prevalitvijo negativne stroškovne posledice na tožečo stranko, če tožbe ne umakne takoj po izpolnitvi zahtevka s strani tožene stranke (158. člen ZPP), se skuša preprečiti nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. V konkretnem primeru je med delno izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe sicer prišlo do doplačila sodne takse za postopek, vendar zaradi tega niso nobeni stranki nastali kakršnikoli nepotrebni dodatni stroški.
znižanje preživnine – pogoji za znižanje preživnine – spremenjene okoliščine
Tožnik ni dokazal spremenjenih okoliščin glede svojega premoženjskega stanja v primerjavi z obdobjem, na podlagi katerega mu je preživnina za hčerki določena.
Do prehoda koristi in do prikrajšanja v konkretnem primeru ni prišlo z zaključkom vlaganj, ampak šele z izročitvijo nepremičnin tožnici, zaradi česar je zastaralni rok pričel teči 21. 7. 2014, ter je bila tožba vložena pravočasno (4. 6. 2014), ugovor zastaranja pa ni utemeljen.
Tožnik je izkazal, da je delo po Pogodbi o sodelovanju (za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2012) z dne 1. 11. 2010 in po (ustni) pogodbi za obdobje 2008 – 2010, opravil. Na toženki je bilo, da izkaže, da mu je za delo plačala. Kot rečeno ji ni uspelo dokazati, da je bil dolg toženca „za nazaj“, v času izplačil v letu 2011, že poravnan.
prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države – overitev lažne vsebine – uvedba preiskave – pripoznanje zakonskih znakov po KZ-1A in KZ-1B – izvršitvene oblike kaznivega dejanja – organiziranje nezakonitega preseljevanja – presoja kazenskega zakona – utemeljen sum – delna ugoditev pritožbi – sprememba sklepa
Organiziranja prehajanja meje s preslepitvijo pristojnih organov glede pravega namena vstopa na ozemlje RS in zakonskega znaka kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1B ni mogoče šteti kot nove izvršitvene oblike, ki po KZ-1A ne bi bila kazniva, saj je navedeno izvršitveno obliko mogoče subsimirati tudi pod način izvršitve „kako drugače organizira nezakonito preseljevanje“.
Tožnik je do dneva uveljavitve pravice do pokojnine dopolnil 63 let in 1 mesec starosti in 30 let in 15 dni pokojninske dobe in mu je bila kot invalidu III. kategorije invalidnosti s pravico do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na ustrezno delo priznana pravica do starostne pokojnine, upoštevaje 36. člen ZPIZ-1 v zvezi s 394. členom ZPIZ-2. V 394 členu ZPIZ-2 je določeno varstvo pričakovanih pravic za brezposelne, delovne invalide in prejemnike poklicne pokojnine. Kljub vložitvi zahteve v času veljavnosti ZPIZ-2 je za delovne invalide ob izpolnjevanju pogojev, določenih v četrtem odstavku 394. člena ZPIZ-2, določeno, da se lahko upokojijo po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, torej po določbah ZPIZ-1. Ker gre v konkretnem primeru za upokojitev po določbah prej veljavnega zakona, to je ZPIZ-1, je toženec tožniku pravilno odmeril pokojnino v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Starostna pokojnina je odmerjena od pravilne pokojninske osnove, pri čemer je bila pokojninska osnova v skladu s 3. odstavkom 391. člena ZPIZ-2 pravilno preračunana s faktorjem 0,732. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril starostno pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu starostna pokojnina odmerila v višjem znesku.
evidenca brezposelnih oseb - prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb, v katerih je bilo odločeno, da se tožnik izbriše iz evidence brezposelnih oseb, ker se določenega dne ni javil na vabilo delodajalca. Presodilo je, da je odločitev tožene stranke pravilna, ker naj bi tožnik zavrnil primerno oziroma ustrezno zaposlitev. Takšna odločitev sodišča je zmotna. Razlogi za izbris iz evidence brezposelnih oseb so določeni v 129. členu ZUTD. Po 6. alineji 129. člena ZUTD zavod preneha voditi osebo v evidenci brezposelnih, če brezposelna oseba odkloni ustrezno ali primerno zaposlitev ali si pri razgovoru za zaposlitev ne prizadeva za pridobitev zaposlitve. Vendar iz izreka izpodbijane prvostopenjske odločbe, potrjene z dokončno odločbo, izhaja, da naj bi bil razlog za izbris neudeležba na razgovoru pri delodajalcu. V obrazložitvi izpodbijane odločbe pa je navedeno, da je tožnik določenega dne odklonil ustrezno zaposlitev. Ker pa se je tožnik javil na razgovor, razlog za prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb, ni podan. Odločba mora po 210. členu ZUP vsebovati tudi izrek in obrazložitev. Iz izreka posamičnega upravnega akta mora izhajati jasna odločitev upravnega organ, ki mora biti tudi utemeljena v obrazložitvi, torej mora biti izrek v skladu z obrazložitvijo odločbe. Vendar pa sodišče nima pravne podlage, da bi v škodo stranke, ki je vložila tožbo, odločitev v izreku popravilo tako, da bi določilo drug razlog za izbris iz evidence, kot ga je določila tožena stranka. Izpodbijana prvostopenjska odločba je nejasna, izrek pa je tudi v nasprotju z obrazložitvijo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnik javil na vabilo delodajalca. Po 11. členu ZUTD pa se šteje, da brezposelna oseba aktivno išče zaposlitev, če se udeležuje zaposlitvenih razgovorov na vabilo delodajalca, zavoda ali drugih izvajalcev ukrepov. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijani upravni odločbi odpravilo.
kreditna pogodba – sodna poravnava – solidarni dolžnik – pravila vračanja – kdaj se ne more zahtevati vrnitev – pravica izpolnitelja do povračila
Ko gre za pogodbeno solidarno obveznost ne pridejo v poštev pri vračunanju plačanega določbe 191. člena OZ. V konkretnem primeru pridejo v poštev določbe 404. člena OZ glede pravice izpolnitelja do povračila, ki določajo, da ima dolžnik, ki je izpolnil obveznost, pravico zahtevati od vsakega sodolžnika, da mu povrne del obveznosti, ki pade nanj.
zaslišanje strank – dokaz z zaslišanjem strank – neodziv na vabilo na zaslišanje – možnost obravnavanja pred sodiščem – vrnitev v prejšnje stanje – pogoji za procesni pobot
Sodišče prve stopnje je pravilno opravilo narok le v navzočnosti tožeče stranke; v skladu z določbo drugega odstavka 262. člena ZPP pa je imelo tudi podlago, da presodi glede na vse okoliščine, kakšen pomen ima to, da zakoniti zastopnik toženca ni prišel na zaslišanje. Sodišče je tožencu dalo možnost, da se v postopku izjavi o relevantnih dejstvih, da odgovori na trditve tožeče stranke in da je navzoč tudi pri zaslišanju zakonitega zastopnika tožeče stranke. Če teh možnosti ni izkoristil v skladu s pravili in ustreznimi opozorili v vabilih in drugih pozivih sodišča, pomeni, da se jim je sam odpovedal in jih zato v pritožbi zoper sodbo neuspešno uveljavlja. Nobeni prisilni ukrepi za zagotovitev navzočnosti stranke na naroku niso v pravdnem postopku dovoljeni zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje, zato pritožnik nima prav, da mora sodišče v vsakem primeru stranko zaslišati.
Pritožnik ni konkretiziral procesne kršitve v zvezi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, zakaj trditev toženca ni bilo mogoče obravnavati kot procesnega pobota, zato na navedeni očitek tudi ni mogoče konkretno odgovoriti.
avtorsko varovana dela - citati - svoboda izražanja - citirni namen - posebni namen za citiranje - nosilec citata - glavno delo - avdiovizualno delo - odlomek - vsebinska interakcija - izkoriščanje tujega dela - vključitev odlomka v svoje delo - materialne avtorske pravice - pravice RTV organizacije
Bistvena pogoja za citat po 51. členu ZASP sta obstoj kreativnega nosilca citata in obstoj citirnega namena.
Citirni namen je podan, če obstaja med glavnim delom in citatom notranja povezava (vsebinska interakcija). Povezava med obema deloma mora biti pri citiranju taka, da je nosilec citata glavno delo, citirano delo pa pomožno, pri čemer je težišče na lastni duhovni stvaritvi glavnega dela. Če nekdo tuje delo pritegne v svojega, da ga okrasi, da z njim zabava ali zaradi tujega dela samega, citirni namen ni izpolnjen, ampak gre za izkoriščanje tujega dela. Citirni namen se ugotavlja vsakič konkretno glede na vrsto, vsebino in namen glavnega dela. Tako pri soočenju, ponazoritvi ali napotitvi pa mora iti za interakcijo dveh avtorskih del. V prvem primeru za negativno, pozitivno ali nevtralno predstavitev, v drugem primeru za pojasnitev, v tretjem primeru pa za opozorilo na citirano delo.
zahteva za zvišanje preživnine – porazdelitev preživninskega bremena – stiki – pogostost stikov – postopek v sporih iz razmerij med starši in otroki – načelo oficialnosti – preiskovalno načelo
Pri porazdelitvi preživninskega bremena je treba upoštevati tudi dejstvo, da je celotna skrb in varstvo na tožničini materi. Le-ta je invalidsko upokojena, kar pomeni, da za delo ni več pridobitno sposobna, medtem ko je toženec star štirideset let in tudi po ugotovitvah sodišča zmožen za vsako delo.
Sodišče bi moralo pri odločanju o porazdelitvi preživninskega bremena upoštevati tudi pogostost stikov. V primeru, da so stiki redki ali pa da jih sploh ni, in ob upoštevanju dejstva, da je tožnica dodeljena v varstvo in vzgojo materi, je porazdelitev preživninskega bremena neustrezna.
Pravna podlaga za nadaljnjo hrambo obtoženčevega DNK profila odpade šele s pravnomočnostjo oprostilne oziroma zavrnilne sodbe. Vse do takrat je hramba obtoženčevega DNK zakonita in ga je dopustno uporabiti za preizkus bioloških sledi v drugem kazenskem postopku. Policija bi lahko skladno z določbo drugega odstavka 149. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 148. člena ZKP v novem postopku obtožencu upravičeno vzela vzorec DNK, vendar ker se je takrat v okviru zakonite hrambe ta zapis v bazi že nahajal, do tega zgolj iz tega razloga ni prišlo.
Tožnik je vložil vlogo za odpis dolga, ki je nastal zaradi neupravičeno prejete denarne socialne pomoči. Tožnikova vloga se nanaša na vlogo, določeno v 44. členu ZUPJS, o kateri pa toženec meritorno ni odločil, pač pa je potem, ko je bil dolg avtomatično poplačan, izdal izpodbijani sklep o ustavitvi postopka. Za takšno postopanje pa toženec ni imel podlage ne v ZUPJS in ne v določbah ZUP. Kot je določeno v 7. odstavku 44. člena ZUPJS, vlogo za odpis oziroma delni odpis oseba vloži pri Centru za socialno delo. Center za socialno delo na podlagi podatkov iz svojih zbirk podatkov in podatkov iz zbirk podatkov drugih organov ter predloženih dokazov osebe poda mnenje in ga skupaj z vlogo v 20 dneh od prejema popolne vloge pošlje v odločitev ministrstvu. Že iz citirane določbe izhaja, da je o vlogi za odpis dolžno odločiti ministrstvo po postopku, določenem v ZUP, sam dolg pa se odpiše po kriterijih za odpis davčnega dolga davčnim zavezancem - fizičnim osebam. Če je bil postopek začet na zahtevo stranke, pristojni organ izda sklep, da se
postopek ustavi, samo v primeru, če stranka umakne svojo zahtevo. V postopku, ki se je uvedel na zahtevo stranke, z zahtevkom razpolaga stranka. Stranka, ki je z vložitvijo formalne zahteve dala pobuda za uvedbo postopka, z umikom te zahteve preklicuje pobudo za uvedbo postopka, zato se mora postopek ustaviti, ne da bi bilo o stvari meritorno odločeno. Ustavitev upravnega postopka pomeni formalni konec postopka. Ker v konkretnem primeru ne gre za nobeno od takšnih dejanj tožnika, že iz tega razloga toženec ni imel podlage za postopanje po 135. členu ZUP, pač pa bi moral odločiti o tožnikovi zahtevi za odpis dolga, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo odločbo tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.
ZFPPIPP člen 103, 103/4, 103/4-1. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških člen 5, 5/1, 5/6.
nagrada upravitelja – nadomestilo za izdelavo otvoritvenega nadomestila – osnova za izračun nadomestila
Glede na podatke v otvoritvenem poročilu upravitelja o ocenjeni vrednosti premoženja stečajnega dolžnika prvostopenjsko sodišče ni imelo pravne podlage za odmero nadomestila za izdelavo otvoritvenega poročila zgolj v višini najnižjega nadomestila, kot je določeno v šestem odstavku 5. člena Pravilnika. Ta znesek namreč predstavlja zagotovljen znesek, ki pripada upravitelju ne glede na merila iz preglednice po prvem odstavku 5. člena Pravilnika. Najnižje nadomestilo za izdelavo otvoritvenega poročila v osebnem stečaju pripada upravitelju v postopku, v katerem je vrednost premoženja, ki sodi v stečajno maso, nižja od 23.675,00 EUR. Ob upoštevanju navedene vrednosti nepremičnin stečajnega dolžnika v otvoritvenem poročilu (91.100,00 EUR), je predlagana višina nadomestila upravitelja v predlogu predračuna stroškov stečajnega postopka v znesku 1.859,82 EUR, skladna z merilom iz II. točke preglednice iz prvega odstavka 5. člena Pravilnika (1.420,50 EUR + 1 % od 43.932,00 EUR).
Odmera nadomestila za izdelavo otvoritvenega poročila ni vezana na višino odmerjenega predujma, temveč na merila iz prvega odstavka 5. člena Pravilnika.
OZ člen 120, 120/1. Splošni pogoji za dobavo in odjem toplote in hladu iz distribucijskega omrežja za geografsko območje Mestne Občine Ljubljana člen 37, 44.
dobava toplotne energije – sprememba lastništva – sprememba odjemalca – splošni pogoji – obvestilo o spremembi odjemalca
Pravni prednik tožene stranke je na podlagi 37. člena Splošnih pogojev obvestil tožnico o spremembi odjemalca. Nenazadnje pa je tožnica dobavljala toženi stranki toplotno energijo v poslovne prostore v obdobju, v katerem zatrjuje, da je bila lastnica poslovnih prostorov. S tem pa je tožena stranka vstopila v poslovno razmerje s tožečo stranko (44. člen Splošnih pogojev) in je tako prevzela tudi obveznost, da tožečo stranko obvesti o spremembi odjemalca v 15 dneh po nastali spremembi. Do prejema tega obvestila pa je za obveznosti zavezan dosedanji odjemalec, ne glede na dejansko izkazan prenos lastninske pravice.
Toženec je pravilno opravil končno odmero starostne pokojnine na podlagi 391. člena ZPIZ-1 in 294. člena ZPIZ/92 in skladno z določbami ZTPPIZ ter Statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji. Pokojninska osnova je bila pravilno oblikovana na podlagi najugodnejšega 10-letnega povprečja plač od 1982 do 1991 (24. in 25. člen ZTPPIZ). Pokojnina glede na dopolnjenih 35 let pokojninske dobe pa je bila pravilno odmerjena v višini 85 % pokojninske osnove (25. člen Statuta). Toženec je pri končni odmeri opravil tudi revizijo podatkov o plači, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je podatek o plači za leto 1984 pravilno upoštevan, kot izhaja iz matične evidence, podatka za leto 1976 ni bilo mogoče pridobiti, in da je bil pri odmeri akontacije starostne pokojnine napačno upoštevan podatek o plači za leto 1978. Prav ob upoštevanju pravilnih podatkov o plači za to leto je bila končna odmera starostne pokojnine nižja, kot pa je bila na podlagi napačnih podatkov o plači za to leto prej odmerjena akontacija. Ker niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo odločbe, je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek za priznanje višje pokojnine utemeljeno zavrnjen.
spor majhne vrednosti – pravnomočna odločitev o tožbenem zahtevku – pravnomočnost – res iudicata – pravnomočno razsojena stvar – litispendenca – izpolnitev pogodbenih obveznosti – plačilo stroškov oskrbnine v vrtcu
Z odločitvijo v zadevi prvostopenjsko sodišče ni odločilo o tožbenem zahtevku, saj mu ni ugodilo ali ga zavrnilo, pač pa je tožbo zavrglo. Zato nova tožba tožeče stranke ni vezana na prepoved iz drugega odstavka 319. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti.
V konkretnem primeru ocena invalidnosti ni mogoča, ker pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno. Ni namreč objektivizirane medicinske dokumentacije, da bi v skladu s splošnim delom definicije iz 1. odstavka 63. členom ZPIZ-2 sploh bilo mogoče ugotavljati, ali gre pri tožnici dejansko za takšne spremembe v njenem zdravstvenem stanju, da jih z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije več ni mogoče odpraviti. Z izpodbijano sodbo je zato tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih upravnih aktov z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti utemeljeno zavrnjen.