prekinitev zapuščinskega postopka – oporočno dedovanje – napotitev na pravdo – manj verjetna pravica – spor o vsebini oporoke – obseg podedovanega premoženja
Ker je med dedinjama spor o vsebini oporoke, je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je postopek prekinilo in dedinjo napotilo na pravdo. Pravilno je napotilo na pravdo tisto dedinjo, katere pravico ocenjuje za manj verjetno. Manj verjetna je pravica dedinje, ki trdi, da ji zapustnica zapušča še vse ostale nepremičnine, katerih ni navedla v oporoki.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL0066241
ZP-1 člen 22, 31, 31/3. ZPrCP člen 46, 46/5, 46/5-5.
izrekanje sankcij mladoletnikom - izrekanje kazenskih točk v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja - prekoračitev najvišje dovoljene hitrosti
Stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu se izreče mladoletniku, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, oziroma ki mu je začasno odvzeto vozniško dovoljenje, za prekršek, za katerega so kazenske točke predpisane v materialnem predpisu, ki določa prekršek.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - nezakonitost odpovedi - denarno povračilo - višina - opozorilo pred kršitvijo
Tožena stranka tožniku ni vročila niti ni poskušala vročiti opozoril pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, tožnik pa s kršitvami v teh opozorilih ni bil seznanjen. Ker tožena stranka ni izpolnila procesne predpostavke za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in je postopek izvedla nezakonito ter v nasprotju z določbo 1. odstavka 85. člena ZDR-1 (ki delodajalcu nalaga dolžnost pisnega opozorila delavca na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila), je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.
Pri predpravdnem pobotanju stranka ugovarja tožbenemu zahtevku s tem, da navaja dejstva v smeri, da je terjatev, ki se uveljavlja s tožbo, ugasnila. Pri procesnem pobotu pa gre za uveljavljanje nasprotnega zahtevka v obrambne namene, zato veljajo pravila o litispendenci lahko le glede procesne izjave stranke, s katero se uveljavlja procesno pobotanje. Pri predpravdnem pobotanju takšnega zahtevka ni (gre zgolj za materialni ugovor v smeri ugasle terjatve po tožbi), kar pomeni, da v konkretnem primeru niso podani pogoji za eventualno kopičenje nasprotnih zahtevkov v obrambne namene.
Tožnik je zahteval ugotovitev, da za sprejem sklepa, s katerim je razrešen s funkcije člana uprave (agencije), niso bili podani razlogi za razrešitev. Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbo pravilno zavrglo, saj ne gre za t. i. vmesni ugotovitveni zahtevek iz tretjega odstavka 181. člena ZPP, temveč zgolj za ugotovitev dejstva, glede česar pa tožnik nima pravnega interesa.
Ker je bilo o tožnikovi razrešitvi pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja do dne sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, reparacijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za to obdobje, vključno s plačilom denarnega nadomestila po 118. členu ZDR-1.
Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prisodilo odpravnino po določbi 2. člena aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi, v kateri je bilo določeno, da pripada tožniku v primeru predčasne razrešitve odpravnina v višini petine povprečne mesečne bruto plače, kot jo je prejemal do svoje razrešitve, za vsak polni mesec, ki je ostal do izteka dobe imenovanja na položaj.
pogojna obsodba – postopek za preklic pogojne obsodbe – preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti – posebni pogoj – izpolnitev posebnega pogoja – nadomestna izpolnitev – pogoji za preklic pogojne obsodbe – razveljavitev sodbe – ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe
Posebni pogoj je bil izpolnjen v roku za vložitev pritožbe zoper sodbo o preklicu pogojne obsodbe, zato pogoji za preklic pogojne obsodbe niso več podani.
Tožena stranka je v letu 2001 s Pokojninsko družbo A d. d. sklenila pogodbo o plačevanju premij za dodatno prostovoljno pokojninsko zavarovanje delavcev za 10 let. Premije je tožena stranka vplačevala za tiste delavce, ki so se vključili v pokojninski načrt. Tožnik je v sistem pristopil s pristopno izjavo, od katere je nato z izstopno izjavo odstopil. Glede na to, da je tožnik odstopil od svoje pristopne izjave v dodatno pokojninsko zavarovanje, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ga tožena stranka ni obravnavala diskriminatorno, ko mu je prenehala plačevati premije.
Sodišče prve stopnje je zmotno v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal, da mu je tožena stranka dolžna obračunati in plačati v sklad pokojninske družbe A d.d. premije za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje za čas od decembra 2010 dalje. Na izstopni izjavi je navedeno, da začne trimesečni izstopni rok teči s prvim dnem naslednjega meseca po prejemu pisne izstopne izjave. Glede na navedeno je trimesečni izstopni rok pričel teči s 1. 10. 2010 in se iztekel 1. 1. 2011, kar pomeni, da bi tožena stranka morala za tožnika plačati še premijo za mesec december 2010. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, ki se nanaša na plačilo premije za mesec december 2010.
ZDR-1 člen 7, 47. OZ člen 131. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - absolutna bistvena kršitev določb postopka
V tem individualnem delovnem sporu tožnica zahteva plačilo odškodnine zaradi diskriminacije in trpinčenja na delovnem mestu, ki naj bi se dogajalo že več kot 10 let in ki naj bi ga s svojim ravnanjem izvajale sodelavke tožnice in tožnici nadrejena delavka. Sodišče prve stopnje je odškodninski zahtevek zavrnilo, ker ni ugotovilo protipravnega ravnanja tožene stranke. Zaključilo je, da gre pri tožnici za verjeten obstoj paranoidne osebnostne motnje in da zaradi te motnje pogosteje prihaja v nesporazume z okoljem. Način obnašanja, ki ga imajo sodelavke do tožnice, ni vselej sprejemljiv, vendar njihova ravnanja niso dosegla tiste stopnje, da je delodajalec odškodninsko odgovoren. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vseh odločilnih dokazov, ki jih je v potrditev svojih trditev predlagala tožnica, niti ni navedlo razlogov, zakaj jih ni upoštevalo. Manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi česar se dokazne ocene sodišča prve stopnje ne da preizkusiti. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
kršitev materialnih določb zakona – obstoj prekrška – prekršek, storjen pri opravljanju tehničnega pregleda – znaki prekrška – odločba o prekršku – opis prekrška – zahteva za sodno varstvo
Bistven očitek obravnavanega prekrška je, da pri opravi tehničnega pregleda ni bila opravljena identifikacija vozila oziroma pri identifikaciji vozila niso bile ugotovljene spremembe na vozilu. Da so bile na vozilu spremembe, je v nadaljevanju opisa prekrška konkretizirano z navedbo, da so bile na vozilu izvedene predelave in je bilo vozilo predelano 1.7.2012, na dan izvedbe tehničnega pregleda 21.5.2013 pa postopek odobritve predelave ni bil izveden, saj je bil izveden kasneje šele 10.6.2013, potrdilo o skladnosti pa je bilo izdano šele 11.6.2013. Okoliščina, da kontrolorju v času izvedbe tehničnega pregleda ni bilo poznano poročilo o predelavi št. 1, ki ga je izdala K. I. d.o.o., ni pravno relevantno, saj je z navedbo tega poročila v opisu obravnavanega prekrška le konkretizirano (pojasnjeno), da je bila v času izvedbe tehničnega pregleda predelava vozila izvedena, kar pa pri identifikaciji vozila pri izvedbi tehničnega pregleda ni bilo ugotovljeno, pa bi moralo, če bi bila identifikacija izvedena v skladu s Pravilnikom o tehničnih pregledih motornih in priklopnih vozil.
zahtevek za plačilo stroškov elektrike – nesklepčnost tožbe – spor majhne vrednosti – izvedba naroka – dokazni predlog za zaslišanje priče – odločitev o stroških – vštetje nagrade za postopek izvršbe v nagrado za postopek
Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da tožnica trditvenega bremena glede višine terjatve ni zmogla (7. in 212. člen ZPP), razpravljanje o materialni podlagi nesklepčnega zahtevka posledično za odločitev o zahtevku ni relevantno. Zato pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev tožnice v zvezi s podlago zahtevka (verzije), ni utemeljen.
Tožena stranka je za tožnika iz naslova plač za sporno obdobje poravnala obveznosti iz naslova davkov in prispevkov, ni pa mu izplačala neto plač, ker tožnik neupravičeno ni prišel na delo. Sodišče prve stopnje takšnemu ugovoru tožene stranke utemeljeno ni sledilo, četudi je ugotovilo, da je bil tožnikov izostanek z dela res neupravičen. Pravilno je poudarilo, da podlaga za utemeljenost zahtevka na izplačilo neto plač ni v 137. členu ZDR-1, ki določa pravico do nadomestila plače v točno določenih primerih, ampak v 136. členu ZDR-1, po katerem lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače samo v primerih, ki so določeni z zakonom, pri čemer neupravičen izostanek ni med temi primeri. Zato tožnik za sporno obdobje utemeljeno zahteva plačilo neto plač.
nadure - pravila o dokaznem bremenu - zmotna uporaba materialnega prava - dokazno breme - nadure - voznik tovornjaka
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nadur, ker tožnik ni dokazal, da mu tožena stranka ni plačala vsega, kar mu pripada iz naslova delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je dokazno breme o tem, koliko nadur je tožnik dejansko opravil, na strani tožnika. Tožnik je glede tožbenega zahtevka postavil jasno trditveno podlago in zatrjeval, da ni prejel plačila nadur, ki jih je opravil, za kar je predložil tudi svojo evidenco. Dokazno breme, da je bilo tožniku iz naslova delovnega razmerja plačano vse, kar mu pripada, je na toženi stranki. Dejstvo, da naj bi bila dokumentacija tožene stranke uničena v poplavi in da ta iz tega razloga z njo ne razpolaga, bi moralo sodišče upoštevati v škodo tožene stranke in ne tožnika. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZP-1 člen 6a. ZJN-2 člen 42, 42/,3, 109a, 109a/1, 109a/1-4, 109a/4.
ponudba - neresnična izjava v zvezi s plačili prispevkov za socialno varnost ali v zvezi s plačili davkov - prekršek neznatnega pomena - stopnja odgovornosti - znesek neplačane obveznosti
Že zaradi stopnje odgovornosti, majhnega zneska neplačane obveznosti, takojšnjega ukrepanja in poplačila zneska, datuma zapadlosti (tik pred postopkom odpiranja ponudb) so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je bil prekršek storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega. Prav tako je pravilna obrazložitev sodišča glede nadaljnjega pogoja, da pri tem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica.
Tožnik je zahteval ugotovitev, da za sprejem sklepa, s katerim je razrešen s funkcije člana uprave (agencije), niso bili podani razlogi za razrešitev. Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbo pravilno zavrglo, saj ne gre za t. i. vmesni ugotovitveni zahtevek iz tretjega odstavka 181. člena ZPP, temveč zgolj za ugotovitev dejstva, glede česar pa tožnik nima pravnega interesa.
Ker je bilo o tožnikovi razrešitvi pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja do dne sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, reparacijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za to obdobje, vključno s plačilom denarnega nadomestila po 118. členu ZDR-1.
Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prisodilo odpravnino na podlagi 2. člena aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi, v kateri je bilo določeno, da pripada tožniku v primeru predčasne razrešitve odpravnina v višini petine povprečne mesečne bruto plače, kot jo je prejemal do svoje razrešitve, za vsak polni mesec, ki je ostal do izteka dobe imenovanja na položaj. Vendar pa je pri odmeri odpravnine upoštevalo tožnikovo osnovno plačo, brez dodatka za delovno dobo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je ustrezno zvišalo znesek odpravnine.
ZUTD člen 65, 65/3, 140, 140/1. OZ člen 190, 190/1.
neupravičeno prejeta nakazila - vrnitev - zmotna uporaba materialnega prava - nezakonito prenehanje delovnega razmerja - nadomestilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja
Tretji odstavek 65. člena ZUTD določa, da se odločba o priznanju pravice do denarnega nadomestila odpravi, ko je po njeni izdaji s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je zavarovancu nezakonito prenehalo delovno razmerje in ga je delodajalec dolžan pozvati nazaj na delo oziroma je delovno razmerje vzpostavljeno do datuma, ki ga določi sodišče. Zavod RS za zaposlovanje je odločil, da mu je tožeča stranka kot delodajalec tožene stranke dolžna vrniti znesek toženi stranki nakazanega nadomestila v času, ko je bila tožena stranka kot brezposelna prijavljena pri zavodu. Tožeča stranka je zato Zavodu RS za zaposlovanje nakazala določeni znesek, vendar pa tega zneska ne more sedaj terjati od tožene stranke. Pravni temelj, na podlagi katerega je bila tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati plačo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, je pravnomočna sodba Delovnega sodišča, zato je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je s tem, ko je tožena stranka prejela nadomestilo pri Zavodu RS za zaposlovanje, odpadel pravni temelj za plačilo nadomestila plače v tej višini. Do razveljavitve (oziroma spremembe) pravnomočne sodbe bi lahko prišlo le v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, s tem pa bi odpadla tudi pravna podlaga za plačilo spornega nadomestila plače. Ker pravni temelj, na podlagi katerega je tožena stranka prejela sporno nadomestilo plače, ni odpadel (ni prenehal veljati), je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, s katero je tožeča stranka uveljavljala vračilo nakazila, zavrnilo.
Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da pri izplačilu plače za november 2013 ni šlo za nedopustni odtegljaj v višini 600,00 EUR, ampak za negativno stimulacijo pri plači. Te navedbe bi lahko bile upoštevne, če bi tožena stranka tožniku pri vsaki plači v letu 2013 znižala plačo iz naslova negativne stimulacije za 54,54 EUR bruto, ne pa da je to storila z odtegljajem v zbirnem znesku 600,00 EUR za vseh enajst mesecev pri plači za november 2013, in sicer v posledici inventurnega primanjkljaja za leto 2013 v višini 41.000,00 EUR, kar je razporedila na plače delavcev za november 2013. V konkretnem primeru ni šlo za znižanje plač iz naslova individualne delovne uspešnosti, kar sicer pravilnik tožene stranke dopušča v višini do - 30% osnovne plače, ampak za enkratni odtegljaj z namenom pokritja sorazmernega dela inventurnega manka. Ker tožnik s tem ni soglašal, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku na povračilo odtegnjenega zneska utemeljeno ugodilo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezakonitost odpovedi - zagovor
Ker je bila tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi še pred vročitvijo vabila na zagovor, ki je vsebovalo tudi opis očitanih kršitev, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita.
Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč na opis dejanja, ki mora biti takšen, da iz njega izhajajo znaki kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede na dejanski opis očitanih ravnanj tožena stranka ravnanje tožnice v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi med drugim pravilno opredelila kot ponareditev ali uničenje poslovnih listin, izkazala pa je tudi obstoj vseh zakonskih znakov navedenega kaznivega dejanja, vključno s subjektivnim znakom očitanega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenje poslovnih listin, ki ga predstavlja naklep. Tožnica je s tem, ko je neustrezno knjižila račune in podeljevala „sconto“ z namenom prikriti manjko gotovine v ročni blagajni, pri čemer je vedela, da v evidence in poslovne knjige vpisuje lažne podatke, ravnala naklepno. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Tožnik se je kot delavec prvotožene stranke poškodoval, ko je opravljal svoje delo na delovnem mestu „utopni kovač“ na delovnem stroju - pnevmatskem udarnem kladivu in mu je zaradi nepričakovane sprožitve pnevmatskega udarnega kladiva zmečkalo prste desne roke, poleg tega pa je prišlo tudi do zloma končnega dela mezinca desne roke. Delovanje udarnega kladiva pomeni opravljanje nevarne dejavnosti, zato je prvotožena stranka za škodni dogodek odgovorna objektivno.
Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova primarnega in sekundarnega strahu prisodilo odškodnino v višini 1.500,00 EUR. Glede na ugotovitve, da je tožnik ob nesreči doživel šok (še posebej, ko so mu povedali, koliko prstov mu je ostalo), da je ob nesreči utrpel kratkotrajen primarni strah močne intenzivnosti in da je bil vse od seznanitve s poškodbami in v obdobju po operativnem posegu pa do znakov celjenja rane zaskrbljen za izid zdravljenja (to je trajalo nekaj tednov, največ do enega meseca), znaša ustrezna odškodnina za to obliko nepremoženjske škode 2.000,00 EUR, kar je primerljivo tudi s prisojenimi odškodninami za to obliko nepremoženjske škode v podobnih primerih.