zamudna sodba - ugotovitev delovnega razmerja - sklepčnost - ugotovitev obstoja delovnega razmerja - rok za vložitev tožbe - zamuda roka
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnik je zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja, pri tem pa je navajal, da je bilo to dokazano z obvestilom Inšpektorata RS za delo, ki je nad toženo stranko izvajal inšpekcijski postopek in je ugotovil, da je tožnik opravljal dela suhe montaže, ne da bi bilo med strankama sklenjeno delovno razmerje. Iz obvestila Inšpektorata RS za delo, ki ga je tožnik priložil kot listinski dokaz k tožbi, je razvidno, da ga je tožnikova pooblaščenka prejela 23. 9. 2014. Zato je tožnik najkasneje tega dne izvedel, da gre za sporno delovno razmerje, ker ga tožena stranka ni prijavila v obvezno zavarovanje. Ker je tožnik tožbo s priporočeno poštno pošiljko vložil 9. 7. 2015, je zamudil rok za vložitev tožbe. Rok 30 dni za vložitev tožbe, ki je določen v 3. odstavku 200. člena ZDR-1, je materialni prekluzivni rok, zato sodišče prve stopnje tožnika utemeljeno ni pozivalo k popravi tožbe.
vojak - opravljanje vojaške službe - invalid III. kategorije - zdravstvene omejitve - sodno varstvo - sposobnost za opravljanje vojaške službe
Tožnik izpodbija oceno sposobnosti pripadnika stalne sestave Slovenske vojske za opravljanje vojaške službe, s katero je zdravstvena komisija tožene stranke ugotovila, da tožnik trajno ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za dolžnost poveljnik oddelka in trajno ni zmožen za vojaško službo. Ocena in zaključek zdravstvene komisije sta pravilna. Tožnik ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za opravljanje dela poveljnika voda, kar pomeni, da trajno ni zmožen za vojaško službo. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je ocena sposobnosti pripadnika sestave SV za opravljanje vojaške službe, nezakonita in se razveljavi, ni utemeljen.
ZP-1 člen 56, 56/4, 66, 66/3, 136, 136/1, 136/1-1. ZVPNPP člen 10, 10-8, 15, 15/1, 15/1-5, 15/2.
agresivna poslovna praksa - prepoved agresivne poslovne prakse - televizijski kviz - odločba o prekršku - kršitev materialnih določb zakona - zahteva za sodno varstvo - obstoj prekrška - opis prekrška - zakonski znaki prekrška
Iz opisa prekrška so razvidni vsi zakonski znaki prekrška po peti alineji prvega odstavka 15. člena ZVPNPP (pravna oseba je ustvarila lažen vtis, da bodo potrošniki le na podlagi klica na komercialno številko dobili nagrado oziroma ugodnost, čeprav je klic vključeval plačilo potrošnikov), način storitve in odločilne okoliščine.
Tožnik je zahteval ugotovitev, da za sprejem sklepa, s katerim je razrešen s funkcije člana uprave (agencije), niso bili podani razlogi za razrešitev. Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbo pravilno zavrglo, saj ne gre za t. i. vmesni ugotovitveni zahtevek iz tretjega odstavka 181. člena ZPP, temveč zgolj za ugotovitev dejstva, glede česar pa tožnik nima pravnega interesa.
Ker je bilo o tožnikovi razrešitvi pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja do dne sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, reparacijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za to obdobje, vključno s plačilom denarnega nadomestila po 118. členu ZDR-1.
Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prisodilo odpravnino na podlagi 2. člena aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi, v kateri je bilo določeno, da pripada tožniku v primeru predčasne razrešitve odpravnina v višini petine povprečne mesečne bruto plače, kot jo je prejemal do svoje razrešitve, za vsak polni mesec, ki je ostal do izteka dobe imenovanja na položaj. Vendar pa je pri odmeri odpravnine upoštevalo tožnikovo osnovno plačo, brez dodatka za delovno dobo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je ustrezno zvišalo znesek odpravnine.
nadure - pravila o dokaznem bremenu - zmotna uporaba materialnega prava - dokazno breme - nadure - voznik tovornjaka
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nadur, ker tožnik ni dokazal, da mu tožena stranka ni plačala vsega, kar mu pripada iz naslova delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je dokazno breme o tem, koliko nadur je tožnik dejansko opravil, na strani tožnika. Tožnik je glede tožbenega zahtevka postavil jasno trditveno podlago in zatrjeval, da ni prejel plačila nadur, ki jih je opravil, za kar je predložil tudi svojo evidenco. Dokazno breme, da je bilo tožniku iz naslova delovnega razmerja plačano vse, kar mu pripada, je na toženi stranki. Dejstvo, da naj bi bila dokumentacija tožene stranke uničena v poplavi in da ta iz tega razloga z njo ne razpolaga, bi moralo sodišče upoštevati v škodo tožene stranke in ne tožnika. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnik se je kot delavec prvotožene stranke poškodoval, ko je opravljal svoje delo na delovnem mestu „utopni kovač“ na delovnem stroju - pnevmatskem udarnem kladivu in mu je zaradi nepričakovane sprožitve pnevmatskega udarnega kladiva zmečkalo prste desne roke, poleg tega pa je prišlo tudi do zloma končnega dela mezinca desne roke. Delovanje udarnega kladiva pomeni opravljanje nevarne dejavnosti, zato je prvotožena stranka za škodni dogodek odgovorna objektivno.
Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova primarnega in sekundarnega strahu prisodilo odškodnino v višini 1.500,00 EUR. Glede na ugotovitve, da je tožnik ob nesreči doživel šok (še posebej, ko so mu povedali, koliko prstov mu je ostalo), da je ob nesreči utrpel kratkotrajen primarni strah močne intenzivnosti in da je bil vse od seznanitve s poškodbami in v obdobju po operativnem posegu pa do znakov celjenja rane zaskrbljen za izid zdravljenja (to je trajalo nekaj tednov, največ do enega meseca), znaša ustrezna odškodnina za to obliko nepremoženjske škode 2.000,00 EUR, kar je primerljivo tudi s prisojenimi odškodninami za to obliko nepremoženjske škode v podobnih primerih.
zahtevek za plačilo stroškov elektrike – nesklepčnost tožbe – spor majhne vrednosti – izvedba naroka – dokazni predlog za zaslišanje priče – odločitev o stroških – vštetje nagrade za postopek izvršbe v nagrado za postopek
Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da tožnica trditvenega bremena glede višine terjatve ni zmogla (7. in 212. člen ZPP), razpravljanje o materialni podlagi nesklepčnega zahtevka posledično za odločitev o zahtevku ni relevantno. Zato pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev tožnice v zvezi s podlago zahtevka (verzije), ni utemeljen.
ne bis in idem – prepoved ponovnega odločanja o isti stvari – postopek nadzora (inšpekcijski postopek) – postopek o prekršku
Res je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo v obravnavani zadevi nastopalo kot nadzorni (inšpekcijski) organ in prekrškovni organ, vendar gre za dva različna postopka, ko je treba izdati ob zaključku postopkov o istem dejanskem stanu dva različna akta. Opozorilo na podlagi 33. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) je izdano v postopku nadzora (inšpekcijskem postopku) po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter se naša na odpravo ugotovljenih nepravilnosti ali pomanjkljivosti in ni sankcija za prekršek. Storilec, kateremu je izrečeno opozorilo na podlagi 33. člena ZIN, ni prost odgovornosti za prekršek, ki je bil storjen z isto kršitvijo v istih časovnih in krajevnih okoliščinah.
spor majhne vrednosti – preložitev naroka – opravičilo – opravičljiv razlog za izostanek – izostanek zaradi bolezni – zdravniško opravičilo – predpisan obrazec – pojasnevalna dolžnost sodišča – možnost sodelovanja v postopku – zapisnik o naroku – pošiljanje zapisnikov strankam – pravica do vpogleda v spis – protispisnost – obrazloženost pritožbe – meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje – metodološki napotek proste dokazne ocene – neupoštevanje metodološkega napotka – relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – nedopusten pritožbeni razlog
K predložitvi pravilnega opravičila sodišče stranke ni dolžno ne pozivati niti ji ni dolžno pojasnjevati postopka.
Toženec svojemu opravičilu kvalificiranega dokazila o nenadni in nepredvidljivi bolezni ni predložil. Tega ni storil niti kasneje. Zgolj pisno opravičilo in sklicevanje na povišano temperaturo, do katere naj bi prišlo že dva dni pred razpisanim narokom, povišan krvni sladkor ter slabo počutje, za preložitev naroka ni zadostovalo.
Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da pri izplačilu plače za november 2013 ni šlo za nedopustni odtegljaj v višini 600,00 EUR, ampak za negativno stimulacijo pri plači. Te navedbe bi lahko bile upoštevne, če bi tožena stranka tožniku pri vsaki plači v letu 2013 znižala plačo iz naslova negativne stimulacije za 54,54 EUR bruto, ne pa da je to storila z odtegljajem v zbirnem znesku 600,00 EUR za vseh enajst mesecev pri plači za november 2013, in sicer v posledici inventurnega primanjkljaja za leto 2013 v višini 41.000,00 EUR, kar je razporedila na plače delavcev za november 2013. V konkretnem primeru ni šlo za znižanje plač iz naslova individualne delovne uspešnosti, kar sicer pravilnik tožene stranke dopušča v višini do - 30% osnovne plače, ampak za enkratni odtegljaj z namenom pokritja sorazmernega dela inventurnega manka. Ker tožnik s tem ni soglašal, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku na povračilo odtegnjenega zneska utemeljeno ugodilo.
Tožeča stranka je od toženca vtoževala plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska, ki si ga je toženec od tožeče stranke protipravno prilastil. Prvi odstavek 387. člena OZ določa, da v primeru, če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Dolžnikova zamuda preneha, ko so odpravljeni vzroki za njen nastanek (ko pride do izpolnitve obveznosti ali ko nastopi upniška zamuda, oziroma ko izpolni obveznost tožnika tretja oseba). S prenehanjem zamude prenehajo teči tudi zamudne obresti. Ker glede na pravnomočno kazensko sodbo toženec z dnem pravnomočnosti te sodbe ni bil več dolžan vrniti zneska 110.045,00 EUR tožeči stranki, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so z dnem pravnomočnosti te sodbe prenehale teči tudi vtoževane zakonske zamudne obresti od tega zneska, za plačilo katerih je bil zavezanec toženec.
obnova kazenskega postopka - izrek - opis dejanja v izreku sodbe - ne bis in idem - sankcija
Kadar se v novem postopku odloča na glavni obravnavi in ostane dejansko stanje nespremenjeno, kot v obravnavanem primeru, sodišče obsojenca ne spozna ponovno za krivega in mu ne izreče ponovno kazenske sankcije, saj bi to pomenilo dvakratno obsodbo za isto dejanje, temveč s sodbo samo izreče, da ostane prejšnja pravnomočna sodba v celoti v veljavi (tretji odstavek 415. člena ZKP). Ker pa je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo obsojencu izreklo milejšo kazensko sankcijo kot v prejšnji pravnomočni sodbi, česar sicer ne bi smelo storiti, pritožbeno sodišče ni imelo druge možnosti, kot da v obsojenčevo korist upošteva kazensko sankcijo iz izpodbijane sodbe.
ZUTD člen 65, 65/3, 140, 140/1. OZ člen 190, 190/1.
neupravičeno prejeta nakazila - vrnitev - zmotna uporaba materialnega prava - nezakonito prenehanje delovnega razmerja - nadomestilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja
Tretji odstavek 65. člena ZUTD določa, da se odločba o priznanju pravice do denarnega nadomestila odpravi, ko je po njeni izdaji s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je zavarovancu nezakonito prenehalo delovno razmerje in ga je delodajalec dolžan pozvati nazaj na delo oziroma je delovno razmerje vzpostavljeno do datuma, ki ga določi sodišče. Zavod RS za zaposlovanje je odločil, da mu je tožeča stranka kot delodajalec tožene stranke dolžna vrniti znesek toženi stranki nakazanega nadomestila v času, ko je bila tožena stranka kot brezposelna prijavljena pri zavodu. Tožeča stranka je zato Zavodu RS za zaposlovanje nakazala določeni znesek, vendar pa tega zneska ne more sedaj terjati od tožene stranke. Pravni temelj, na podlagi katerega je bila tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati plačo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, je pravnomočna sodba Delovnega sodišča, zato je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je s tem, ko je tožena stranka prejela nadomestilo pri Zavodu RS za zaposlovanje, odpadel pravni temelj za plačilo nadomestila plače v tej višini. Do razveljavitve (oziroma spremembe) pravnomočne sodbe bi lahko prišlo le v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, s tem pa bi odpadla tudi pravna podlaga za plačilo spornega nadomestila plače. Ker pravni temelj, na podlagi katerega je tožena stranka prejela sporno nadomestilo plače, ni odpadel (ni prenehal veljati), je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, s katero je tožeča stranka uveljavljala vračilo nakazila, zavrnilo.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL0066241
ZP-1 člen 22, 31, 31/3. ZPrCP člen 46, 46/5, 46/5-5.
izrekanje sankcij mladoletnikom - izrekanje kazenskih točk v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja - prekoračitev najvišje dovoljene hitrosti
Stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu se izreče mladoletniku, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, oziroma ki mu je začasno odvzeto vozniško dovoljenje, za prekršek, za katerega so kazenske točke predpisane v materialnem predpisu, ki določa prekršek.
stranska intervencija - pravni interes - ekonomski interes
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je predpostavka stranske intervencije poseben intervencijski interes, ki je podan, če je intervenient do stranke, ki se ji hoče pridružiti, v takšnem pravnem razmerju, da bi neugodna odločba vplivala na razmerje med njima. Obstajati mora vsebinska zveza med konkretnim razmerjem stranskega intervenienta s stranko, ki se ji hoče pridružiti, in konkretnim razmerjem pravdnih strank, ki se obravnava v pravdi (individualnem delovnem sporu). Ti dve razmerji morata biti po vsebini soodvisni. Kdaj sta soodvisni in kakšna je vsebina njune soodvisnosti, določa materialno pravo. V konkretnem primeru morebitna neugodna odločba za tožnika ne bi negativno vplivala na razmerje med tožnikom in pritožnikom, ker je predmet konkretnega spora imenovanje tožnika v naziv, kar je stvar razmerja med tožnikom in toženo stranko in pri tem stranski intervenient nima nobenega vpliva. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je interes, ki ga navaja stranski intervenient (povrnitev stroškov postopka v primeru uspeha) tipično ekonomski interes, ter da zavzemanje pritožnika za izdajo pravilnejše in pravičnejše sodne odločbe ni upoštevni pravni interes. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni dopustilo stranska intervencija pritožnika.
Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč na opis dejanja, ki mora biti takšen, da iz njega izhajajo znaki kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede na dejanski opis očitanih ravnanj tožena stranka ravnanje tožnice v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi med drugim pravilno opredelila kot ponareditev ali uničenje poslovnih listin, izkazala pa je tudi obstoj vseh zakonskih znakov navedenega kaznivega dejanja, vključno s subjektivnim znakom očitanega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenje poslovnih listin, ki ga predstavlja naklep. Tožnica je s tem, ko je neustrezno knjižila račune in podeljevala „sconto“ z namenom prikriti manjko gotovine v ročni blagajni, pri čemer je vedela, da v evidence in poslovne knjige vpisuje lažne podatke, ravnala naklepno. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
obveznost plačila - razlike v plači - plačilo po dejanskem delu - vojska
Delavec je upravičen do plačila po dejanskem delu, če je formalno razporejen na eno formacijsko dolžnost, dejansko pa opravlja vsa dela in naloge oziroma pretežen del nalog druge formacijske dolžnosti. Tožnica v spornem obdobju, ko je bila razporejena na formacijsko dolžnost „administrator V“, ni opravljala nalog oziroma vsaj pretežnega dela nalog druge formacijske dolžnosti, to je vojaške dolžnosti „administrator“ oziroma kasneje „vojak administrator“, saj ni opravljala tipičnih vojaških nalog ter ni nosila uniforme, prav tako se ni udeleževala pohodov in športnih dni, razen pohodov in športnih dni, katerih se je udeleževala večina civilnih oseb prostovoljno. Vojaške osebe so bile podvržene preverjanju in usposabljanju (rokovanje z orožjem, poznavanje vojaške taktike in ostalih vojaških znanj), čemur pa tožnica ni bila. Glede na to, da je tožnica v celotnem obdobju opravljala dela in naloge civilne dolžnosti „administrator V“, na katero je bila tudi formalno razporejena in ni opravljala vojaških nalog, je tožnica za delo, ki ga je opravljala, prejela ustrezno plačilo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožnice za izplačilo razlike v plači za sporno obdobje.
ZPP v 105.a členu določa, da mora biti ob vložitvi pritožbe plačana sodna taksa. Sodna taksa mora biti plačana najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse. V nalogu sodišče stranko opozori na posledice neplačila sodne takse iz 3. odstavka tega člena. Če v roku iz prejšnjega odstavka tega člena taksa ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena. Ker tožena stranka na poziv sodišča prve stopnje ni pravočasno plačala sodne takse za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, je sodišča prve stopnje utemeljeno štelo, da je bila pritožba umaknjena in je postopek ustavilo (ZPP člen 105a).
Sodišče prve stopnje je pravilno interpretiralo določbo 130. člena ZJU, ki se nanaša na vročanje pisanj v disciplinskem postopku pri toženi stranki, in v konkretnem primeru uporabilo določbo 137. člena ZPP. Ta določa, da se vročajo pisanja zakonitemu zastopniku stranke ali pooblaščencu, če ga stranka ima in če ni v tem zakonu drugače določeno. Vročitev sklepa o tožnikovi disciplinski odgovornosti je bila veljavno opravljena šele z vročitvijo odvetniku, ki je imel tudi pravico vložiti pritožbo zoper ta sklep. S sklepom tožene stranke je bila zato pritožba tožnikovega pooblaščenca neutemeljeno zavržena, hkrati pa je bila izdana po preteku relativnega zastaralnega roka za vodenje disciplinskega postopka, zato je ta nezakonit. Posledično je nezakonit tudi disciplinski postopek in sklep o disciplinski odgovornosti. Glede na navedeno pa je nezakonit tudi sklep tožene stranke, s katerim je tožena stranka neutemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep o disciplinski odgovornosti, saj je tožnik utemeljeno navajal, da vročitev, ki je bila opravljena samo njemu, ni bila pravilna. Zato je sodišče prve stopnje pravilno kot nezakonite razveljavilo odločbe tožene stranke o izrečenem disciplinskem ukrepu.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL0086109
ZKP člen 167, 167/2, 169, 169/7, 371, 371/1, 371/1-11. KZ-1 člen 31, 257, 257/3.
zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic – nestrinjanje preiskovalnega sodnika z zahtevo za preiskavo – namen preiskave – utemeljen sum – objektivni znaki kaznivega dejanja – presoja dokazov – bistvena kršitev določb kazenskega postopka – razveljavitev sklepa
Ob odločanju o nestrinjanju preiskovalne sodnice na podlagi sedmega odstavka 169. člena ZKP izvenobravnavni senat dokazov, ki jih je predložil državni tožilec, ni ocenil v smeri, ali iz predloženih dokazov izhaja utemeljen sum, da je obdolženi izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1. Omejil se je na oceno, da ni podan subjektivni element obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Takšna ocena je v tej fazi postopka preuranjena.