prekinitev zapuščinskega postopka – oporočno dedovanje – napotitev na pravdo – manj verjetna pravica – spor o vsebini oporoke – obseg podedovanega premoženja
Ker je med dedinjama spor o vsebini oporoke, je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je postopek prekinilo in dedinjo napotilo na pravdo. Pravilno je napotilo na pravdo tisto dedinjo, katere pravico ocenjuje za manj verjetno. Manj verjetna je pravica dedinje, ki trdi, da ji zapustnica zapušča še vse ostale nepremičnine, katerih ni navedla v oporoki.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do povrnitve dela stroškov tega postopka, ki se nanašajo na del tožbe, ki je bila zavržena, ker je bila prijavljena terjatev priznana v stečajnem postopku. Ti stroški so bili nujni in potrebni, zapadli pa so šele ob odločitvi sodišča, zato jih tožnik ni bil dolžan prijaviti v stečajnem postopku, v kolikor pa jih je prijavil, pa navedeno ne vpliva na predmetno odločitev. V obravnavanem primeru je stečajni upravitelj delno priznal prijavljeno terjatev, zato se šteje, da je tožena stranka zahtevek izpolnila, oziroma da je tožnik s svojim zahtevkom v tem delu uspel, pri čemer ni bistveno, da ni bilo predlagano nadaljevanje postopka v roku, ki je določen v ZFPPIPP. Zato je ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške, tožena stranka dolžna tožniku povrniti potrebne stroške, odmerjene ob upoštevanju uspeha obeh strank v tem individualnem delovnem sporu.
zamudna sodba - ugotovitev delovnega razmerja - sklepčnost - ugotovitev obstoja delovnega razmerja - rok za vložitev tožbe - zamuda roka
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnik je zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja, pri tem pa je navajal, da je bilo to dokazano z obvestilom Inšpektorata RS za delo, ki je nad toženo stranko izvajal inšpekcijski postopek in je ugotovil, da je tožnik opravljal dela suhe montaže, ne da bi bilo med strankama sklenjeno delovno razmerje. Iz obvestila Inšpektorata RS za delo, ki ga je tožnik priložil kot listinski dokaz k tožbi, je razvidno, da ga je tožnikova pooblaščenka prejela 23. 9. 2014. Zato je tožnik najkasneje tega dne izvedel, da gre za sporno delovno razmerje, ker ga tožena stranka ni prijavila v obvezno zavarovanje. Ker je tožnik tožbo s priporočeno poštno pošiljko vložil 9. 7. 2015, je zamudil rok za vložitev tožbe. Rok 30 dni za vložitev tožbe, ki je določen v 3. odstavku 200. člena ZDR-1, je materialni prekluzivni rok, zato sodišče prve stopnje tožnika utemeljeno ni pozivalo k popravi tožbe.
obnova kazenskega postopka - izrek - opis dejanja v izreku sodbe - ne bis in idem - sankcija
Kadar se v novem postopku odloča na glavni obravnavi in ostane dejansko stanje nespremenjeno, kot v obravnavanem primeru, sodišče obsojenca ne spozna ponovno za krivega in mu ne izreče ponovno kazenske sankcije, saj bi to pomenilo dvakratno obsodbo za isto dejanje, temveč s sodbo samo izreče, da ostane prejšnja pravnomočna sodba v celoti v veljavi (tretji odstavek 415. člena ZKP). Ker pa je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo obsojencu izreklo milejšo kazensko sankcijo kot v prejšnji pravnomočni sodbi, česar sicer ne bi smelo storiti, pritožbeno sodišče ni imelo druge možnosti, kot da v obsojenčevo korist upošteva kazensko sankcijo iz izpodbijane sodbe.
Tožeča stranka je od toženca vtoževala plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska, ki si ga je toženec od tožeče stranke protipravno prilastil. Prvi odstavek 387. člena OZ določa, da v primeru, če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Dolžnikova zamuda preneha, ko so odpravljeni vzroki za njen nastanek (ko pride do izpolnitve obveznosti ali ko nastopi upniška zamuda, oziroma ko izpolni obveznost tožnika tretja oseba). S prenehanjem zamude prenehajo teči tudi zamudne obresti. Ker glede na pravnomočno kazensko sodbo toženec z dnem pravnomočnosti te sodbe ni bil več dolžan vrniti zneska 110.045,00 EUR tožeči stranki, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so z dnem pravnomočnosti te sodbe prenehale teči tudi vtoževane zakonske zamudne obresti od tega zneska, za plačilo katerih je bil zavezanec toženec.
Tožnik je zahteval ugotovitev, da za sprejem sklepa, s katerim je razrešen s funkcije člana uprave (agencije), niso bili podani razlogi za razrešitev. Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbo pravilno zavrglo, saj ne gre za t. i. vmesni ugotovitveni zahtevek iz tretjega odstavka 181. člena ZPP, temveč zgolj za ugotovitev dejstva, glede česar pa tožnik nima pravnega interesa.
Ker je bilo o tožnikovi razrešitvi pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja do dne sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, reparacijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za to obdobje, vključno s plačilom denarnega nadomestila po 118. členu ZDR-1.
Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prisodilo odpravnino po določbi 2. člena aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi, v kateri je bilo določeno, da pripada tožniku v primeru predčasne razrešitve odpravnina v višini petine povprečne mesečne bruto plače, kot jo je prejemal do svoje razrešitve, za vsak polni mesec, ki je ostal do izteka dobe imenovanja na položaj.
V spornem obdobju je postopek glede varstva pravic iz delovnega razmerja urejal ZTPDR, po katerem je bilo treba pri delodajalcu vložiti zahtevo za varstvo pravic v roku 15 dni od dneva, ko je delavec zvedel za kršitev pravice (80. člen), nato pa v roku 15 dni od odločitve delodajalca oziroma v roku 15 dni po preteku 30-dnevnega roka za odločitev, zahtevati varstvo svojih pravic pri sodišču (83. člen). Tožnik v času trajanja (delovnega) razmerja ni uveljavljal obstoja delovnega razmerja oziroma ni zahteval odprave kršitve pravic pri toženi stranki v smislu 80. člena ZTPDR niti ni vložil tožbe v roku iz 83. člena ZTPDR. Tožbo je vložil šele 20. 1. 2016, čeprav je že v letu 2014 v socialnem sporu izpodbijal odločbo ZPIZ Slovenije, s katero mu ni bila priznana lastnost zavarovanca v spornem obdobju. Torej je že takrat vedel za kršitev pravic iz delovnega razmerja v smislu neobstoja delovnega razmerja. Zato je tožba, ki je vložena po preteku 30-dnevnega roka iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1, prepozna, in jo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.
obveznost plačila - razlike v plači - plačilo po dejanskem delu - vojska
Delavec je upravičen do plačila po dejanskem delu, če je formalno razporejen na eno formacijsko dolžnost, dejansko pa opravlja vsa dela in naloge oziroma pretežen del nalog druge formacijske dolžnosti. Tožnica v spornem obdobju, ko je bila razporejena na formacijsko dolžnost „administrator V“, ni opravljala nalog oziroma vsaj pretežnega dela nalog druge formacijske dolžnosti, to je vojaške dolžnosti „administrator“ oziroma kasneje „vojak administrator“, saj ni opravljala tipičnih vojaških nalog ter ni nosila uniforme, prav tako se ni udeleževala pohodov in športnih dni, razen pohodov in športnih dni, katerih se je udeleževala večina civilnih oseb prostovoljno. Vojaške osebe so bile podvržene preverjanju in usposabljanju (rokovanje z orožjem, poznavanje vojaške taktike in ostalih vojaških znanj), čemur pa tožnica ni bila. Glede na to, da je tožnica v celotnem obdobju opravljala dela in naloge civilne dolžnosti „administrator V“, na katero je bila tudi formalno razporejena in ni opravljala vojaških nalog, je tožnica za delo, ki ga je opravljala, prejela ustrezno plačilo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožnice za izplačilo razlike v plači za sporno obdobje.
ZPP v 105.a členu določa, da mora biti ob vložitvi pritožbe plačana sodna taksa. Sodna taksa mora biti plačana najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse. V nalogu sodišče stranko opozori na posledice neplačila sodne takse iz 3. odstavka tega člena. Če v roku iz prejšnjega odstavka tega člena taksa ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena. Ker tožena stranka na poziv sodišča prve stopnje ni pravočasno plačala sodne takse za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, je sodišča prve stopnje utemeljeno štelo, da je bila pritožba umaknjena in je postopek ustavilo (ZPP člen 105a).
Sodišče prve stopnje je pravilno interpretiralo določbo 130. člena ZJU, ki se nanaša na vročanje pisanj v disciplinskem postopku pri toženi stranki, in v konkretnem primeru uporabilo določbo 137. člena ZPP. Ta določa, da se vročajo pisanja zakonitemu zastopniku stranke ali pooblaščencu, če ga stranka ima in če ni v tem zakonu drugače določeno. Vročitev sklepa o tožnikovi disciplinski odgovornosti je bila veljavno opravljena šele z vročitvijo odvetniku, ki je imel tudi pravico vložiti pritožbo zoper ta sklep. S sklepom tožene stranke je bila zato pritožba tožnikovega pooblaščenca neutemeljeno zavržena, hkrati pa je bila izdana po preteku relativnega zastaralnega roka za vodenje disciplinskega postopka, zato je ta nezakonit. Posledično je nezakonit tudi disciplinski postopek in sklep o disciplinski odgovornosti. Glede na navedeno pa je nezakonit tudi sklep tožene stranke, s katerim je tožena stranka neutemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep o disciplinski odgovornosti, saj je tožnik utemeljeno navajal, da vročitev, ki je bila opravljena samo njemu, ni bila pravilna. Zato je sodišče prve stopnje pravilno kot nezakonite razveljavilo odločbe tožene stranke o izrečenem disciplinskem ukrepu.
umik tožbe – ustavitev postopka – odločitev o pravdnih stroških
ZPP v 158. členu določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Tožena stranka je izpolnila tožničin zahtevek takoj po vložitvi tožbe. S tako odločitvijo je tožnica soglašala, zato je tožbo takoj umaknila, in sicer še pred podajo odgovora na tožbo, kar pomeni, da s tem v zvezi toženi stranki tudi niso nastali nobeni stroški. Ker je tožena stranka med pravdo izpolnila zahtevek, ga je s tem smiselno pripoznala, zato mora tožnici plačati pravdne stroške.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0022954
OZ člen 82/1, 132.
povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode - razlaga pogodbe - uporaba razlagalnih pravil - aktivna legitimacija
Sodišče prve stopnje je vsebino navedenih pogodb pravilno presojalo v luči določbe prvega odstavka 82. člena OZ. Vsebina pogodbenih določil je bila namreč jasna in med strankama nesporna, zato ni bilo nobene potrebe za uporabo razlagalnih pravil.
ZEMLJIŠKA KNJIGA – CIVILNO PROCESNO PRAVO – DEDNO PRAVO
VSL0071275
ZPP člen 328, 332. ZD člen 216.
zapuščinski postopek – sklep o dedovanju – vzpostavitev etažne lastnine za stanovanje, ki je predmet sklepa o dedovanju – odredba zapuščinskega sodišča o vknjižbi lastninske pravice – predlog za izdajo popravnega sklepa – neutemeljenost predloga za izdajo popravnega sklepa
Za izdajo popravnega sklepa ni podlage, saj ni prišlo do napak, pomot ali pomanjkljivosti, prav tako ne za izdajo dopolnilnega sklepa o dedovanju, saj bi ta prišel v poštev le, če sodišče v sklep o dedovanju ne bi vključilo vsega znanega premoženja.
Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da pri izplačilu plače za november 2013 ni šlo za nedopustni odtegljaj v višini 600,00 EUR, ampak za negativno stimulacijo pri plači. Te navedbe bi lahko bile upoštevne, če bi tožena stranka tožniku pri vsaki plači v letu 2013 znižala plačo iz naslova negativne stimulacije za 54,54 EUR bruto, ne pa da je to storila z odtegljajem v zbirnem znesku 600,00 EUR za vseh enajst mesecev pri plači za november 2013, in sicer v posledici inventurnega primanjkljaja za leto 2013 v višini 41.000,00 EUR, kar je razporedila na plače delavcev za november 2013. V konkretnem primeru ni šlo za znižanje plač iz naslova individualne delovne uspešnosti, kar sicer pravilnik tožene stranke dopušča v višini do - 30% osnovne plače, ampak za enkratni odtegljaj z namenom pokritja sorazmernega dela inventurnega manka. Ker tožnik s tem ni soglašal, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku na povračilo odtegnjenega zneska utemeljeno ugodilo.
Tožena stranka je tožnici (prodajalki) v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da si je dala na stran izdelek mesa (file purice), ki je bil že pocenjen za 35 %, nakar je nanj po koncu dela v popoldanskem času želela nalepiti nalepko za 50-odstotni popust, ker je izdelku naslednji dan potekel rok uporabe. S takšnim ravnanjem je tožnica kršila pravila tožene stranke, da prodajalci ne smejo dajati izdelkov na stran za kasnejši lasten nakup in da prodajalci sami brez izrecnega naloga nadrejenega ne smejo samoiniciativno izvajati pocenitev izdelkov, ki so vezani na krajši rok uporabe. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnica ni storila kršitve, ki bi upravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je ob upoštevanju okoliščin na strani tožeče in na strani tožene stranke pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožena stranka pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ustrezno upoštevala okoliščin na tožničini strani, ki po eni strani zmanjšujejo dejansko težo in pomen tožničine kršitve, na drugi strani pa tudi utemeljeno opravičujejo tožničin večji interes za ohranitev zaposlitve. Pri toženi stranki je obstajala stalna praksa dajanja izdelkov na stran s strani delavcev tožene stranke, tožena stranka do tedaj tega ni sankcionirala. Na dan kršitve je bilo pocenjevanje izdelkov pred potekom roka uporabnosti v dopoldanski izmeni naloženo prav tožnici, pri čemer je bilo sicer pocenjevanje takih izdelkov običajno in avtomatsko, tožnica pa je tudi v preteklosti opravljala to delo, celo samoiniciativno (ker je zmotno verjela, da je to njena naloga). Tožnica ni želela oškodovati tožene stranke, sporni izdelek je želela kupiti, zato si ga je dala na stran, česar ni skrivala, saj je poznala prakso pri toženi stranki v zvezi s tem, nakar je izdelek kupila po ceni, pravilno znižani za 35 %. Iz navedenega ni mogoče sklepati, da je tožnica manipulirala s cenami z namenom, da bi se kakorkoli okoristila na račun tožene stranke. Tožena stranka tako ni bila oškodovana, pa tudi sicer bi bilo oškodovanje izredno majhno. Upoštevati je treba tudi, da je bila tožnica odlična delavka. Zato izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.
ZDR-1 člen 89, 94, 94/4, 110, 110/1, 110/1-2, 113.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pripravnik - nezakonitost odpovedi
Po 123. členu ZDR-1 delodajalec pripravniku v času trajanja pripravništva ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi, razen če so podani razlogi za izredno odpoved ali v primeru uvedbe postopka za prenehanje delodajalca ali prisilne poravnave. Redna odpoved v času pripravništva je izključena, kar pomeni, da je lahko pripravnik s prenehanjem delovnega razmerja sankcioniran le v primeru resnejših kršitev delovnih obveznosti, ki terjajo izredno odpoved. Ker je tožena stranka tožniku (pripravniku) podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ta pa je v času opravljanja pripravništva izključena, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - nezakonitost odpovedi - denarno povračilo - višina - opozorilo pred kršitvijo
Tožena stranka tožniku ni vročila niti ni poskušala vročiti opozoril pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, tožnik pa s kršitvami v teh opozorilih ni bil seznanjen. Ker tožena stranka ni izpolnila procesne predpostavke za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in je postopek izvedla nezakonito ter v nasprotju z določbo 1. odstavka 85. člena ZDR-1 (ki delodajalcu nalaga dolžnost pisnega opozorila delavca na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila), je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.
USTAVNO PRAVO – OKOLJSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO
VSL0080072
URS člen 72, 72/3. ZVO-1 člen 110a. ZOR člen 155, 156, 156/3, 206, 206/3. OZ člen 132, 133, 133/3, 186, 186/3, 325, 398, 399. ZPP člen 154, 154/2, 195, 214, 278, 278/2, 285, 286, 286/2, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 343, 392, 499, 499/3, 503. ZIZ člen 17, 55, 55/1, 55/1-8. ZPZRTH člen 1, 2, 9, 17.
odškodninska odgovornost – pravica do zdravega življenjskega okolja – zahteva, da se odstrani škodna nevarnost – splošno koristna dejavnost – povrnitev škode – škoda, ki presega običajne meje – navadna škoda – zmanjšanje premoženja – odgovornost več oseb za isto škodo – solidarna odgovornost – okoljska škoda – odgovornost za preprečevanje in sanacijo okoljske škode – odgovornost povzročitelja obremenitve okolja – odgovornost ne glede na krivdo – izpuščanje nevarnih snovi – povzročanje emisij – zakonske zamudne obresti – pravnomočnost sodbe – časovne meje pravnomočnosti – sodna poravnava – trditveno in dokazno breme – informativni dokaz – neprerekana dejstva – prekluzija – pojem krivde – materialno procesno vodstvo – pravica do učinkovitega sodnega varstva
Ko višje sodišče odloča o pritožbah strank zoper odločitve prvostopenjskih sodišč, upošteva stanje, kakršno je bilo ob sprejemu izpodbijane odločitve prvostopenjskega sodišča. Le izjemoma, ko je to posebej predvideno v zakonu, lahko upošteva stanje, ki je nastalo po izdaji izpodbijane odločitve. Zato se dejstva, ki nastopijo po izdaji izvršilnega naslova (izpodbijana sodba), upoštevajo na ugovor dolžnika v izvršilnem postopku.
Škodo, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je skladno s tretjim odstavkom 156. člena ZOR oziroma tretjim odstavkom 133. člena OZ dolžan povrniti njen povzročitelj, vendar le škodo, ki presega normalne (ZOR) oziroma običajne (OZ) meje. Škoda, ki presega normalne (običajne) meje, je protipravna. Za uspeh z zahtevkom mora tožeča stranka dokazati, da ji je v zvezi z opravljanjem (splošno koristne) dejavnosti tožene stranke nastala škoda, ki presega normalne meje. Ni torej bistveno, ali so tožene stranke presegale predpisane mejne vrednosti izpustov v okolje, pač pa kakšne so posledice njihove sicer dovoljene dejavnosti.
Toženke so tožnikom za škodo odgovorne solidarno na podlagi tretjega odstavka 206. člena ZOR (tretji odstavek 186. člena OZ). Tožniki so dokazali, da jim je zaradi sicer dovoljenega delovanja toženih strank nastala škoda, ki presega normalne meje. Naložiti jim tudi breme dokazovanja, koliko je k nastanku njihove škode prispevala katera od toženih strank in drugi onesnaževalci okolja, pa bi bilo glede na okoliščine konkretnega primera pretežko dokazno breme.
ZDR člen 6, 6/1, 6/7, 6a, 6a/4. ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8. URS člen 22. ZSVDP člen 48b.
plačilo odškodnine - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - absolutna bistvena kršitev določb postopka - pravica do izjave - obrazložitev zavrnitve dokazov
Sodišče prve stopnje je zaslišalo priče, katerih zaslišanje je predlagala tožena stranka, ni pa zaslišalo prič, ki jih je predlagala tožnica, pri tem pa za takšno odločitev ni navedlo razlogov niti na naroku niti v obrazložitvi sodbe. Sodišče sicer ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlaga stranka. Če sodišče razumno in obrazloženo oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Vendar mora sodišče v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Če tega ne stori v samem sklepu, je dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v končni odločbi. Sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z navedenimi zahtevami. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zavrnitev dokaznih predlogov pa je imela za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede odločilnih dejstev. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.