znižanje plačila vrtca - dohodek družine - vrednost osebnega avtomobila - prihranki
Pravilna so stališča prvostopenjskega sodišča glede vštevanja prihrankov in osebnega avtomobila v premoženje družine pri ugotavljanju upravičenosti do znižanja plačila programa vrtca za tožničinega otroka. Zgolj osebni avtomobil, katerega vrednost ne presega 8.060,00 EUR, se po 2. točki prvega odstavka 18. člena ZUPJS ne upošteva v premoženje družine. Ker tožničin avto presega navedeno vrednost, se upošteva v premoženje družine. Za izvzem prihrankov, ki jih ima družina za določen namen, pa v ZUPJS ni pravne podlage. Glede na dohodke tožničine družine je bila tožnica pravilno uvrščena v 8. dohodkovni razred in znaša plačilo 66 % cene programa, v katerega je otrok vključen. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo upravnih odločb tožene stranke z uvrstitvijo v nižji dohodkovni razred in določitev nižjega plačila za program vrtca.
ZP-1 člen 143, 143/1, 143/1-11. ZVoz člen 50, 50/8.
stroški postopka - sklep o stroških - stroški zasega in hrambe odvzetih predmetov - stroški vleke vozila - stroški prodaje ali uničenja vozila
V sodbi sodišča prve sopnje, s katero je bil storilec spoznan za odgovornega za prekršek, je bila navedena pravna podlaga za izdajo posebnega sklepa, s katerim je sodišče v skladu s 145. členom ZP-1 odmerilo stroške zasega in hrambe, ko je bila znana višina le-teh.
izločitvena pravica - materialni rok - procesni rok - prekluzivni rok
Rok iz 310. člena ZFPPIPP je materialnopravne narave. Nanj je namreč vezana izguba pravice materialnega prava. Že iz tega razloga določba 83. člena ZS, ki ureja le tek procesnih rokov, na tek tega roka nima vpliva.
ZP-1 člen 28, 28/2, 154, 154-2, 185, 185/2, 192. Odlok o organizaciji in načinu izvajanja mestnih linijskih prevozov potnikov člen 35, 35/1, 35/1-1.
postopek proti mladoletniku - ustavitev postopka o prekršku - odvzem premoženjske koristi
Ker je sodišče prve stopnje ustavilo postopek proti mladoletniku zaradi ocene, da postopek ne bi bil smotrn oziroma da izrek vzgojnega ukrepa ne bi bil smotrn, ni imelo pravne podlage za izrek odvzema premoženjske koristi.
Pritožba se šteje za umaknjeno, ker je bila taksa plačana prepozno. Po določbi 3. odstavka 105. a člena ZPP se šteje, da je vloga umaknjena, če sodna taksa za vlogo ni plačana v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks.
Neutemeljen je pritožbeni ugovor tožnice, da bi morala tudi v primeru, če je bilo njeno delo uspešno, prejeti nagrado za uspešnost vsaj v višini enkratnega zneska, saj iz druge pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je v primeru uspešnega dela lahko nagrada nič. V pogodbi o zaposlitvi je določeno, da je nagrada za primer uspešnega dela 1x - 2x razpon mnogokratnika. Uspešnost vodilnega delavca se po 7. členu pogodbe o zaposlitvi upošteva le, če je bil oddelek uspešen, uspešnost pa je ocenila uprava na podlagi kriterijev, skladno s strateškim planom, po zaključku poslovnega leta. Tudi v primeru, če je bil vodilni delavec izjemno uspešen, zelo uspešen ali uspešen, to še ni pomenilo, da bo dobil nagrado oziroma, da bo ta priznana in izplačana, saj je bila nagrada odvisna tudi od poslovanja posameznega oddelka. Nagrada za poslovno leto 2009 iz naslova uspešnosti ni bila izplačana nobenemu vodilnemu delavcu. Sodišče je pravilno obrazložilo, da je tožnica zatrjevala, da bi morala za leto 2009 biti ocenjena kot zelo uspešna, pri tem pa niti ni konkretno navedla nobene utemeljitve, niti predložila ustreznih dokazil, na podlagi katerih bi lahko sodišče odločilo o njeni uspešnosti dela in posledično o izplačilu nagrade za uspešnost. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nagrade za uspešnost.
Sodišče prve stopnje je na podlagi uradnega zaznamka vodje vpisnika, da tožnik takse za tožbo ni plačal, z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožba šteje za umaknjeno. Tožnik je v pritožbi predložil račun, iz katerega izhaja, da je pri blagajni sodišča prve stopnje plačal sodno takso. Glede na navedeno je bila taksa plačana (pravočasno), zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da taksa ni bila plačana. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – STVARNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO
VSK0006700
ZPP člen 8, 212, 339, 339/2. SPZ člen 142, 142/2, 150. ZIZ člen 71, 71/1-5.
kršitev pravice do sodelovanja v postopku – neoprava naroka – trditvena podlaga – dokazno breme – hipoteka – nedeljivost hipoteke – delno plačilo – učinek hipoteke na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa na kasnejšega pridobitelja lastninske pravice – odlog izvršbe – nenadomestljiva škoda – slabši gmotni položaj
Pavica strank do sodelovanja v postopku ni sama sebi namen, temveč predpostavlja aktivno vlogo strank, ki morajo postaviti ustrezne trditve in podati ustrezne dokazne predloge in šele takrat nastopi obveznost sodišča, da se do substanciranih trditev in dokaznih predlogov opredeli.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 108, 114, 116, 118. OZ člen 311.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna razveza - denarno povračilo - pobot - zapadlost terjatev
Tožena stranka je tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podala 15. 5. 2015, dne 8. 5. 2015 pa je z drugim delavcem sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, čeprav bi lahko dela, v zvezi s katerimi je drugi delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, opravljal tudi tožnik. Ker delo tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi ni postalo nepotrebno (saj bi tožnik lahko nadaljeval z delom, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas drugi delavec), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Sodišče prve stopnje je pri odločanju o pobotnem ugovoru tožene stranke delno zmotno uporabilo 311. člen OZ, ki med pogoji za dopustnost pobotanja terjatev določa tudi njihovo zapadlost. Tožena stranka je v pobot tožnikovi terjatvi uveljavljala terjatev iz naslova odpravnine, ki jo je izplačala tožniku na podlagi 108. člena ZDR-1, in terjatev iz naslova denarnega nadomestila (brez navedbe zneska), ki naj bi ga tožnik prejemal s strani Zavoda RS za zaposlovanje in katerega bi morala tožena stranka povrniti tej instituciji. Terjatev delodajalca iz naslova vračila odpravnine, ki je bila delavcu izplačana v posledici redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (ki je bila v sodnem postopku ugotovljena za nezakonito), zapade šele, ko postane odločitev o nezakonitosti takšne odpovedi pravnomočna. To pa pomeni, da niti v času, ko je bila ta odpravnina uveljavljana v pobot, niti v času odločanja o pobotnem ugovoru tožene stranke ta terjatev še ni zapadla. Tožena stranka sodišču prve stopnje ni predložila nobenih dokazov o tem, da je Zavodu RS za zaposlovanje vrnila denarno nadomestilo, ki je bilo izplačano tožniku, ob tem, da ni navedla niti zneska tega nadomestila, ki ga je iz tega naslova uveljavljala v pobot. Tožena stranka torej ni dokazala, da sta terjatvi, ki ju je uveljavljala v pobot, zapadli, kar pomeni da ni bilo pogojev za vsebinsko odločanje o pobotnem ugovoru tožene stranke. Zato je pritožbeno sodišče odločitev o pobotnem ugovoru tožene stranke razveljavilo in pobotni ugovor tožene stranke zavrglo, saj zanj niso bili izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – posebno pravno varstvo pred odpovedjo – starejši delavci
Tožnik je bil ob podpisu pogodbe star 57 let, zato je glede na 114. člena ZDR-1 in prehodne določbe v 226. členu ZDR-1 že izpolnjeval pogoje za varstvo pred odpovedjo. Navedeni člen namreč določa, da ne glede na določbo prvega odstavka 114. člena tega zakona uživajo posebno varstvo pred odpovedjo delavci, ki v letu 2013 izpolnijo pogoj starosti 54 let in 4 mesece - ženske in 55 let - moški in delavci, ki v letu 2014 izpolnijo pogoj starosti 55 let. V nadaljnjih treh letih do uveljavitve starosti 58 let se starost za delavce zvišuje vsako leto za eno leto.
USTAVNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – DELOVNO PRAVO
VSL0086120
URS člen 2, 50, 50/1, 66. KZ-1 člen 196, 196/2. KZ člen 205. ZKP člen 435, 435/1, 437, 441. ZDR člen 52, 52/1, 52/1-4, 53, 53/2, 54, 54/1, 108, 108/1, 109. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) številka 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 12.
skrajšani postopek – ugovor v skrajšanem postopku – preizkus obtožnega akta po uradni dolžnosti – zavrženje obtožnega predloga – posledice pomanjkljivega obtožnega akta – kršitev temeljnih pravic delavcev – obstoj kaznivega dejanja – odpravnina – pravica do odpravnine – razvoj sodne prakse – kogentne norme delovnega prava – pravica do socialne varnosti – varstvo dela – pogodba o zaposlitvi za določen čas – omejitev sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas – transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas – zastaranje kazenskega pregona – trajajoče kaznivo dejanje – dokončanje kaznivega dejanja – čas izvršitve kaznivega dejanja
Skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem v skladu z ZKP ne pozna postopka odločanja o ugovorih zagovornikov obdolžencev zoper obtožni akt (v smeri pravilne časovne uporabe kazenskega zakona). V skrajšanem postopku smejo stranke zgolj podati ugovor krajevne nepristojnosti do začetka glavne obravnave. Obtožni akt lahko sodišče prve stopnje zavrže le pred začetkom kazenskega postopka (to je pred odredbo o vročitvi obtožnega akta). Če se pomanjkljivosti obtožnega akta, navedene v 437. členu ZKP, ugotovijo po uvedbi kazenskega postopka, se ta lahko konča le z ustavitvijo postopka oz. z zavrnilno ali oprostilno sodbo.
Novejša sodna praksa sprejema, da je pravica do odpravnine temeljna pravica delavcev, zato je lahko predmet kazenskopravnega varstva. Odpravnina (namreč) zagotavlja odpuščenemu delavcu določeno socialno varnost ob prehodu v brezposelnost in hkrati pomeni odmero za dotedanje delo pri delodajalcu. Pravica do odpravnine prav tako omejuje delodajalčevo svobodo pri odpuščanju delavcev iz poslovnih razlogov, urejena pa je tudi v Konvenciji mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca.
OBLIGACIJSKO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084453
ZPP člen 451, 452, 453.
spor majhne vrednosti – vloge v sporih majhne vrednosti – dobava toplote – pogodba o dobavi toplote – upravnik – etažni lastniki – sporočanje podatkov – deljen račun
Pogodbene stranke (tožeča stranka kot dobavitelj, etažni lastniki stanovanjskih prostorov, ki jih je zastopal upravnik, in lastniki poslovnih prostorov kot odjemalci ter T., d. o. o, kot pooblaščenec) so se dogovorile, da bo pooblaščenec tožeči stranki sporočal stanje glavne merilne naprave in procentualne deleže, ki odpadejo na posamezne etažne lastnike prostorov in lastnike poslovnih prostorov, in ki so osnova za izstavitev mesečnih računov za odjemno mesto, vse pod pogoji in na način, ki jih določi dobavitelj. Tožeča stranka pa se je zavezala, da bo na osnovi sporočenih podatkov posameznim etažnim lastnikom izstavljala deljen račun v skladu s tem aneksom in sklenjeno pogodbo o dobavi toplote. Ugotovljeno je bilo, da je tožeča stranka svojo pogodbeno obveznost izpolnila. Tožencu so pravilno naloženi v plačilo še neplačani zneski po delno plačanih računih za vtoževano obdobje.
Skladno z 2. odstavkom 154. člena ZPP lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Ker tožnik ni v celoti uspel s tožbenim zahtevkom (sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je bil začasno nezmožen zaradi bolezni od 14. 11. 2015 do 16. 3. 2016, ugodilo pa je zahtevku na odpravo izpodbijanih odločb in ugotovitev začasne nezmožnosti od 1. 5. 2015 do 13. 11. 2015), pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da njegov uspeh v sporu znaša 70 %.
izredna denarna socialna pomoč – denarna socialna pomoč – zavrženje tožbe – vročanje
Tožena stranka je izpodbijane dokončne odločbe (zavrnitev izredne denarne socialne pomoči) z dne 13. 6. 2013, 8. 7. 2013, 18. 6. 2013 in 13. 3. 2014 v predsodnem postopku tožnici vročala na pravi naslov, to je naslov C. ulica 188, D., ki ga je tožnica sama navedla tako v vlogah, vloženih pri Centru za socialno delo, za uveljavljanje pravic, kot v pritožbah. Tožnica je imela v času od 21. 6. 2013 do 12. 7. 2013, ko so se ji vročale izpodbijane dokončne odločbe, prijavljeno stalno prebivališče na naslovu C. ulica 188, D.. Pošta je bila šele dne 27. 3. 2015 seznanjena, da tožnica ne prebiva več na tem naslovu. Tožnica na prijavljenem prebivališču v stanovanjski hiši v C. Ulici 188 D. ni imela hišnega predalčnika, so ji pa bila puščena obvestila o poštni pošiljki. Stranki se v postopku vroča na dejanski naslov prebivališča, če je ta znan. V konkretnem primeru je bil to naslov C. ulica 188, D.. Razlog, zakaj pisanj vročevalec na tem naslovu ni puščal v hišnem predalčniku, je bil na tožničini strani. Bila pa je o prispelih pošiljkah obveščena in ni bilo nobene ovire, da ne bi mogla pošiljk dvigniti in biti seznanjena z odločbami oziroma, da se ne bi štele odločbe za vročene.
Tožbe, vložene zoper izpodbijane dokončne odločbe, so bile vložene po preteku 30 dnevnega roka. Zato je sodišče prve stopnje tožbo (zadeve so se združile v en postopek) pravilno zavrglo kot prepozno (na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00013233
ZKP-UPB8 člen 437, 437/1, 277, 277/1-1.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - šikaniranje na delovnem mestu - zakonski znaki - predhodni preizkus obtožnega predloga
Dejanje kot je opisano v obtožnem predlogu, nima znakov kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1. Pritožnik nima prav, da vsebuje dejanje očitano pod zadnjo alinejo obtožnega predloga ponavljajoče, večkratne žaljivke, izrečene na delovnem mestu ter v zvezi z delom, saj nasprotno izhaja iz izreka obtožnega predloga, kjer se zatrjuje le enkratno ravnanje.
VS RS se je v svojih odločbah že večkrat izreklo, da metodo ugotavljanja (ne) odplačnost prehoda kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeno lastnino tako po ZZad kot ZSKZ določa drugi odstavek 5. člena Navodil in ne Odlok, ki je bil izdan na podlagi tretjega odstavka 44. člena ZDen, saj so s tem Odlokom bile določene vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, za potrebe določitve višine odškodnine upravičencem v postopkih denacionalizacije, če vrnitev odvzetega premoženja v naravi ni bila mogoča, postopki lastninjenja pa urejajo drugačna področja. V zvezi s slednjimi se je sodna praksa tudi enotno že večkrat izrekla, da odplačnost oziroma neodplačnost pridobitve v družbeno lastnino, za katere kriterije določajo Navodila, pri lastninjenju kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini predstavlja dopusten zakonodajalčev kriterij za določitev tega, kdo pridobi lastninsko pravico na njih.
bistvena kršitev postopka - razlogi o odločilnih dejstvih
Sodba sodišča prve stopnje je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in se odločitev ne da preizkusiti. Sodba nima razlogov o tem, zakaj je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni višini 7.000,00 EUR in tudi ne razlogov, zakaj je odškodnino za posamezno vrsto nepremoženjske škode določilo v določenih zneskih. Prav tako je izrek v nasprotju z obrazložitvijo, saj iz obrazložitve izhaja, da je tožnikov soprispevek k nastali škodi 2/3, iz izreka pa izhaja, da je sodišče tožniku dosodilo celotni znesek odškodnine za nematerialno škodo. Glede na navedeno se sodba ne da preizkusiti in tudi ni mogoče ugotoviti, ali je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.
O tožnikovi pravici do povračila nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede pravice do povračila potnih stroškov, povračila stroškov zdravstvene storitve in stroškov za nakup zdravil je bilo že pravnomočno odločeno z odločbo tožene stranke. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno in da se dejansko in pravno stanje ni spremenilo, pritožba ne izpodbija. Prav tako ne odločitve prvostopenjskega sodišča o zavrženju dela tožbe v obsegu, ki se nanaša na povračilo nadomestil za april, maj, junij in julij 2010 ter za mesece januar, februar in marec 2011, o katerih s sklepom ni bilo odločeno, vendar o teh zahtevkih tudi ni bilo odločeno z dokončno odločbo, ker tožnik tega predhodno pri toženi stranki ni zahteval. V danem primeru gre za postopkovno odločitev, ki temelji na določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb tožene stranke in povračilo nadomestila plače.
Tožnik ni uredil svojega statusa v skladu z ZPIZ-2B, zato je to po uradni dolžnosti morala storiti tožena stranka, potem ko je ugotovila, da je uživalec starostne pokojnine in hkrati od 1. 1. 2004 vpisan v Poslovni register kot odvetnik B.B.. Ker terjatev ni verjetno izkazana, predlog za izdajo začasne odredbe na odložitev izvršitve dokončne odločbe tožene stranke, s katero je bilo ugotovljeno, da ima tožnik od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti, ni utemeljen.