Tožnik (direktor) in tožena stranka sta se v pogodbi o poslovodenju in zaposlitvi med drugim dogovorila o plačilu odpravnine, ki bi tožniku pripadala v primeru neutemeljene razrešitve iz krivdnih razlogov z mesta direktorja pred rednim potekom veljavnosti pogodbe o poslovodenju in zaposlitvi. Ker je tožena stranka tožnika z mesta direktorja razrešila zakonito iz krivdnih razlogov, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni upravičen do vtoževane odpravnine.
bistvena kršitev postopka - razlogi o odločilnih dejstvih
Sodba sodišča prve stopnje je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in se odločitev ne da preizkusiti. Sodba nima razlogov o tem, zakaj je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni višini 7.000,00 EUR in tudi ne razlogov, zakaj je odškodnino za posamezno vrsto nepremoženjske škode določilo v določenih zneskih. Prav tako je izrek v nasprotju z obrazložitvijo, saj iz obrazložitve izhaja, da je tožnikov soprispevek k nastali škodi 2/3, iz izreka pa izhaja, da je sodišče tožniku dosodilo celotni znesek odškodnine za nematerialno škodo. Glede na navedeno se sodba ne da preizkusiti in tudi ni mogoče ugotoviti, ali je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.
SPZ člen 68, 115. SZ-1 člen 2, 2/5. ZPSPP člen 19.
plačilo obratovalnih stroškov za poslovni prostor v poslovno-stanovanjski stavbi - odgovornost lastnika za plačilo obratovalnih stroškov - pravna podlaga odgovornosti lastnika - leasing pogodba - odmera pravdnih stroškov - breme stroškov odvetnika s sedežem zunaj območja sodišča
Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje po oceni sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da se v predmetnem gospodarskem sporu ne morejo uporabljati določbe SZ-1, temveč določbe ZPSPP in SPZ. Skladno s petim odstavkom 2. člena SZ-1 se le-ta namreč za poslovne prostore uporablja zgolj v primeru, da se nahajajo v objektu, v katerem je več kot polovica površine namenjena stanovanjem, v konkretnem primeru pa temu ni tako in se za tovrstne primere uporabljajo določbe ZPSPP in SPZ, ki kot zavezanca za plačilo obratovalnih stroškov določata lastnika posamezne etažne enote in ne najemnika. Nadalje je neutemeljena pritožba tožene stranke zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Tožena stranka ima namreč sedež v L.. Odvetnik, njen pooblaščenec, pa v N. M.. Tožena stranka pred sodiščem na prvi stopnji niti ni zatrjevala, da jo zastopa odvetnik - specialist, niti po oceni sodišča druge stopnje v konkretni zadevi ne gre za zahtevno pravno problematiko, ki bi zahtevalo zastopanje po posebej specializirano usposobljenem pooblaščencu - odvetniku. Res je, da ima vsaka stranka pravico do svobodne izbire odvetnika, vendar to še ne pomeni, da mora nasprotna stranka v postopku nositi breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek.
asignacijska pogodba - bistvena zmota - zahtevana skrbnost - malomarnost - razlaga pogodb - jasna in nedvoumna pogodbena določila - pogodba, ki jo sklene neupravičena oseba - naknadna odobritev neupravičeno zastopanega
Pogodba, ki jo sklene nekdo v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega, če jo ta pozneje odobri (prvi odstavek 73. člena OZ).
ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse – ugovorni razlogi
Ugovor zoper plačilni nalog je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker ni ugotovilo, da bi bil podan kateri od ugovornih razlogov. Ta sta na podlagi določila prvega odstavka 34.a člena ZST-1 dva: da je bila taksa že plačana in da jo je sodišče napačno odmerilo.
Neutemeljen je pritožbeni ugovor tožnice, da bi morala tudi v primeru, če je bilo njeno delo uspešno, prejeti nagrado za uspešnost vsaj v višini enkratnega zneska, saj iz druge pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je v primeru uspešnega dela lahko nagrada nič. V pogodbi o zaposlitvi je določeno, da je nagrada za primer uspešnega dela 1x - 2x razpon mnogokratnika. Uspešnost vodilnega delavca se po 7. členu pogodbe o zaposlitvi upošteva le, če je bil oddelek uspešen, uspešnost pa je ocenila uprava na podlagi kriterijev, skladno s strateškim planom, po zaključku poslovnega leta. Tudi v primeru, če je bil vodilni delavec izjemno uspešen, zelo uspešen ali uspešen, to še ni pomenilo, da bo dobil nagrado oziroma, da bo ta priznana in izplačana, saj je bila nagrada odvisna tudi od poslovanja posameznega oddelka. Nagrada za poslovno leto 2009 iz naslova uspešnosti ni bila izplačana nobenemu vodilnemu delavcu. Sodišče je pravilno obrazložilo, da je tožnica zatrjevala, da bi morala za leto 2009 biti ocenjena kot zelo uspešna, pri tem pa niti ni konkretno navedla nobene utemeljitve, niti predložila ustreznih dokazil, na podlagi katerih bi lahko sodišče odločilo o njeni uspešnosti dela in posledično o izplačilu nagrade za uspešnost. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nagrade za uspešnost.
ZPP člen 286, 286a, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZDR-1 člen 84.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zaslišanje prič - kršitev načela kontradiktornosti - pravica do izjave
Zaradi neutemeljene zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanjem priče, ki jo je predlagala tožena stranka, je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bilo toženi stranki s tem onemogočeno učinkovito obravnavanje. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da tožena stranka zaslišanja te priče ni predlagala le v zvezi z vprašanjem pravočasne vložitve tožbe, temveč tudi zaradi dokazovanja zakonitosti vsebine redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma utemeljenosti odpovednega razloga. Po 84. členu ZDR-1 je breme dokazovanja v tovrstnih sporih na delodajalcu, kar pa je bilo zaradi kršitve kontradiktornosti toženi stranki onemogočeno.
Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo ugovora tožene stranke, da je treba dosojeno nadomestilo plače znižati za prejeta denarna nadomestila za brezposelnost, kar po vsebini predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodbe ne more preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPIZ-2 člen 396. ZPIZ-1 člen 94. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22, 22/1, 22/2, 25, 25/1.
nadomestilo za invalidnost - odmera - višina - seštevanje dob
Določba 25. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ureja določitev sorazmernega dela dajatve. V prvem odstavku je določeno, da se v primeru, če zavarovanec izpolnjuje pogoje za dajatev le ob upoštevanju prvega in drugega odstavka 22. člena tega Sporazuma (torej s seštevanjem zavarovalnih dob, kar je podano tudi v predmetni zadevi), pravica do dajatve ugotavlja tako, da nosilec vsake države pogodbenice po svojih pravnih predpisih ugotovi, ali določena oseba s seštetjem zavarovalnih dob, kot je določeno v 22. členu, izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do dajatve. Če obstaja pravica do dajatve, mora vsak nosilec, ki pride v poštev, najprej izračunati teoretični znesek dajatve, ki bi ga moral izplačevati, če bi moral po svojih pravnih predpisih upoštevati vso zavarovalno dobo po pravnih predpisih držav pogodbenic. Če je znesek dajatve neodvisen od dolžine zavarovalne dobe, velja kot teoretični znesek. Na osnovi tega zneska mora nosilec določiti znesek, ki ga je dolžan izplačevati, v sorazmerju med dolžino zavarovalne dobe po njegovih pravnih predpisih in skupno zavarovalno dobo. Tožena stranka je pravilno upoštevala, da ima tožnik v Republiki Sloveniji dopolnjenih 76 mesecev pokojninske dobe ter da skupna pokojninska doba znaša 249 mesecev. Pokojninska doba, dopolnjena v Republiki Sloveniji predstavlja 30,5 % skupne pokojninske dobe. Upoštevaje navedeni odstotek bi bil tožnik upravičen do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ob upoštevanju uskladitve, v znesku 95,05 EUR. Skladno z določbo 94. člena ZPIZ-1 tožniku pripada denarno nadomestilo v višini 40 % izračunanega zneska sorazmernega dela invalidske pokojnine, torej znesek 38,02 EUR. Seštevanje dob je torej odločilno pri priznanju same pravice, medtem ko je za odmero pravice odločilna pokojninska doba, dopolnjena v Republiki Sloveniji. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo odločb tožene stranke s priznanje nadomestila za invalidnost v višini 180,00 EUR mesečno.
ZDR-1 člen 19, 20. ZDSS-1 člen 34, 34/1. ZPP člen 285, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - bistvena kršitev določb postopka - upravičena oseba za podajo odpovedi - sodba presenečenja
Ena od pravno relevantnih okoliščin za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tudi, ali je bila odpoved podana s strani upravičenih oseb. Skladno z 19. in 20. čl. ZDR-1 je to v konkretnem primeru zastopnik delodajalca, in sicer direktor toženke B.B., ki pa je po splošnih pravilih OZ lahko dal pisno pooblastilo tudi drugi fizični osebi. Sodišče prve stopnje je nepravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker toženka v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena ni z ničemer dokazala, da je imel A.A. pisno pooblastilo upravičene osebe (direktorja toženke B.B.) Tega dejstva toženki niti ni bilo potrebno dokazovati, saj med strankama ni bilo sporno in se na to dejstvo tudi ni nobena sklicevala. S takšnim ravnanjem sodišča je bila toženki odvzeta možnost, da bi se izjavila o relevantnem dejstvu in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V kolikor je prvostopno sodišče samo prišlo do zaključka, da je obstoj pooblastila pomembno za odločitev, je imelo v 1. odst. 34. člena ZDSS-1 pooblastilo, da izvede dokaze v tej smeri tudi po uradni dolžnosti. Stranki tega dejstva očitno nista šteli za spornega, niti ne za relevantnega, zato tudi nista predlagali dokazov za ugotovitev tega dejstva. Prav zaradi tega je imelo prvostopno sodišče možnost izvajati dokaze tudi po uradni dolžnosti. Vendar pa je to možno šele takrat, ko se stranke tudi ob ustreznem materialnem procesnem vodstvu ne odločijo za predlaganje dodatnih dokazov, vse skladno z 285. čl. ZPP. Prvostopno sodišče pa te določbe ZPP ni uporabilo. Zato ima toženka prav, da ker jo prvostopno sodišče ni opozorilo in ji omogočilo, da svojo trditveno podlago ustrezno dopolni, pomeni zanjo izdana sodba sodbo presenečenja.
Zamudna sodba je možna tudi v primeru, če tožbi niso priloženi nobeni dokazi. Če pa vsebina listinskih dokazov nasprotuje tožbenim navedbam, potem mora sodišče, kljub pasivnosti tožene stranke, izvesti dokazni postopek zaradi razčiščevanja teh nasprotij. Tudi se zamudna sodba ne piše na način, iz katere listine izhaja kakšno dejstvo, saj zamudna sodba ne temelji na dokazni oceni, pač pa mora temeljiti zgolj na pravilni ugotovitvi, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana.
Tožena stranka je s tovornim vozilom, ki je last tožeče stranke, opravila vožnjo iz Slovenije v Italijo. Po raztovarjanju je s strani disponentke sprejela navodilo, naj opravi prevoz iz kraja v Italiji v okolico Pariza. Naročilo je brez obrazložitve zavrnila in dela ni želela opraviti. Tovorno vozilo je pustila v Italiji in se z lastnim prevozom vrnila v Slovenijo. Tožeča stranka je bila prisiljena zapuščeno tovorno vozilo pripeljati na sedež v Slovenijo s pomočjo drugega voznika. Zaradi ravnanja tožene stranke je tožeča stranka (delodajalec) utrpela premoženjsko škodo, zato od tožene stranke (svojega delavca) utemeljeno zahteva njeno povrnitev.
OZ člen 165, 179, 182, 299, 378, 943. ZOZP člen 20, 20a, 20a/2.
povrnitev nepremoženjske škode - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - zamuda zavarovalnice - izplačilo odškodnine
ZOZP določa zamudo le za primer, ko odgovornost ni sporna in je bila škoda v celoti ocenjena, zato se o zamudi z izplačilom odškodnine odloča na podlagi OZ.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je dokazala obstoj dejanskega poslovnega razloga v obliki prestrukturiranja poslovnih procesov in sprememb v organizacijski strukturi tožene stranke ter posledično zmanjšanja obsega dela, zaradi česar je ukinila organizacijsko enoto, določeno direkcijo in s tem delovno mesto direktorja te direkcije, ki ga je zasedala tožnica. Ker je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici po 1. alinei 1. odstavka 89. člena ZDR-1 , je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
O tožnikovi pravici do povračila nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede pravice do povračila potnih stroškov, povračila stroškov zdravstvene storitve in stroškov za nakup zdravil je bilo že pravnomočno odločeno z odločbo tožene stranke. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno in da se dejansko in pravno stanje ni spremenilo, pritožba ne izpodbija. Prav tako ne odločitve prvostopenjskega sodišča o zavrženju dela tožbe v obsegu, ki se nanaša na povračilo nadomestil za april, maj, junij in julij 2010 ter za mesece januar, februar in marec 2011, o katerih s sklepom ni bilo odločeno, vendar o teh zahtevkih tudi ni bilo odločeno z dokončno odločbo, ker tožnik tega predhodno pri toženi stranki ni zahteval. V danem primeru gre za postopkovno odločitev, ki temelji na določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb tožene stranke in povračilo nadomestila plače.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - organizacijski razlog
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga iz ekonomskih in organizacijskih razlogov, saj je zaradi reorganizacije pri toženi stranki (tožena stranka je ukinila organizacijsko enoto Projekt B. in preostale naloge te ukinjene enote vključila v organizacijsko enoto Projekt C.) delo, ki ga je tožnik opravljal pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi, postalo nepotrebno. Razlog za reorganizacijo pri toženi stranki je bilo ukinjanje določenih projektov, s tem pa je prišlo tudi do upada prihodkov na področju cest. Ker je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
sodne takse - oprostitev plačila - rok za vložitev - zamuda roka
Po 1. odst. 13. čl. ZST-1 sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks učinkuje od dne, ko je bil pri sodišču vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo in velja za vse takse, za katere se izteče rok za plačilo tega dne ali pozneje. To obenem pomeni, da je potrebno predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse vložiti, preden se izteče rok za njeno plačilo. Ker se je rok za plačilo iztekel 19. 2. 2016, je bil predlog tožeče stranke 20. 2. 2016 vložen prepozno. Zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepoznega.
URS člen 35, 36, 36/1, 37, 37/1, 38, 38/1. ZUstS člen 1, 1/3. ZKP člen 214, 214/1, 215.
hišna preiskava pri odvetniku – hišna preiskava odvetniške pisarne – odredba za hišno preiskavo – vsebina odredbe – pogoji za izdajo odredbe – obrazložitev odredbe – odločba Ustavnega sodišča – odvetniška zasebnost – poseg v odvetniško zasebnost – nujnost posega – obdolžena oseba odvetnik
Preiskovalna sodnica v obrazložitvi odredbe za hišno preiskavo ni navedla razlogov za utemeljitev nujnosti posega. Zaradi izostanka v odločbi Ustavnega sodišča izrecno določenega obveznega elementa obrazložitve odredbe, pogoji za izdajo odredbe in posledično za izvedbo hišne preiskave niso bili izpolnjeni.
lastnost zavarovanca - delovno razmerje - zmotna uporaba materialnega prava
Delovno razmerje, ki je pravno razmerje, na podlagi katerega nastane zavarovalno razmerje, je bilo pri tožničinem delodajalcu A. prekinjeno s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, vendar ne pravnomočno, saj je tožnica vložila tožbo in v delovnem sporu uspela. Iz sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani izhaja, da pravno razmerje ni bilo prekinjeno in da je tožnica pri delodajalcu v delovnem razmerju ves čas od sklenitve pogodbe o zaposlitvi dalje. S sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani je bil tako tožnici priznan obstoj delovnega razmerja in vse pravice, ki iz tega izhajajo, brez prekinitve, kar pomeni ugotovitev obstoja pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (2. odstavek 7. člena ZPIZ-1). Zato ima tožnica v skladu s 1. alinejo 47. člena ZMEPIZ pravico do priznanja lastnosti zavarovanca po tej podlagi tudi v spornem obdobju. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo odločb tožene stranke in ugotovitev, da ima v spornem obdobju lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi 13. člena ZPIZ-1 iz naslova delovnega razmerja pri delodajalcu A..
Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je mogoče priznati le pod pogoji in v višini, določeni v zakonu. Ker je v konkretnem primeru vzrok I. kategorije invalidnosti bolezen, je toženec pri odmeri invalidske pokojnine pravilno upošteval določbe 75. člena ZPIZ-1 ter 72. člena v zvezi z 39. členom ter 409. člen ZPIZ-1 in tožniku invalidsko pokojnino odmeril od pokojninske osnove z odmernim odstotkom, ugotovljenim na podlagi dejanske in prištete dobe. Ker je izpodbijana dokončna odločba pravilna in zakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe toženca.
ZDSS-1 člen 80, 80/3. ZPP člen 155, 155/1, 158, 158/1.
odločitev o pravdnih stroških – ustavitev postopka
Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno priznalo povrnitev pravdnih stroškov za sestavo prve pripravljalne vloge. Z njo sta namreč tožnika sporočila sodišču, da je toženec izdal dokončno odločbo in posledično umaknila tožbo. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da druga pripravljalna vloga, vložena po tem, ko sta že umaknila tožbo, za postopek ni bila več potrebna. Po 1. odstavku 155. člena ZPP pa sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.
V 6. alineji 49. člena ZŠtip je določeno, da štipendijsko razmerje preneha, če štipendist po enoletnem mirovanju štipendijskega razmerja ne predloži ustreznih dokazil, oziroma na podlagi predloženih dokazil ne izpolnjuje pogojev za nadaljnje prejemanje štipendije. Po tej določbi ZŠtip mora štipendist letnik, v katerega je bil ponovno vpisan, uspešno zaključiti še v času enoletnega mirovanja, oziroma najkasneje do zaključka enoletnega mirovanja, to je do konca študijskega leta, v katerem štipendijsko razmerje miruje. Tožnica drugega letnika v času mirovanja štipendijskega razmerja, to je v času trajanja študijskega leta 2012/2013, ni zaključila. S tem pa je izpolnjen dejanski stan iz 6. alineje 49. člena ZŠtip za prenehanje štipendijskega razmerja, čeprav je tožnica kasneje opravila vse študijske obveznosti za drugi letnik in dne 30. 6. 2014 tudi diplomirala. Posledično je tožnica dolžna po 1. odstavku 50. člena ZŠtip vrniti štipendijo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala odpravo upravnih odločb toženca in ugotovitev, da obveznost vračila štipendije ni nastala.