Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 51, 51/1, 51/1-1, 51/2, 51/2-1.
izvedenina – nagrada izvedenca – pisni izvid in mnenje – dopolnilno mnenje
Sodišče prve stopnje je izvedencema kmetijsko in gozdarske stroke naložilo, da skupaj ocenita vse nepremičnine, ki so predmet delitve. Izvedencu kmetijske stroke za (dodatno) cenitev nepremičnin, ki ju ob prvi cenitvi ni upošteval, ker je ocenil, da gre za gozdni zemljišči, ne pripada nagrada po prvem odstavku 51. člena Pravilnika.
Zamudna sodba je možna tudi v primeru, če tožbi niso priloženi nobeni dokazi. Če pa vsebina listinskih dokazov nasprotuje tožbenim navedbam, potem mora sodišče, kljub pasivnosti tožene stranke, izvesti dokazni postopek zaradi razčiščevanja teh nasprotij. Tudi se zamudna sodba ne piše na način, iz katere listine izhaja kakšno dejstvo, saj zamudna sodba ne temelji na dokazni oceni, pač pa mora temeljiti zgolj na pravilni ugotovitvi, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana.
Tožena stranka je s tovornim vozilom, ki je last tožeče stranke, opravila vožnjo iz Slovenije v Italijo. Po raztovarjanju je s strani disponentke sprejela navodilo, naj opravi prevoz iz kraja v Italiji v okolico Pariza. Naročilo je brez obrazložitve zavrnila in dela ni želela opraviti. Tovorno vozilo je pustila v Italiji in se z lastnim prevozom vrnila v Slovenijo. Tožeča stranka je bila prisiljena zapuščeno tovorno vozilo pripeljati na sedež v Slovenijo s pomočjo drugega voznika. Zaradi ravnanja tožene stranke je tožeča stranka (delodajalec) utrpela premoženjsko škodo, zato od tožene stranke (svojega delavca) utemeljeno zahteva njeno povrnitev.
sodne takse - oprostitev plačila - rok za vložitev - zamuda roka
Po 1. odst. 13. čl. ZST-1 sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks učinkuje od dne, ko je bil pri sodišču vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo in velja za vse takse, za katere se izteče rok za plačilo tega dne ali pozneje. To obenem pomeni, da je potrebno predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse vložiti, preden se izteče rok za njeno plačilo. Ker se je rok za plačilo iztekel 19. 2. 2016, je bil predlog tožeče stranke 20. 2. 2016 vložen prepozno. Zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepoznega.
ZDR-1 člen 19, 20. ZDSS-1 člen 34, 34/1. ZPP člen 285, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - bistvena kršitev določb postopka - upravičena oseba za podajo odpovedi - sodba presenečenja
Ena od pravno relevantnih okoliščin za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tudi, ali je bila odpoved podana s strani upravičenih oseb. Skladno z 19. in 20. čl. ZDR-1 je to v konkretnem primeru zastopnik delodajalca, in sicer direktor toženke B.B., ki pa je po splošnih pravilih OZ lahko dal pisno pooblastilo tudi drugi fizični osebi. Sodišče prve stopnje je nepravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker toženka v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena ni z ničemer dokazala, da je imel A.A. pisno pooblastilo upravičene osebe (direktorja toženke B.B.) Tega dejstva toženki niti ni bilo potrebno dokazovati, saj med strankama ni bilo sporno in se na to dejstvo tudi ni nobena sklicevala. S takšnim ravnanjem sodišča je bila toženki odvzeta možnost, da bi se izjavila o relevantnem dejstvu in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V kolikor je prvostopno sodišče samo prišlo do zaključka, da je obstoj pooblastila pomembno za odločitev, je imelo v 1. odst. 34. člena ZDSS-1 pooblastilo, da izvede dokaze v tej smeri tudi po uradni dolžnosti. Stranki tega dejstva očitno nista šteli za spornega, niti ne za relevantnega, zato tudi nista predlagali dokazov za ugotovitev tega dejstva. Prav zaradi tega je imelo prvostopno sodišče možnost izvajati dokaze tudi po uradni dolžnosti. Vendar pa je to možno šele takrat, ko se stranke tudi ob ustreznem materialnem procesnem vodstvu ne odločijo za predlaganje dodatnih dokazov, vse skladno z 285. čl. ZPP. Prvostopno sodišče pa te določbe ZPP ni uporabilo. Zato ima toženka prav, da ker jo prvostopno sodišče ni opozorilo in ji omogočilo, da svojo trditveno podlago ustrezno dopolni, pomeni zanjo izdana sodba sodbo presenečenja.
lastnost zavarovanca - delovno razmerje - zmotna uporaba materialnega prava
Delovno razmerje, ki je pravno razmerje, na podlagi katerega nastane zavarovalno razmerje, je bilo pri tožničinem delodajalcu A. prekinjeno s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, vendar ne pravnomočno, saj je tožnica vložila tožbo in v delovnem sporu uspela. Iz sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani izhaja, da pravno razmerje ni bilo prekinjeno in da je tožnica pri delodajalcu v delovnem razmerju ves čas od sklenitve pogodbe o zaposlitvi dalje. S sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani je bil tako tožnici priznan obstoj delovnega razmerja in vse pravice, ki iz tega izhajajo, brez prekinitve, kar pomeni ugotovitev obstoja pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (2. odstavek 7. člena ZPIZ-1). Zato ima tožnica v skladu s 1. alinejo 47. člena ZMEPIZ pravico do priznanja lastnosti zavarovanca po tej podlagi tudi v spornem obdobju. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo odločb tožene stranke in ugotovitev, da ima v spornem obdobju lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi 13. člena ZPIZ-1 iz naslova delovnega razmerja pri delodajalcu A..
Posebnost te zadeve je, da je tožeča stranka sicer izdala zemljiškoknjižno dovolilo (razpolagalni pravni posel), vendar do realizacije prodaje v zemljiški knjigi zaradi od strank neodvisnih razlogov ni prišlo. Ker se lastninsko pravico (tudi po hrvaških predpisih) pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, so toženci še vedno le „pričakovani“ lastniki. Prodajna pogodba (skupaj z zemljiškoknjižnim dovolilom) zato še vedno učinkuje zgolj med pravdnimi strankami in ne tudi v razmerju do ostalih subjektov. Če je tako, ni nobene razlike med razveljavitvijo učinkov pogodb v razmerju med pravdnima strankama in razveljavitvijo celotnih pogodb. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožba nesklepčna, ker bi morala tožeča stranka zahtevati razveljavitev učinkov pogodbe, aneksa in zemljiškoknjižnega dovolila, je na podlagi povedanega napačno.
Neutemeljen je pritožbeni ugovor tožnice, da bi morala tudi v primeru, če je bilo njeno delo uspešno, prejeti nagrado za uspešnost vsaj v višini enkratnega zneska, saj iz druge pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je v primeru uspešnega dela lahko nagrada nič. V pogodbi o zaposlitvi je določeno, da je nagrada za primer uspešnega dela 1x - 2x razpon mnogokratnika. Uspešnost vodilnega delavca se po 7. členu pogodbe o zaposlitvi upošteva le, če je bil oddelek uspešen, uspešnost pa je ocenila uprava na podlagi kriterijev, skladno s strateškim planom, po zaključku poslovnega leta. Tudi v primeru, če je bil vodilni delavec izjemno uspešen, zelo uspešen ali uspešen, to še ni pomenilo, da bo dobil nagrado oziroma, da bo ta priznana in izplačana, saj je bila nagrada odvisna tudi od poslovanja posameznega oddelka. Nagrada za poslovno leto 2009 iz naslova uspešnosti ni bila izplačana nobenemu vodilnemu delavcu. Sodišče je pravilno obrazložilo, da je tožnica zatrjevala, da bi morala za leto 2009 biti ocenjena kot zelo uspešna, pri tem pa niti ni konkretno navedla nobene utemeljitve, niti predložila ustreznih dokazil, na podlagi katerih bi lahko sodišče odločilo o njeni uspešnosti dela in posledično o izplačilu nagrade za uspešnost. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nagrade za uspešnost.
Tožnik (direktor) in tožena stranka sta se v pogodbi o poslovodenju in zaposlitvi med drugim dogovorila o plačilu odpravnine, ki bi tožniku pripadala v primeru neutemeljene razrešitve iz krivdnih razlogov z mesta direktorja pred rednim potekom veljavnosti pogodbe o poslovodenju in zaposlitvi. Ker je tožena stranka tožnika z mesta direktorja razrešila zakonito iz krivdnih razlogov, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni upravičen do vtoževane odpravnine.
ZSVarPre člen 27, 27/1, 31, 31/1. Evropska konvencije o varstvu človekovih pravic člen 41. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči člen 3, 3/2, 3/2-2. ZPŠOIRSP člen 18. URS člen 14, 22.
denarna socialna pomoč - zmotna uporaba materialnega prava - lastni dohodek - denarna odškodnina Evropskega sodišča za človekove pravice
Odškodnine Evropskega sodišča za človekove pravice, ki jo je tožnica prejela za nepremoženjsko škodo v sporu zoper Republiko Slovenijo, ni mogoče šteti za tožničin dohodek (pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za nadaljnje prejemanje javnih sredstev), torej da si sama s to odškodnino zagotavlja preživetje, temveč gre za pravično zadoščenje, kot je opredeljeno v 41. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Kot to izhaja iz 14. člena (enakost pred zakonom) in 22. člena Ustave RS je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Zato ni razumne podlage, da bi bile pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev različno obravnavane osebe, ki jim je bila na podlagi sodbe ESČP oziroma v zvezi s sodbo ESČP priznana odškodnina. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici izplačati že zapadle neizplačane zneske denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka.
Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je mogoče priznati le pod pogoji in v višini, določeni v zakonu. Ker je v konkretnem primeru vzrok I. kategorije invalidnosti bolezen, je toženec pri odmeri invalidske pokojnine pravilno upošteval določbe 75. člena ZPIZ-1 ter 72. člena v zvezi z 39. členom ter 409. člen ZPIZ-1 in tožniku invalidsko pokojnino odmeril od pokojninske osnove z odmernim odstotkom, ugotovljenim na podlagi dejanske in prištete dobe. Ker je izpodbijana dokončna odločba pravilna in zakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe toženca.
ZPIZ-1 člen 94, 94/1, 94/1-2, 94/1-4, 94/2, 94/2-1, 94/3, 94/3-3, 161, 446. ZPIZ92 člen 133, 134.
invalid III. kategorije invalidnosti - ponovna odmera invalidske pokojnine - nadomestilo za invalidnost
Tožniku je bila že odmerjena invalidska pokojnina od 7. 4. 2012 dalje. Dne 15. 7. 2014 je tožnik vložil zahtevo za ponovni izračun invalidske pokojnine na podlagi priznanega in izplačanega nadomestila za invalidnost. Z upoštevanjem izplačanega nadomestila za invalidnost za obdobje od leta 2003 do leta 2011 je izračun pokojninske osnove pokazal, da je za tožnika še vedno najugodnejše 18-letno povprečje plač od leta 1980 do 1997 in da v tem obdobju pokojninska osnova znaša 675,77 EUR ter da prejeto nadomestilo za invalidnost v spornih obdobjih v ničemer ni vplivalo na višino že odmerjene invalidske pokojnine. Ker po novem izračun invalidske pokojnine z upoštevanjem izplačanih zneskov nadomestila za invalidnost v relevantnem obdobju ni bil ugodnejši za tožnika oziroma ni vplival na višino invalidske pokojnine, je toženec tožnikovo zahtevo z izpodbijanima odločbama utemeljeno zavrnil. Zato tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih aktov in priznanje invalidske pokojnine v višjem znesku ni utemeljen, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.
ZPP člen 212, 364. ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/4, 11/5.
predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse - trditveno breme predlagatelja - začetek teka roka za plačilo sodne takse v primeru pravočasne pritožbe
Zmotna pa je odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženi stranki naložilo plačilo sodne takse za napoved pritožbe v roku 15 dni po prejemu sklepa sodišča prve stopnje, saj v skladu s 364. členom ZPP pravočasna pritožba zadrži izvršitev sklepa. Rok za plačilo sodne takse po plačilnem nalogu namreč ni mogel začeti teči, preden ni bilo pravnomočno odločeno o predlogu za taksno oprostitev.
ZVZD člen 25. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - absolutna bistvena kršitev določb postopka - zaslišanje prič
Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP s tem, ko ni zaslišalo s strani prvotožene stranke predlaganih prič. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zaslišanjem predlaganih prič ugotovilo, da sta vseskozi v tujini in da bi bilo njuno zaslišanje povezano s prevelikimi stroški, zaradi česar je pridobilo njuni pisni izjavi, vendar ta razlog ne more vplivati na to, da se navedeni priči ustno ne zaslišita. Z njunima izjavama namreč sodišče prve stopnje ni razčistilo dejanskega stanja glede nastanka tožnikove poškodbe. S tem, ko je sodišče prve stopnje brez ustrezne obrazložitve zavrnilo dokazne predloge prvotožene stranke, je prekršilo obveznost, ki izhaja iz 22. člena URS, tj. da mora sodišče zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti. Zavrnitev dokaznih predlogov je imelo za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede odločilnih dejstev. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog
Tožena stranka je dokazala, da so na delovnem mestu prodajalec vozil (na katerem je bila zaposlena tudi tožnica) zaposleni štirje delavci, glede na trenutni obseg prodaje vozil ter za učinkovito in nemoteno opravljanje dela pa zadoščajo trije. V juniju 2015 je bila prodaja vozil zelo uspešna, nato pa je obseg prodaje padel pod povprečje in tudi v prihodnje ni pričakovati obsega dela za štiri delavce. Upoštevaje manjši obseg dela in prodaje vozil v poletnih mesecih ter pričakovan enak trend v jesenskih mesecih, se je tožena stranka odločila za zmanjšanje števila zaposlenih na delovnem mestu prodajalec vozil, pri čemer je bil ta ukrep nujno potreben tudi za zagotovitev finančne vzdržnosti tožene stranke. To pa predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 89. člena ZDR-1, zato je izpodbijana odpoved zakonita.
bistvena kršitev postopka - razlogi o odločilnih dejstvih
Sodba sodišča prve stopnje je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in se odločitev ne da preizkusiti. Sodba nima razlogov o tem, zakaj je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni višini 7.000,00 EUR in tudi ne razlogov, zakaj je odškodnino za posamezno vrsto nepremoženjske škode določilo v določenih zneskih. Prav tako je izrek v nasprotju z obrazložitvijo, saj iz obrazložitve izhaja, da je tožnikov soprispevek k nastali škodi 2/3, iz izreka pa izhaja, da je sodišče tožniku dosodilo celotni znesek odškodnine za nematerialno škodo. Glede na navedeno se sodba ne da preizkusiti in tudi ni mogoče ugotoviti, ali je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.
O tožnikovi pravici do povračila nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede pravice do povračila potnih stroškov, povračila stroškov zdravstvene storitve in stroškov za nakup zdravil je bilo že pravnomočno odločeno z odločbo tožene stranke. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno in da se dejansko in pravno stanje ni spremenilo, pritožba ne izpodbija. Prav tako ne odločitve prvostopenjskega sodišča o zavrženju dela tožbe v obsegu, ki se nanaša na povračilo nadomestil za april, maj, junij in julij 2010 ter za mesece januar, februar in marec 2011, o katerih s sklepom ni bilo odločeno, vendar o teh zahtevkih tudi ni bilo odločeno z dokončno odločbo, ker tožnik tega predhodno pri toženi stranki ni zahteval. V danem primeru gre za postopkovno odločitev, ki temelji na določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb tožene stranke in povračilo nadomestila plače.
ZP-1 člen 28, 28/2, 154, 154-2, 185, 185/2, 192. Odlok o organizaciji in načinu izvajanja mestnih linijskih prevozov potnikov člen 35, 35/1, 35/1-1.
postopek proti mladoletniku - ustavitev postopka o prekršku - odvzem premoženjske koristi
Ker je sodišče prve stopnje ustavilo postopek proti mladoletniku zaradi ocene, da postopek ne bi bil smotrn oziroma da izrek vzgojnega ukrepa ne bi bil smotrn, ni imelo pravne podlage za izrek odvzema premoženjske koristi.
Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo, s katero je odločilo, da kritje drugo tožene stranke za zavarovanje pred odgovornostjo znaša 750.000,00 EUR. V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zoper prvo toženo stranko (delodajalca) in zoper drugo toženo stranko (zavarovalnico, pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odškodninsko odgovornost) za plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi nesreče pri delu, v kateri se je hudo poškodoval. Toženi stranki sta v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah izpodbijali tako podlago kot tudi višino tožbenega zahtevka, zato bi sodišče prve stopnje lahko izdalo vmesno sodbo glede podlage tožbenega zahtevka, in sicer bi v taki sodbi lahko odločilo o odškodninski odgovornosti prve tožene stranke kot delodajalca, saj je ta na podlagi določbe 1. odstavka 184. člena ZDR, ki je veljal na dan nezgode pri delu, odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. O odškodninski odgovornosti prve tožene stranke pa sodišče prve stopnje sploh ni odločalo, ampak je ugotavljalo višino zavarovalne vsote, za katero ima prva tožena stranka pri drugo toženi stranki zavarovano svojo odgovornost za škodo povzročeno delavcem, kar pa po določbi 1. odstavka 315. člena ZPP ni predmet vmesne sodbe. O višini, do katere ima prva tožena stranka zavarovano svojo odškodninsko odgovornost, bi sodišče lahko odločalo šele po tem, ko bi bila podlaga, na kateri temelji tožbeni zahtevek, znana in bi bilo potrebno odločiti le še o višini tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
asignacijska pogodba - bistvena zmota - zahtevana skrbnost - malomarnost - razlaga pogodb - jasna in nedvoumna pogodbena določila - pogodba, ki jo sklene neupravičena oseba - naknadna odobritev neupravičeno zastopanega
Pogodba, ki jo sklene nekdo v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega, če jo ta pozneje odobri (prvi odstavek 73. člena OZ).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00013233
ZKP-UPB8 člen 437, 437/1, 277, 277/1-1.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - šikaniranje na delovnem mestu - zakonski znaki - predhodni preizkus obtožnega predloga
Dejanje kot je opisano v obtožnem predlogu, nima znakov kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1. Pritožnik nima prav, da vsebuje dejanje očitano pod zadnjo alinejo obtožnega predloga ponavljajoče, večkratne žaljivke, izrečene na delovnem mestu ter v zvezi z delom, saj nasprotno izhaja iz izreka obtožnega predloga, kjer se zatrjuje le enkratno ravnanje.