lastnost zavarovanca - delovno razmerje - zmotna uporaba materialnega prava
Delovno razmerje, ki je pravno razmerje, na podlagi katerega nastane zavarovalno razmerje, je bilo pri tožničinem delodajalcu A. prekinjeno s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, vendar ne pravnomočno, saj je tožnica vložila tožbo in v delovnem sporu uspela. Iz sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani izhaja, da pravno razmerje ni bilo prekinjeno in da je tožnica pri delodajalcu v delovnem razmerju ves čas od sklenitve pogodbe o zaposlitvi dalje. S sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani je bil tako tožnici priznan obstoj delovnega razmerja in vse pravice, ki iz tega izhajajo, brez prekinitve, kar pomeni ugotovitev obstoja pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (2. odstavek 7. člena ZPIZ-1). Zato ima tožnica v skladu s 1. alinejo 47. člena ZMEPIZ pravico do priznanja lastnosti zavarovanca po tej podlagi tudi v spornem obdobju. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo odločb tožene stranke in ugotovitev, da ima v spornem obdobju lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi 13. člena ZPIZ-1 iz naslova delovnega razmerja pri delodajalcu A..
Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je mogoče priznati le pod pogoji in v višini, določeni v zakonu. Ker je v konkretnem primeru vzrok I. kategorije invalidnosti bolezen, je toženec pri odmeri invalidske pokojnine pravilno upošteval določbe 75. člena ZPIZ-1 ter 72. člena v zvezi z 39. členom ter 409. člen ZPIZ-1 in tožniku invalidsko pokojnino odmeril od pokojninske osnove z odmernim odstotkom, ugotovljenim na podlagi dejanske in prištete dobe. Ker je izpodbijana dokončna odločba pravilna in zakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe toženca.
O tožnikovi pravici do povračila nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede pravice do povračila potnih stroškov, povračila stroškov zdravstvene storitve in stroškov za nakup zdravil je bilo že pravnomočno odločeno z odločbo tožene stranke. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno in da se dejansko in pravno stanje ni spremenilo, pritožba ne izpodbija. Prav tako ne odločitve prvostopenjskega sodišča o zavrženju dela tožbe v obsegu, ki se nanaša na povračilo nadomestil za april, maj, junij in julij 2010 ter za mesece januar, februar in marec 2011, o katerih s sklepom ni bilo odločeno, vendar o teh zahtevkih tudi ni bilo odločeno z dokončno odločbo, ker tožnik tega predhodno pri toženi stranki ni zahteval. V danem primeru gre za postopkovno odločitev, ki temelji na določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb tožene stranke in povračilo nadomestila plače.
bistvena kršitev postopka - razlogi o odločilnih dejstvih
Sodba sodišča prve stopnje je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in se odločitev ne da preizkusiti. Sodba nima razlogov o tem, zakaj je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni višini 7.000,00 EUR in tudi ne razlogov, zakaj je odškodnino za posamezno vrsto nepremoženjske škode določilo v določenih zneskih. Prav tako je izrek v nasprotju z obrazložitvijo, saj iz obrazložitve izhaja, da je tožnikov soprispevek k nastali škodi 2/3, iz izreka pa izhaja, da je sodišče tožniku dosodilo celotni znesek odškodnine za nematerialno škodo. Glede na navedeno se sodba ne da preizkusiti in tudi ni mogoče ugotoviti, ali je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.
Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo, s katero je odločilo, da kritje drugo tožene stranke za zavarovanje pred odgovornostjo znaša 750.000,00 EUR. V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zoper prvo toženo stranko (delodajalca) in zoper drugo toženo stranko (zavarovalnico, pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odškodninsko odgovornost) za plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi nesreče pri delu, v kateri se je hudo poškodoval. Toženi stranki sta v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah izpodbijali tako podlago kot tudi višino tožbenega zahtevka, zato bi sodišče prve stopnje lahko izdalo vmesno sodbo glede podlage tožbenega zahtevka, in sicer bi v taki sodbi lahko odločilo o odškodninski odgovornosti prve tožene stranke kot delodajalca, saj je ta na podlagi določbe 1. odstavka 184. člena ZDR, ki je veljal na dan nezgode pri delu, odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. O odškodninski odgovornosti prve tožene stranke pa sodišče prve stopnje sploh ni odločalo, ampak je ugotavljalo višino zavarovalne vsote, za katero ima prva tožena stranka pri drugo toženi stranki zavarovano svojo odgovornost za škodo povzročeno delavcem, kar pa po določbi 1. odstavka 315. člena ZPP ni predmet vmesne sodbe. O višini, do katere ima prva tožena stranka zavarovano svojo odškodninsko odgovornost, bi sodišče lahko odločalo šele po tem, ko bi bila podlaga, na kateri temelji tožbeni zahtevek, znana in bi bilo potrebno odločiti le še o višini tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
znižanje plačila vrtca - dohodek družine - vrednost osebnega avtomobila - prihranki
Pravilna so stališča prvostopenjskega sodišča glede vštevanja prihrankov in osebnega avtomobila v premoženje družine pri ugotavljanju upravičenosti do znižanja plačila programa vrtca za tožničinega otroka. Zgolj osebni avtomobil, katerega vrednost ne presega 8.060,00 EUR, se po 2. točki prvega odstavka 18. člena ZUPJS ne upošteva v premoženje družine. Ker tožničin avto presega navedeno vrednost, se upošteva v premoženje družine. Za izvzem prihrankov, ki jih ima družina za določen namen, pa v ZUPJS ni pravne podlage. Glede na dohodke tožničine družine je bila tožnica pravilno uvrščena v 8. dohodkovni razred in znaša plačilo 66 % cene programa, v katerega je otrok vključen. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo upravnih odločb tožene stranke z uvrstitvijo v nižji dohodkovni razred in določitev nižjega plačila za program vrtca.
izločitvena pravica - materialni rok - procesni rok - prekluzivni rok
Rok iz 310. člena ZFPPIPP je materialnopravne narave. Nanj je namreč vezana izguba pravice materialnega prava. Že iz tega razloga določba 83. člena ZS, ki ureja le tek procesnih rokov, na tek tega roka nima vpliva.
ZP-1 člen 143, 143/1, 143/1-11. ZVoz člen 50, 50/8.
stroški postopka - sklep o stroških - stroški zasega in hrambe odvzetih predmetov - stroški vleke vozila - stroški prodaje ali uničenja vozila
V sodbi sodišča prve sopnje, s katero je bil storilec spoznan za odgovornega za prekršek, je bila navedena pravna podlaga za izdajo posebnega sklepa, s katerim je sodišče v skladu s 145. členom ZP-1 odmerilo stroške zasega in hrambe, ko je bila znana višina le-teh.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je dokazala obstoj dejanskega poslovnega razloga v obliki prestrukturiranja poslovnih procesov in sprememb v organizacijski strukturi tožene stranke ter posledično zmanjšanja obsega dela, zaradi česar je ukinila organizacijsko enoto, določeno direkcijo in s tem delovno mesto direktorja te direkcije, ki ga je zasedala tožnica. Ker je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici po 1. alinei 1. odstavka 89. člena ZDR-1 , je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZP-1 člen 28, 28/2, 154, 154-2, 185, 185/2, 192. Odlok o organizaciji in načinu izvajanja mestnih linijskih prevozov potnikov člen 35, 35/1, 35/1-1.
postopek proti mladoletniku - ustavitev postopka o prekršku - odvzem premoženjske koristi
Ker je sodišče prve stopnje ustavilo postopek proti mladoletniku zaradi ocene, da postopek ne bi bil smotrn oziroma da izrek vzgojnega ukrepa ne bi bil smotrn, ni imelo pravne podlage za izrek odvzema premoženjske koristi.
ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse – ugovorni razlogi
Ugovor zoper plačilni nalog je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker ni ugotovilo, da bi bil podan kateri od ugovornih razlogov. Ta sta na podlagi določila prvega odstavka 34.a člena ZST-1 dva: da je bila taksa že plačana in da jo je sodišče napačno odmerilo.
Posebnost te zadeve je, da je tožeča stranka sicer izdala zemljiškoknjižno dovolilo (razpolagalni pravni posel), vendar do realizacije prodaje v zemljiški knjigi zaradi od strank neodvisnih razlogov ni prišlo. Ker se lastninsko pravico (tudi po hrvaških predpisih) pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, so toženci še vedno le „pričakovani“ lastniki. Prodajna pogodba (skupaj z zemljiškoknjižnim dovolilom) zato še vedno učinkuje zgolj med pravdnimi strankami in ne tudi v razmerju do ostalih subjektov. Če je tako, ni nobene razlike med razveljavitvijo učinkov pogodb v razmerju med pravdnima strankama in razveljavitvijo celotnih pogodb. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožba nesklepčna, ker bi morala tožeča stranka zahtevati razveljavitev učinkov pogodbe, aneksa in zemljiškoknjižnega dovolila, je na podlagi povedanega napačno.
Neutemeljen je pritožbeni ugovor tožnice, da bi morala tudi v primeru, če je bilo njeno delo uspešno, prejeti nagrado za uspešnost vsaj v višini enkratnega zneska, saj iz druge pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je v primeru uspešnega dela lahko nagrada nič. V pogodbi o zaposlitvi je določeno, da je nagrada za primer uspešnega dela 1x - 2x razpon mnogokratnika. Uspešnost vodilnega delavca se po 7. členu pogodbe o zaposlitvi upošteva le, če je bil oddelek uspešen, uspešnost pa je ocenila uprava na podlagi kriterijev, skladno s strateškim planom, po zaključku poslovnega leta. Tudi v primeru, če je bil vodilni delavec izjemno uspešen, zelo uspešen ali uspešen, to še ni pomenilo, da bo dobil nagrado oziroma, da bo ta priznana in izplačana, saj je bila nagrada odvisna tudi od poslovanja posameznega oddelka. Nagrada za poslovno leto 2009 iz naslova uspešnosti ni bila izplačana nobenemu vodilnemu delavcu. Sodišče je pravilno obrazložilo, da je tožnica zatrjevala, da bi morala za leto 2009 biti ocenjena kot zelo uspešna, pri tem pa niti ni konkretno navedla nobene utemeljitve, niti predložila ustreznih dokazil, na podlagi katerih bi lahko sodišče odločilo o njeni uspešnosti dela in posledično o izplačilu nagrade za uspešnost. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nagrade za uspešnost.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – posebno pravno varstvo pred odpovedjo – starejši delavci
Tožnik je bil ob podpisu pogodbe star 57 let, zato je glede na 114. člena ZDR-1 in prehodne določbe v 226. členu ZDR-1 že izpolnjeval pogoje za varstvo pred odpovedjo. Navedeni člen namreč določa, da ne glede na določbo prvega odstavka 114. člena tega zakona uživajo posebno varstvo pred odpovedjo delavci, ki v letu 2013 izpolnijo pogoj starosti 54 let in 4 mesece - ženske in 55 let - moški in delavci, ki v letu 2014 izpolnijo pogoj starosti 55 let. V nadaljnjih treh letih do uveljavitve starosti 58 let se starost za delavce zvišuje vsako leto za eno leto.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00013233
ZKP-UPB8 člen 437, 437/1, 277, 277/1-1.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - šikaniranje na delovnem mestu - zakonski znaki - predhodni preizkus obtožnega predloga
Dejanje kot je opisano v obtožnem predlogu, nima znakov kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1. Pritožnik nima prav, da vsebuje dejanje očitano pod zadnjo alinejo obtožnega predloga ponavljajoče, večkratne žaljivke, izrečene na delovnem mestu ter v zvezi z delom, saj nasprotno izhaja iz izreka obtožnega predloga, kjer se zatrjuje le enkratno ravnanje.
asignacijska pogodba - bistvena zmota - zahtevana skrbnost - malomarnost - razlaga pogodb - jasna in nedvoumna pogodbena določila - pogodba, ki jo sklene neupravičena oseba - naknadna odobritev neupravičeno zastopanega
Pogodba, ki jo sklene nekdo v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega, če jo ta pozneje odobri (prvi odstavek 73. člena OZ).
Tožnik je potem, ko je prejel plačilni nalog za plačilo globe zaradi prekrška, ki je bil storjen z njegovim vozilom v času njegove odsotnosti zaradi letnega dopusta, pri toženi stranki dosegel stornacijo dopusta za ta dan in se tako izognil odgovornosti za ta cestnoprometni prekršek. S takšnim ravnanjem je tožnik izpolnil znake kaznivega dejanja goljufije po 1. in 6. odstavku 211. člena KZ-1, saj je z lažnim prikazovanjem dejstev, prikrivanjem, selektivnim informiranjem in spravljanjem v zmoto, z namenom, da bi se razbremenil odgovornosti za cestnoprometni prekršek in plačila globe in si pridobil premoženjsko korist v višini plačila za delo in povračila stroškov prevoza na delo, spravil v zmoto toženo stranko, da mu je izplačala plačilo za delo in stroške prevoza ter sodišče, da je v škodo proračuna RS, kamor se stekajo plačila izrečenih glob za cestno prometne prekrške, postopek zoper njega ustavilo.
Tožnik je določenega dne neupravičeno in v nasprotju s predpisi in delovnimi obveznostmi dostopal do registra davčnih zavezancev in se seznanjal z osebnimi podatki in podatki, ki predstavljajo davčno tajnost, brez dovoljenja fizičnih oseb, na katere se ti podatki nanašajo, brez zakonitega dopustnega namena vpogleda tako, da je lažno vpisoval navidezni razlog vpogleda, in sicer naključne oziroma izmišljene številke zadev z namenom, da bi se izognil sumu delodajalca, da je vpogled neupravičen, čeprav zadev teh fizičnih oseb ni imel v reševanju. S tem je kršil navodila delodajalca, kar je kršitev 34. člena ZDR-1. Njegovo ravnanje predstavlja hudo kršitev delovnih obveznosti, ki jo je tožnik storil naklepoma. Zato je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei prvega ostavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Toženec je zahteval znižanje kupnine na takšen način, da je navajal, da je tožnikova terjatev ugasnila, ker se je pobotala z terjatvijo toženca iz naslova jamčevanja (prenehanje terjatve po tožbi zaradi predpravdnega pobotanja).
Jamčevalni zahtevki imajo značilnosti oblikovalne pravice, kar pomeni, da se lahko uresničijo samo sodno – z oblikovalnim tožbenim zahtevkom, česar pa toženec v obravnavani zadevi ni storil.
SPZ člen 68, 115. SZ-1 člen 2, 2/5. ZPSPP člen 19.
plačilo obratovalnih stroškov za poslovni prostor v poslovno-stanovanjski stavbi - odgovornost lastnika za plačilo obratovalnih stroškov - pravna podlaga odgovornosti lastnika - leasing pogodba - odmera pravdnih stroškov - breme stroškov odvetnika s sedežem zunaj območja sodišča
Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje po oceni sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da se v predmetnem gospodarskem sporu ne morejo uporabljati določbe SZ-1, temveč določbe ZPSPP in SPZ. Skladno s petim odstavkom 2. člena SZ-1 se le-ta namreč za poslovne prostore uporablja zgolj v primeru, da se nahajajo v objektu, v katerem je več kot polovica površine namenjena stanovanjem, v konkretnem primeru pa temu ni tako in se za tovrstne primere uporabljajo določbe ZPSPP in SPZ, ki kot zavezanca za plačilo obratovalnih stroškov določata lastnika posamezne etažne enote in ne najemnika. Nadalje je neutemeljena pritožba tožene stranke zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Tožena stranka ima namreč sedež v L.. Odvetnik, njen pooblaščenec, pa v N. M.. Tožena stranka pred sodiščem na prvi stopnji niti ni zatrjevala, da jo zastopa odvetnik - specialist, niti po oceni sodišča druge stopnje v konkretni zadevi ne gre za zahtevno pravno problematiko, ki bi zahtevalo zastopanje po posebej specializirano usposobljenem pooblaščencu - odvetniku. Res je, da ima vsaka stranka pravico do svobodne izbire odvetnika, vendar to še ne pomeni, da mora nasprotna stranka v postopku nositi breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek.
Skladno z 2. odstavkom 154. člena ZPP lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Ker tožnik ni v celoti uspel s tožbenim zahtevkom (sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je bil začasno nezmožen zaradi bolezni od 14. 11. 2015 do 16. 3. 2016, ugodilo pa je zahtevku na odpravo izpodbijanih odločb in ugotovitev začasne nezmožnosti od 1. 5. 2015 do 13. 11. 2015), pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da njegov uspeh v sporu znaša 70 %.