Posebnost te zadeve je, da je tožeča stranka sicer izdala zemljiškoknjižno dovolilo (razpolagalni pravni posel), vendar do realizacije prodaje v zemljiški knjigi zaradi od strank neodvisnih razlogov ni prišlo. Ker se lastninsko pravico (tudi po hrvaških predpisih) pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, so toženci še vedno le „pričakovani“ lastniki. Prodajna pogodba (skupaj z zemljiškoknjižnim dovolilom) zato še vedno učinkuje zgolj med pravdnimi strankami in ne tudi v razmerju do ostalih subjektov. Če je tako, ni nobene razlike med razveljavitvijo učinkov pogodb v razmerju med pravdnima strankama in razveljavitvijo celotnih pogodb. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožba nesklepčna, ker bi morala tožeča stranka zahtevati razveljavitev učinkov pogodbe, aneksa in zemljiškoknjižnega dovolila, je na podlagi povedanega napačno.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - organizacijski razlog
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga iz ekonomskih in organizacijskih razlogov, saj je zaradi reorganizacije pri toženi stranki (tožena stranka je ukinila organizacijsko enoto Projekt B. in preostale naloge te ukinjene enote vključila v organizacijsko enoto Projekt C.) delo, ki ga je tožnik opravljal pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi, postalo nepotrebno. Razlog za reorganizacijo pri toženi stranki je bilo ukinjanje določenih projektov, s tem pa je prišlo tudi do upada prihodkov na področju cest. Ker je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
VS RS se je v svojih odločbah že večkrat izreklo, da metodo ugotavljanja (ne) odplačnost prehoda kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeno lastnino tako po ZZad kot ZSKZ določa drugi odstavek 5. člena Navodil in ne Odlok, ki je bil izdan na podlagi tretjega odstavka 44. člena ZDen, saj so s tem Odlokom bile določene vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, za potrebe določitve višine odškodnine upravičencem v postopkih denacionalizacije, če vrnitev odvzetega premoženja v naravi ni bila mogoča, postopki lastninjenja pa urejajo drugačna področja. V zvezi s slednjimi se je sodna praksa tudi enotno že večkrat izrekla, da odplačnost oziroma neodplačnost pridobitve v družbeno lastnino, za katere kriterije določajo Navodila, pri lastninjenju kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini predstavlja dopusten zakonodajalčev kriterij za določitev tega, kdo pridobi lastninsko pravico na njih.
OZ člen 766, 768. ZPP člen 457, 457/3, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti – izvršba na podlagi verodostojne listine – mandatna pogodba – plačilo odvetniškega honorarja – neskrbno ravnanje – neustreznost pravnega sredstva – pojasnilna dolžnost odvetnika – nagrada za narok
Odvetnik ima praviloma pravico do plačila za zastopanja na naroku ne glede na rezultat sodnega postopka, saj gre za obveznost, ki je po svoji naravi obligacija prizadevanja in ne uspeha. Ker pa je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ugotovilo, da ravnanje odvetnice, zaposlene pri tožniku, ni bilo ustrezno skrbno – gre za izbiro neustreznega pravnega sredstva (s katerim ni bilo mogoče uspeti) in glede na to pomanjkljivo pojasnilo naročiteljici v zvezi s takšnim pravnim sredstvom oziroma njegovim namenom, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – STVARNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO
VSK0006700
ZPP člen 8, 212, 339, 339/2. SPZ člen 142, 142/2, 150. ZIZ člen 71, 71/1-5.
kršitev pravice do sodelovanja v postopku – neoprava naroka – trditvena podlaga – dokazno breme – hipoteka – nedeljivost hipoteke – delno plačilo – učinek hipoteke na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa na kasnejšega pridobitelja lastninske pravice – odlog izvršbe – nenadomestljiva škoda – slabši gmotni položaj
Pavica strank do sodelovanja v postopku ni sama sebi namen, temveč predpostavlja aktivno vlogo strank, ki morajo postaviti ustrezne trditve in podati ustrezne dokazne predloge in šele takrat nastopi obveznost sodišča, da se do substanciranih trditev in dokaznih predlogov opredeli.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 108, 114, 116, 118. OZ člen 311.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna razveza - denarno povračilo - pobot - zapadlost terjatev
Tožena stranka je tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podala 15. 5. 2015, dne 8. 5. 2015 pa je z drugim delavcem sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, čeprav bi lahko dela, v zvezi s katerimi je drugi delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, opravljal tudi tožnik. Ker delo tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi ni postalo nepotrebno (saj bi tožnik lahko nadaljeval z delom, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas drugi delavec), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Sodišče prve stopnje je pri odločanju o pobotnem ugovoru tožene stranke delno zmotno uporabilo 311. člen OZ, ki med pogoji za dopustnost pobotanja terjatev določa tudi njihovo zapadlost. Tožena stranka je v pobot tožnikovi terjatvi uveljavljala terjatev iz naslova odpravnine, ki jo je izplačala tožniku na podlagi 108. člena ZDR-1, in terjatev iz naslova denarnega nadomestila (brez navedbe zneska), ki naj bi ga tožnik prejemal s strani Zavoda RS za zaposlovanje in katerega bi morala tožena stranka povrniti tej instituciji. Terjatev delodajalca iz naslova vračila odpravnine, ki je bila delavcu izplačana v posledici redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (ki je bila v sodnem postopku ugotovljena za nezakonito), zapade šele, ko postane odločitev o nezakonitosti takšne odpovedi pravnomočna. To pa pomeni, da niti v času, ko je bila ta odpravnina uveljavljana v pobot, niti v času odločanja o pobotnem ugovoru tožene stranke ta terjatev še ni zapadla. Tožena stranka sodišču prve stopnje ni predložila nobenih dokazov o tem, da je Zavodu RS za zaposlovanje vrnila denarno nadomestilo, ki je bilo izplačano tožniku, ob tem, da ni navedla niti zneska tega nadomestila, ki ga je iz tega naslova uveljavljala v pobot. Tožena stranka torej ni dokazala, da sta terjatvi, ki ju je uveljavljala v pobot, zapadli, kar pomeni da ni bilo pogojev za vsebinsko odločanje o pobotnem ugovoru tožene stranke. Zato je pritožbeno sodišče odločitev o pobotnem ugovoru tožene stranke razveljavilo in pobotni ugovor tožene stranke zavrglo, saj zanj niso bili izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji.
ZPP člen 286, 286a, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZDR-1 člen 84.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zaslišanje prič - kršitev načela kontradiktornosti - pravica do izjave
Zaradi neutemeljene zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanjem priče, ki jo je predlagala tožena stranka, je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bilo toženi stranki s tem onemogočeno učinkovito obravnavanje. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da tožena stranka zaslišanja te priče ni predlagala le v zvezi z vprašanjem pravočasne vložitve tožbe, temveč tudi zaradi dokazovanja zakonitosti vsebine redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma utemeljenosti odpovednega razloga. Po 84. členu ZDR-1 je breme dokazovanja v tovrstnih sporih na delodajalcu, kar pa je bilo zaradi kršitve kontradiktornosti toženi stranki onemogočeno.
Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo ugovora tožene stranke, da je treba dosojeno nadomestilo plače znižati za prejeta denarna nadomestila za brezposelnost, kar po vsebini predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodbe ne more preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Neutemeljen je pritožbeni ugovor tožnice, da bi morala tudi v primeru, če je bilo njeno delo uspešno, prejeti nagrado za uspešnost vsaj v višini enkratnega zneska, saj iz druge pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je v primeru uspešnega dela lahko nagrada nič. V pogodbi o zaposlitvi je določeno, da je nagrada za primer uspešnega dela 1x - 2x razpon mnogokratnika. Uspešnost vodilnega delavca se po 7. členu pogodbe o zaposlitvi upošteva le, če je bil oddelek uspešen, uspešnost pa je ocenila uprava na podlagi kriterijev, skladno s strateškim planom, po zaključku poslovnega leta. Tudi v primeru, če je bil vodilni delavec izjemno uspešen, zelo uspešen ali uspešen, to še ni pomenilo, da bo dobil nagrado oziroma, da bo ta priznana in izplačana, saj je bila nagrada odvisna tudi od poslovanja posameznega oddelka. Nagrada za poslovno leto 2009 iz naslova uspešnosti ni bila izplačana nobenemu vodilnemu delavcu. Sodišče je pravilno obrazložilo, da je tožnica zatrjevala, da bi morala za leto 2009 biti ocenjena kot zelo uspešna, pri tem pa niti ni konkretno navedla nobene utemeljitve, niti predložila ustreznih dokazil, na podlagi katerih bi lahko sodišče odločilo o njeni uspešnosti dela in posledično o izplačilu nagrade za uspešnost. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nagrade za uspešnost.
ZDR člen 6a, 45, 45/1, 45/3, 88, 88/1, 88/1-1, 90, 90/3. ZDR-1 člen 91, 91/3. OZ člen 39, 39/2, 39/4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - mobbing
Tožena stranka je dokazala resnično in ne le navidezno reorganizacijo delovnega procesa z zmanjšanjem števila zaposlenih na delovnem mestu „delavec“ ter s tem obstoj (organizacijskega) poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR. Ker se je tožena stranka odločila, da bo delo opravila z manjšim številom zaposlenih na delovnem mestu „delavec“, je potreba po delu tožnice pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi prenehala. Pri tem ni bistveno, ali se je zaradi navedene odločitve tožene stranke, tj. da zmanjša število delavcev, povečal obseg opravljenih ur obstoječih zaposlenih, saj to pomeni poslovno odločitev delodajalca in s tem njegovo izključno pristojnost. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z zahtevkoma za reintegracijo in reparacijo.
Pritožba se šteje za umaknjeno, ker je bila taksa plačana prepozno. Po določbi 3. odstavka 105. a člena ZPP se šteje, da je vloga umaknjena, če sodna taksa za vlogo ni plačana v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks.
ZP-1 člen 28, 28/2, 154, 154-2, 185, 185/2, 192. Odlok o organizaciji in načinu izvajanja mestnih linijskih prevozov potnikov člen 35, 35/1, 35/1-1.
postopek proti mladoletniku - ustavitev postopka o prekršku - odvzem premoženjske koristi
Ker je sodišče prve stopnje ustavilo postopek proti mladoletniku zaradi ocene, da postopek ne bi bil smotrn oziroma da izrek vzgojnega ukrepa ne bi bil smotrn, ni imelo pravne podlage za izrek odvzema premoženjske koristi.
ZPIZ-1 člen 203, 222, 222/1, 223, 223-1, 223-2. ZPIZ92 člen 218, 240, 240-2. ZPIZ72 člen 44, 44/1, 44/1-2, 79, 79-1.
zavarovalna doba - pokojninska doba - plačilo prispevkov
Tožnik je v tem socialnem sporu uveljavljal vštetje spornega obdobja v pokojninsko dobo. Tožnik je bil v spornem obdobju zdravstveno zavarovan na podlagi 77, to je po družinskem članu in ne na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti. Navedeno in to, da se je tožnik ponovno prijavil v zavarovanja s 1. 1. 1995, kaže, da tožnik za sporno obdobje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni plačeval in ga davčni organ, glede na nevključenost v sistem socialna zavarovanja, za kaj takega tudi ni mogel bremeniti. V kolikor bi bil tožnik v spornem obdobju dejansko vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, bi bila tudi vsakršna ponovna prijava v zavarovanje z dne 1. 1. 1995 nesmiselna. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke in za vštetje spornega obdobja v pokojninsko dobo.
ZSVarPre člen 27, 27/1, 31, 31/1. Evropska konvencije o varstvu človekovih pravic člen 41. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči člen 3, 3/2, 3/2-2. ZPŠOIRSP člen 18. URS člen 14, 22.
denarna socialna pomoč - zmotna uporaba materialnega prava - lastni dohodek - denarna odškodnina Evropskega sodišča za človekove pravice
Odškodnine Evropskega sodišča za človekove pravice, ki jo je tožnica prejela za nepremoženjsko škodo v sporu zoper Republiko Slovenijo, ni mogoče šteti za tožničin dohodek (pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za nadaljnje prejemanje javnih sredstev), torej da si sama s to odškodnino zagotavlja preživetje, temveč gre za pravično zadoščenje, kot je opredeljeno v 41. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Kot to izhaja iz 14. člena (enakost pred zakonom) in 22. člena Ustave RS je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Zato ni razumne podlage, da bi bile pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev različno obravnavane osebe, ki jim je bila na podlagi sodbe ESČP oziroma v zvezi s sodbo ESČP priznana odškodnina. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici izplačati že zapadle neizplačane zneske denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka.
Tožnik ni uredil svojega statusa v skladu z ZPIZ-2B, zato je to po uradni dolžnosti morala storiti tožena stranka, potem ko je ugotovila, da je uživalec starostne pokojnine in hkrati od 1. 1. 2004 vpisan v Poslovni register kot odvetnik B.B.. Ker terjatev ni verjetno izkazana, predlog za izdajo začasne odredbe na odložitev izvršitve dokončne odločbe tožene stranke, s katero je bilo ugotovljeno, da ima tožnik od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti, ni utemeljen.
OZ člen 165, 179, 182, 299, 378, 943. ZOZP člen 20, 20a, 20a/2.
povrnitev nepremoženjske škode - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - zamuda zavarovalnice - izplačilo odškodnine
ZOZP določa zamudo le za primer, ko odgovornost ni sporna in je bila škoda v celoti ocenjena, zato se o zamudi z izplačilom odškodnine odloča na podlagi OZ.
ZVZD člen 25. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - absolutna bistvena kršitev določb postopka - zaslišanje prič
Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP s tem, ko ni zaslišalo s strani prvotožene stranke predlaganih prič. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zaslišanjem predlaganih prič ugotovilo, da sta vseskozi v tujini in da bi bilo njuno zaslišanje povezano s prevelikimi stroški, zaradi česar je pridobilo njuni pisni izjavi, vendar ta razlog ne more vplivati na to, da se navedeni priči ustno ne zaslišita. Z njunima izjavama namreč sodišče prve stopnje ni razčistilo dejanskega stanja glede nastanka tožnikove poškodbe. S tem, ko je sodišče prve stopnje brez ustrezne obrazložitve zavrnilo dokazne predloge prvotožene stranke, je prekršilo obveznost, ki izhaja iz 22. člena URS, tj. da mora sodišče zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti. Zavrnitev dokaznih predlogov je imelo za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede odločilnih dejstev. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPIZ-1 člen 94, 94/1, 94/1-2, 94/1-4, 94/2, 94/2-1, 94/3, 94/3-3, 161, 446. ZPIZ92 člen 133, 134.
invalid III. kategorije invalidnosti - ponovna odmera invalidske pokojnine - nadomestilo za invalidnost
Tožniku je bila že odmerjena invalidska pokojnina od 7. 4. 2012 dalje. Dne 15. 7. 2014 je tožnik vložil zahtevo za ponovni izračun invalidske pokojnine na podlagi priznanega in izplačanega nadomestila za invalidnost. Z upoštevanjem izplačanega nadomestila za invalidnost za obdobje od leta 2003 do leta 2011 je izračun pokojninske osnove pokazal, da je za tožnika še vedno najugodnejše 18-letno povprečje plač od leta 1980 do 1997 in da v tem obdobju pokojninska osnova znaša 675,77 EUR ter da prejeto nadomestilo za invalidnost v spornih obdobjih v ničemer ni vplivalo na višino že odmerjene invalidske pokojnine. Ker po novem izračun invalidske pokojnine z upoštevanjem izplačanih zneskov nadomestila za invalidnost v relevantnem obdobju ni bil ugodnejši za tožnika oziroma ni vplival na višino invalidske pokojnine, je toženec tožnikovo zahtevo z izpodbijanima odločbama utemeljeno zavrnil. Zato tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih aktov in priznanje invalidske pokojnine v višjem znesku ni utemeljen, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.
ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse – ugovorni razlogi
Ugovor zoper plačilni nalog je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker ni ugotovilo, da bi bil podan kateri od ugovornih razlogov. Ta sta na podlagi določila prvega odstavka 34.a člena ZST-1 dva: da je bila taksa že plačana in da jo je sodišče napačno odmerilo.
Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo, s katero je odločilo, da kritje drugo tožene stranke za zavarovanje pred odgovornostjo znaša 750.000,00 EUR. V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zoper prvo toženo stranko (delodajalca) in zoper drugo toženo stranko (zavarovalnico, pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odškodninsko odgovornost) za plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi nesreče pri delu, v kateri se je hudo poškodoval. Toženi stranki sta v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah izpodbijali tako podlago kot tudi višino tožbenega zahtevka, zato bi sodišče prve stopnje lahko izdalo vmesno sodbo glede podlage tožbenega zahtevka, in sicer bi v taki sodbi lahko odločilo o odškodninski odgovornosti prve tožene stranke kot delodajalca, saj je ta na podlagi določbe 1. odstavka 184. člena ZDR, ki je veljal na dan nezgode pri delu, odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. O odškodninski odgovornosti prve tožene stranke pa sodišče prve stopnje sploh ni odločalo, ampak je ugotavljalo višino zavarovalne vsote, za katero ima prva tožena stranka pri drugo toženi stranki zavarovano svojo odgovornost za škodo povzročeno delavcem, kar pa po določbi 1. odstavka 315. člena ZPP ni predmet vmesne sodbe. O višini, do katere ima prva tožena stranka zavarovano svojo odškodninsko odgovornost, bi sodišče lahko odločalo šele po tem, ko bi bila podlaga, na kateri temelji tožbeni zahtevek, znana in bi bilo potrebno odločiti le še o višini tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
znižanje plačila vrtca - dohodek družine - vrednost osebnega avtomobila - prihranki
Pravilna so stališča prvostopenjskega sodišča glede vštevanja prihrankov in osebnega avtomobila v premoženje družine pri ugotavljanju upravičenosti do znižanja plačila programa vrtca za tožničinega otroka. Zgolj osebni avtomobil, katerega vrednost ne presega 8.060,00 EUR, se po 2. točki prvega odstavka 18. člena ZUPJS ne upošteva v premoženje družine. Ker tožničin avto presega navedeno vrednost, se upošteva v premoženje družine. Za izvzem prihrankov, ki jih ima družina za določen namen, pa v ZUPJS ni pravne podlage. Glede na dohodke tožničine družine je bila tožnica pravilno uvrščena v 8. dohodkovni razred in znaša plačilo 66 % cene programa, v katerega je otrok vključen. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo upravnih odločb tožene stranke z uvrstitvijo v nižji dohodkovni razred in določitev nižjega plačila za program vrtca.