Glede prisojene odškodnine v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje ob tožničini samozaposlitvi dalo preveliko težo njeni starosti in majhni verjetnosti, da bi tožnica v kratkem času našla drugo redno zaposlitev. Prav tako soglaša s presojo, da je v zvezi z znižanjem prisojene odškodnine na višino osem tožničinih mesečnih plač potrebno upoštevati tudi okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa tudi pravice, ki jih je tožnica uveljavila do dneva prenehanja delovnega razmerja na podlagi sodne razveze, saj so v času odločanja o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča že veljale določbe drugega odstavka 118. člena ZDR-1, ki takšne podlage za določitev denarne odmene iz tega naslova (po novem denarnega povračila) izrecno navajajo.
Tožnik izhaja iz splošnega nestrinjanja z mnenjem obeh izvedencev, kar pa ne zadošča. Sodišče namreč ni dolžno določiti novega izvedenca le zaradi nestrinjanja stranke z mnenjem le-tega, temveč v primerih, ki so določeni v 254. členu ZPP.
Nesprejemanje izvedenskih mnenj samo po sebi ne pomeni, da sodišče ni popolnoma in po resnici ugotovilo spornih dejstev, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka (61. člen ZDSS-1). Zato se v tej povezavi tožnik neutemeljeno sklicuje na kršitev te določbe. V zvezi s preiskovalnim načelom iz 62. člena ZDSS-1 pa je treba poudariti, da se nanaša le na situacije, ko sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, še vedno ne more ugotoviti pomembnih dejstev za odločitev. Tudi če pride do takšne situacije (kar v tem sporu ni primer) sodišče ni dolžno izvesti dokazov po uradni dolžnosti, temveč to lahko stori.
poslovodna oseba - razlogi za prenehanje pogodbe o zaposlitvi - pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo - poslovodja d.o.o. - razrešitev - odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti – zagovor - pravica do zagovora - neizvedba zagovora - okoliščine, zaradi katerih se zagovor ne omogoči - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi
Če je direktor v delovnem razmerju in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, razrešitev s funkcije pomeni, da ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ker na predhodno razrešitev oziroma odpoklic s funkcije direktorja in posledično na odpovedni razlog stranki ne moreta več vplivati, zagovor delavca ne bi mogel ničesar spremeniti. To pa je okoliščina, zaradi katere od delodajalca ni utemeljeno pričakovati, da bo delavcu omogočil zagovor.
Delodajalca ni mogoče siliti oziroma mu nalagati, da delavcu, ki mu odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, ponudi novo pogodbo za prosto delovno mesto, če ocenjuje, da na tem delovnem mestu delavca ne potrebuje.
osnova za odmero pokojnine - vrednostni papirji - nova odmera - obnova postopka
Zgolj splošna navedba v pritožbi in sedaj reviziji, da bi moralo sodišče preveriti subjektivno pravočasnost predloga po uradni dolžnosti, ne zadošča, da bi sodišče samo, brez ustrezne predhodne trditvene podlage opravilo predhodni preizkus pravočasnosti. Tožena stranka bi morala pravočasno in izrecno zatrjevati, da je predlog prepozen oziroma, da je vložen po poteku roka iz prve točke prvega odstavka 263. člena ZUP, za kar je imela tudi vse možnosti.
V primeru novih dejstev, ki so obstajala že pred izdajo (dokončne) odločbe, vendar pri tej odločbi niso bila ugotovljena in zato upoštevana, lahko pa so pomembna za drugačno odločitev, je v primeru formalno in materialno pravnomočnih odločb predviden institut obnove postopka. O tem, ali gre za nova dejstva oziroma dokaze v skladu s 1. točko 260. člena ZUP je treba presojati s stališča tožnice in ne tožene stranke. Ni torej odločilno, ali je za ta dejstva in dokaze v prvotnem postopku odmere pokojnine morda že vedela tožena stranka (v zvezi z zapleti glede pravilnih podatkov matične evidence), temveč tožnica, ki pa je izhajala prav iz zanjo novih oziroma novo pridobljenih podatkov o plači iz naslova vrednostnih papirjev, ki so dejansko obstajali že pred prvo odločbo o odmeri pokojnine.
ZDoh-2 člen 37, 41. ZPIZ-1 člen 39, 42. URS člen 33, 50, 50/1.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - odmera pokojnine - odškodnina - sporazum o prenehanju delovnega razmerja - sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi
Odškodnina, izplačana na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, je dohodek delavca iz delovnega razmerja, od katerega delodajalec obračuna in odvede davek in prispevke.
Odškodnina, izplačana na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, od katere so bili obračunani in plačani prispevki za socialno varnost, se upošteva pri ugotavljanju najugodnejše pokojninske osnove zavarovanca.
sodišče resničnosti trditev tožnika o pravno relevantnih dejstvih sploh ne preizkuša (ne izvaja in ne ocenjuje dokazov), saj ta sodba temelji na absolutni (neovrgljivi) domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožnika, na katere ta opira svoj zahtevek.
Sodišče v takem primeru s sklicevanjem na 34. člen ZDSS-1 dejstev ne more ugotavljati samo, mimo in v nasprotju s tožnikovimi navedbami.
ZDR člen 109, 126, 127, 128, 129, 137. ZPIZ člen 45, 94, 134, 143, 190. ZPIZ-1 člen 41, 390. ZUTD člen 59, 61.
brezposelnost - denarno nadomestilo - denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - nadomestilo za primer brezposelnosti – odmera - osnova za odmero - nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu - plačilo prispevkov
Namen priznanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu je bil v tem, da se delovnim invalidom II. ali III. kategorije invalidnosti, ki so bili na podlagi priznane pravice do razporeditve razporejeni oziroma so opravljali manj plačano delo, zagotoviti ustreznejši socialni položaj in po izpolnitvi pogojev za upokojitev tudi ustrezno pokojnino, vendar ta pravica ne predstavlja pravice iz delovnega razmerja oziroma dela plače, ki bi jo izplačeval delodajalec.
V ZUTD ni podlage za to, da bi se tožnici denarno nadomestilo za primer brezposelnosti odmerjalo z upoštevanjem njene plače in (kumulativno) tudi nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ne glede na to, če se kasneje to nadomestilo upošteva tudi pri pokojninski osnovi.
ZOR člen 500, 504. OZ člen 484. ZPP člen 4, 213, 254, 254/3, 280, 280/2, 339, 339/2-8, 339/2-14, 339/1-15, 347, 347/3, 348, 348/5, 358, 358-1, 370, 370/3.
prodajna pogodba - razdrtje pogodbe - stvarne napake motornega vozila - konstrukcijska napaka - vrnitev danega - vrnitev kupnine - garancija - obseg garancije - dodatna garancija - naknadna garancija - brezhibno delovanje stvari - zavrnitev prošnje za preložitev naroka - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - protispisnost - obrazložitev odločbe sodišča druge stopnje - obvestitev drugega o pravdi - procesno vodstvo - zavrnitev dokaznega predloga - postavitev novega izvedenca - zavrnitev vprašanj izvedencu
Garancija se nanaša na posamezne dele vozila (med drugim tudi za elektronski sistem vozila), alternator oziroma generator pa spada v sklop elektronskega sistema. Ker neustrezni alternator oziroma generator povzroča pogoste okvare drugih bistvenih delov avtomobila, zaradi česar je občasno prihajalo in prihaja do popolne neuporabnosti vozila, ni relevantno, da na alternatorju oziroma generatorju doslej ni bilo nobenih posegov. Tožnikov zahtevek je utemeljen po 504. členu ZOR v zvezi s 502. členom ZOR.
Pritožbeno sodišče je na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje drugače razlagalo garancijsko izjavo kot enostranski pravni posel, torej je obravnavalo pravno vprašanje, ne pa spreminjalo dejansko stanje.
„Ali je sodišče druge stopnje s tem, ko upoštevajoč okoliščine obravnavanega primera ni upoštevalo preklica delnega umika tožbe in modifikacije tožbe, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka?“
V obravnavani zadevi gre za drug historični dogodek kot tisti, ki je bil predmet presoje sodišča v zadevi II Pg 251/2000. Prvega sestavljajo dejstva, ki se nanašajo na poroštvene izjave v zvezi s kreditnimi pogodbami in pogodbo o izdaji garancije, na podlagi katerih toženka jamči za izpolnitev obveznosti glavnega dolžnika. Drugega sestavljajo okoliščine v zvezi s toženkino izdajo bianco menice in meničnim pooblastilom z dne 2. 12. 1999.
Neutemeljen je ugovor, da toženka ni prekludirana glede ugovorov, ki jih je podala na naroku 23. 6. 2009. 23. 6. 2009 ni bil opravljen prvi narok za glavno obravnavo - ta je bil že 5. 9. 2007, ampak se je glavna obravnava zaradi spremembe sodnice začela znova. Institut ponovnega začetka glavne obravnave iz tretjega odstavka 302. člena ZPP ni identičen pojmu prvega naroka za glavno obravnavo.
ZDDPO člen 11, 12, 18, 18/1, 18/2, 24. ZDDPO-2 člen 17, 17/6. ZUP člen 253, 253/2. ZDavP člen 117. ZDavP-2 člen 260, 260/4. ZDoh člen 15, 15/1-4, 15/5, 17, 17-3, 17-4. ZDoh-2 člen 19, 19-7. Slovenski računovodski standardi (SRS 1993) standard 2. Slovenski računovodski standardi (SRS 1997) standard 21. Slovenski računovodski standardi (SRS 2002) standard 21.
dovoljena revizija - davek od dobička pravnih oseb -igralništvo - davek od osebnih prejemkov - transferne cene - prepoved spremembe odločbe v škodo pritožnika (reformatio in peius) - mednarodne pogodbe o odpravi dvojne obdavčitve - drugi prejemki, vključno z nagradami in podobnimi prejemki - darila - popusti - prejemki nerezidentov - znesek davka, do katerega izplačevalec dohodkov ne plača davka po odbitku - odhodki za reprezentanco - odhodki za izdelavo študije - knjigovodske listine
V skladu z načelom zakonitosti (v davčnem pravu) se pri odmeri javno-finančnih dajatev uporabi zakon, ki je veljal v obdobju, na katerega se nanaša davčna obveznost, razen v primeru, če novi zakon glede take obveznosti določa drugače. ZDDPO-2 pa ne vsebuje določbe, da se za primere, ko je davčna obveznost nastala pred njegovo uveljavitvijo, uporablja novi zakon.
Besedilo določbe drugega odstavka 253. člena ZUP veže samo drugostopenjski organ, in to samo v primeru, če na podlagi strankine pritožbe spremeni izpodbijano odločitev. Iz njenega besedila ne izhaja, da omejuje drugostopenjski organ tudi, ko izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne temu organu v ponovni postopek, prav tako ne omejuje prvostopenjskega organa, ko odloča v ponovnem postopku. Če drugostopenjski organ odločbo odpravi, odpravljena odločba nima več nobenih pravnih učinkov (kot izhaja iz prvega odstavka 281. člena ZUP), prvostopenjski organ pa je v ponovnem postopku vezan tudi na navodila drugostopenjskega organa, glede česa je treba dopolniti postopek (kot izhaja iz tretjega odstavka 251. člena ZUP), sicer pa mora odločiti v skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) in materialne resnice (8. člen ZUP). Če prvostopenjski organ ugotovi drugačno dejansko stanje, mora sprejeti tudi drugačno pravno odločitev.
Mednarodni sporazum o izogibanju dvojnega obdavčenja določa materialne pravice davčnih zavezancev, ki pa jih morajo davčni zavezanci uveljaviti na način, ki ga določi država podpisnica mednarodne pogodbe. Tovrstne mednarodne pogodbe zavezujejo države podpisnice k izpolnitvi obveznosti, h katerim so se zavezale, ne določajo pa, kako morajo te obveznosti izpolniti, in ne določajo postopkov, po katerih se te obveznosti izpolnjujejo. Davčne ugodnosti, kar zaveze iz mednarodnih pogodb o izogibanju dvojnega obdavčevanja nedvomno so, se po slovenskem postopkovnem pravu uveljavljajo samo na zahtevo davčnega zavezanca.
Kupončki in vavčerji, s katerimi je revidentka svojim gostom nudila brezplačno hrano in pijačo oziroma jim krila stroške hotelskih storitev, so darila oziroma popusti, ki so bili obdavčljivi prejemki v smislu četrte alineje prvega odstavka 15. člena ZDoh.
Določba 117. člena ZDavP (ki je določala znesek davka, do katerega izplačevalec dohodkov, ki se vključujejo v dohodnino, ne plača davka po odbitku) in na njeni podlagi sprejet podzakonski akt, sta se uporabljala le za izplačila rezidentom. Če je izplačevalec dohodek izplačal nerezidentu, ni imel pravice opustiti davčnega odtegljaja od izplačila.
Revidentka ni z ničemer izkazala, da so pogostitve in podobne izdatke dejansko izkoristili njeni gostje ali poslovni partnerji. Zgolj to, da je storitve naročila, ne dokazuje, za kaj jih je porabila. Ker o končni uporabi oziroma o koristnikih teh storitev nima verodostojnih knjigovodskih listin, je odhodke knjižila v nasprotju z 11. členom ZDDPO, ki določa, da se med davčno priznane odhodke davčnega zavezanca vštevajo le odhodki, ki so obračunani na podlagi SRS.
Odhodki za izdelavo študije, ki je služila slovenskim igralniškim družbam za pogovore z državo o njeni fiskalni politiki, ne izpolnjujejo nobenega od pogojev, ki so v drugem odstavku 12. člena ZDDPO določeni za davčno priznanje odhodkov. Odhodki za študijo niso bili neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti, niso bili neposredno nujna posledica opravljanja te dejavnosti, prav tako pa niso bili neposredni pogoj za ustvarjanje prihodkov. Povedano drugače: vzročna zveza med stroški, ki jih je imela revidentka z njeno izdelavo, in učinki, ki naj bi jih študija imela na njeno poslovanje, je premalo izrazita, da bi bilo mogoče odhodke za njeno izdelavo davčno priznati.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - sodnik pristojnega sodišča kot stranka v postopku - objektivna nepristranskost sodišča
Tehten razlog za delegacijo pristojnosti lahko predstavlja tudi zahteva po objektivni nepristranskosti določenega sodišča, ki se odraža v tem, da mora biti izključen vsak razumen dvom strank v nepristranskost odločanja določenega sodišča. Tak dvom je nedvomno lahko podan v primeru, ko je ena od pravdnih strank sodnica pristojnega sodišča.
mednarodna zaščita - subsidiarna oblika zaščite - resna škoda - stanje v izvorni državi - notranji oborožen spopad - notranja razselitev - ugotovljeno drugačno dejansko stanje brez opravljene glavne obravnave - kršitev določb postopka o upravnem sporu
Sodišče prve stopnje je v nasprotju s toženo stranko ugotovilo, da se je situacija v vzhodnih delih Ukrajine poslabšala, ter je že mogoče govoriti o notranjem oboroženem spopadu, vendar so take razmere le v delu Ukrajine in tožnika bi brez nevarnosti lahko živela v drugem delu države.
S tem pa je sodišče prve stopnje, ne da bi opravilo glavno obravnavo, ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, tožnikoma pa tudi ni bila dana možnost izjasniti se glede notranje razselitve. Tožena stranka namreč ni ugotavljala pogojev oziroma možnosti za notranjo razselitev, saj je ugotovila, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bila tožnika ob vrnitvi v izvorno državo soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpita resno škodo na podlagi tretje alineje 28. člena ZMZ.
ZPP člen 2, 214, 339, 339/2-14, 371, 371/1, 372. ZDLov-1 člen 21, 21/1-6, 51, 53, 53/6, 54, 54/4. OZ člen 131, 131/1.
povrnitev premoženjske škode - škoda, povzročena po divjadi - trk motornega vozila z divjadjo - odgovornost lovske organizacije - krivdna odgovornost - stečina - opustitev dolžnega ravnanja - obrnjeno dokazno breme - načelo dispozitivnosti - priznanje dejstev
Glede na ugotovljeno dejansko stanje, predvsem glede na ugotovitev, da druga toženka ni storila ničesar, kar bi preprečilo prehod divjadi čez javno cesto, kljub dejstvu, da je na obravnavanem odseku šlo za stalne ali pogoste prehode divjadi čez cesto, sta nižji sodišči pravilno zaključili, da je druga toženka kot upravljalka lovišča, na območju katerega je prišlo do prometne nesreče, zaradi opustitve vsakršnih ukrepov za preprečitev škode od divjadi na javni cesti (6. točka prvega odstavka 21. člena ZDLov-1) prvi tožnici odgovorna za nastalo škodo (četrti odstavek 54. člena ZDLov-1 in prvi odstavek 131. člena OZ v zvezi z 51. členom ZDLov-1).
URS člen 67, 70. SPZ člen 33, 44, 44/1, 67. ZCes-1 člen 3.
javno dobro - pravica uporabe - lastninska pravica - pridobitev lastninske pravice - ureditev meje
SPZ v 19. členu opredeljuje javno dobro kot stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko uporablja vsakdo. Z razglasitvijo nepremičnine za javno dobro se zagotavlja splošna dostopnost, kar je eden od vidikov socialne funkcije lastnine (67. člen Ustave). Zato so upravičene številne omejitve, ki jim je lastnik in mejaš izpostavljen zaradi življenja v skupnosti. Javno dobro tako praviloma ni v pravnem prometu. V 70. členu Ustave in v tretjem odstavku 19. člena SPZ je določeno, da se na javnem dobru lahko pridobi (le) posebna pravica uporabe pod pogoji, ki jih določa zakon. Gre za „subjektivno javno pravico“, ki pripada samo individualno določenemu upravičencu na podlagi odločbe pristojnega organa. V prvem odstavku 44. člena SPZ je tudi določeno, da na javnem dobru ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Ker gre v obravnavanem primeru za zbirno krajevno cesto, je pomemben tudi drugi odstavek 3. člena ZCes-1, kjer je izrecno določeno, da na javnih cestah ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic.
Odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je mogoče mejo med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, urediti le po stanju, kot ga izkazuje kataster in da so izjeme od tega pravila mogoče le v primeru napake ali pomanjkljivosti v katastru, je logična posledica zgoraj naštetih zakonskih omejitev. Pomisleki, izraženi v zahtevi za varstvo zakonitosti, da taka odločitev predstavlja nesorazmeren poseg v lastninsko pravico, so po oceni Vrhovnega sodišča neutemeljeni.
predlog za dopustitev revizije - podrejeni tožbeni zahtevek - opredelitev vrednosti spornega predmeta - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni pravočasno navedla vrednosti spornega predmeta za podrejeni (in revizijsko edino stvarni) zahtevek, zato revizija in posledično dopustitev revizije nista dovoljena.