DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00077184
OZ člen 131, 131/2, 174, 174/1, 179. ZDR-1 člen 179, 179/1. ZVZD-1 člen 12, 12/2.
poškodba vojaka - objektivna odškodninska odgovornost - višina denarne odškodnine - terenska vojaška vaja - zmanjšanje odškodnine
V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da vojaška vaja oziroma dejavnost vojaškega usposabljanja sama po sebi ni nevarna, lahko pa se glede na okoliščine primera spremeni tveganje oziroma riziko nastanka škode v tolikšni meri, da jo je treba opredeliti za nevarno. Sodišče prve stopnje je zaključek o objektivni odškodninski odgovornosti toženke, ki je vajo organizirala in vodila, pravilno utemeljilo na ugotovitvah o tedanjih razmerah, v katerih se je vojaška vaja izvajala in zaradi katerih je ta dejavnost postala nevarna: razgiban gozdni teren, razmočen zaradi dežja, je povečal možnost zdrsov in padcev ter s tem nastankov poškodb; vojaki so vajo izvajali v polni bojni opremi s težo 20 kg, zaradi katere je bilo gibanje okornejše; ukazani premik, na podlagi katerega je bilo treba prečkati potok, v katerem je tekla blatna voda, zaradi česar se podlaga ni videla, je bilo treba izvesti hitro.
Zmanjšanje življenjskih aktivnosti ni samo posledica obravnavanega škodnega dogodka, temveč v obsegu 1/3 tudi posledica prejšnje poškodbe in delne artroskopske odstranitve lateralnega meniskusa ter v času nezgode že tudi prisotne degenerativne okvare medialnega meniskusa. Glede na navedeno in tudi ob dejstvu, da tožnik svoje delo, ki se izvaja v sedečem položaju in ga je opravljal pred poškodbo, opravlja še sedaj, je ob primerjavi s sodno prakso v podobnih primerih utemeljen pritožbeni očitek, da je prisojena odškodnina za to obliko škode previsoka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSC00078032
ZGO-1 člen 88.
izvajanje dokaza z izvedencem gradbene stroke - več izvedencev - odgovornost nadzornika - profesionalna skrbnost - dejanska škoda - izvedena dela po pogodbi - potrebni pravdni stroški - izbira odvetnika
Po izvedbi dokaza s tretjim izvedencem A. A., ki je izdelal izvedeniško mnenje in dve dopolnitvi ter bil zaslišan na naroku 26. 10. 2023, je odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni predlagala dodatne dopolnitve mnenja izvedenca, tudi ne angažiranje novega izvedenca gradbene stroke (22. točka obrazložitve sodbe). Te ugotovitve tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija.
Stranka se svobodno odloča koga ima za odvetnika, kako dolgo in kdaj ga zamenja. Te odločitve so v njeni sferi in z zamenjavo odvetnika ne more obiti kogentne določbe ZOdvT, ki v 4. točki opombe št. 3 k tretjemu delu ZOdvT določa, da v primeru, če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, se že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku.
Objekt je imel pred demontažo delujočo električno instalacijo, demontaža je vanjo posegla in povzročeno škodo je bilo mogoče sanirati le z (med drugim) novo električno omarico. Sama izvedba demontaže, ki jo je opravljala toženka, pomeni protipravno ravnanje, ki je povzročilo škodo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00075492
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 13, 41. URS člen 26, 26/1. UZITUL člen 13. ZDRS člen 12, 12/2, 40, 40/1. ZPŠOIRSP člen 11, 11/1, 11/2, 13, 13/5. ZLPP člen 31, 31/1. ZPP člen 212, 216, 337, 337/1, 358, 358-5. OZ člen 324, 324/2.
pravica do povračila škode - odškodninska odgovornost države - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - kvalificirana protipravnost - kvalificirana stopnja napačnosti - zavrnitev vloge za sprejem v državljanstvo - pravilnost odločbe - nepravilna odločba - izčrpanje pravnih sredstev - vzročna zveza - izbris iz registra stalnega prebivalstva - izbrisani - pravna podlaga - uporaba ZPŠOIRSP - zastaranje - kršitev pravic osebnosti - povrnitev nepremoženjske škode - višina odškodnine - pravična denarna odškodnina - odločba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - povrnitev premoženjske škode - lastninski certifikat - pridobitev certifikata - izguba dohodka - povrnitev potnih stroškov - odločanje po prostem preudarku - povrnitev stroškov postopka
Tožnik uveljavlja protipravnost pravnomočne odločbe. Gre za upravno odločbo, ki je postala pravnomočna z odločitvijo Vrhovnega sodišča v upravnem sporu. Tudi pri upravnem odločanju je treba (smiselno) upoštevati nekatere omejitve odškodninske obveznosti države, kot veljajo pri sodnem odločanju. V odškodninskem sporu se sicer ne posega v pravnomočnost odločbe, ki naj bi bila napačna. Ta ostaja procesno nedotaknjena. Pravnomočnost odločbe zato ne preprečuje možnosti presoje, da je rezultat protipravnega ravnanja. Vendar pa je v primeru ugoditve odškodninski tožbi pravnomočna odločba vsebinsko razvrednotena. Zato je treba omenjeno stališče relativizirati. Za nastanek odškodninske obveznosti mora biti izpolnjena predpostavka, da je prizadeta stranka izčrpala vsa pravna sredstva (redna in izredna), s katerimi bi lahko dosegla razveljavitev, spremembo ali ugotovitev nezakonitosti sporne sodne odločbe, ne pa da se to razpravlja v postopku, ki za to ni predviden in se vzpostavlja položaj, ko nižje sodišče v odškodninskem sporu odloča o tem, ali je (naj)višje sodišče v konkretnem primeru pravilno uporabilo pravo ali ne. Vnovično odpiranje vprašanj, ki so že pravnomočno rešena, v odškodninskem sporu, je zato mogoče samo, kadar oškodovanec nima in tudi ni imel drugih sredstev, s katerimi bi v postopku, ki je za to predviden, preprečil ali zmanjšal vzrok škode in ko je šlo za najhujše oblike protipravnosti. Pri slednji predpostavki gre za grobe kršitve sodniške dolžnosti, kot je sodniška samovolja pri razlagi prava, v nekaterih primerih tudi pri ugotavljanju dejanskega stanja (oboje se izraža prek očitne napačnosti), korupcija, zloraba oblasti, nespoštovanje pravice do sojenja v razumnem roku, grobe kršitve postopka. Takšnih okoliščin oziroma kršitev pa tožnik ni zatrjeval, zato tudi niso del dejanske podlage izpodbijane sodbe. Hkrati pa tožnik tudi ni izčrpal vseh pravnih sredstev, s katerimi bi dosegel odpravo odločbe o zavrnitvi njegove vloge za državljanstvo RS. Toženka utemeljeno izpostavlja okoliščino, da tožnik zoper sodbo Vrhovnega sodišča ni vložil ustavne pritožbe. Ta opustitev pa ima, zaradi strankine opustitve dolžnosti aktivno skrbeti za svoje pravice, učinek prekinitve vzročne zveze med zatrjevano napačno odločbo in nastalo škodo.
MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00076632
OZ člen 178, 179. Kodeks slovenskih novinarjev (2002) člen 3, 8. URS člen 15, 34, 35, 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10.
javno opravičilo - preklic izjave - odstranitev objave - svoboda izražanja in pravica javnosti do obveščenosti - poseg v osebnostne pravice po tisku - poseg v čast in dobro ime - javni interes - relativno javna oseba - javni uslužbenec - nujnost posega - legitimen cilj - dolžnost poročanja - dolžna skrbnost novinarja - objektivno poročanje novinarja - žaljiva obdolžitev s tiskom - neresnične trditve - žaljivost izrazov - protipravnost (nedopustnost ravnanja) - neposlovna odškodninska odgovornost - presoja odškodnine za nepremoženjsko škodo - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - šikaniranje na delovnem mestu - mobing
Tožnik je bil v času objave spornega prispevka javni uslužbenec, torej relativno javna osebnost.
Da bi smela novinarka kritizirati ravnanja tožnika le, če bi bil ta (že) spoznan za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja, ne drži. V takšnem primeru bi bilo novinarsko poročanje tako omejeno, da bi bilo že poseženo v pravico do svobode izražanja. Mnogokrat se v družbi dogajajo nepravilnosti, ki niso inkriminirane, pa je nanje vseeno nujno opozarjati. Prav to je naloga in poslanstvo novinarskega poklica.
ZPP člen 8. ZPacP člen 20. URS člen 34, 35, 51, 51/3. OZ člen 179, 179/1.
pojasnilna dolžnost - varstvo pravice do socialne varnosti in pravice do osebnega dostojanstva - varstvo osebnostnih pravic - prostovoljno zdravljenje - pravica do samoodločbe - višina denarne odškodnine - inkontinenca urina
Med temeljne pogodbene obveznosti zdravnika spada tudi izpolnitev pojasnilne dolžnosti, ki je namenjena varstvu pravice do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave Republike Slovenije), telesne nedotakljivosti in varstva osebnostnih pravic (35. člen Ustave) ter spoštovanju načela prostovoljnosti zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave). Šele pravilno opravljeno pojasnilo zdravnika, pacientu zagotavlja ustrezno obveščenost, da lahko učinkovito uresničuje svojo pravico do samoodločbe, da se ga obravnava kot subjekt in ne le kot objekt zdravljenja.
URS člen 26, 72. OZ člen 6, 6/2, 131, 133, 133/4. ZPP člen 76, 76/1, 80, 81, 108, 180.
odškodninska odgovornost države - odgovornost države za oblastno protipravnost - skrbnost dobrega strokovnjaka - škodni dogodek - prekomerni hrup - konflikt med zasebnimi in javnimi interesi - pravica do zdravega življenja v zdravem okolju - ukrepi za zmanjšanje škode - nepopolna tožba - navedba tožene stranke
Sodišče druge stopnje nadalje pojasnjuje, da o obstoju "škodnega dogodka" govorimo že takrat, ko so presežene mejne vrednosti hrupa po upravnih (podzakonskih) predpisih, t.j. po Uredbi o mejnih vrednostih hrupa iz l. 2005 oziroma iz leta 2018. Vendar dejstvo, da je do preseganja mejnih (oziroma kritičnih) vrednosti hrupa po Uredbi prišlo, samo po sebi še ne pomeni, da je mogoče državi očitati protipravnost, temveč kaže zgolj na to, da se je zgodil "škodni dogodek". Za ugotovitev protipravnosti ravnanja (ali opustitev) države morajo biti izpolnjeni še nadaljnji kriteriji, in sicer je treba pretehtati naslednje kriterije (oziroma se je treba vprašati): - v kolikšni meri je bilo poseženo v interes oškodovanca (tožnika) po življenju v zdravem življenjskem okolju (brez prekomernega hrupa), - kakšen je javni interes, torej kakšna je družbena koristnost sporne ceste, - kakšni so bili ukrepi države (toženke) za zmanjšanje hrupa in - kaj je za zmanjšanje škode storil tožnik. Na koncu pa je treba vse te kriterije vzeti v ozir in v iskanju pravične rešitve ustrezno tehtati med družbeno koristjo železniškega prometa in prizadetimi interesi tožnika zaradi prekomernega hrupa ter med nasprotujočimi interesi najti pravično ravnovesje (kar je pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje, kot izhaja iz 39. do 42. točke obrazložitve sodne). Pri tem velja izpostaviti tudi stališče novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, da oblastni poseg države v zasebno lastnino odpira več zornih kotov in razsežnosti; po eni strani vprašanje, ali ima večina državljanov zaradi posega države z omenjenim ukrepom koristi in ali takšna splošna korist presega oziroma izpodrine pravico posameznika do kvalitetnega življenjskega okolja in premoženja in če jo, v kakšnem obsegu. Zato je treba ugotavljati, ali se je tožniku zaradi izgradnje izogibališča za vlake vsakodnevno življenje bistveno spremenilo (zgolj minimalno preseganje mejnih vrednosti hrupa po upravnih predpisih ne zadošča). Meja pri imisijah, ki so posledica oblastnega delovanja države v javnem interesu, je postavljena višje od meja pri imisijah, ko se srečata dva zasebnopravna interesa. Bistveno poslabšanje vsakodnevnega življenja živečih ob železniški progi je, če interes oškodovanca prevlada nad javnim interesom, treba uravnavati vsaj z ustreznimi odškodninami. Kajti prizadeti ne smejo biti v enakem položaju kot tisti, ki imajo od železnice le korist.
ZPP člen 7, 8, 286, 339, 339/2-8, 339/2-14, 353, 355, 355/1. OZ člen 149, 153/2, 153/3, 171, 171/1, 171/2. ZOZP člen 2.a, 15, 16, 16/1, 20, 20/1.
škodni dogodek - objektivna odgovornost - nevarna stvar - uporaba vozila - delovna nesreča - nesreča pri delu - solidarna obveznost - soprispevek oškodovanca - vzročna zveza - oprostitev odgovornosti - deljena odgovornost - razbremenitev objektivne odškodninske odgovornosti - skrbnost delavca - opustitev ukrepov za varno delo - varstvo pri delu - obvezno zavarovanje v prometu - pojem uporabe vozila - prometna funkcija vozila - delovni stroj - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - delovna nezgoda - razlaga direktive - uporaba zaščitne čelade - sokrivda oškodovanca
Delovni stroj je bil v času škodnega dogodka namenjen prevozu (premikanju) hlodov, premikanje vozila, pa je ena glavnih značilnosti, ki opredeljuje prometno funkcijo vozila. Ne drži, da je bil škodni dogodek neodvisen od prometne funkcije stroja. Dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo v zaključni fazi delovne operacije, torej pri odlaganju hloda, ko se delovni stroj ni premikal, imel pa je prižgan motor, in se je pri razkladanju hloda v navpičnem položaju veriga odpela in je hlod padel ter poškodoval tožnika, ne pomeni, da stroj ni bil uporabljen kot prevozno sredstvo, za kar se v pritožbi zavzema toženka, saj je delovna operacija zajemala tudi premike stroja z namenom izvedbe delovne operacije (nakladanje, prevažanje in razkladanje hlodovine).
Delovni stroj, ki ga poganja motorna sila in s katerim je voznik prevažal, odlagal in nalagal lesene hlode (torej velika in težja bremena), nevarna stvar. Glede na organizacijo dela v obravnavanem primeru (ko se je delo opravljalo na način, da ni bilo izključeno, da sta delavec in delovni stroj na istem mestu) ni bilo nepričakovano, da lahko delavec, ki se nahaja v bližini delovnega stroja (nepričakovano) vstopi v delovno področje stroja, kar bi moral toženkin zavarovanec upoštevati in bi moral takšen način del preprečiti. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je za nastali škodni dogodek podana toženkina objektivna odgovornost.
Utemeljen pa je pritožbeni očitek v zvezi z neuporabo varnostne čelade glede ugotovljenega tožnikovega soprispevka k nastali škodi v višini 10 %. S tem ko je sodišče prve stopnje pri oceni tožnikovega soprispevka upoštevalo, da tožnik ni nosil zaščitne čelade, ne da bi pred tem ugotavljalo, ali je neuporaba čelada vplivala na nastanek škode, je nepravilno uporabilo materialno pravo. Zmotno je menilo, da vprašanje vpliva neuporabe čelade na nastanek škode, spada v okvir višine odškodnine in ne temelja zahtevka. Gre namreč za vprašanje vzročne zveze med tožnikovim ravnanjem in nastalo škodo.
odškodninska odgovornost države - normativna protipravnost - protipravno ravnanje nosilca oblasti - omejevanje stikov zaradi epidemije - opravljanje gostinske dejavnosti
V obravnavani zadevi je bistveno vprašanje, ali je mogoče ravnanje Vlade glede sprejetih Odlokov šteti kot kvalificirano protipravno ravnanje, zaradi katerih bi bila podana odškodninska odgovornost tožene stranke, pri čemer je potrebno pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, izhajati iz narave njegovega dela. Ravnanje nosilca oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti, protipravnost pa mora biti jasna in očitna (samovoljna, arbitrarna, namerna; izkazano mora torej biti, da gre za zavestne kršitve). V tej zadevi gre za očitek protipravnosti / protiustavnosti podzakonskega predpisa, torej za t.i. normativno (zakonodajno) protipravnost, kamor se uvrščajo opustitve pri izdaji predpisov ali njihova neskladnost s hierarhično višjimi predpisi, pri čemer pa takšne opustitve oziroma neskladnosti same po sebi še ne izpolnjujejo standarda kvalificirane protipravnosti.
Ključno vprašanje v obravnavani zadevi zato ni stroga presoja nujnosti, strokovnosti, primernosti in sorazmernosti ukrepov, sprejetih v Odloku/25 (dejanska ocena ustavnosti Odloka/25), pač pa presoja o tem, ali so izpolnjene obvezne predpostavke za odškodninsko odgovornost tožene stranke (države).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00076289
OZ člen 131, 131/2. ZVZD-1 člen 12, 12/1, 12/2. ZPP člen 286a, 286a/5.
škodni dogodek - poškodba pri delu - delovna nesreča - varnost pri delu - nevarna dejavnost - nevarna stvar - skrbnost dobrega strokovnjaka - navodila delodajalca o varnem opravljanju dela - objektivna odškodninska odgovornost - opustitev ukrepov za varno delo - spolzka podlaga - mokra in spolzka tla - pohodna površina - trditveno breme - sodba presenečenja - zavlačevanje postopka - izvedba dokaza - prekluzija
Delo monterja vodovodnih naprav ni nevarno delo, vodohram ni nevaren objekt, tudi plinski gorilnik ni nevarna naprava. Na podlagi pojasnil izvedenca o lastnostih navedene naprave ni dvoma, da rokovanje s plinskim gorilnikom ne predstavlja nadobičajnega tveganja, nesreče z njim niso ne hude ne pogoste. Tudi delno zdrsljiva pohodna površina, torej prag, vstop v delovišče, ni sam po sebi nevaren. Nevarnost za zdrs, torej povečana zdrsljivost je bila posledica vlage, ki pa je na krajih, ki so izpostavljeni zunanjim vplivom, pričakovan pojav, ki ga mora vsak vzeti v ozir in predstavlja običajno, vsakodnevno tveganje. Odškodninske odgovornosti zavarovanca prve toženke, torej delodajalca, niti druge toženke, torej občine kot lastnice vodohrama, torej ni.
Tožnik konkretnega dolžnostnega ravnanja zavarovanca prve tožene stranke, ki bo moglo odvrniti škodo, niti ni izpostavil, pač pa izhaja iz nesrečne posledice, za katero pravi, da bi jo delodajalec moral preprečiti. Teoretično in gledano za nazaj bi seveda vsak dodatni varnostni ukrep izboljšal varnostno situacijo, kar se tiče zdrsa, npr. premaz pločevine s protizdrsnim premazom (to pove tudi izvedenec). Vendar je ključno, da delodajalec tega ni bil dolžan storiti. Ni zatrjevano, da bi se inoxa sploh ne smelo uporabljati na pohodnih površinah, čeprav je splošno znano, da drsi. Da bi bili vsi inox delčki površin (javnih in delovnih) premazani, je nerazumna, neživljenjska zahteva, in je taka tudi nasproti delodajalcu.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00075794
ZJZ člen 4, 4/1, 4/1-1, 4/1-2, 4/1-3. ZNB člen 1, 2, 3, 39, 39/1, 39/1-3. URS člen 17, 26, 35, 42, 51, 74. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 1, 15, 15/3, 16, 16/1.
pravica do povrnitve škode - odškodninska odgovornost države - kvalificirana protipravnost - kvalificirana stopnja napačnosti - normativna protipravnost - kršitev ustavnih določb - kršitev temeljnih civilizacijskih standardov - dolžnost oškodovanca - opustitev vložitve pravnega sredstva - vzročna zveza - pretrganje vzročne zveze - subsidiarnost odškodninskega varstva
Začasne omejitve pravice do svobodne gospodarske pobude, do katere je prišlo v posledicah izvrševanja Odloka/174 oziroma njegovih posameznih določb, ki jih tožeča stranke označuje za protipravne, ni mogoče označiti za hudo oziroma najhujšo kršitev ustavnih določb ali temeljnih civilizacijskih standardov, posledično pa ravnanjem tožene stranke oziroma Vlade RS tudi ni mogoče pripisati kvalificirane protipravnosti v smislu 26. člena Ustave RS.
Institut odškodninske odgovornosti države je izjemno sredstvo (t. i. ultima ratio), tovrsten zahtevek morebitnega oškodovanca pa mogoč samo, kadar ta nima in tudi ni imel na voljo drugih sredstev, s katerimi bi v postopku, ki je za to predviden, preprečil ali zmanjšal vzrok škode.
ZZVZZ člen 86. URS člen 22. ZPP člen 8, 14, 254, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
poškodba pri igranju nogometa - način nastanka poškodb - vezanost pravdnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo - identično dejansko stanje - stroški zdravljenja - povrnitev stroškov zdravljenja - izvedensko mnenje - dopolnitev izvedenskega mnenja - soočenje izvedencev - zavrnitev dokaznega predloga - sodba presenečenja - pravna kvalifikacija
Mnenje izvedencev dr. C. C. in dr. D. D., dopolnitev njunega mnenja in ustno mnenje, ki ga je podal dr. D. D., so jasni, razumljivi in brez nasprotij. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in prekršilo 22. člen Ustave RS, ker naj bi pri odločanju o dokaznem predlogu glede soočenja vseh izvedencev opravilo vnaprejšnjo dokazno oceno in dokaz neobrazloženo zavrnilo, ni utemeljen. Pri presoji pravilnosti zavrnitve tega dokaznega predloga je treba izhajati iz določila 254. člena ZPP. Ta v primerih bistvenih razlik, nejasnosti ali nepopolnosti ter nasprotij v izvidu, ki jih ni mogoče preseči z novim zaslišanjem izvedencev, napotuje na ponovitev dokazovanja z istimi ali drugimi izvedenci. S tem, ko sodišče ni izvedlo dokaza s soočenjem vseh štirih izvedencev, je ravnalo skladno z 254. členom ZPP. Če so mnenja izvedencev različna, jih sodišče prosto presoja. Sprejme tisto mnenje, ki ga v skladu s prosto presojo dokazov oceni kot prepričljivejše.
MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00075549
URS člen 34, 35, 39. OZ člen 134.
povrnitev nepremoženjske škode - odškodnina zaradi kršitev osebnostnih pravic - varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic - zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic - kolizija ustavnih pravic - metoda praktične konkordance - svoboda izražanja (tisk) - svoboda izražanja in pravica javnosti do obveščenosti - kršitev osebnostnih pravic v tisku - pravica do zasebnosti - poročanje o kaznivem dejanju - sum storitve kaznivega dejanja - obremenjevanje in uničevanje okolja - objava v medijih - prepoznavnost osebe
Pritožbeno sodišče sklepno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno dalo prednost toženkini pravici do svobode izražanja, saj je bilo s tem zagotovljeno ozaveščanje ljudi o pomembnosti ohranjanja zdravega življenjskega okolja, kar je prispevalo tako h generalni prevenciji kot tudi zaščiti lokalnega okolja, v katerem je prišlo do očitanega onesnaženja. Tehtnica se je torej prevesila na toženkino stran ter tožnik zaradi očitanega dolgotrajnega poseganja v okolje, njegove odločenosti pri tem ravnanju in teže kaznivega dejanja v tem konkretnem primeru nima pravice zahtevati popolne anonimnosti. Škoda, za katero tožnik zatrjuje, da mu je nastala kot posledica objave, ne pretehta škode, ki bi brez prepoznavnega poročanja nastala zaradi izostanka generalne prevencije in zaščite lokalnega okolja. Toženkino prepoznavno poročanje zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo protipravno.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075604
OZ člen 131, 174, 174/1, 179, 182.
nesreča pri delu - bodoča škoda - nova škoda - nova tožba - pravnomočno končan postopek - odmera nepremoženjske škode - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Tožniku v tem sporu ni mogoče priznati odškodnine za tisto škodo, ki je bila kot bodoča škoda že zajeta v odškodnini, prisojeni s citirano pravnomočno sodbo (t. j. za strah ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti).
V zvezi z vprašanjem bodoče nepremoženjske škode iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti je sodišče prve stopnje pravilno kot ključno za ta spor izpostavilo, da v zadevi Pd 30/2014 zaradi različnih možnosti nadaljnjega zdravljenja (ki tedaj še ni bilo zaključeno) izvedenka ni mogla oceniti tožnikovih bodočih telesnih bolečin in neugodnosti. Tožnik je zato v zadevi Pd 30/2014 zahteval odškodnino le za že nastalo škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (t. j. za obdobje od nesreče pri delu do odločitve sodišča prve stopnje v zadevi Pd 30/2014), zahtevka za povrnitev bodoče škode iz te postavke v smislu 182. člena OZ pa ni postavil. Sodišče prve stopnje je to v sporu Pd 30/2014 upoštevalo in pravnomočno odločilo zgolj o že nastali škodi iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti. Nepremoženjska škoda, ki je iz naslova te postavke tožniku nastala po zaključku glavne obravnave v sporu Pd 30/2014, v pravnomočni sodbi Pd 30/2014 tako ni zajeta, zato je glede nje tožnik lahko vložil novo (obravnavano) tožbo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075440
OZ člen 182.
nesreča pri delu - nova škoda po izvensodni poravnavi - bodoča škoda - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Po ustaljenem stališču sodne prakse se za bodočo škodo res šteje, da je bila zajeta v znesku odškodnine, prisojene s sodbo ali dogovorjene z (izven)sodno poravnavo. Vendar pa je bodoča škoda (le) tista škoda, ki jo je bilo po normalnem teku stvari mogoče ob sojenju oziroma sklepanju poravnave pričakovati kot gotovo (182. člen OZ). Zaradi zmotnega razumevanja pojmov nove in bodoče škode v izpodbijani sodbi tako ni zavzeto stališče do odločilnega vprašanja, ali je bilo zatrjevano (in ugotovljeno) poslabšanje zdravstvenega stanja ob sklenitvi izvensodne poravnave pričakovano kot gotovo po normalnem teku stvari. Če bi bil odgovor na to vprašanje pritrdilen, bi bilo treba odgovoriti še na nadaljnje vprašanje, to je, ali je bil nastanek te škode ob sklepanju poravnave za stranki predvidljiv; pri čemer sodna praksa uporablja merilo skrbnega oškodovanca in zavezanca za plačilo odškodnine. Zgolj dejstvo, da je neko škodo v bodoče mogoče predvideti, ni pa gotovo, ali bo ta nastala ali ne, in če bo, kakšen bo njen obseg, še ne zadošča za opredelitev te škode kot bodoče škode.
Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) v prvem odstavku 134. člena določa, da nikogar, ki sodeluje pri sojenju ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju na sodišču (materialna sodniška imuniteta). Slednja tako izključuje neposredno odškodninsko odgovornost sodnikov in pomeni absolutno oviro za začetek pravdnega postopka.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075431
OZ člen 131, 131/1, 170. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - soprispevek delavca - delovna sredstva - navodila za delo - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nasprotja v razlogih sodbe
O tem, ali so rokavice, katerih nakup je toženec podkrepil z računom, ustrezale standardizirani protivrezni zaščiti, je sodišče prve stopnje v citiranih točkah obrazložitve navedlo nasprotujoče si razloge. Že to narekuje razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Utemeljitev krivdne odgovornosti delodajalca s tem, da ni dal delavcu jasnega navodila za delo, praviloma izključuje utemeljenost očitka delavcu, da se je dela lotil na napačen način. Tudi to nasprotje je sodišče prve stopnje dolžno v ponovljenem sojenju z jasno obrazložitvijo odpraviti.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075608
ZDR-1 člen 4, 6. ZPP člen 291, 291/1. OZ člen 171, 171/1.
odškodninska odgovornost delavca - škoda povzročena pri delu ali v zvezi z delom - škoda delodajalca - huda malomarnost delavca - diskriminacija - vzročna zveza - opustitev nadzora delovnega procesa - soprispevek delavca - delna sprememba izpodbijane sodbe
Delodajalec je dolžan nadzirati delo delavcev in opozoriti na napake ter tako poskrbeti za varno delo in preprečiti nastanek škode. Če bi tožnica vršila kontrolo toženčevega dela, bi nastala bistveno manjša škoda, natisnjenih bi bilo manj zvezkov, saj bi bila napaka odkrita že dopoldne, kar pomeni, da je skladno s prvim odstavkom 171. člena Obligacijskega zakonika podan njen soprispevek, vendar pa pritožba utemeljeno nasprotuje višini prisojenega soprispevka (50 %). Od delodajalca se ne more pričakovati, da bo ves čas delovnega procesa nadziral vsako delovno opravilo zaposlenih, ampak se utemeljeno zanese na to, da delavci skrbno opravljajo svoje delo, njihovo delo pa le občasno preveri. Za nastalo škodo je odločilno hudo malomarno ravnanje toženca, ki ni preveril, kateri valj je uporabil med tiskanjem, ni niti enkrat preveril pravilnosti tiskanja, čeprav bi to moral in mogel storiti, zato je njegov prispevek k nastali škodi bistveno večji kot prispevek tožnice z opustitvijo nadzora, in sicer je toženec k nastali škodi s svojim hudo malomarnim ravnanjem prispeval 80 %.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00081899
OZ člen 46, 49, 240.
prodaja nepremičnine - skrita stvarna napaka - dogovorjene lastnosti stvari - veljavnost prodajne pogodbe - odprava napak s strani kupca - povrnitev škode - sanacija plazu - vzročna zveza - izvedensko mnenje - namenska raba prostora - dovoljenje za poseg v prostor - poseg v prostor brez ustreznega dovoljenja - oprostitev dolžnika odgovornosti
Bistveno v zadevi je, da je tožnik na lastno pest izvedel nestrokoven izkop na nepremičninah. Da toženka ni vedela, da se bo tega lotil, je sam potrdil. Tako ji ni mogoče očitati, da bi ga z vidika nevarnosti njegovega posega morala seznaniti s plazom iz leta 2005, do katerega je prišlo, še preden je sama postala lastnica obravnavanih nepremičnin. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da hiša po prvem plazu ni bila posebej ogrožena in toženka ni imela razlogov, da bi pričakovala sprožitev novega plazu. Nadalje ni mogla računati, da se bo tožnik lotil izkopavanja zemlje, še manj pa, da se bo takšnih posegov v teren lotil na nestrokoven način in brez ustreznih dovoljenj. Tožnik sicer v zvezi s plazom iz leta 2005 utemeljeno izpostavlja, da bi lahko šlo za bistven podatek o nepremičnini, to je o lastnostih predmeta prodajne pogodbe, oziroma za odločilne okoliščine, ki so vplivale na njegovo voljo za sklenitev pogodbe. Vendar bi bilo to dejstvo lahko pravno pomembno zgolj z vidika veljavnosti same prodajne pogodbe, ne gre pa za stvarno napako na nepremičnini (teren na erozijskem območju pač takšen je), niti za protipravno ravnanje, ki bi bilo v vzročni zvezi z nastalo škodo. Toženkino zavajajoče ravnanje (zamolčanje podatka o preteklem plazu) bi bilo zato kvečjemu pomembno, če bi tožnik uveljavljal zahtevke zaradi napake volje (zaradi zmote po 46. členu OZ oziroma prevare po 49. členu OZ). Vendar takega zahtevka ni postavil, temveč v tej pravdi zahteva denarno povračilo stroškov odprave zatrjevane stvarne napake.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075994
ZDR-1 člen 179. OZ člen 131. ZPP člen 7, 212, 315, 315/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-15. ZVZD-1 člen 5, 12.
nesreča pri delu - vmesna sodba - padec - nezatrjevana dejstva - nadzor delodajalca nad delavci - izključna odgovornost oškodovanca - protispisnost - sprememba izpodbijane sodbe
Odločilno je, da je tožnik sam pustil voziček na transportni poti in je po prihodu nazaj iz hladilnice prav na ta voziček stopil in se pri tem poškodoval. Posledično je treba zavrniti tožnikovo vztrajanje, da ni bilo na voljo nobenega vozička, zaradi česar je bil gajbici z mesom prisiljen nositi v rokah; za tak način dela se je sam odločil. Na odločitev ne vpliva tožnikovo zatrjevanje, da vozička po prihodu iz hladilnice ni videl zaradi gajbic, ki ju je nosil, saj je moral vedeti, da je voziček pustil pred hladilnico, za ročno prenašanje gajbic, ki naj bi mu zastirali pogled, pa se je sam odločil. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožnik odločil voziček na transportni poti prestopiti in je pri tem nanj stopil ter padel.
Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na nezatrjevana dejstva. Tožnik v postopku ni zatrjeval, da je prva toženka dopuščala neustrezna ravnanja glede ročnega prenašanja bremen in glede nepospravljanja vozičkov za prevoz mesa. V tožbi ni podal nobenih trditev v zvezi z opustitvijo nadzora, kot bistveno je namreč toženkama očital, da sam prostor pripravljalnice mesa ni bil dovolj velik, zlasti v obdobjih povečane prodaje mesa, ter da bi moral biti voziček, ki ni v uporabi, pospravljen.
Od prve toženke kot od delodajalke ni mogoče pričakovati in zahtevati, da izvaja nadzor in tožniku daje navodila tudi za enostavne aktivnosti, med katere je treba uvrstiti tudi delo, ki ga je tožnik opravljal v času poškodbe (prenašanje oziroma prevažanje mesa iz hladilnice zaradi polnjenja vitrin).