Ker ni podana ne objektivna ne krivdna odškodninska odgovornost toženke za tožniku nastalo škodo v delovni nesreči dne 9. 9. 2019, se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati do soprispevka tožnika in višine vtoževane odškodnine.
Prepoved sodbe presenečenja strank ne varuje pred dejanskim presenečenjem nad sprejeto odločitvijo, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku.
Sestopanje po lestvi ne predstavlja nevarne dejavnosti, tudi če je ta vlažna ali mokra, saj že ob povprečni pazljivosti pri sestopu ni podana znatnejša nevarnost zdrsa. Objektivna odgovornost ni določena za vsako nevarnost, pač pa le za posebno, večjo nevarnost, ki je posledica dejstva, da določene stvari ali dejavnosti kljub povečani skrbnosti ni mogoče imeti pod nadzorom in ne odvrniti škode, ki iz nje izvira. Krivdna odgovornost je pravilo, objektivna pa izjema in jo je kot takšno treba tolmačiti ozko.
To, da je tožnik padel z lestve, še ne pomeni, da je bila ta pomanjkljivo pritrjena oziroma da je bilo z njo nekaj narobe. Tožnik je padel z lestve bodisi zaradi lastnega premalo skrbnega ravnanja bodisi zaradi nesrečnega naključja, ki se mu je pripetilo. Nesrečno naključje, katerega rezultat je nastala škoda, pa v odsotnosti krivca zanjo ali pa okoliščin, ki pogojujejo objektivno odgovornost, bremeni tistega, ki se mu je pripetilo.
Kazenski postopek se sicer ni končal z obsodbo tožnika (obtožba je bila zavrnjena), vendar pa je toženka dokazala, da je razloge za odreditev pripora povzročil tožnik sam s svojim nedovoljenim ravnanjem (begosumnostjo) in je zato pravico do odškodnine izgubil.
Tožnik ne izpodbija ugotovitve, da je bil seznanjen z zakonsko obveznostjo sodelovanja v kazenskem postopku, odzivanja na vabila sodišča in sporočanja sprememb naslova. Ker teh obveznosti ni izpolnil, je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil situacijo, ko sodišče za zagotovitev njegove prisotnosti ob neuspešnih milejših ukrepih ni imelo na voljo druge možnosti kot odreditev pripora.
Po ustaljeni ustavnosodni presoji za odločanje sodišča o odškodninski odgovornosti države za ravnanja ex iure imperii ne zadoščajo klasična pravila civilne odškodninske odgovornosti za drugega, pač pa je treba pri presoji posameznih predpostavk odgovornosti države upoštevati posebnosti, ki izhajajo iz oblastvene narave delovanja njenih organov. Četudi sodišče pri presoji uporabi nekatera pravila splošnega obligacijskega prava, jih mora uporabiti prilagojeno značilnostim javnopravne odškodninske odgovornosti. Drugačno vsebino kot v klasičnih civilnih odškodninskih razmerjih ima tako v skladu z ustaljeno sodno prakso v tovrstnih zadevah pravni standard protipravnosti, saj se zahteva t.i. kvalificirana protipravnost.
Pri presoji pravnega standarda (kvalificirane) protipravnosti je potrebno upoštevati tudi sam sistem (upravnega) postopka.
S pravnimi sredstvi ugotovljena nezakonitost akta tako že v izhodišču ne more pomeniti objektivne napačnosti takega akta. Tako lahko odprava ugotovljenih nezakonitosti v okviru upravnega procesnega prava razreši obstoj (predhodne) protipravnosti odločitve uprave, končni rezultat postopka v obliki pravnomočne in dokončne upravne odločbe, ki prestane vse stopnje presoje, pa lahko sanira vse protipravnosti, ki so pred njim nastale.
Čeprav je bila ugotovljena nezakonitost odvzema mld. vnukov tožnice, ker je bil ta izveden, še preden je bilo z dokončno odločbo ministrstva odločeno o tožničini vlogi za opravljanje rejništva glede njenih vnukov, pa ta ugotovitev sama po sebi še ne zadošča za zaključek, za katerega se zavzema tožnica v svoji pritožbi, da je bilo ravnanje delavk prvotoženca, ki sta ta odvzem izvršili, tudi kvalificirano protipravno. Da bi bilo njuno ravnanje mogoče opredeliti kot takšno, bi namreč moralo biti zavestno, namerno in očitno napačno, kar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ni bilo in je takšen zaključek sodišča prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilen, drugačno stališče tožnice, izraženo v pritožbi, pa pravno zmotno.
Toženka se ne more razbremeniti kršitve konkurenčne prepovedi s pritožbenim sklicevanjem, da z omenjenimi štirimi družbami ni sklenila poslovnega razmerja ona, temveč direktor družbe D. d. o. o. Bistvena je prvostopenjska ugotovitev, da so bile družbe k prehodu nagovorjene s strani toženke v času njene zaposlitve pri tožnici.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za odločitev v tem sporu niso pomembni razlogi za siceršnjo fluktuacijo pogodbenih strank pri tožnici. Pravno odločilno je le, zakaj so družbe G. d. o. o., J. d. o. o., K. d. o. o., L. - podružnica v Sloveniji in M. d. o. o. prenehale sodelovati s tožnico. Razlog za to pa je bil, kot že obrazloženo, protipravno ravnanje toženke.
Povzročitelj škode mora vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred nastankom škode. Ker je bilo ugotovljeno, da bi bila cena konkretnega popravila ekonomsko nesorazmerna s ceno novega pokrova, mora toženec odpraviti poškodbe, ki jih je povzročil, in sicer s povrnitvijo stroškov nadomestnih delov, vezanih na poškodbe pokrova, skupaj z drobnim potrošnim materialom in delom.
Gorsko kolesarjenje, vključno s spustom po strmem terenu, samo po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti v smislu pravil o objektivni odškodninski odgovornosti, temveč gre za športno dejavnost, pri kateri se udeleženec prostovoljno izpostavi njemu poznanim in prepoznavnim tveganjem. Od tistega, ki se takšni dejavnosti izpostavi, se zato pričakuje, da bo sam skrbel za svojo varnost. Organizator odškodninsko odgovarja le za škodo, ki nastane kot posledica njegove neskrbnosti, ne pa za škodo, ki izvira iz tveganj, ki jih šport prinaša sam po sebi. Navedenega stališča ne omaje niti dejstvo, da je bil v obravnavani zadevi udeležen mladoletni otrok. Presojo o tem, ali se otrok lahko udeleži določene športne dejavnosti, v takšnem primeru opravijo njegovi starši oziroma zakoniti zastopniki, ki so odgovorni za varstvo in vzgojo otroka.
Ko pritožnica vztraja pri izvedencu socialnovarstvene stroke, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre pri tem za vprašanja pravilne uporabe prava, na kar pa mora sodišče odgovoriti samo in tudi je v tem postopku.
Za uveljavljanje odškodnine iz naslova škode zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku procesna predpostavka predhoden postopek poskusa mirne rešitve spora, določen v prvem odstavku 27. člena ZDOdv. Tak predhoden postopek mirne rešitve spora je tožnica začela le zaradi kršitve pravice do stikov z očetom in pravice do družinskega življenja.
Oče je s tožnico vzpostavil stike junija 2017, tožbo pa je tožnica vložila šele po izteku subjektivnega triletnega zastaralnega roka (prim. prvi odstavek 352. člena OZ), decembra 2021. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je začetek teka zastaranja treba vezati na čas, ko je tožnica lahko izvedela za storilca in obseg škode, to pa je bilo po pravilni presoji že v letu 2017, ko je bilo dokončno, da se ne bo vrnila v RS, ampak bo ostala na Kitajskem. Tako se izkaže, da je tožba vložena po izteku zastaralnega roka, saj v situaciji, ko je tožnica znotraj 3-letnega subjektivnega zastaralnega roka izvedela za storilca in obseg škode, preprečuje uporabo objektivnega zastaralnega roka iz drugega odstavka 352. člena OZ.
Delodajalec se lahko odloči za reorganizacijo tudi ob dobrih poslovnih rezultatih, zato niso bistvene pritožbene navedbe o višjih prihodkih v letu 2022. Gre za legitimno poslovno odločitev toženke, posledica katere je bila tudi dodelitev v pritožbi izpostavljenih dodatnih pooblastil A. A., ki jih ta prej ni imel. Spremembe v organizaciji poslovanja se niso nanašale le na tožnika, predvsem pa niso bile izvedene z namenom njegovega trpinčenja.
Večina predloženih elektronskih sporočil je brez konteksta, nekatera pa sploh niso bila naslovljena na tožnika in tako že pojmovno ne morejo predstavljati trpinčenja tožnika; sporočila pa se nanašajo na delo oziroma gre za kritiko dela in objektivno gledano niso graje vredna ali očitno negativna in žaljiva. Četudi toženkin način komunikacije (npr. v pritožbi izpostavljeno pošiljanje jeznih in žalostnih čustvenčkov) morda ni najbolj običajen v poslovnem svetu, pa ta še ne predstavlja trpinčenja. Kot že obrazloženo, se je pri toženki zamenjal lastnik in vodstvo, ki je imelo druge prioritete in drug način dela kot prejšnje in je ob ugotovljenih slabših poslovnih rezultatih s tovrstno komunikacijo želelo vzpodbuditi (tudi) tožnika k boljšemu in učinkovitejšemu delu.
V pritožbi izpostavljena sporočila, kot so: "pojdite ven iz cone udobja", "včasih ste zelo naporni, kot v otroškem vrtcu", "sramota", ki se ne nanašajo na tožnika osebno, pač pa na tožnika kot vodjo delovne ekipe oziroma na delo in poslovne rezultate, ne presegajo meja dopustnega.
Toženec je kot dejanski lastnik nevarne stvari uporabo te stvari in razpolaganje z njo prepustil tožniku, ki je delo z njo opravljal in nadzoroval samostojno, s tem pa je nanj prenesel tudi riziko, ki iz te stvari izvira. Odgovornost za nastalo škodo iz te stvari je tako prešla na tožnika, saj ta drugih okoliščin, ki bi kazale na objektivno odškodninsko odgovornost toženca v zvezi s to nevarno stvarjo, ni zatrjeval.
Toženec v času škodnega dogodka ni bil tožnikov delodajalec. Tako je bil tožnik pri opravljanju dela v času nezgode samostojen, zato bi moral sam poskrbeti za varno opravljanje dela.