sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku) - denarna odškodnina
Šele z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka je tožnik kot oškodovanec v kazenskem postopku pridobil pravico, da o tej njegovi pravici v okviru kazenskega postopka odloči sodišče v razumnem roku.
OZ člen 131, 131/2, 150, 153, 153/2, 153/3, 171, 171/2, 299, 299/2. Pravilnik o varstvu pri delu v gozdarstvu (1979) člen 3. URS člen 14, 22, 23. ZVZD-1 člen 5, 12,. ZDR-1 člen 34, 34/1, 35, 45,. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
objektivna odškodninska odgovornost delodajalca - nevarna dejavnost - delo v gozdu - oprostitev objektivne odgovornosti - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - tuja pomoč v času zdravljenja - poškodba delavca pri delu - povprečna mesečna neto plača na zaposlenega v rs - inflacija
Tožnik se je poškodoval, ko je označeval zložene hlode na skladovnici. Nanj je padel hlod za razmejitev skladovnic, ki ga je njegov sodelavec nameraval pokončno postaviti prečno na zloženo skladovnico z delovnim strojem za nakladanje in razkladanje. Pri tem se je teža hloda, privezanega na vilice grabilca prenesla na skladovnico, zato se je bremenska veriga razrahljala, hlod je zdrsel čez skrajni konec vilic in tožnika zadel v glavo. Sodišče prve stopnje je sledilo stališčem, ki jih je zavzelo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu, da iz delovanja grabilca izvira škodna nevarnost, ki je večja od običajne in je tudi ob veliki skrbnosti ter spoštovanju varnostnih predpisov ni mogoče vedno odvrniti. Ne le, da je delovni stroj, ki dviguje, prevaža in odlaga hlode, nevarna stvar, kot nevarno dejavnost je opredeliti nevaren način transporta z delovnim strojem, do škodnega dogodka oziroma padca hloda je namreč prišlo med običajno uporabo delovnega stroja, ko se je na njegovem grabilcu v pokončnem položaju prenašal dolg in težek hlod, ki je bil dvignjen od tal. Odgovornost toženke je ustrezno utemeljilo na pravilih objektivne odgovornosti (drugi odstavek 131. člena OZ v zvezi s 150. členom.
Presojo delne oprostitve objektivne odgovornosti toženke je sodišče prve stopnje zmotno presojalo na podlagi drugega odstavka 171. člena OZ. Delno oprostitev odgovornosti zaradi soprispevka oškodovanca k nastanku škode, določeno v tretjem odstavku 153. člena OZ, je treba obravnavati kot izjemo. To se odraža tudi v razporeditvi trditvenega in dokaznega bremena; toženka je tista, na kateri je (bilo) trditveno (in posledično dokazno) breme glede dejstev, ki bi privedla do oprostitve odgovornosti, pri čemer je izhodišče za presojo, ali je (bilo) ravnanje oškodovanca, tožnika za objektivno odgovorno osebo (ne)pričakovano objektivno in abstraktno.
Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevalo višino povprečne mesečne plače na dan odločanja, ki predstavlja podlago za primerjanje zneskov odškodnin v različnih časovnih obdobjih. Pritožbeno sklicevanje tožnika na visoko stopnjo inflacije v času sojenja je neutemeljeno.
Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o višini premoženjske škode iz naslova tuje pomoči. Pri ugotavljanju obsega tuje pomoči, ki jo je tožnik potreboval po nesreči, je izvedenskemu mnenju D. D. utemeljeno pripisalo večjo težo kot izpovedim tožnika in njegove mame ter partnerke, saj je glede na poškodbe in razpoložljivo zdravstveno dokumentacije ocenil, pri katerih opravilih je tožnik potreboval pomoč. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik v prvem mesecu po odpustu iz bolnišnice potreboval tujo pomoč v obsegu dveh ur dnevno, v naslednjih mesecih pa nekaj ur tedensko, zato je sodišče prve stopnje višino odškodnine iz tega naslova pravilno prisodilo glede na seštevek ur in ceno urne postavke. Pritožbeno zavzemanje tožnika za višjo odškodnino za premoženjsko škodo je neutemeljeno.
V zvezi s poškodbo bi moral tožnik ustrezno zatrjevati in hkrati izkazati način in potek njenega nastanka, ki bi ob obstoju tudi drugih potrebnih elementov odškodninske obveznosti utemeljeval njegov zahtevek. To pa mu ni uspelo, saj (kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe) svojemu bremenu (že glede same dinamike poteka škodnih dogodkov) ni zadostil.
Ob neizkazanem poteku škodnega dogodka je presoja ostalih predpostavk civilnega delikta brezpredmetna. Kljub temu je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih okoliščin obeh dogodkov presodilo, da ne gre za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Neutemeljena je pritožbena trditev, da udarjanje s "težko" palico po ulitkih, ki prihajajo po tekočem traku, predstavlja nevarno dejavnost na podlagi pravil o objektivni odgovornosti. Tožnik ni konkretiziral trditev o teži palice, zato pritožbene navedbe o težki palici ni mogoče preizkusiti. Objektivna odškodninska odgovornost je pridržana le za tiste primere, ko gre za tako zelo nevarne stvari in dejavnosti, ki jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod kontrolo in tako tudi ni mogoče pravočasno odvrniti nesreče. Preproste delovne operacije na tekočem traku same po sebi ne morejo pomeniti nevarne dejavnosti. Pri ročnem ločevanju ulitkov s palico gre za enostavno opravilo, katerega nevarnost je običajna. Zato uporaba palice v okoliščinah, kot so bile ugotovljene v tem primeru, ne more pomeniti posebne nevarnosti. Zgolj to, da se delo opravlja ob premikajočem se traku, ki ga posamezen delavec ne more uravnavati drugače, kot je programirano (četudi zahteva zbranost), za objektivno odgovornost toženke ne zadošča. Ker je pojem nevarna dejavnost pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem konkretnem primeru vsebinsko napolniti, pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pojasniti, zakaj ni verjelo izpovedi tožnika in A. A. o nevarnem delu, ker prihaja do velikih poškodb, česar dokazni postopek ni potrdil.
Pritožbeno sodišče sprejema tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana niti krivdna odgovornost toženke.
OZ člen 179, 182. ZPP člen 154, 154/2, 165, 165/2.
pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - primerna višina odškodnine - odškodnina za bodočo škodo - delno plačilo odškodnine za strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - stroški postopka - uspeh po temelju in po višini
Glede ne ugotovitve izvedenca, izpovedbo tožnice ter starost tožnice, ki je ob škodnem dogodku bila stara 55 let, trajanje in intenzivnost bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odškodnino v višini 4.320,00 EUR dosodilo nekoliko prenizko. Upoštevajoč izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje v nezadostni meri upoštevalo trajanje tožničinih bolečin. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da je tožnica močne bolečine, ki jih je blažila z nesteroidnimi antirevmatiki in opiatskimi analgetiki trpela vse do operacije, ki je bila 18. 2. 2018. V tem času je bila povsem odvisna od drugih zaradi bolečin, nakar se ji je 2 do 3 mesece po operaciji močna bolečina vrnila, saj je imela zelo boleče noge, krče, bolečine v kolkih, kolenih in gležnjih. Zaradi intenzivnosti bolečin je morala zraven jemati še pomirjevala, opiate, zdravila proti krčem in druge analgetike. Iz izvedenskega mnenja tako izhaja, da je skupna doba trajanja hudih bolečin bila skoraj eno leto.
OZ-UPB1 člen 179, 181. ZPP člen 353, 358, 358/1-6.
denarna odškodnina - nepremoženjska škoda - kaznivo dejanje posilstva - sporna višina odškodnine - kršitev dostojanstva - odškodnina za telesne bolečine - intenziteta in trajanje strahu - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - primerna višina odškodnine
Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, nepremoženjska škoda iz 181. člena OZ ne izključuje drugih oblik nepremoženjske škode iz 179. člena OZ, če so te nastale in so se pojavile v posebej izraziti obliki.
Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnici pravilno priznalo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni višini 22.000,00 EUR, kar predstavlja dobrih 15 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji v času izdaje sodbe. Tako odmerjena je skladna s težo škodnega dogodka, upošteva načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine, prav tako je v okvirih sodne prakse v primerljivih zadevah, kjer je razpon dosojenih odškodnin nekje med 8 in 14 povprečnimi plačami, zato prisojena odškodnina v obravnavani zadevi ni previsoka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK
VSL00082759
OZ člen 131, 352, 352/1. ZUP člen 36. ZPP člen 214, 214/2, 339, 339/1.
odškodninska odgovornost države - odškodninska odgovornost države za delo policije - intervencija policistov - protipravnost ravnanja - izločitev uradne osebe - odklonitveni razlogi - vzročna zveza - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - zastaranje odškodninske terjatve - začetek teka zastaralnega roka - vedenje o škodi in povzročitelju - dokazi in dokazovanje - postavljanje vprašanj priči - dokazno pomembna in odločilna dejstva - pretrganje zastaranja - policijski postopek
Materialnopravni zaključek, da tožnik ni upravičen do zahtevane odškodnine, sodišče prve stopnje prvenstveno opira na presojo, da je njegov tožbeni zahtevek zastaran po prvem odstavku 352. členu OZ, ker je minilo več kot tri leta od takrat, ko je tožnik izvedel za škodo in za njenega povzročitelja. Nadalje pa svoj zaključek sodišče opira tudi na presojo, da tožnik ni izkazal protipravnosti ravnanja delavcev države.
Zaključka sodišča o nujnosti oprave intervencije pritožnik ne izpodbija. Četudi bi policist A. A. že na policijski postaji izvedel za obstoj odklonitvenega razloga po 36. členu ZUP, kot trdi tožnik, bi intervencijo vseeno moral opraviti, ker je bila na pristojni policijski postaji v času intervencije aktivna zgolj ena intervencijska patrulja, sestavljena iz uniformiranih policistov.
URS člen 26. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
odškodninska odgovornost države - zakonodajna protipravnost - normativna protipravnost - kvalificirana protipravnost - epidemija - COVID-19 - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - omejevanje stikov zaradi epidemije - opravljanje gostinske dejavnosti - svobodna gospodarska pobuda - izguba prihodka
Pojem zakonodajne (normativne) protipravnosti zajema zakone, ki so neskladni z ustavo, ter tudi podzakonske predpise, ki niso skladni z zakoni ali ustavo. Ključno vprašanje v obravnavani zadevi zato ni stroga presoja nujnosti, strokovnosti, primernosti in sorazmernosti ukrepov, sprejetih v Odloku/25 (dejanska ocena ustavnosti Odloka/25), pač pa presoja o tem, ali so izpolnjene obvezne predpostavke za toženkino odškodninsko odgovornost (tj. odškodninsko odgovornost države), in sicer v prvi vrsti, ali je Vlada RS s sprejetjem Odloka/25 ravnala protipravno v smislu 26. člena URS oziroma hudo kršila ustavne določbe ali temeljne civilizacijske standarde.
Tožničino stališče, da je šlo pri začasni prepovedi oziroma omejevanju ponujanja in prodajanja gostinskih storitev neposredno potrošnikom za nesorazmeren poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude, nima podlage v odločbah Ustavnega sodišča RS, saj se Ustavno sodišče RS v presojo o nujnosti, primernosti in sorazmernosti posameznih ukrepov ni spuščalo. Ker je presodilo, da je zakonska podlaga, na podlagi katere je bil sprejet Odlok/25, zaradi vsebinske nedoločnosti protiustavna, drugih očitkov niti ni presojalo. To pa pomeni, da ni mogoče slediti pritožbenim navedbam o protipravnosti ravnanja v smislu predpostavke odškodninske odgovornosti države po 26. členu Ustave RS.
ZPP člen 286b, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. OZ člen 270, 270/1.
odškodninska odgovornost delavca - huda malomarnost delavca - elementi odškodninskega delikta - voznik tovornega vozila - tovor
Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je toženec ravnal hudo malomarno, ko je potrdil prevzem tovora, ne da bi se prepričal o ujemanju podatkov o tovoru in prevoznih listin, ki so mu bili posredovani preko CVS komunikacije, oziroma ko je nato potrdil prevzem ene pošiljke manj od naročenih, ne da bi o tem obvestil disponentko in dobil njeno privolitev. Neresnična je pritožbena navedba, da naj bi toženec jasno in prepričljivo izpovedal, da mu špediter ni želel izpolniti in podpisati tovornega lista, saj to iz njegove izpovedi ne izhaja. Toženec pred sodiščem prve stopnje ni prerekal trditve tožeče stranke, da bi moral o manjkajočem tovoru obvestiti pisarno. Izpovedal je le, da so eno paleto vzeli nazaj dol, rekoč, da gre za B., in je nato to javil disponentki po telefonu. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženec ni dokazal, da bi disponentka potrdila spremembo tovora oziroma prevzema in nakladanja štirih palet. Zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sta poleg hudo malomarnega ravnanja podana druga elementa odškodninskega delikta (vzročna zveza in škoda v vrednosti izgubljene pošiljke, ki jo je tožeča stranka konkretizirala v dopolnitvi tožbe z dne 25. 3. 2021). Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni utemeljila, za kakšno škodo gre, in da je tožbeni zahtevek nesklepčen.
odškodninska odgovornost za škodo - odgovornost za škodo nastalo v trku dveh premikajočih se vozil - vzrok za škodo - odgovornost voznika - kršitev pravila o prednosti na cesti - soprispevek tožnika - kršitev pravila o primerni hitrosti - odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - intenziteta in trajanje strahu
Stranski intervenient je s svojim ravnanjem prekršil pravilo o prednostni cesti in prav njegovo ravnanje je tisto, ki predstavlja odločilen vzrok za nastalo škodo. Pri tem pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podan tudi tožnikov soprispevek; tožnik je sicer pravilno pripeljal po glavni cesti, vendar pa je imel možnost, da bi nesrečo preprečil.
Tožnik je v posledici prometne nesreče utrpel blago raztegnitev vratnega mišičja oziroma blag zvin vratne hrbtenice, kar sodi med lahke poškodbe. Ob upoštevanju vseh utrpelih posledic poškodbe je prisojena odškodnina 1.500 EUR, kar predstavlja 1,1 povprečno neto plačo, za to obliko škode, primerljiva z drugimi istovrstnimi primeri iz sodne prakse.
Običajna zaskrbljenost in negotovost za izid zdravljenja, ki preneha v krajšem obdobju, ne predstavlja tolikšnega strahu, da bi ta upravičil prisojo odškodnine iz tega naslova. Drži sicer, da je tožnik lahko utrpel sekundarni strah, da ga je bilo strah, kakšen bo izid zdravljenja. Vendar v tem primeru ne gre za strah, ki bi bil pravno priznan. Tožnik namreč ni uspel dokazati niti, da je bil strah za izid zdravljenja dolgotrajen, niti, da je bil intenziven.
FIRMSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00076986
ZGD-1 člen 12, 12/1, 23, 23/1, 25, 25/1, 25/3. OZ člen 131, 352, 352/1, 365. ZIL-1 člen 121a, 124c. ZIZ člen 62, 62/2. ZPP člen 185, 185/1, 186, 188, 188/2, 188/3.
neposlovna odškodninska odgovornost - povzročitev škode - firma - prenehanje družbeništva v družbi - osebno ime in priimek kot sestavina firme - soglasje družbenika - ugovor pasivne legitimacije - ugovor zastaranja - zastaranje odškodninske terjatve - predlog za izvršbo kot tožba - pretrganje zastaranja - licenčnina - učinkovito sodno varstvo - sprememba tožbe - delni umik tožbe - privilegirana sprememba tožbe
Sodišče prve stopnje je pasivno stvarno legitimacijo toženke pravilno prepoznalo v trditvah tožnika, da je toženka tista družba, ki je brez njegovega soglasja poslovala s firmo, v kateri je bil njegov priimek, in mu s takšnim ravnanjem povzročila škodo. Zoper toženko se uveljavlja neposlovna odškodninska odgovornost, predpostavke katere so protipravnost, škoda, vzročna zveza in krivda (131. člen OZ).
Odločitev o dovolitvi spremembe tožbe z dne 27. 9. 2021 je vezana zgolj na vprašanje njene smotrnosti z vidika celostne razrešitve spornega razmerja in nikakor ne na okoliščino, ali je spremenjeni zahtevek vsebinsko utemeljen. Zato toženka ne more uspeti s pritožbenim sklicevanjem na ugovor pasivne legitimacije. Namen te procesne možnosti je namreč v tem, da se v skladu z načelom ekonomičnosti odloči o vseh zahtevkih, ki izvirajo iz istega pravnega razmerja, v enem postopku in uporabi enako, že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna ureditev spora. To je tudi v skladu z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu, saj bi moral v nasprotnem primeru tožnik vložiti novo tožbo.
Tožnikov zahtevek za plačilo običajne licenčnine utemeljen na podlagi 124.c člena v zvezi s 121.a členom ZIL-1.
ZDR člen 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1, 179. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 5/3, 8. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - spolzka tla - zdrs na spolzkih tleh - padec na spolzkih tleh - poškodba delavca pri delu
Četudi nobena od predlaganih prič ni potrdila trditve tožnice, da so bila na dan škodnega dogodka tla mokra oziroma spolzka, po oceni pritožbenega sodišča navedeno ne vpliva na pravilnost dokaznega zaključka sodišča prve stopnje o spolzkih tleh. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja (pritožbeno neprerekana) ugotovitev, da tožnici tistega dne pri delu v zamrzovalni celici ni pomagal nihče od drugih zaposlenih v izmeni, temveč je zlaganje blaga in dopeko opravljala sama, zato je razumljivo, da priče niso vedele izpovedati o stanju tal v zamrzovalni celici konkretnega dne. Ne glede na to pa je za odločitev bistveno, da so priče skladno izpovedale o tem, da so bila tla v celici pogosto vlažna in spolzka zaradi nastajanja kondenza.
Po določbi 5. člena ZVZD-1 je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu in v ta namen izvajati potrebne ukrepe, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi (prvi odstavek). Prav tako je dolžan upoštevati spreminjajoče se okoliščine ter izvajati take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale izboljševanje stanja in višjo raven varnosti in zdravja pri delu, ter bodo vključene v vse aktivnosti delodajalca in na vseh organizacijskih ravneh (tretji odstavek). To obveznost oziroma dolžno skrbnost je druga toženka opustila, saj ni poskrbela za izvedbo ukrepov, ki bi preprečevali in obvladovali nevarnosti pri delu, v konkretnem primeru pojav vlažne in spolzke talne površine v zamrzovalni celici zaradi povečanega kondenza. Dejstvo, da je bila v zamrzovalni celici zadostna prosta površina, ker tožnica ob padcu ni udarila v drugo blago ali voziček, ne spremeni zaključka, ki temelji na izvedenskem mnenju, da je siceršnja napolnjenost zamrzovalne celice poleg številnih vstopov in izstopov iz nje vplivala na povečan kondenz v njej. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da založenost zamrzovalne celice ni vplivala na nezgodo.
OZ člen 149, 179, 179/2. ZVZD-1 člen 5, 12. ZDR-1 člen 45.
krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odškodninska odgovornost delodajalca - soprispevek delavca - varno delo - rana - zlom - poškodba delavca pri delu
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da drugo toženka delovnega procesa ni organizirala tako, da bi preprečila poškodbe s tem, ko ni poskrbela za izvedbo ustrezne obdelave kovinskih trakov in da ta naloga ni bila v domeni posameznega operaterja stroja, torej tožnika. Tožnik pa izmere kovinskih trakov, pred vstavitvijo v stiskalnico, ni bil dolžan kontrolirati.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ni podana objektivna odgovornost drugo toženke. Skladno s 149. členom OZ se namreč za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da iz te stvari oziroma dejavnosti izvira, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je bil izhodiščni vzrok nastanka škodnega dogodka zagozditev kovinskega traku, čemur je botrovala njegova neustrezna oziroma neenakomerna širina in da v tem primeru za nastalo škodo odgovarja tisti, kateremu je možno pripisati krivdno ravnanje. V tem primeru pa je izključena uporaba pravil objektivne odgovornosti, saj je lahko opustitev zagotovitve pogojev za varno opravljanje dela zgolj posledica ravnanja oziroma pasivnosti druge toženke, česar pa objektivna odgovornost ne zajema. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da drugo toženka tožniku za nastalo škodo ni objektivno odškodninsko odgovorna, je pa podana njena krivdna odgovornost, saj delovnega procesa ni organizirala tako, da bi preprečila poškodbe, s čimer ni zagotovila varnega opravljanja dela. Tudi ugotovitev sodišča, da drugo toženka ni namestila na stiskalnico obveznih varnostnih opozoril za varno delo in ni poskrbela za pravilno nastavitev stroja (razmak je bil 2 cm, čeprav bi po mnenju izvedenca lahko bil največ 4 mm zračne reže), ne pomeni, da je podana objektivna odškodninska odgovornost toženk, saj se pravila o objektivni odgovornosti uporabljajo samo takrat, ko nevarnost ni posledica nedopustnega ravnanja nosilca dejavnosti ali nepravilnega dela oškodovanca.
Tožnik se neutemeljeno pritožuje zoper ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tudi sam prispeval k nastanku škode in da sodišče ne bi smelo določiti njegov prispevek k škodnemu dogodku v obsegu 20 %. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo okoliščino, da je tožnik na dan škodnega dogodka prvič opravljal nalogo izdelave podložk na navedeni stiskalnici in da tudi sicer dela na tem orodju ni opravljal pogosto. Tožnik je izpovedal, da je bil poučen o varnem delu, ampak ne na dotični stiskalnici. Iz potrdila o uspešno opravljenem teoretičnem in praktičnem usposabljanju iz varnosti pri delu in požarne varnosti z dne 28. 9. 2017 izhaja, da je bil tožnik usposobljen za delo na stiskalnici. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za delo na navedeni stiskalnici in seznanjen s prepovedjo poseganja v delujoč stroj, a kljub temu pred pričetkom odpravljanja zataknjenega obdelovanca, stiskalnice ni ustrezno ustavil, zato je sodišče tožniku prisodilo soprispevek v obsegu 20 %. S svojim ravnanjem je tožnik namreč kršil 12. člen ZVZD-1.
Tožnica v predmetni zadevi ne more utemeljiti svoje (materialne) aktivne legitimacije, da je upravičena do povračila škode, ki jo uveljavlja kot stroške gasilskih intervencij zaradi ravnanj toženke. Slednje je namreč v nasprotju z ZGas. Trajno in nemoteno opravljanje gasilstva, ki je obvezna lokalna javna služba (javna gospodarska služba), zagotavljajo občine in država (prvi odstavek 2. člena ZGas).
Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, stroške gasilske intervencije krije občina in ne osebe v taksativno naštetih primerih iz drugega odstavka 43. člena ZGas. V skladu s četrtim odstavkom 43. člena ZGas in ustaljeno sodno prakso je namreč občina tista, ki ima regresno pravico do povzročitelja škodnega dogodka. Smisel materialnopravnih določb ZGas glede povračila stroškov gasilskih intervencij je namreč varovanje gasilstva kot javne službe, ki mora biti ves čas zagotovljeno, zato je pomembno, da gasilska društva nastale stroške intervencij poenostavljeno zahtevajo od občine ali države. Slednji pa na podlagi regresne pravice, pridobita povrnjene stroške intervencij, ki so jih zaradi (sodno ugotovljene) odgovornosti povzročili tretji (četrti in peti odstavek 43. člena ZGas).
odškodninski spor - prometna nesreča - premikajoče se vozilo in pešec - odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - višina premoženjske škode - odškodnina za skaženost - dokazovanje z izvedencem - zlom - hude telesne poškodbe - odprava škodljivih posledic - ukrepi za zmanjšanje škode
Kljub temu, da velja v našem pravu načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP), se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju, kaj je tožnica utrpela v prometni nesreči, za katero odgovarja toženka, pravilno v največji meri oprlo na strokovno, temeljito in jasno mnenje Komisije za izvedenska mnenja Medicinske fakultete, saj sâmo za kaj takega nima ustreznega znanja (243. člen ZPP). Izvedenci, ki so mnenje pripravili, so strokovnjaki z dolgoletnimi izkušnjami na svojem področju, mnenje pa so podali po pregledu vse tožničine zdravstvene dokumentacije ter po osebnem pregledu tožnice natančno, transparentno in preverljivo.
Glede na razloge, ki so vodili do zavrnitve odškodnine za skaženost - da je namreč z različnimi dermatološkimi tretmaji tožnica uspešno poskrbela za to, da je bistveno odpravila vidnost posledic poškodb, torej brazgotin, je na dlani, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnici priznati kot materialno škodo stroške, ki so ji s tem nastali, in to ne glede na mnenje izvedenca prof. dr. B. B., da teh stroškov zdravstvena blagajna pač ne krije, oziroma ravno zato. Če teh stroškov tožnica sama ne bi nosila, bi ostala skažena, kar bi bila pravno priznana škoda, ki jo je sama odpravila, in sicer na škodo svojega premoženja. Zato ima pravico do povračila stroškov za storitve in proizvode, ki so bili glede na mnenje izvedencev usmerjeni v odpravo te škode.
OZ člen 131, 131/1, 131/2, 147, 147/1, 149, 150. Pravilnik o normativih za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje (2014) člen 26.
odškodninska odgovornost vrtca - padec otroka - zlom - objektivna odgovornost - nevarna stvar - nevarna dejavnost - subjektivna odgovornost - ravnanje s potrebno skrbnostjo - nadzor nad otroki - varovanje mladoletnega otroka - skrbno nadzorstvo otrok - graja dokazne ocene
V obravnavani zadevi ni mogoče govoriti niti o nevarni stvari niti o nevarni dejavnosti: letvenik sam po sebi namreč ne pomeni povečane nevarnosti, plezanje po njem pa ne povečane nevarnosti. Kadar se namreč izvaja na običajen način, je mogoče z ustreznim nadzorom in osebnim varovanjem vzgojitelja, spoštovanjem navodil in namestitvijo ustreznih blazin preprečiti nastanek škode. Vsi pomisleki pritožbe o ustreznosti varovanja in o vprašanju, ali je šlo za samostojno plezanje dve in pol letnikov, pa se že nanašajo na vprašanje krivdne odgovornosti.
denarna renta - rentni zahtevek - renta za tujo nego in pomoč - plačilo odškodnine
Tožnik je postavil tožbeni zahtevek za rento iz naslova tuje pomoči in rednih mesečnih stroškov in iz obeh naslovov zahteval en znesek. Sodišče prve stopnje je jasno zapisalo, da tožnik do odškodnine za stroške tuje pomoči ni upravičen, kar pomeni, da rentni zahtevek iz naslova tuje pomoči ni utemeljen. Zato so povsem brezpredmetna razglabljanja, ali je sodišče prve stopnje upoštevalo prejet dodatek za pomoč in postrežbo 418,88 EUR (oz. 430,19 EUR od 1. 1. 2019). Celotni prisojeni znesek rente tako predstavlja povečane mesečne stroške. Tožnik je namreč uspel dokazati, da je ne glede na to, da ni upravičen do rente iz naslova tuje pomoči, upravičen do celotnih zahtevanih 633,75 EUR.
ZDR-1 člen 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1, 149, 150, 153, 153/2, 153/3, 158, 158/1, 171, 171/1, 179. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
nevarna žival - nevarna stvar - poškodba pri delu - padec s tovornjaka - nevarna dejavnost
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da bik, ki je prestrašen (ali vznemirjen) zaradi nalaganja na tovornjak, predstavlja nevarno stvar; nalaganje takšne živali na tovornjak pa nevarno dejavnost, in tako štelo, da je podana objektivna odgovornost za škodo (prvi odstavek 179. člena ZDR-1 v zvezi s 149. in 150. členom OZ; prvi odstavek 158. člena OZ). Poleg tega je štelo, da prva toženka (in posledično druga toženka) odgovarja krivdno (prvi odstavek 131. člena OZ), saj je kršila lastno prepoved prevažanja nezdružljivih živali (živali različnih spolov; za primer, če bi šteli, da sta zato bika postala razdražljiva oziroma da je s tem dejavnost postala nevarna).
Namen 2. točke 3. člena ZVZD-1, na podlagi katere se kot delodajalec v smislu tega zakona šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi zagotavlja delo delavcu, je po obrazložitvi Ustavnega sodišča RS v tem, da krepi varstvo delavcev. V sodni praksi uveljavljeno stališče, po katerem v primeru, ko sta dejanski in formalni delodajalec dve različni osebi, slednji ne odgovarja za škodo, v nasprotju z omenjenim namenom izvzema odgovornost ravno tistega delodajalca, ki ga delovnopravna zakonodaja primarno predvideva kot nosilca obveznosti zagotavljati zdravo in varno delovno okolje. Takšno stališče je v nasprotju z ustavno zahtevo po ustvarjanju pogojev za varno delo, saj omogoča, da se delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, izogne izpolnjevanju obveznosti iz naslova zagotavljanja varnega in zdravega dela za napotene delavce, in odgovornosti za škodo, ki jo ti utrpijo v nesreči pri delu. Upoštevaje obrazloženo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnitev tožbenega zahtevka neutemeljeno oprlo na ugotovitev, da druga toženka kot t. i. formalna delodajalka ne more biti odškodninsko odgovorna.
Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi moral biti sodni izvedenec za varstvo pri delu C. C. izločen. ZPP v 247. členu določa, da je izvedenec lahko izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik. Za izločitev izvedenca zakon poleg izključitvenih razlogov določa odklonilne razloge (izvedenec ne sme opravljati dolžnosti izvedenca, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti - 6. točka 70. člena ZPP). Pri tem je od presoje konkretnega primera odvisno, ali so okoliščine takšne, da vzbujajo dvom o nepristranskosti izvedenca. Sodišče prve stopnje je po pridobitvi izjave izvedenca, ki je pojasnil, da z D. D. nima nikakršnih poslovnih povezav in da se je tudi sicer iz društva varnostnih inženirjev že pred leti distanciral, tožnikovo zahtevo za njegovo izločitev utemeljeno zavrnilo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča poznanstvo z omenjeno pričo, ki je toženkin zunanji sodelavec za varstvo pri delu, oziroma dejstvo, da je bila priča v iniciativnem odboru lokalnega društva varnostnih inženirjev, v katerem bi bil postavljeni izvedenec aktiven, ni okoliščina, ki bi lahko sama po sebi kazala na njegovo pristranskost in narekovala postavitev drugega izvedenca. Sicer pa se na ugotovitve iz izvedenskega mnenja, ki je izdelano jasno, skladno s pravili stroke in popolno, v pritožbi sklicuje sam tožnik.
V zvezi s pritožbenim očitkom vodenja glavne obravnave, na kateri je sodišče prve stopnje del izpovedi tožnika in nekaterih prič zvočno snemalo, del pa povzemalo na zapisnik, pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločitev, da med zaslišanjem odredi delno zvočno snemanje, ne predstavlja nobene kršitve določb pravdnega postopka. Prvi odstavek 125.a člena ZPP določa, da predsednik senata lahko odredi zvočno ali zvočno-slikovno snemanje celotnega naroka ali dela naroka, kar pomeni, da je odločitev o snemanju kot tudi o prekinitvi snemanja prepuščena predsedniku senata.
Pravilna je presoja v izpodbijani sodbi, da je do nastale poškodbe pri delu prišlo zaradi nespoštovanja tožniku poznanih navodil o odpravljanju napak in prepovedanem vzpenjanju na stroj, in ne zaradi opustitve toženke v smislu nepopolne usposobitve za novo delovno mesto brizgalec-materiali. Zaradi neobstoja vzročne zveze z nastankom škodnega dogodka kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti je posledično odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnilo.