CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00056054
OZ člen 134, 178. ZPP člen 124, 212. URS člen 15, 34, 35, 39.
odstranitev objave - družbena omrežja - Facebook - kolizija ustavnih pravic - praktična konkordanca - kršitev osebnostnih pravic - pravica do zasebnosti - poseg v čast in dobro ime - prepovedni zahtevek - svoboda izražanja - javni interes - načelo kontradiktornosti - narekovanje na zapisnik - načelo ekonomičnosti - trditveno breme - nesubstanciran dokazni predlog - zavrnitev dokaznih predlogov
Neresnični javni očitki o storitvi kaznivih dejanj na račun vsakemu prepoznavne osebe so objektivno žaljivi. Škodujejo časti in ugledu prizadetega. Kršitelj se ne more sklicevati na ustavno zajamčeno svobodo izražanja, ker njen namen ni širjenje neresničnih vesti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00056873
ZPP člen 243, 355.
škodni dogodek - mokra in spolzka tla - padec na mokrih tleh - zdrs na spolzkih tleh - mokra tla v bazenski garderobi - običajne lastnosti - predvidljiva posledica - opozorilne table - denarna odškodnina - objektivna in krivdna odgovornost - potrebna skrbnost - redno vzdrževanje - zdraviliška dejavnost - potrebno strokovno znanje - izvedba dokaza z izvedencem - neizvedba dokaznega predloga
Mokrota na tleh v garderobi kopališča je vsekakor okoliščina, ki jo je lahko predvideti. Gre za običajen pojav in ne za povečano nevarnost, ki je ob ustrezni skrbnosti in z razumnimi ukrepi ne bi bilo mogoče obvladati.
Tožnica se ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da se toženka ukvarja z zdraviliško dejavnostjo, kar od nje terja še posebno skrbnost. Tožnica namreč v času škodnega dogodka ni bila na zdravljenju pri toženki.
zavrnitev dokaznega predloga - denarna odškodnina - preizkus pravilnosti dokazne ocene - zmotna uporaba materialnega prava - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - previsoka denarna odškodnina
Sodišče prve stopnje zato ni bilo dolžno slediti tema dokaznima predlogoma, saj lahko dokazne predloge po drugem odstavku 287. člena ZPP zavrne, če oceni, da so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali ni pravno odločilno ali da gre za dokaz, ki je neprimeren za ugotovitev določenega dejstva ali, če ni dovolj substanciran. Glede na povzeto je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen.
ZZVZZ člen 87. ZVZD-1 člen 5, 6, 9, 29, 29/1, 29/1-7.
poškodba pri delu - varstvo in zdravje pri delu - odgovornost delodajalca - vzročna zveza
Tožnici je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da prav vsaka morebitna kršitev s strani delodajalca še ne pomeni pravno relevantne vzročne zveze za obstoj odškodninske odgovornosti, in še, da nobeno delo ne more biti 100% varno. Seveda bi toženka lahko (izdelala pisna navodila za privijanje prav vsakega spoja in za dostop do prav vsakega spoja posebej) ter delavca pri vseh enostavnih opravilih neumorno nadzorovala, a ji česa takšnega veljavna zakonodaja iz varstva pri delu ne nalaga.
Izpodbijana sodba ne temelji na zaključku o prevalitvi odgovornosti s strani toženke na delavca, kar naj bi izhajalo iz ocene tveganja. Tudi ne temelji na presoji, da morajo za svojo varnost v celoti poskrbeti delavci in da toženki ni bilo potrebno v tej smeri ničesar storiti, ampak na ustreznem tehtanju med odgovornostjo samega delavca za svojo varnost in med obveznostmi toženke za zagotavljanje delavčeve varnosti in zdravja pri delu.
zamudna sodba - krivdna odškodninska odgovornost - odgovornost imetnika domače živali - opustitev dolžnega nadzorstva - odmera odškodnine - nepremoženjska škoda - strah - premoženjska škoda - zakonske zamudne obresti
Sodišče prve stopnje je glede odškodninskega zahtevka tožnikov izdalo zamudno sodbo, ker toženka v danem roku ni odgovorila na tožbo. Pasivnost toženke je prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe. Zamudna sodba temelji na domnevni, da je toženka s svojo pasivnostjo, ko ni vložila odgovora na tožbo, priznala navedbe tožnikov glede dejanskega stanja.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je toženka v celoti odškodninsko odgovorna po drugem odstavku 158. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)
Tožnik je navajal, da se je 26. 11. 2015 poškodoval okoli 11.00 ure pred skladiščem, ko mu je med kompletiranjem postelj zdrsnilo na prodnati podlagi, pri čemer si je poškodoval desni komolec in levo koleno. Prodnata tla sama po sebi ne predstavljajo povečane nevarnosti za nastanek škode, kot to zmotno navaja tožnik, saj prodnata tla niso neobičajna podlaga, prav tako sama po sebi niso tako nevarna, da lahko zaradi njih, kljub zadostni skrbnosti, nastane večja škoda.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00057308
ZDR-1 člen 179, 179/1.. OZ člen 131, 131/1.. ZPP člen 315, 315/1.. ZVZD-1 člen 5, 41, 41/1.. ZPCP-2 člen 35.
vmesna sodba - nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - krivdna odškodninska odgovornost - opustitev dolžne skrbnosti - soprispevek
Ko je tožnik hotel s privezovalnimi pasovi (gurtnami) privezati kontejner na prikolico tovornjaka, je stopil na stransko desko na prikolici tovornjaka. Ker pa se je gurtna odpela, je padel na tla in se hudo telesno poškodoval, saj je prišlo do zloma ledvenega vretenca.
Direktor tožene stranke je priznal, da konkretnih navodil za privezovanje kontejnerjev tožniku ni dal, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje pa tudi tožena stranka ni bila seznanjena s pravilnim oziroma varnim načinom privezovanja kontejnerjev.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - primerna višina odškodnine za negmotno škodo - denarna odškodnina za duševne bolečine - spolna nedotakljivost
Pravilno je pojasnjeno, da nepremoženjska škoda po 181. členu OZ ne izključuje drugih vrst nepremoženjske škode iz prvega odstavka 179. člena OZ, če so te podane.
Zavarovanka toženke bi morala poskrbeti za nedrseč podest, na katerem je tožnici, ki je prišla k zavarovanki na obisk, med hojo spodrsnilo. Tožnica na podest glede na obutev in dejstvo, da se je morala ob nastopu na podest zasukati za 90 stopinj, ni stopila dovolj previdno. Tožnica je sama prispevala v 1/2 deležu k nezgodi in z njo nastali škodi, za preostalo polovico nastale ji škode pa je odgovorna toženka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00055213
ZPŠOIRSP člen 4, 10. OZ člen 179, 347. ZPP člen 185.
odškodnina za nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodninska odgovornost države - odškodnina zaradi izbrisa - enotna odškodnina za nepremoženjsko škodo - pravična denarna odškodnina - višina škode - vzročna zveza med škodnim dogodkom in škodo - deljena vzročnost - kršitev osebnostnih pravic - zastaranje zamudnih obresti - sprememba tožbe - dopustitev spremembe tožbe - nova škoda - nasprotovanje spremembi tožbe - smotrnost spremembe tožbe - sprememba stvarne pristojnosti tekom postopka
Ugotovljena škoda je posledica ravnanj toženkinih organov ob izbrisu iz registra stalnega prebivalstva in ob prehajanju meje. Ostale okoliščine in ravnanja toženke pa so posledice prvotnega izbrisa, ki jih sodišče presoja pri odmeri enotne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Kljub odmeri enotne odškodnine lahko v posameznih primerih nastane dodatna škoda, ki preraste v samostojno obliko, vendar je odstop od koncepta enotne odškodnine izredno redek. Tožnica zahteva enotno odškodnino, zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi nadaljnjo škodo zaradi izbrisa, ki se kaže v posttravmatski stresni motnji, ki jo je izvedenka pripisala težavam zaradi izbrisa do 30 %.
škodni dogodek - padanje kamenja z brežin - kamenje na vozišču - odškodninska odgovornost - elementi odškodninske odgovornosti - dolžna skrbnost - opozorilo - opozorilni znak za oviro na cesti - upravljalec ceste - spor majhne vrednosti
Ker do škodnega dogodka ni prišlo na zatrjevani način, se ni bilo potrebno ukvarjati z elementi civilnega delikta (protipravnost, vzročna zveza, odgovornost), in v tem okviru z vprašanji, ali je toženka opustila dolžno ravnanje ter s tem ravnala protipravno in krivdno, in ali bi tožnik lahko preprečil nastanek škode.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00057584
ZDR člen 184. ZDR-1 člen 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1. ZVZD-1 člen 3, 3-2.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - tujina - dejanski delodajalec
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka kot tožnikov formalni delodajalec ni organizirala dela na tem gradbišču, ni imela neposrednega nadzora nad tožnikovim delom, ni bila tista, ki bi morala dati tožniku navodila za varno delo na tem delovišču in ga opozoriti na nevarnosti pred začetkom dela, zato za škodo, ki je tožniku nastala v posledici nezgode pri delu 13. 9. 2011, ni odgovorna in je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VDS00056299
ZPP člen 70, 70-6, 247, 247/1, 356.. OZ člen 149, 150.
izločitev sodnega izvedenca - odškodninska odgovornost delodajalca - nevarna dejavnost - objektivna odgovornost - vzročna zveza - mejni prag zadostne verjetnosti - pripombe na izvedensko mnenje - kršitev pravice do izjave - delna razveljavitev sodbe - trditveno in dokazno breme
Člen 149 OZ določa (izpodbojno) zakonito domnevo, da je bila nevarna dejavnost vzrok za nastalo škodo. Vendar pa je tudi v takem primeru tožnik dolžan zatrjevati in dokazati dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze (domnevno bazo). Dolžan je zatrjevati in dokazati dejstva, ki so podlaga za obstoj vzročne zveze med nevarno dejavnostjo in nastalo škodo (prim. II Ips 630/2008 in II Ips 352/2017). Tožena stranka pa mora izpodbiti domnevo vzročne zveze tako, da (trdi in) dokaže, da nevarna dejavnost ni vzrok za nastalo škodo. Ovreči mora domnevo, da škoda izvira iz te dejavnosti (prim. II Ips 902/2009).
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00056304
ZDR-1 člen 179, 179/1.. OZ člen 131, 131/1, 186, 395.
odškodninska odgovornost delodajalca - odmera višine odškodnine - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - skaženost - zmanjšanje življenjske aktivnosti - tuja nega in pomoč - solidarna odgovornost več povzročiteljev škode
Odločitev o odškodninski odgovornosti toženca kot delodajalca ni odvisna od odločitve o odgovornosti zavarovalnic. Čeprav obe sodišči obravnavata isti historični dogodek, je v vsakem postopku posebej treba odločiti o vprašanju odgovornosti za tožnikovo škodo. Na odgovornost toženca za nastalo škodo morebitna (so)odgovornost v razmerju do tožnika ne vpliva. Gre za solidarno odgovornost povzročiteljev škode v smislu 186. člena OZ. Vsak dolžnik solidarne obveznosti (povzročitelj škode) odgovarja upniku (oškodovancu) za celotno obveznost (395. člena OZ), kar pa ne pomeni, da bi tožnik odškodnino prejel večkrat, temveč, da lahko zahteva njeno izpolnitev od kateregakoli dolžnika, vse dotlej dokler ne bi bil popolnoma poplačan.
denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - delovna nesreča - bager - soprispevek oškodovanca - vezanost sodišča na trditveno podlago pravdnih strank - višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - strah - zmanjšanje življenjske aktivnosti - stroški zdravljenja - objektivna pogojenost višine odškodnine
Delavcu, ki z navodili za varno delo sploh ni bil seznanjen, na delovišču brez varnostnega načrta s predvidenimi varnostnimi ukrepi, ki se je (z ravnanjem, ki ni bilo nerazumno) odzval na nevarno situacijo, povzročeno s tem, ko je delodajalec grobo opustil vrsto obveznosti, ni mogoče pripisati odgovornosti za nastalo škodo, ker bi ob vsem navedenem lahko stopal nekoliko varneje ali previdneje. Dokazni postopek je pokazal, da je imel tožnik za hitenje utemeljen razlog.
MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00057459
URS člen 35, 39. ZPolS člen 21.
odškodninski spor - pravica do svobode izražanja - pravica do ugleda ali dobrega imena - ugled politične stranke - tehtanje pravic v koliziji - izjava v medijih - vsebina izjave - financiranje političnih strank - trditve o dejstvih - vrednostna sodba - javna razprava - utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar se trdi ali raznaša - podlaga - družbena kritika
Obravnavana zadeva odpira vprašanje kolizije dveh ustavnih pravic: pravice do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave in pravice politične stranke do ugleda, ki jo varuje 35. člen Ustave. V ustavnosodni praksi je zavzeto jasno stališče, da politični stranki ni mogoče odreči varstva pred negmotno prizadetostjo, saj tudi politična stranka uživa varstvo do ugleda na podlagi 35. člena Ustave. Temu postulatu je sledilo tudi sodišče, ki je opravilo tehtanje pravic v koliziji.
Sodišče je toženčevo izjavo v zvezi s financiranjem označilo kot vrednostno sodbo. Pritožbeno sodišče temu ne pritrjuje. Ob upoštevanju vseh okoliščin je izjavo moč opredeliti kot t. i. vrednostno obarvano izjavo o dejstvih (value-laden trditev), ki predstavlja vmesno stopnjo med trditvami o dejstvih – ta se dokazujejo – in vrednostnimi sodbami, ki niso predmet dokazovanja. Svoboda izražanja je eden od stebrov ustavne demokracije, temelječ na političnem pluralizmu in strpnosti. Še posebej je treba nuditi varstvo svobodi izražanja v kritikah zoper nosilce oblasti. Pritožnica je (bila) kot politična stranka, ki je poskušala sestaviti novo vlado, podvržena izjemno visoki stopnji upravičenega zanimanja javnosti in obsega kritike. Izrečena izjava se nedvomno nanaša na politično razpravo v splošnem interesu – na tožničino delovanje in ideje ter financiranje.
Meja dopustne kritike bi bila presežena šele takrat, če bi šlo za slaboverno trditev, kar pa, kot je bilo že prej pojasnjeno, ni značilnost konkretnega primera, saj je toženec izhajal iz številnih medijskih objav in polemik. Izjava predstavlja komentar, podan ob javni razpravi o tožničini ustreznosti za vodenje vlade. Umestiti jo je treba v kontekst politične debate, ki je bila v zelo močnem interesu javnosti, v tovrstnih zadevah pa se svoboda izražanja lahko omeji le v izjemnih primerih.
Toženčeva izjava kot celota predstavlja njegovo kritično oceno tožničinega delovanja. S tem pa se mora tožnica kot politična stranka soočiti, saj je v utrjeni sodni praksi svoboda izražanja v obliki kritike oblasti varovana široko. Stopnja varstva ustavnih pravic politične stranke je nižja kot pri fizičnih osebah, saj mora biti podvržena nenehnemu kritičnemu nadzoru demokratične javnosti. Teža ugleda politične stranke je zato ustrezno majhna.
Pritožba zmotno trdi, da toženec ni imel najmanjše podlage verjeti v resničnost izrečenega. Izjava je bila podana v okviru javne debate o temi v splošnem interesu javnosti, zato je treba dati svobodi izražanja prednost, četudi bi bila kritika osnovana na šibki dejstveni podlagi. Toženec je svojo izjavo temeljil na dejstvih o tožničinem financiranju, ki so jih izpostavljali številni mediji.
Toženčeve izjave o financiranju tožnice ni mogoče razumeti v smislu ZPolS, ki med drugim ureja tudi vprašanje financiranja. Toženec ni izražal pravnega pogleda na financiranje tožnice v smislu prej navedenega zakona, ampak je kritiziral tožničino delovanje, njeno financiranje pa je bilo le del te kritike. Objave v medijih in polemika v javnosti so mu predstavljale zadostno dejstveno podlago, da je lahko verjel v resničnost izjavljenega. Izhajal je iz dejstva, da je bilo tožničino financiranje že večkrat pod drobnogledom.
Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je pravilen materialnopravni zaključek, da toženec ni kršil dolžnosti, kot mu jo nalaga 263. člen ZGD-1, saj je s tem, ko je pridobil mnenje pristojnega sektorja glede vsebine pogodbe o zaposlitvi z delavcem, ki je nastopil funkcijo profesionalnega predsednika dejavnosti energetike in da je podpisal s strani vodje sektorja parafirano pogodbo, ki je upošteval ustaljeno prakso pri takšnih pogodbah, storil vse, kar se od dobrega gospodarstvenika pričakuje in ni deloval v škodo družbe, katere vodenje mu je bilo zaupano.
Ni pa spregledati, da se je s pogodbo z dne 31. 5. 2013 tožeča stranka strinjala, saj v Sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 1. 2015 , ki jo je sklenila z C. C., ni ugotovljenih morebitnih nepravilnosti v zvezi s pogodbo o zaposlitvi z dne 31. 5. 2013 in tako se obravnavana tožba pokaže kot zloraba pravic, saj tožeča stranka s sklicevanjem na to, da njeno ravnanje, ko je podpisala navedeni sporazum, ni pravno pomembno, ne more biti uspešna in nihče se ne more sklicevati, da se do določenega trenutka ni zgodilo nič ali da je neko dejanje, ki bi ji sedaj bilo v škodo, ni pomembno.
izbrisani - povrnitev škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva - kršitev pravic osebnosti - odgovornost države - povrnitev nepremoženjske škode - enotna odškodnina - višina odškodnine - previsoka denarna odškodnina - načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - paranoidna shizofrenija - zmanjšanje življenjske aktivnosti
Glede na ugotovitev, da je pri tožniku v posledici izbrisa nastala psihična motnja (prilagoditvena motnja) z relativno blagim potekom in da se pri tožniku tudi po izbrisu pojavlja rezidualna simptomatika, hkrati pa tudi ob upoštevanju, da tožnik v obdobju neurejenega statusa ni imel težav, ki jih izpostavljajo drugi izbrisani, kot npr. nezaposlenost, ločenost od družine, posledično propad zakona, trganje družinskih vezi, nemožnost oziroma izključenost gibanja izven države ipd., saj je bil tožnik ves čas izbrisa zaposlen in na podlagi zaposlitve deležen tudi s tem statusom povezanih pravic, ki so se odražale v njegovem socialno-ekonomskem položaju, zavarovanjih in podobno, je mogoče zaključiti, da je tožniku prisojena odškodnina v znesku 15.500 EUR previsoka in odstopa od odškodnin, dosojenih v primerljivih primerih.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00057651
OZ člen 131.. ZDR-1 člen 45.. ZVZD-1 člen 5, 5/1.
nesreča pri delu - vmesna sodba - odškodninska odgovornost delodajalca - soprispevek - krivdna odgovornost
Do poškodbe je prišlo, ker je navpično postavljen gradbeni opaž za stebre (v višini 5 metrov) zaradi vetra padel na tožnika.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila tožena stranka kot delodajalec dolžna poskrbeti za varno delovno okolje, ki bi preprečevalo premik opažanega stebra in sicer tako, da bi poskrbela za ustrezno stabilnost opažnega stebra z varnim načinom pritrditve ter da bi poskrbela za zaščito opažnega elementa, ki bi preprečil padec le-tega. Glede na navedeno je sodišče pravilno zaključilo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju s predpisi, ki urejajo zagotavljanje varnosti in zdravja na gradbiščih in je zato podano njeno protipravno ravnanje.
Očitkov glede domnevnega neustreznega zastopanja tožene stranke, kar pomeni uveljavljanje absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tožeča stranka ne more uveljavljati. To kršitev lahko uveljavlja samo nepravilno zastopana oseba, ne pa nasprotna stranka.
Pravna oseba ima lastno subjektiviteto, zato trditve o obstoju strahu in duševnih bolečin, ki naj bi ju doživljal njen zakoniti zastopnik/družbenik, za postopek, ki ga vodi prvana oseba v svojem imenu in za svoj račun, niso relevantne.
Obveznost zaslišanja zakonitega zastopnika ne obstaja. Zaslišanje stranke je dokazno sredstvo. Prvi odstavek 257. člena ZPP določa, da lahko sodišče sporna dejstva ugotavlja tudi z zaslišanjem strank. Zaslišanje strank je možnost in ne obveznost. Ali je stranka zaslišanje izrecno zahtevala, ni odločilnega pomena. Sodišče je namreč tisto, ki odloča, katere dokaze bo izvedlo (drugi odstavek 213. člena ZPP).
Jasno je, da ni naloga sodišča (niti takšno delovanje ne bi bilo smotrno; odločitev o stroških je stranska terjatev, ki od sodišča ne terja tako poglobljene obrazložitve kot odločitev o glavni terjatvi), da bo za potrebo odmere stroškov v vsaki posamezni vlogi analiziralo, v kakšnem odstotku se je vloga nanašala na del zahtevka, s katerim je stranka uspela v pravdi in nato te razdrobljene deleže seštevalo v skupni znesek stroškov, kot je to v pritožbi počela tožeča stranka. 155. člen ZPP sodišču sicer nalaga, da presoja, kateri stroški so bili za stranko potrebni, vendar pa se to nanaša na raven posamezne vloge in nedvomno ne na raven vsake posamezne navedbe v vlogah.