Zmotno je zavzemanje tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da tožnica za svoje navedbe o trpinčenju ni predložila svojih zapisov o ravnanjih, ki jih je doživljala kot trpinčenje. Predložitev t. i. dnevnika mobinga ni bistvena, saj z njim tožnica ne more dokazovati dejstev, ki jih sama navaja, tovrsten dnevnik predstavlja namreč le del njene trditvene podlage. Na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bila ravnanja direktorja tožene stranke in njegovo obnašanje oziroma komunikacija do tožnice takšna, da so ustrezala definiciji trpinčenja na delovnem mestu, kot je to opredeljeno v četrtem odstavku 7. člena ZDR-1.
Pritožbeni očitek tožnice, da sodišče prve stopnje pri prisoji višine odškodnine ni upoštevalo njene kaznovalne narave, ni utemeljen. Niti 8. člen ZDR-1 niti pravo EU, na katerem temelji, ne dajeta podlage za golo kaznovanje delodajalca oziroma kaznovalno odškodnino.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSM00053880
OZ člen 49.
odškodninska odgovornost stečajnega upravitelja - prodaja premoženja v stečajnem postopku - prodaja poslovne celote - mineralne surovine - zmota o predmetu - prevara - standard profesionalne skrbnosti
Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, je tožnica s prodajo premoženja opustila možnost, da bi z naslova izkoriščanja kamnoloma pridobivala kakršnekoli prihodke in tako v zvezi s škodo z naslova izgubljenega dobička ni pravno relevantno, ali se je v kamnolomu nahajala deklarirana zaloga mineralne surovine ali ne. Škodo z naslova izgube dobička lahko namreč uveljavlja le tisti, ki bi bil (zaradi lastništva premoženja oz. imetništva koncesije) upravičen surovine odkopavati, pa jih zaradi manjka le-teh ne bi mogel.
Za prevaro ne gre, kadar je stranka zakrivila manjšo stopnjo krivde od naklepa. Navedeno pomeni, da bi morala tožnica za uspeh z odškodninskim zahtevkom z naslova prevare dokazati, da sta toženca vedela, da podatki, ki so bili tožnici kot kupcu posredovani v zvezi z zalogami mineralne surovine v pridobivalnem območju kamnoloma, niso resnični in da sta jo naklepno (zavestno) spravila v zmoto. Tako ne zadošča, da bi drugi toženec kot stečajni upravitelj prve toženke ob ustrezno skrbnem ravnanju lahko oz. moral vedeti, da podatki niso resnični in bi potencialnim kupcem moral posredovati pravilne (realne) podatke, pa tega zaradi malomarnosti ni storil.
V tej zvezi pritožba sicer pravilno navaja, da ima stečajni upravitelj položaj profesionalne osebe in se njegova ravnanja presojajo s strožjim standardom profesionalne skrbnosti, a to velja za njegove pristojnosti in naloge, ki so določene z zakonodajo na področju stečajnega prava. Ne pomeni pa to, da je stečajni upravitelj tudi strokovnjak tudi na področju opravljanja dejavnosti posameznega stečajnega dolžnika.
Tožena stranka je ravnala pravilno in strokovno, izdrtje obeh zob pa je bilo nujno potrebno in skladno s pravili medicinske stroke.
Tožnica ni dokazala, da je tožena stranki nastala škoda zaradi nestrokovnih posegov v njeni ustni votlini. Posegi so bili opravljeni z njeno privolitvjo in soglasjem, pred samimi posegi pa je bila izpolnjena pojasnilna dolžnost.
S strani tožene stranke je bila pred posegi opravljena tudi potrebna pojasnilna dolžnost skladno z 20. členom ZPacP, tožnica pa je svobodno privolila v vse opravljene posege v njeni ustni votlini. ZPacP v petem odstavku 26. člena sicer določa, da mora biti pacientova privolitev za operativni ali drug medicinski poseg, povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, dokumentirana na obrazcu iz 27. člena tega zakona. Po presoji pritožbenega sodišča gre tudi pri izdrtju zoba za mali operativni poseg, ki je lahko povezan z večjimi tveganji in obremenitvami. Vendar odsotnost takšnega pisnega obrazca ne odreka veljavnosti tožničine privolitve, ki je bila izražena ustno in konkludentno z večkratnim obiskom zdravstvene ustanove, kjer je bilo opravljenih več kontinuiranih posegov, in plačilom računov po vsaki opravljeni storitvi, brez ugovarjanja v zvezi z vrsto opravljene storitve.
padec na poledenelem pločniku - nevarna stvar - posipanje proti poledici - opozorilne table
Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da je šlo za povsem običajno pohodno površino, ki za povprečnega posameznika ni mogla predstavljati nevarne stvari, in šteje za zmotno pritožbeno stališče, da je površina, na kateri se nahaja led, neobičajna pohodna površina. Pravilno je tudi obrazložilo, da je o tem, da poledenela tla v zimskem času niso nevarna stvar, hoja po njih pa ni nevarna dejavnost, že zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče, sledi mu tudi prevladujoča praksa višjih sodišč.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - SODSTVO
VSL00054280
ZJU člen 94, 94/1, 94/6. ZPP člen 213. Sodni red (2016) člen 161. ZKP člen 149.
škodni dogodek - odškodninska odgovornost delavca - javni uslužbenci - opravljanje dela po navodilih in odredbah - upoštevanje navodil nadrejenih - zakonsko pooblastilo - osumljenec - sum storitve kaznivega dejanja - odvzem prstnih odtisov - kršitev osebnostne pravice - načelo kontradiktornosti - neenako obravnavanje - pravno relevantna dejstva - pravica do zakonitega sodnika
Toženca sta ravnala po navodilih nadrejenih, za odvzem prstnih odtisov in fotografiranje sta prejela ustno odredbo in sta bila to navodilo dolžna upoštevati. Tožnik ni izkazal niti konkretizirano zatrjeval, da sta ravnala nedopustno in protipravno iz osebnih razlogov, oziroma da naj bi šlo za dejanja, ki sta jih skrila pod plašč avtoritete svoje službe.
Ob ugotovljenih okoliščinah, ko je torej do škodnega dogodka prišlo, ko je pes zavarovanke tožene stranke napadel tožnikovega psa, ki je mirno sedel ob tožniku, in je tožnik takoj po ugrizu, ko se je začel njegov pes braniti in je prišlo med psoma zgolj do manjšega incidenta, kot je menil izvedenec, temu pa očitno sledilo tudi sodišče prve stopnje (saj je ugotovilo, da se psa nista spopadla), izpustil tako povodec kot ovratnico ter stekel proti koči, po oceni pritožbenega sodišča ni moč zaključiti, da je tožnik reagiral narobe in da je s svojim nepravilnim ravnanjem soprispeval k škodi, ki mu je nastala. Tožnik je ob napadu psa zavarovanke tožene stranke, s tem ko je prijel svojega psa še za ovratnico, reagiral tako, kot je v danih okoliščinah pričakovati od povprečno razumnega človeka, soočenega z nevarnostjo, ki grozi njegovemu psu oziroma njemu samemu. Takšnemu hipnemu odzivu v trenutku, ko se njegov pes sploh še ni branil, pa je nato takoj po ugrizu in ko je med psoma prišlo do incidenta (in nesporno ni prišlo do spopada) sledil odziv tožnika z oddaljitvijo iz neposredne bližine psov, ki ga kot pravilnega opisuje izvedenec za primer, ko pride do spopada psov. V situaciji, ko preti napad psa, po prepričanju pritožbenega sodišča ni neobičajno, da človek, ki je na sprehodu s psom in ima svojega psa pravilno na povodcu, odreagira tudi tako, da prime svojega psa še za ovratnico, kot je to storil tožnik. Tožnik je ravnal primerno in ustrezno, saj je ravnal tako, da njegov pes ne bi koga poškodoval. Za potrebno nadzorstvo nad psom je namreč poskrbljeno, kadar je takšno, da je psu onemogočeno, da bi koga poškodoval. Po obrazloženem potek dogodka ne daje podlage za deljeno odgovornost, saj tožniku (ki tudi sicer nesporno psa zavarovanke tožene stranke ni niti izzival niti ščuval niti ni dal kakršnegakoli povoda za napad) ni moč očitati nedopustnega ravnanja. Zgolj opisano instinktivno ravnanje (prijem za ovratnico) kot odziv na pretečo nevarnost ne pomeni protipravnega ali neskrbnega ravnanja, zato ni pogojev za deljeno odgovornost, ampak je tožnik upravičen do popolne odškodnine (169. člen v zvezi s prvim odstavkom 171. člena OZ).
Pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje tožena stranka ne more uspešno izpodbiti s pritožbeno navedbo, da tega, kar je sodišče prve stopnje zapisalo v razlogih dokazne ocene, tožnik ni zatrjeval, da je te razloge sodišče prve stopnje navedlo mimo trditvene podlage pravdnih strank in da je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Dokazna ocena sodišča prve stopnje namreč ni vezana na razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP).
Ker je do škodnega dogodka prišlo zaradi ravnanja oziroma opustitve zavarovanca tožene stranke, ki ročnega skobeljnega stroja ni držal dovolj trdno, čeprav je moral računati na to, da zato, ker se stroja ni dalo pričvrstiti, obstaja veliko večja možnost, da pride do zdrsa oziroma premika stroja in da je to moral vzeti v zakup ter stroj bolj trdno držati, se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je bil za njenega zavarovanca ta škodni dogodek nenaden in nepričakovan in da zato za njegove posledice ne more odškodninsko odgovarjati.
Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja protipravnosti, kot ene od nujnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Ugotovilo je, da tožnik ni imel pravnega naslova za bivanje v stanovanju.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - RAZLASTITEV
VSL00053556
ZUreP-2 člen 206, 299. ZUreP-1 člen 105. OZ člen 82. ZPP člen 339, 399/2, 339/2-8. ZDavP člen 58, 59.
denarna odškodnina za razlaščeno nepremičnino - odškodnina za razlaščena zemljišča - določitev odškodnine za razlaščeno zemljišče - odškodnina za razlastitev nepremičnine po Zakonu o urejanju prostora - materialnopravna podlaga za odločitev - uporaba ZUreP-2 - izvensodna poravnava - smernice - vračanje zemljišča v kompleksu - dokazni postopek s sodnim izvedencem - pisno izvedensko mnenje - pripombe strank na izvedensko mnenje - odgovor izvedenca na pripombe strank - cenitev vrednosti nepremičnine - davčni odtegljaj - uporabnina - izgubljeni dobiček - status nepremičnine - komunalna opremljenost stavbnega zemljišča - status razlaščene nepremičnine - zamudne obresti - razlaga spornih določil pogodbe - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Dne 15.7.2014, ko sta udeleženca sklenila Izvensodno poravnavo, ZUreP-2 še ni bil sprejet; določitev odškodnine za razlaščeno zemljišče je tedaj urejal ZUreP-1. Ker udeleženca ob sklepanju izvensodne poravnave nista mogla predvideti zakonodajne spremembe, in sta določitev odškodnine prepustila sodišču po za to predvidenem materialnem predpisu, je pravilno razlogovanje sodišča, da se uporabi ZUreP-2, ki v času odločanja ureja določitev odškodnine za razlaščeno zemljišče. ZUreP-1 se je prenehal uporabljati z začetkom uporabe ZUreP-2, to je 1.6.2018 (299. člen ZUreP-2). Upoštevajoč še dejstvo, da predlagatelj izpostavlja zanj ugodnejšo materialno pravno ureditev iz ZUreP-2, pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost odločitve, da se odškodnina določa na podlagi določil ZUreP-2. Materialno podlago za odločitev pa predstavljajo tudi smernice, ki sta jih udeleženca določila v drugem odstavku 12. člen Izvensodne poravnave. Medsebojni dogovor o delni ureditvi spornega razmerja sta namreč sklenili upoštevajoč, da bo popolna odškodnina določena z upoštevanjem sledečih parametrov: na osnovi cenitve neodvisnih sodnih cenilcev ustrezne stroke, ki bodo pri vrednotenju zemljišč upoštevali tržno vrednost nepremičnine, namensko rabo pred uveljavitvijo prostorskega akta, na podlagi katerega je bila nepremičnina namenjena za graditev mejnega prehoda ter dejansko stanje nepremičnine ob uvedbi razlastitvenega postopka, brez izboljšav, ki jih je financirala nasprotna udeleženka.
Pritožbeno sodišče ocenjuje postopek obravnavanja izvedenskega mnenja in njegovih dopolnitev za izredno natančen, skrben in razumevajoč do predlagateljevih pripomb, ki so velikokrat presegale potrebno natančnost, zlasti pri presoji primerljivih prodaj in zahtevane podrobnosti njihove analize. Ni res, da se izvedenec ni opredelil do vprašanj v zvezi z – v prvi in drugi dopolnitvi izvedenskega mnenja uporabljenimi – korekcijskimi faktorji.
Predmet cenitve je stanje nepremičnine ob uvedbi razlastitvenega postopka.
V času odpovedi zahtevkom še ni veljal ZUreP-2, ki poslovno škodo izrecno omenja kot škodo zaradi razlastitve (206. člen ZUreP-2). V času sklepanja Izvensodne poravnave veljaven ZUreP-1 je v 105. členu kot sestavine odškodnine omenjal stranske stroške, povezane z razlastitvijo, kot so selitveni stroški, izgubljeni dobiček za čas selitve in morebitno zmanjšano vrednost preostale nepremičnine. Pravilno je sklepanje, da 12. člen Izvensodne poravnave, ki določa še sporni del odškodnine, ne vključuje škode v zvezi z odstranjenima panojema, zabojnikom. To določilo se izrecno sklicuje na tržno vrednost nepremičnine, zato tudi jezikovna razlaga privede do enakega zaključka. Izgubljeni dobiček kot izpad dohodka zaradi nezmožnosti oglaševanja na roto panoju in izguba možnosti oddajanja zabojnika v najem, kar predlagatelj uveljavlja v tem postopku, zato ni sestavni del odškodnine, za katero sta se predlagatelja dogovorila, da je, kolikor presega znesek 91.442,00 EUR, še sporna.
Pritožniku je prisojen bruto znesek odškodnine, vendar zaradi davčne obveznosti lahko dobi zmanjšan, neto znesek. Obračun davčnega odtegljaja ni predmet tega nepravdnega postopka. V trenutku odločanja niti obstoj niti višina davčne obveznosti nista znani, saj davčna obveznost nastane šele s trenutkom plačila odškodnine (58. in 59. člen ZDavP). Razmerje med predlagateljem in državo glede plačila davščin je upoštevano s tem, da je upoštevan pribitek v višini 7 % - zaradi razlastitve.
Ker so stališča udeležencev glede dogovora o plačilu zamudnih obresti sporna, je vsebino dogovora glede ne/plačila zamudnih obresti treba ugotavljati. Izvensodna poravnava je le eden od dokazov, s katerimi udeleženca dokazujeta dogovor glede plačila zakonskih zamudnih obresti; njena jezikovna razlaga (prvi odstavek 82. člena OZ) je le ena od možnosti za ugotovitev vsebine dogovora o zamudnih obrestih. Zgolj jezikovna razlaga sklenjene Izvensodne poravnave ne zadošča. Skupni namen pogodbenikov je (lahko) ugotovljiv tudi iz vsebine pogajanj, torej iz listin, na katere se sklicuje predlagatelj in iz izpovedi pogodbenikov ter prič, ki so pri pogajanjih ali sklepanju izvensodne poravnave sodelovali3. Ker se sodišče prve stopnje do teh dokazov ni izreklo, je kršena pravica do izjave, kar predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
denarna odškodnina - deljena odgovornost - odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti
Sodišče je upoštevalo, da je tožnik star 36 let, poškodba vpliva na njegovo poklicno udejstvovanje, saj se v glavnem ukvarja s fizičnim delom, kmetovanjem. Poškodba se nanaša na desno roko, ki je tožnikova dominantna, tožnik pa bo te nevšečnosti trajno trpel. Sodišče je upoštevalo, da je tožnik oviran pri življenjskih aktivnostih, ki so zanj pomembne z vidika ohranjanja socialne povezanosti.
ELEKTRONSKE TELEKOMUNIKACIJE - MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL00053550
ZEKom-1 člen 24, 24/1, 24/2, 24/3. OZ člen 178, 179.
umik izjave - objava sodbe - odškodninski zahtevek - pravica do ugleda ali dobrega imena - pravica do svobode izražanja - svoboda novinarskega izražanja - osebnostne pravice - interes javnosti - poseg v svobodo izražanja - okrnitev ugleda - izjava o dejstvih - vrednostna sodba - povprečen bralec - zaničevalni namen - javni uslužbenec - uporaba radiofrekvenčnega spektra - radijska frekvenca - dodelitev radijske frekvence - izsiljevanje
V sporih, v katerih se ena od strank sklicuje na pravico do ugleda, nasprotna stranka pa na svobodo izražanja, je treba upoštevati vse okoliščine, pomembne za uravnoteženje obeh varovanih interesov. Tako mora sodišče ovrednotiti položaj vsake od strani kot nosilcev nasprotnih interesov, vsebino objave ter naravo in strogost sankcije. Pri presoji vsebine izjave je pomembno, - ali je obravnavana tema v interesu javnosti oziroma na kakšen način in v kakšni meri prispeva k razpravi v splošnem interesu, - ali je sporna izjava o dejstvih resnična oziroma ali je bila ustrezno preverjena in objavljena v dobri veri, - ali ima izraženo mnenje oziroma vrednostna sodba dovolj podlage v dejstvih, - kakšen je kontekst sporne izjave, - da sta varovana tudi oblika in slog poročanja.
Meje sprejemljive kritike so v pomembni meri odvisne od družbene vloge tistega, ki ga zadevajo. Človek, ki se odloči za javno funkcijo oziroma nastopanje, vzbuja večji interes javnosti. Zato mora vzeti to v zakup in mora biti v večji meri pripravljen na kritične in neprijetne besede, še posebej, če gre za poročanje o zadevah v zvezi z opravljanjem njegove funkcije.
Besede in dejanja javnih uslužbencev sicer niso tako široko izpostavljena očem javnosti, kot to velja za dejanja politikov, a morajo kljub temu v zvezi z opravljanjem svoje službe trpeti večji obseg sprejemljive kritike kot zasebni subjekti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSK00059692
OZ člen 131, 131/1, 132, 164, 187, 622, 633.. SZ-1 člen 56, 57, 57/1.
odgovornost za škodo - zamašitev odvodne cevi - upravnik - izvajalec del - naročnik del - potrebna skrbnost - višina škode - dolžnost nadzora - odgovornost za izbiro
Odgovornost upravnika za izbiro tretje osebe, v smislu določbe prvega odstavka 57. člena SZ-1, je podana takrat, če upravnik pri izbiri ni ravnal z ustrezno profesionalno skrbnostjo, torej če je izbral osebo, za katero je vedel oziroma bi moral vedeti, da ne bo pravilno (in / ali pravočasno) opravila posla, ker na primer nima ustreznega strokovnega znanja oziroma sposobnosti, ki so potrebne za pravilno izpolnitev.
Upravnik v tej zadevi ne nastopa kot naročnik del. Pogodbe ni sklenil v svojem imenu in za svoj račun, temveč jo je sklenil kot zastopnik etažnih lastnikov - naročnikov.
Naročnik nima obveznosti nadzora, temveč pravico do nadzora, ki je usmerjena k temu, da lahko ugotovi, ali so se izpolnile predpostavke za uresničitev njegovih odstopnih upravičenj. Ker je nadzor naročnikova pravica, ne pa tudi obveznost, za naročnika zaradi neopravljanja nadzora ne morejo nastati škodljive posledice v tem smislu, da bi zaradi tega prevzel tveganja v zvezi z opravljenim poslom.
Predmetna škoda ni nastala zaradi kršitve (samostojnih) upravnikovih dolžnosti, temveč zaradi nestrokovno izvedene sanacije vertikalne kanalizacijske cevi, ki je bila zaupana zunanjemu izvajalcu.
zavrnitev dokaznega predloga - krivda - varstvo pri delu - dokazna ocena - poškodba delavca
Na obstoj bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti in mora predmetno kršitev uveljavljati sama stranka. Ta kršitev ne more biti podana že s tem, da je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem prič.
Sodišče prve stopnje je razloge za zavrnitev obeh predlaganih zaslišanj v izpodbijani sodbi obširno obrazložilo, pri čemer toženec razlogov s pritožbo ne izpodbija.
Drži pritožbena navedba, da upoštevaje ugotovitve izvedenke predhodne zdravstvene omejitve poškodovanega delavca niso bile v vzročni zvezi z obravnavano nesrečo, zato je v tem delu sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožencu očitalo tudi to, da delavca pred pričetkom dela ni poslal na zdravniški pregled (glej 45. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), vendar pa predmetno ob številnih drugih kršitvah varnostnih predpisov s strani toženca (glej ugotovitve v izpodbijani sodbi, ki se na tem mestu ne ponavljalo) ni vplivalo na pravilnost in zakonitost končne odločitve. Delavec je na dan poškodbe delal za toženca in je drugačno pritožbeno zavzemanje neutemeljeno. Da ni bil ustrezno teoretično in praktično poučen glede varnosti pri delu, kar je tudi vplivalo na njegovo sposobnost zaznavanja nevarnosti, pa pritožbeno niti ni sporno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00053462
OZ člen 12,15, 147, 157, 171, 179, 179/1, 179/2, 182, 185, 186, 239, 240, 243, 244, 246, 299, 943.. ZJZ člen 4, 4/1, 4/1-2, 10, 10/1.. ZPP člen 214, 214/1, 343, 343/4, 351, 351/1, 358.. Posebne uzance v gostinstvu (1995) člen 120, 120/2.
javna prireditev - odškodninska odgovornost - pogodbena odškodninska odgovornost - nepremoženjska škoda - deljena odškodninska odgovornost - soprispevek oškodovanca - višina denarne odškodnine - sprememba sodbe sodišča prve stopnje v postopku na drugi stopnji - dokazna ocena listin
Škodni dogodek - poškodba ahilove tetive.
Pravni temelj obveznosti med tožnico in zavarovancem toženke je pogodba. Ta pogodba je bila sklenjena dne 19.10.2014 in gre za vrsto (podtip) gostinske pogodbe, ki je kot izpolnitveno ravnanje vsebovala tudi izvedbo koncerta. V okoliščinah konkretnega primera je zavarovanec toženke bil dolžan zagotoviti varnost njegovih gostov. vsebina pogodbene obveznosti zavarovanca toženke je bila prepoved uporabe steklenic (izročanje gostom pijače v steklenicah) na prireditvenem prostoru.
Sodišče druge stopnje ureditev v OZ, določbe o poslovni odškodninski obveznosti, razlaga tako, da je v okoliščinah konkretnega primera, ko je kršitev pogodbene obveznosti zavarovanca toženke, povzročena po osebi, za katero odgovarja, pomenila poseg v telesno integriteto tožnice (v telo in zdravje) in so nastale tudi t.i. sekundarne posledice, ki so urejene kot pravno priznane vrste nepremoženjskih škod, odločanje o denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo, v skladu z 246. členom OZ, dopustno.
Ravnanje oškodovanca (upnika) se načeloma presoja po enakih predpostavkah, kot ravnanje povzročitelja (dolžnika). Ker pa ne obstaja pravilo, ki bi za lastna ravnanja (v razmerju do samega sebe) vzpostavljalo odškodninsko obveznost, se protipravnost oz. krivdna odgovornost presoja z merilom skrbnosti oziroma primerjalne (ne)skrbnosti, lahko pa še z dodatnimi predpostavkami (za primere objektivne odgovornosti).
Smotrnost dovolitve (neprivilegirane) spremembe tožbe je treba ocenjevati od primera do primera. Tožnik spremenjeni zahtevek uveljavlja na povsem drugih sklopih zatrjevanih dejstev, obe stranki sta v zadevi vložili že več obsežnih pripravljalnih vlog, opravljen je bil narok, na katerem so bili zaslišani tožnik in dve priči, ob dovolitvi spremembe tožbe pa bi se tudi spremenila stvarna pristojnost sodišča (zaradi zvišanja zahtevka okrajno sodišče glede na 30. člen ZPP ne bi bilo več pristojno za reševanje zadeve), kar pomeni, da bi bilo treba dokazni postopek ponoviti. Glede na navedeno predlagana sprememba tožbe ni smotrna.
odgovornost premikajočih motornih vozil - objektivna odgovornost imetnika motornega vozila - motorno vozilo kot nevarna stvar
Določba 149. člena OZ vzpostavlja domnevo, da škoda, ki nastane v zvezi z nevarno stvarjo, izvira iz nevarne stvari. V primeru, ko se nevarnost stvari udejani, postane v razmerju do tretjih zanjo objektivno odgovoren njen imetnik (150. člen OZ). Takšna je v razmerju do tretjih vedno tudi odgovornost imetnika motornega vozila, saj motorno vozilo šteje za nevarno stvar. Če sta za škodo tretjim (v celoti ali deloma) odgovorna dva imetnika motornih vozil, je njuna odgovornost tretjim solidarna (četrti odstavek 154. člena OZ).Vprašanje, v kakšni meri je kateri od imetnikov premikajočih se motornih vozil krivdno prispeval k nastanku škode, bo lahko le predmet morebitne regresne pravde med udeleženima imetnikoma motornih vozil.
Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožnica ni dokazala protipravnega ravnanja, ki bi povzročilo nesrečo, tj. da so bili na tleh, kjer je prišlo do padca, mastni madeži (ali da so bila tla mokra). Ob izostanku enega od elementov odškodninskega delikta (prvi odstavek 131. člena OZ) je tožničin zahtevek pravilno zavrnilo.
odškodninska odgovornost države za delo policije - nasilen vstop v stanovanje - hišna preiskava brez odredbe - vstop v tuje stanovanje brez odredbe sodišča
Res je, da »vsaka bomba« ali vsak primer neupravičene posesti orožja še ne opravičuje vstopa v stanovanje brez odredbe sodišča. Vendar pritožba pri tem spregleda, da v obravnavani zadevi ni šlo le za to, da je A. A. neupravičeno posedoval orožje. Bistveni razločevalni element, ki je upravičeval izjemnost v smislu 218. člena ZKP, je bil ta, da je orožje posedovala potencialno nevarna, nasilna oseba, ki je nedavno grozila policistom, zato je bilo treba računati z možnostjo, da se bo z orožjem uprla. Izpodbijana sodba je pravilno ugotovila, da je zaradi resne možnosti, da A. A. uporabi orožje, policija morala zagotoviti element presenečenja.
Naloga izvedenca je bila ugotoviti pravilnost ravnanja zdravnice pri obravnavanem medicinskem posegu in njegovo skladnost z medicinsko doktrino, to je, ali je bil poseg opravljen po pravilih medicinske stroke. V ta namen je izvedenec pregledal medicinsko dokumentacijo v spisu z zvezi s posegom, glede verodostojnosti te dokumentacije pa tožnik ni izrazil nikakršnega dvoma, zato so pravilni razlogi v točki 37 obrazložitve izpodbijane sodbe o pravno neupoštevnem dvomu izvedenca v verodostojnost medicinske dokumentacije v zvezi z obravnavanim posegom. Izvedenčevo pojasnilo o poteku ravnanja pri ekstrakciji zob v skladu z medicinsko doktrino pa je identično ravnanju zdravnice v predmetni zadevi, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe priče – pri prvi toženki zaposlene zdravnice in priče S., tudi zdravnika pri prvi toženki ter kot po ugotovitvi izvedenca izhaja iz medicinske dokumentacije v zvezi z obravnavanim posegom.
odškodninska odgovornost osnovne šole - protipravnost ravnanja učitelja - krivdna odškodninska odgovornost
Ker učitelj ni neposredno nadziral učencev med izvajanjem vaje ogrevanja, je s tem opustil dolžno nadzorstvo nad učenci, kar je protipravnost kot element odškodninske odgovornosti osnovne šole.