mobing - trpinčenje na delovnem mestu - vodilni delavec - naklep - nezakonita odpoved - reintegracija - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca - prekluzija - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razveljavitev sodbe
Ker tožnica ni bila opozorjena na posledico prekluzije v primeru nespoštovanja četrtega odstavka 286.a člena ZPP, bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati njeno četrto pripravljalno vlogo z dne 14. 10. 2020. Zaradi danega opozorila, kot izhaja iz vabila na prvi narok, ji tudi ne bi smelo odreči navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov še na prvem naroku za glavno obravnavo.
Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje v tem sporu ugotavljati, ali je kršitve, ki jih je ugotovila preiskovalna komisija, v resnici storila ali ne. Konkretni spor o trpinčenju na delovnem mestu ni namenjen temu, da se bo ponovno presojala zakonitost in pravilnost vseh delovnopravnih odločitev tožene stranke. Tožnica je imela za to na voljo pravna sredstva, ki jih je tudi izkoristila.
Oblika krivde tožene stranke oziroma osebe, ki je trpinčenje neposredno izvajala, ni odločilno dejstvo v tem sporu, čeprav nobenega od ravnanj, ki se v tem sporu očitajo kot trpinčenje, po naravi stvari ni bilo mogoče storiti drugače kot namerno. Za zaključek o odškodninski odgovornosti tožene stranke ni treba ugotavljati niti obarvanega naklepa. Zadošča, da ugotovljena ravnanja kot celota objektivno ustrezajo opredelitvi trpinčenja in da trpinčen delavec ravnanja tudi subjektivno doživlja kot takšna.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00062501
OZ člen 131, 131/1, 131/2, 153, 153/2, 153/3, 171, 171/1.
nesreča pri delu - padec v globino - delo na višini - dejanski delodajalec - krivdna odškodninska odgovornost - objektivna odškodninska odgovornost - nevarna dejavnost - soprispevek - višina odškodnine - skaženost - zmanjšanje življenjske aktivnosti - premoženjska škoda - preuranjena odločitev - razveljavitev sodbe
Za presojo odškodninske odgovornosti ni bistveno, ali je bila toženka kot tožnikov formalni delodajalec v pogodbenem odnosu z zatrjevanim "dejanskim" delodajalcem, temveč je odločilno, kdo je bil nosilec dejavnosti na gradbišču, saj je s tem tudi prevzel obveznost iz naslova varstva pri delu.
Materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je podana objektivna odgovornost toženke, je najmanj preuranjen. Sodišče prve stopnje ga je med drugim oprlo na ugotovitev, da je imela toženka vsaj delni nadzor nad potekom dejavnosti, torej na dejstvo, glede katerega je pritožbeno sodišče dalo prvostopenjskemu sodišču napotek, da ga je treba natančneje raziskati že v okviru ugotavljanja, ali je bila toženka res tožnikov dejanski delodajalec.
Tožeča stranka ne pojasni, kateri pregledi so bili namenjeni rednemu nadzoru in vzdrževanju in kateri pregledi so bili izvedeni zaradi domnevnega protipravnega ravnanja tožene stranke. V zvezi z navedenim se sklicuje na predložene račune, vendar sodišče ne more samo namesto stranke v dokazih iskati pravnorelevantnih dejstev in iz njih izpeljevati trditvene podlage (212. člen ZPP). Tožbeni zahtevek je tako v tem delu nesklepčen, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je zahtevek tudi v tem delu zavrnilo.
ZPP člen 339, 339/2-8. ZUP člen 87, 87/3. ZPSto-2 člen 43, 43/1, 43/2, 50, 50/1, 52, 52/5. SZ-1 člen 2, 2/3.
škoda zaradi izgubljenega dobička - protipravnost - odgovornost izvajalca poštnih storitev - naklep ali huda malomarnost - osebno vročanje - napaka pri vročanju - hišni predalčnik - večstanovanjska stavba - omejitev višine odškodnine - dokazna ocena - zavrnitev dokaznih predlogov
Namestitev predalčnika tožeče stranke na hodniku, do katerega se pride skozi lokal in do katerega vodi dvoje steklenih vrat, ni bila skladna s 43. členom ZPSto-2. Notranji hodnik, do katerega se pride skozi lokal, ne predstavlja njegovega predprostora, saj se ne nahaja pred lokalom, ampak za njim.
Tretji odstavek 87. člena ZUP za primere, ko sporočila ni mogoče pustiti v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice, predpisuje, da vročevalec sporočilo pusti v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. ZUP torej za takšne primere ne določa točnega mesta, kjer naj vročevalec pusti sporočilo, ampak določa samo, da mora biti to mesto primerno, zgornja ploskev enega od predalčnikov, ki je nameščen v skupnem vhodu več poslovnih subjektov na naslovu naslovnika, pa po presoji pritožbenega sodišča predstavlja takšno primerno mesto.
začasna nezmožnost za delo - odškodninska odgovornost zavoda - obstoj protipravnosti
Sistem pravnih sredstev je namenjen prav odpravi napak v upravnih in drugih postopkih in napake v postopku pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja, še toliko bolj, če so v postopku s pravnimi sredstvi odpravljene.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00062696
ZDR-1 člen 7, 7/4, 8, 34, 34/1, 35, 47, 47/3, 85, 85/1.. ZVZD-1 člen 51.. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 7.. ZDSS-1 člen 41, 41/5.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - opozorilo pred odpovedjo - krivdni razlog - alkotest - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - zagovor - trpinčenje na delovnem mestu - davki in prispevki - zavrženje dela tožbe - potrebni stroški - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Zakon ne predvideva sodnega varstva zoper opozorilo in tudi ne določa, da je delodajalec delavcu pred opozorilom dolžan zagotoviti zagovor. Opozorilo je namreč opredeljeno zgolj kot pogoj za morebitno kasnejšo podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, če bo delavec ponavljal kršitve, in za delavca nima drugih samostojnih pravnih posledic.
Ker je tožnik spornega dne užival alkohol na delovnem mestu in je preizkus alkoholiziranosti pokazal 0,09 mg/l izdihanega zraka alkohola v organizmu, mu je tožena stranka utemeljeno podala opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.
prekomeren hrup zaradi cestnega prometa - zavrnitev zahtevka - odškodninska odgovornost države - subjektivna in objektivna odškodninska odgovornost - konkretizacija že podanih navedb - pritožbene novote - ukrepi oškodovanca za zmanjšanje škode
Pritožba ima prav, da o "škodnem dogodku" ne govorimo šele takrat, ko so presežene kritične vrednosti hrupa po Uredbi o mejnih vrednostih iz l. 2005, kot je napačno utemeljevalo sodišče prve stopnje, temveč že v primeru, ko je presežena nižja jakost hrupa, t.j. mejna vrednost po omenjeni uredbi. Vendar dejstvo, da je do preseganja mejnih (oziroma kritičnih) vrednosti hrupa po Uredbi prišlo, samo po sebi še ne pomeni, da je mogoče državi očitati protipravnost, temveč kaže zgolj na to, da se je zgodil "škodni dogodek". Za ugotovitev protipravnosti ravnanja (ali opustitev) države morajo biti izpolnjeni še nadaljnji kriteriji, poleg tega pa je treba med nasprotujočimi si interesi strank opraviti tehtanje ter najti pravično ravnovesje. In sicer je treba pretehtati naslednje kriterije (oziroma se je treba vprašati):
- v kolikšni meri je bilo poseženo interes v oškodovancev (tožnikov) po življenju v zdravem življenjskem okolju (brez prekomernega hrupa),
- kakšen je javni interes, torej kakšna je družbena koristnost sporne ceste,
- kakšni so bili ukrepi države (toženke) za zmanjšanje hrupa in
odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo in tujo pomoč - mejni prag zadostne verjetnosti - trditveno in dokazno breme
Odmera odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in odškodnina za tujo nego in pomoč, ki jo je tožnici nudil njen partner ter plačilo potrdila o opravljenih fizioterapijah.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00062478
ZPP člen 243, 254, 254/2, 254/3.. OZ člen 131, 131/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - nepremoženjska škoda - vzročna zveza
Kot priče zaslišani bi lahko sodelavci podali odgovore na vprašanja, ki so jih zaznali pri svojem stiku z delom, in o njihovih zdravstvenih težavah. To vprašanje pa za konkretni postopek ni odločilno. Odločilno dejstvo v konkretnem primeru je, ali obstaja vzročna zveza med izpostavljenostjo tožnice neustreznemu delovnemu okolju in njenimi zdravstvenimi težavami. Odgovor na odločilno vprašanje, ali tožničine težave izvirajo iz obravnavanega škodnega dogodka, pa je sodišče prve stopnje lahko dalo šele, ko je pridobilo ustrezno strokovno znanje, ki so mu ga posredovali v sodnem postopku postavljeni, neodvisni izvedenci.
teorija jajčne lupine - osebne lastnosti oškodovanca - vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo - teorije vzročnosti - mejni prag zadostne verjetnosti
Po presoji sodišča druge stopnje uporaba teorije jajčne lupine v konkretnem primeru ni utemeljena. Čeprav je pritrditi stališču pritožbe, ki se nanaša na zgoraj povzete zaključke izvedencev v zvezi s "teoretično možnostjo, da bi bila lahko prometna nesreča sprožilec srčnega infarkta", ni spregledati, da se uporaba teorije jajčne lupine nanaša na vpliv (ugodnih) pogojev za nastanek hujše posledice škodnega dogodka zaradi osebnih lastnosti oškodovanca. V konkretni zadevi uporaba te doktrine ni odločilna za presojo vzročne zveze, saj se ne presoja zgolj konkretni končni obseg škode, ampak tudi sama vzročna zveza med škodljivim ravnanjem in posledicami na zdravju tožnika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00061571
OZ člen 171, 171/1, 179, 179/2, 353, 353/1. ZPP člen 14.
soprispevek oškodovanca k nastali škodi - vezanost civilnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo - identično dejansko stanje - zastaranje odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem - fizično nasilje - psihično nasilje - verbalni napad oškodovanca - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo
Pri identičnem dejanskem stanju je civilno sodišče vezano tudi na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje vezano na vsa dejanja toženca, ki jih je ugotovilo kazensko sodišče in so bila podlaga za njegovo obsodbo.
Pritrditi je oceni, da verbalni obračuni niso opravičilo za fizično obračunavanje s tožnico. Pri tem je treba - ne da bi opravičevali kakršnokoli drugo obliko nasilja, izhajati iz ničelne tolerance do fizičnega nasilja. Toženec je imel vse možnosti, da se pred domnevnim nasiljem tožnice brani z dovoljenimi, torej s pravnimi sredstvi.
V odločbi Up-280/16 je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Kljub temu, da se je v obrazložitvi postavilo na stališče, da sta bila sporna sklepa "arbitrarna in očitno napačna", pa to ne pomeni, da je hkrati ugotovilo, da je podana predpostavka protipravnosti za odškodninsko odgovornost po 26. členu Ustave RS.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00060844
ZPSVIKOB člen 9, 22, 45. ZBan-1 člen 350a. ZPP člen 206. URS člen 26, 156.
prekinitev pravdnega postopka - pogoji za prekinitev pravdnega postopka - smotrnost prekinitve postopka - odškodninska odgovornost države - odškodninska odgovornost bank - podrejene obveznice - izbris obveznic - Banka Slovenije - odločba o izrednih ukrepih - zakonitost odločbe - predhodno vprašanje - odločba Ustavnega sodišča - prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča - protipravno ravnanje banke - dokazovanje - ustavna presoja - pravna varnost - enaka obravnava - izvedensko mnenje
Zapletenost primera v zvezi z odgovornostjo zaradi izbrisa podrejenih obveznic terja, da se zadeve rešujejo čimbolj enotno, tako da se enaki pravni položaji obravnavajo enako. Osebam, katerih pravice so bile prizadete s spornimi odločbami BS, je treba zagotoviti določeno obliko skupinskega varstva. To je zakonodajalec sprejel z ZPSVIKOB, ki ureja poseben postopek, kolektivno varstvo, daljše roke, urejen dostop do občutljivih bančnih podatkov, izvedensko mnenje skupine izvedencev, vse z namenom, da se olajša položaj imetnikov podrejenih obveznic in se jim ne nalaga pretežko dokazno breme.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00061457
OZ člen 6, 171, 171/1, 182, 185, 352, 352/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nepremoženjska škoda - ugovor zastaranja - začetek teka zastaralnega roka - hrup - opustitev obvestilne dolžnosti - soprispevek - zmotna uporaba materialnega prava - razveljavitev sodbe
Ni mogoče slediti stališču sodišča prve stopnje, da je tožnik za povzročitelja škode zvedel šele na podlagi poročila z dne 30. 10. 2014. Tožnik se je v tožbi skliceval na poročilo o meritvah in strokovno ugotovitev Zavoda za varstvo pri delu z dne 29. 10. 1997, iz katerega izhaja, da so v obratih toženke zelo visoke vrednosti hrupa na vseh pogonskih enotah. Sodišče prve stopnje se je strinjalo z oceno izvedencev, da je tožnik strokovnjak na področju hrupa in bi posledično lahko prepoznal tveganja izpostavljenosti prekomernim ravnem hrupa na delovnem mestu ter ustrezno ukrepal. Tožnik je navajal, da je izguba sluha posledica dela skozi celotno obdobje zaposlitve in da je toženko pred letom 2014 opozarjal na protihrupne varnostne ukrepe. Vse navedeno pomeni, da so bile tožniku kot strokovnjaku na področju varstva pri delu okoliščine, ki kažejo na osebno določenega pozvročitelja hrupa, znane že pred 30. 10. 2014.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00061790
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.. ZNPPol člen 33, 33/1, 33/1-10.. ZDR-1 člen 46, 48.. OZ člen 131, 140, 140/1, 179, 179/1.
trpinčenje na delovnem mestu - poligrafsko testiranje - varstvo osebnih podatkov - poseg v delavčevo osebno integriteto - vzročna zveza - pravno priznana škoda - neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - delna razveljavitev sodbe
Toženka neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča o protipravnosti poligrafskega testiranja tožnic. V skladu z deseto alinejo prvega odstavka 33. člena ZNPPol predstavlja izvedba poligrafskega postopka policijsko pooblastilo. Tovrstnega pooblastila delodajalec nima, saj je v 46. členu ZDR-1 predpisana delodajalčeva obveznost, da varuje in spoštuje delavčevo osebnost ter upošteva in ščiti delavčevo zasebnost. Poleg tega poligrafski postopek z zbiranjem, obdelavo in posredovanjem občutljivih osebnih podatkov o zdravstvenem stanju tožnic in drugih podatkov osebne narave ni potreben zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, kot je določeno v 48. členu ZDR-1. Opisano ravnanje toženke tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja kršitev zakonskih obveznosti varovanja osebnosti tožnic in varstva njunih osebnih podatkov na delovnem mestu.
Zmotno je mnenje toženke, da izpovedi tožnic ne moreta biti zadostna podlaga za priznanje nepremoženjske škode. Za dokazovanje psihičnega neugodja je izpovedba oškodovank po naravi stvari najbolj logičen in tudi primeren dokaz. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedbama tožnic in ne pričam. Pritožbeno sodišče ob tem ne pritrjuje pritožbeni navedbi, da bi bili tožnici upravičeni do odškodnine, le če bi se znaki prizadetosti kazali tudi navzven. Četudi priče (poligrafist in sodelavke) teh niso potrdile, to ne pomeni, da psihičnega neugodja tožnic sploh ni bilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00061625
ZPP člen 8, 72, 72/2, 339, 339/2, 339/2-1, 339/2-8.. URS člen 23, 23/2.. ZDR-1 člen 6, 6/1, 13, 13/1, 35, 48, 48/1, 49, 49/1, 89, 89/1, 89/1-3, 89/2.. ZVZD-1 člen 12, 12/1, 17.. OZ člen 112, 113, 114, 115.. ZNB člen 39, 39/1, 39/1-2, 39/1-3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - COVID-19 - pogoj PCT - odškodninska odgovornost delodajalca - diskriminacija - obdelava osebnih podatkov - pravica do naravnega sodnika - spremenjene okoliščine - začasna odstranitev iz sodne dvorane - opustitev zaslišanja stranke - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - poseg v ustavno varovane pravice
Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri stališču, da bi morala biti zahteva po izpolnjevanju PCT pogoja oziroma predložitvi dokazil s tem v zvezi določena s pogodbo o zaposlitvi; zahteve, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila toženka kot delodajalec dolžna sprejeti; z njimi ni posegla v pravice tožnice niti ji ni nalagala dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja, razen v okviru spoštovanja in izvajanja predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu.
Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji v izpodbijani sodbi, da je tožnica kršila obveznosti iz delovnega razmerja že z nepredložitvijo dokazil o izpolnjevanju PCT pogoja. Podan je utemeljen krivdni razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1), pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnica kljub predhodnima pisnima opozoriloma nadaljevala z istovrstnimi kršitvami.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00061902
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131, 131/1.. ZVZD-1 člen 3, 3-7, 5, 5/1.. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (1999) člen 3, 93, 93/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - padec na poledenelem parkirišču - varstvo in zdravje pri delu
Ker čiščenje parkirišča ni bilo toženkina dolžnost, ji ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja oziroma opustitve in ne more biti odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku pri padcu na poledenelih tleh parkirišča.
V primeru poškodbe, ki jo delavec utrpi pri gibanju na površini, katero je imel delodajalec le v uporabi in zanjo ni bil dolžan skrbeti, ni mogoče trditi, da je nastala v okviru delovnega procesa kot organiziranega in vodenega procesa, ki poteka pri opravljanju dela in je pod neposrednim ali posrednim nadzorom delodajalca (7. točka 3. člena ZVZD 1).
Povedano drugače, prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi na podlagi izvedenega dokaznega postopka z gotovostjo ugotovilo, da so se izkopi v času delovne nezgode izvajali na globini 80-90cm, zato nobeni zgoraj navedeni posebni varnostni ukrepi niso bili potrebni, saj so ti predvideni, kadar je izkop oziroma jarek globlji kot 100 cm (Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (UL RS št. 83/05, priloga IC, C točka 12.3).
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da prvo tožnik ni zmogel dokaznega bremena v smeri ugotavljanja podane pasivne legitimacije, saj ni podal trditev in dokazov, s katerimi bi to izkazal, hkrati pa dokaz (dodatek prilogi A3), ki naj bi izkazoval "zavezo toženca, da popravi cesto" in v katerem je "toženec priznal krivdo za poškodbo ceste" tega ne potrjuje, saj se zaveza ne nanaša na toženca oziroma je ni podal toženec, kot zmotno meni pritožba. Prvo tožnik ni izkazal, da je toženec tisti, ki bi podal zavezo za popravilo ceste (upoštevaje da iz izpodbijane sodbe izhaja tudi, da prvo tožnik niti ni dokazal, da je toženec tisti, ki je cesto uničil ali prvo tožniku povzročil škodo), drugih navedb v smeri dokazovanja pasivne legitimacije toženca pa prvo tožnik ni podal. Ker tega ne bi moglo nadomestiti niti zaslišanje priče Č. Č., je sodišče prve stopnje ta dokaz pravilno zavrnilo.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00061947
URS člen 21, 26. ZKP člen 542, 542/3. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost države - protipravnost - kršitev pravice osebnosti - pravica do osebnega dostojanstva - bivalne razmere v priporu - odreditev pripora zaradi izmikanja glavni obravnavi - pravica do povračila škode - zavrnjen zahtevek
Tožnik je bil tisti, ki je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila prostost vzeta (tretji odstavek 542. člena ZKP).
Tožnikovo ravnanje, ko sodišču ni sporočil pravega naslova bivanja in se vabilom sodišča tudi ni odzival, je potrebno šteti za nedovoljeno ravnanje, ki je imelo upravičeno za posledico odreditev pripora s tiralico. Tožnik je na predobravnavnem naroku zamolčal, da dela v Franciji, navajal je, da je brezposeln, zato je sodišče utrdil v prepričanju, da je begosumen in da ni nobenega zagotovila za tožnikovo prostovoljno navzočnost v nadaljevanju postopka. Neutemeljeno je tako sklicevanje tožene stranke, da tega ni storil namerno. Razlog odreditve pripora pa tudi kasneje ni prenehal, kar izhaja tudi iz odločb sodišča prve in druge stopnje v kazenskem postopku.
Dejstvo, da se je tožnik po odpravi pripora potem glavnih obravnav udeleževal in se jim ni izmikal, pa še ne pomeni, da s svojim predhodnim ravnanjem ni povzročil, da mu je bil odrejen pripor.
Ker bivanjske razmere v priporu niso bile neznosne ter tožnikovo trpljenje ni presegalo trpljenja, ki izvira iz samega dejstva prestajanja pripora oziroma zapora, je bil tožnikov tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.