odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - načelo proste dokazne presoje
Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.
ZVZD-1 člen 5, 5/1. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (1999) člen 52.
varstvo pri delu - poškodba pri delu - regresna pravica ZZZS - povrnitev stroškov zdravljenja - protipravnost ravnanja - onemogočen prehod - deljena krivda
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pritožnica delavcu A. A. dopuščala način dela, da je delal pod nastreškom in znotraj delavnice, da je tudi zaradi narave svojega dela (pripravljal je omarice za nadaljnje delo sodelavcev) predstavljalo prenašanje omaric, da ga ni v zadostni meri podučila glede varnega prenosa in da je bila zagotovo omarica na tleh, saj se sicer A. A. ne bi spotaknil, kar vse predstavlja protipravno ravnanje toženke, ko ni ravnala v skladu s predpisi varstva pri delu.
regresni zahtevek ZPIZ - odškodnina - začetek teka zastaralnega roka - zastaranje tožbenega zahtevka - ugovor zastaranja
Zavarovanec tožeče stranke delavec A. A. je bil zaradi posledic, ki jih je utrpel v delovni nezgodi, z odločbo tožeče stranke z dne 19. 1. 2017, razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, premestitev pa mu je bil dolžan zagotoviti delodajalec oziroma tožena stranka. Z izdajo odločbe ZPIZ št. 9372246 z dne 19. 1. 2017 je tožeči stranki postal znan podatek o škodi v smislu njenega nastanka ter o tistem, ki naj bi to škodo povzročil, v konkretni zadevi tožena stranka, kar ta tudi ves čas postopka zatrjuje. Z odločbo tožeče stranke z dne 5. 4. 2017, je bila delavcu zaradi posledic poškodbe pri delu, nedvomno priznana pravica do nadomestila za invalidnost v znesku 243,05 EUR na mesec, od 9. 3. 2017 dalje. O pravici in višini dajatve tožeče stranke je bilo tako res odločeno z odločbo tožeče stranke z dne 5. 4. 2017. Vendar ob tem ne gre spregledati, na kar prav tako opozarja tožena stranka, da je ravno tožeča stranka tista, ki izda tako odločbo o razvrstitvi v kategorijo invalidnosti, kakor tudi odločbo o pravici in višini nadomestila za invalidnost, saj prav ona razpolaga z vsemi podatki za odločitev o višini nadomestila za invalidnost ter je tudi edina pristojna za izdajo odločbe o pravici in višini nadomestila za invalidnost. Iz same odločbe ZPIZ št. 2 o 9372246 z dne 5. 4. 2017 pa izhaja, da je tožeča stranka prejela sporočilo A. d.o.o. (tožene stranke) dne 15. 3. 2017, da se je zavarovanec dne 9.3.2017 zaposlil na drugem delovnem mestu v skladu z odločbo o priznanju pravice do premestitve na drugo delovno mesto z dne 19.1.2017. Z obvestilom tožene stranke z dne 14. 3. 2017 v prilogi B11 v spisu, (ki ga je tožeča stranka prejela 15. 3. 2017), je tožena stranka tudi obvestila tožečo stranko, da so delavca (zavarovanca ) razporedili na ustrezno delovno mesto dne 9. 3. 2017, hkrati je tožeči stranki posredovala tudi njegovo pogodbo o zaposlitvi. Tožeča stranka je bila torej najkasneje dne 15. 3. 2017 s prejemom sporočila A. d.o.o. seznanjena z vsemi potrebnimi podatki za odločitev o pravici in višini nadomestila za invalidnost (škode). Izdaja same odločbe ZPIZ št. 2 o 9372246 z dne 5. 4. 2017, s katero je bila višina škode sicer dejansko odmerjena (določena), tako ne pomeni, da je šele s tem dnem začel teči zastaralni rok. Ob pravilni uporabi materialnega prava 352. člena OZ, so bili tožeči stranki znani vsi elementi za določitev višine škode (ta mora biti določljiva in ne nujno določena) najkasneje 15. 3. 2017, medtem, ko ji je povzročitelj bil znan že na podlagi odločbe z dne 19. 1.2017. Triletni zastaralni rok je tako začel teči 15. 3. 2017 in je iztekel najkasneje 15. 3. 2020, kar pa pomeni, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki ga je v predmetni zadevi vložila na sodišče 19. 3. 2020, zastaral v celoti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00061433
OZ člen 103, 239.
odstop od pogodbe - neutemeljen odstop od pogodbe - odškodnina zaradi neutemeljenega odstopa od pogodbe - izvensodna poravnava - izvedba dokazov - nerelevantna dejstva
Poravnava je torej nadomestila vse prejšnje dogovore pravdnih strank o njunem medsebojnem sodelovanju, zato je brezpredmetno, o čem sta se pravdni stranki prej dogovorili in kakšna je bila vsebina njunega poslovnega razmerja. Vsebina pogajanj strank v postopku je bila zato nerelevantno dejstvo, ki na odločitev o zahtevku ni mogla imeti nikakršnega vpliva. Ne glede na to, kaj sta se stranki pogajali, in ne glede na vsebino njunih prejšnjih dogovorov sta zavezani le z določbami izvensodne poravnave, ki je na novo uredila njuno medsebojno razmerje.
OZ člen 154, 154/1, 179. ZPP člen 5, 8, 254, 254/3, 353.
prometna nesreča - zavrnitev dokaznega predloga - predlog za postavitev novega izvedenca - dokazna ocena - načelo proste presoje dokazov - povrnitev nepremoženjske škode - višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - denarna odškodnina
Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene, ki ustreza zahtevam 8. člena ZPP in jo je sodišče prve stopnje sprejelo po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je popolno ter skladno ocenilo vse izvedene dokaze in pravilno upoštevalo vse za odločitev pomembne okoliščine, ki so povezane s škodnim dogodkom in dokazne zaključke sprejelo po presoji uspeha celotnega dokaznega postopka. Na tej podlagi je z dovolj visoko stopnjo verjetnosti (več kot 50 %) ugotovilo obstoj vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevanimi škodnimi posledicami.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izvedensko mnenje, zgolj zaradi tega, ker je izvedenka sodne medicine verjetnost nastanka tožnikovih zatrjevanih poškodb v škodnem dogodku ocenila na 50 %, ni neuporabno in nepopolno. Izvedensko mnenje je treba dokazno ocenjevati celovito, v celotni vsebini in njegovi prepričljivosti, popolnosti in jasnosti. Toženka pa ni podala nikakršnih konkretiziranih pripomb k dognanjem izvedenke, ampak se je njena kritika nanašala predvsem na vprašanje dokazne vrednosti/ocene izvedenkine ene ugotovitve.
Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede višine tožbenega zahtevka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00061320
OZ člen 17, 17/1, 162. ZVO-1 člen 149. ZPP člen 7, 7/1, 212, 214, 214/1, 214/2. Uredba o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo (2012) člen 4, 4-10, 4-19. Direktiva Sveta z dne 21. maja 1991 o čiščenju komunalne odpadne vode člen 13.
obvezna gospodarska občinska javna služba - odvajanje in čiščenje odpadnih voda - trditveno in dokazno breme - dolžnost skleniti pogodbo ( kontrahirna dolžnost ) - priznanje dejstev
Ker tožničina odpadna voda iz A. nastaja v gospodarski dejavnosti predelave mleka in ne nastaja v bivalnem okolju gospodinjstev zaradi rabe vode v sanitarnih prostorih, pri kuhanju, pranju in drugih gospodinjskih opravilih, po nastanku ni podobna komunalni odpadni vodi in jo je posledično treba šteti za industrijsko odpadno vodo.
Tožeča stranka ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da njena odpadna voda, ki nastaja kot industrijska odpadna voda, izpolnjuje merila za uvrstitev pod komunalno odpadno vodo. Zato sodišče prve stopnje ni imelo trditvene in dokazne podlage, na podlagi katere bi lahko ugotavljalo izpolnjenost meril za opredelitev tožničine odpadne vode kot komunalne odpadne vode in je pravilno zaključilo, da je odpadna voda tožeče stranke industrijska odpadna voda.
Ni pravilno stališče tožeče stranke v zvezi z razporeditvijo trditvenega bremena, ki ga utemeljuje z vsebino dopisovanja med strankami pred pravdo. Priznanje dejstev se lahko poda le med pravdo in pred sodiščem.
OZ člen 29, 29/1, 64, 64/1, 190, 190/1, 190/3, 191.
prodajna pogodba za nepremičnino - predkupna pravica - uveljavljanje predkupne pravice - sprejem ponudbe - jezikovna razlaga - pogojni sprejem ponudbe - neupravičena pridobitev - plačilo are - plačilo neobstoječega dolga - vedenje - kdaj se ne more zahtevati vrnitev
Izjava tožeče stranke v dopisu z dne 24. 5. 2019 ni bila skladna s predkupno ponudbo, kar pomeni, da z omenjenim dopisom ni sprejela predkupne ponudbe in posledično predkupne pravice ni uveljavila. Ker je bila prav tožeča stranka tista, ki je trdila, da predkupne ponudbe z omenjenim dopisom ni sprejela, je torej vedela, da zanjo po podaji izjave v dopisu z dne 24. 5. 2019 ni nastopila nobena obveznost in posledično za dejstvo, da za njeno plačilo 550.000,00 EUR ni nobene podlage oziroma da je plačala nekaj, za kar je vedela, da niti ne dolguje. To pa izvedeno plačilo umešča v zakonski dejanski stan 191. člena OZ ‒ kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan.
plačilo odškodnine - padec na mokrih tleh v stanovanjski hiši - krivdna odgovornost - neobstoj škodnega dogodka
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je povečana drsljivost marmornatih ploščic v mokrem stanju splošno znano dejstvo in za tovrstne ugotovitve ni potrebna posebna postavitev izvedenca gradbene stroke. Prav tako pa se škodni dogodek ni zgodil na javni površini, za katero bi bili zakonsko urejeni standardi glede uporabe gradbenih materialov in zaščitnih ukrepov.
pravdni postopek zaradi plačila odškodnine - vmesna sodba - opustitev dolžnega nadzorstva - pravni standard dolžne skrbnosti - poškodba pri golfu - varnost na igrišču golfa - dolžna skrbnost pri opravljanju nadzorstva - odgovornost organizatorja
Ni dvoma, da mora oseba, ki se poklicno in profitno ukvarja z organiziranjem športnih dejavnosti, poskrbeti za varnost igralcev in drugih oseb na igrišču. Vendar te zahteve ni mogoče razumeti tako, da bi moral organizator športne igre poskrbeti, da se ne zgodi prav nobena nesreča oziroma poškodba. Taka zahteva bi vzpostavljala objektivno odgovornost, ki pri športni igri praviloma ni podana in bi bila tudi v nasprotju z namenom športa. Obseg in intenzivnost varnostnih ukrepov, ki jih mora izvesti organizator, je odvisen od obsega grozeče nevarnosti in škode, verjetnosti njenega nastopa ter možnosti in stroškov za odvrnitev škodne nevarnosti.
Glede na imanentno nevarnost igre, ki je pri golfu razmeroma zelo majhna in glede na dejstvo, da se igra na velikih površinah, ki jih je po naravi stvari bistveno težje nadzorovati kot manjše igrišče, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pretirana zahteva, da bi moral organizator golfa oziroma njegovi zaposleni rangerji ves čas nadzorovati prav vsakega igralca, torej hoditi oziroma stati za njim, tako da bi ga lahko še pravočasno opozorili na nevarno igro. Zavarovancu toženke ni mogoče očitati nobene krivdne opustitve. Ugotovljeno je, da so bili rangerji na igrišču prisotni, torej se je nadzor izvajal, pri čemer je zavarovanec toženke opravljal tudi selekcijo oseb, ki lahko igrajo (le usposobljene osebe z izpitom).
zavarovalna pogodba - zavarovalna pogodba za zavarovanje stanovanja in njegove opreme - padec - obisk na domu - dokazovanje - mokra tla - nesreča - skrbno ravnanje - ravnanje s potrebno skrbnostjo
Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je zavarovanka toženke ravnala običajno oziroma povprečno skrbno, saj od zasebnika ni mogoče zahtevati, da bo vselej opozarjal obiskovalce na (zgolj) mokre, a ne mastne ali namiljene, ploščice, zato toženkini zavarovanki ni mogoče očitati protipravne opustitve dolžnostnega ravnanja. Zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo za nesrečno naključje, za katero ni mogoče nikomur pripisati odgovornosti, je pravilno.
zavarovanje pred odgovornostjo - odgovornost zavarovalnice - odškodninska odgovornost zavarovanca - odškodninska odgovornost upravnika - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - opustitev kot protipravno ravnanje - padec na stopnicah - hišniška opravila - hišnik - neustrezna osvetlitev stopnišča - osvetljen objekt - osvetlitev poti - zavrnitev tožbenega zahtevka
Na podlagi ugotovljenih okoliščin primera upravniku (zavarovancu toženke) krivde za tožnikovo škodo ni mogoče očitati. Drži sicer, da tožnik ni mogel pričakovati, da bo nekdo na stopnice odvrgel okrogel kovinski predmet, vendar tega tudi upravnik ni mogel pričakovati in gre zato za nesrečen slučaj. Do škodnega dogodka brez dvoma ni prišlo zato, ker je zavarovanec toženke opustil namestitev svetil z možnostjo ročnega ali avtomatskega prižiganja luči in tudi ne zato, ker bi moral hišnik skrbeti, da so luči prižgane.
Ker torej upravniku ni mogoče očitati opustitve namestitve svetil z možnostjo ročnega ali avtomatskega prižiganja luči, saj so bila svetila z možnostjo ročnega prižiganja nameščena, ni podana protipravnost ravnanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00061000
ZPP člen 337. ZZVZZ člen 87, 87/1.
regresni zahtevek zavoda - odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - varstvo pri delu - nadzor - nedovoljene pritožbene novote
Edini ugovor, ki ga je toženka v postopku na prvi stopnji podala, je bil, da se je delavec samovoljno odločil nameščati gradbeni podpornik in je torej opravljal gradbena dela, za katera ni bil zadolžen, ker je bil zaposlen na delovnem mestu "gradbeni delovodja". Sodišče prve stopnje je ta ugovor zavrnilo z oceno, da nadzor nad gradbenimi deli vključuje tudi nadzor ali je balkon ustrezno podprt in bi bilo nesprejemljivo, da bi lahko delovodja le nadziral delo, ne pa tudi sam odpravil opažene napake. Višje sodišče navedeno oceno sprejema tudi samo in pritožba zgolj s ponavljanjem teh navedb ne more uspeti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00063252
OZ člen 131, 134, 179. ZPP člen 154, 154/2.
pravdni postopek zaradi plačila odškodnine - poseg v osebnostne pravice posameznika - odškodnina zaradi posega v čast in dobro ime - pretrpljene duševne bolečine - verbalna žalitev in pljunek - prepričljiva dokazna ocena - pritožba zoper odločitev o stroških postopka - delni uspeh strank - pobot stroškov
Toženčevo nedopustno ravnanje predstavlja pravno priznano škodo. Pljunek v obraz nedvomno predstavlja poseg v osebnostne pravice tožnika. Prav tako je s spornim dejanjem toženec prizadel čast in dobro ime tožnika.
Pritožnik utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo stroške pravdnega postopka. Tožnik je delno uspel s tožbenim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnikov delni uspeh v pravdi 80%, kar pomeni, da je uspeh toženca 20%. Toženec ima zato prav, da bi moralo sodišče prve stopnje odmeriti tudi njegove stroške in jih upoštevati pri odločitvi o priznanju stroškov.
Toženec odgovarja tožnici (mladoletni oškodovanki) za nastalo škodo solidarno z njenima staršema. Določitev deleža odgovornosti med povzročitelji škode za predmetni postopek ni pravno relevantna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00061503
ZPŠOIRSP člen 10, 10/1, 12. ZPŠOIRSP-A člen 1. ZPP člen 184, 184/2, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14. URS člen 22.
odškodnina za nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - izbrisani - objektivna sprememba tožbe - zvišanje tožbenega zahtevka - pomanjkljiva obrazložitev odločbe - pravica do poštenega postopka - višina premoženjske škode - odškodninska odgovornost države - denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - vzročna zveza - pogoji za dodelitev denarne pomoči - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
O zvišanju tožbenega zahtevka, spremembi tožbe ali o zatrjevanem delnem umiku tožbe sodišče prve stopnje ni odločilo, niti se opredelilo v razlogih sodbe. Odločitev o tožbi, ne da bi sodišče predhodno odločilo o njeni spremembi, bi samo po sebi pomenila relativno bistveno kršitev postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP). Ker pa v sodbi ni jasnih ugotovitev in razlogov, kaj je bilo predmet odločanja in v okviru katerega tožbenega predloga je sodišče odločalo, je tožnici kršena pravica do poštenega postopka, ker ne ve, o čem je bilo odločeno.
Sodišče prve stopnje se je v nasprotju z materialnopravnimi izhodišči, ki sta jih podala Ustavno sodišče RS in ESČP, nato pa uredil ZPŠOIRSP ter povzela domača sodna praksa, neupravičeno ukvarjalo predvsem z ugotavljanjem razlogov za izbris tožnice iz registra stalnega prebivalstva. Vzrok in odgovornost za zatrjevano škodo zaradi izbrisa, neurejenega statusa in nezaposlenosti je pripisalo tožnici.
Zmotna je ocena in ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica tudi brez izbrisa ne bi bila upravičena do prejemanja DSP, ker je bila sposobna za delo. Neurejen status tožnice je gotovo vplival na možnost zaposlitve in uveljavljanje socialnih pravic.
OZ člen 6, 6/2, 131, 131/1, 131/2. ZDR-1 člen 179. ZVZD-1 člen 5, 38, 38/4.
poškodba na delu - odškodninska odgovornost - objektivna odškodninska odgovornost delodajalca - skrbnost dobrega strokovnjaka - varno opravljanje dela - delo s povečano nevarnostjo - delo na višini - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca
Sodišče druge stopnje ne soglaša s pritožbo, da je predmetno delo, delo s povečano nevarnostjo, ker je tožnik delal na višini, pripet je bil z varnostnim pasom, in je delal na kovinskem elementu z izrazito ostrino prirobnice.
Glede verodostojnosti A. A., ki je bil predlagan za pričo, tudi višje sodišče ne vidi razloga, da se tožeča stranka ne bi smela izjaviti v tretji vlogi, pri čemer je taka izjava namenjena le presoji morebitne verodostojnosti priče, če bi bila ta zaslišana.
Tožeča stranka ima tudi prav, ko navaja, da sme tudi v kasnejših vlogah podati svoja pravna naziranja.
Stališče, da bi strinjanje s pogodbo že v času njene sklenitve lahko podal le zakoniti zastopnik tožene stranke, je novo, poleg tega pa je strinjanje s pogodbo podala pravnica tožene stranke, ki je v postopku sklepanja pogodbe očitno sodelovala kot predstavnica tožene stranke, ne pa kot neka nepooblaščena oseba. Tudi na podlagi 612. člena OZ pridobitelj stvari, dane v zakup, prevzame obveznosti zakupodajalca do zakupnika, kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Sprememba prostorov, danih v najem, pa je bila predmet najemne pogodbe.
Pomanjkanje sredstev samo po sebi, od dejstvu, da Pogodba ni bila spremenjena ali odpovedana, ne more biti ekskulpacijski razlog za nespoštovanje pogodbe ali njeno neizpolnitev.
Višje sodišče zaključuje, da je tožena stranka (in prej že njena univerzalna pravna prednica v zvezi z najemno pogodbo) kršila Pogodbo, saj zgolj s pridobitvijo popisa potrebnih aktivnosti in stroškovnika za izvedbo investicije ni mogla izkazati, da bi si resno in s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika prizadevala za izpolnitev svoje obveznosti.
Do kršitev obveznosti tožene stranke je prišlo v času do 1. 9. 2016, ko je bila lastnica nepremičnine in je še ni prodala stranskemu intervenientu, pri tem pa je vedela za namen vpisa dodatnega oddelka od tedaj dalje. Že takrat bi torej morala pričakovati izgubljeni dobiček, ki je nastal tožeči stranki v nadaljnjih treh šolskih letih, torej od 1. 9. 2016 do 31. 8. 2019, torej ne glede na to, ali je nepremičnino odtujila v vmesnem času.
Četudi se je tožnica zavedala problema vnašanja domačih pripravkov v savna park, bi bilo nesmiselno, da bi ob že tako previdni hoji pazila še na morebitne nevidne mastne madeže. Takšno početje presega skrbnost povprečnega razumnega odraslega človeka. Zato ni podlage za zaključek o deljeni odgovornosti, pač pa je bila poškodba tožnice v celoti posledica opustitve dolžne skrbnosti tožene stranke.
ZPlaSSIED člen 132, 132/2, 136, 136/1, 136/4, 136/4-2. OZ člen 6, 6/2.
poslovna odškodninska obveznost - zloraba osebnih podatkov - odgovornost banke za vlogo, izplačano tretji osebi - ravnanje pri izpolnjevanju obveznosti iz poklicne dejavnosti - kršitev načela skrbnosti dobrega strokovnjaka - poslovno tveganje banke - opustitev dolžne profesionalne skrbnosti - huda malomarnost oškodovanca - teorija adekvatne vzročnosti
Ker je toženka izpolnjevala obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti, je sodišče prve stopnje pri presoji njenih ravnanj pravilno upoštevalo strožje merilo dobrega strokovnjaka. Pri presoji odgovornosti profesionalnih oseb je element predvidljivosti treba raztegniti na vsa tveganja, ki izvirajo iz njihove sfere poslovanja. Kraja identitete za banko ni izjemna oziroma nepričakovana oblika bančne prevare. Banka mora pri svojem poslovanju računati na možnost tovrstnih zlorab (tovrstne zlorabe sodijo v krog njenih poslovnih tveganj).
Upoštevajoč konkretne okoliščine primera in zavedajoč se možnosti zlorabe identitete, bi se morala toženka, po tem, ko je potrdila pristnost osebnega dokumenta, še dodatno prepričati o identiteti nalogodajalca. Izbira učinkovitega varnostnega mehanizma/postopka pri preverjanju istovetnosti nalogodajalca je sodila v njeno odgovornostno sfero. Kot profesionalka je bila toženka dolžna predvideti negativne posledice svojega ravnanja - opustitve dodatnih poizvedb v smeri preverjanja istovetnosti uporabnika njenih plačilnih storitev (ni mogoče ugotoviti, da škoda zanjo ni bila predvidljiva).
Namen določb ZPlaSSIED je, da se odgovornost za izvršitev neodobrene plačilne transakcije le izjemoma (iz taksativno določenih razlogov) prevali na uporabnika plačilnih storitev. Ker zloraba ukradenih/izgubljenih osebnih dokumentov sodi v krog poslovnih tveganj banke, bi bila razlaga navedenih zakonskih določb v smeri, da je banka razbremenjena odgovornosti tudi v primeru, ko uporabnik malomarno ravna z osebnim dokumentom ali drugimi osebnimi podatki (ne le, ko tako ravna s plačilnim instrumentom oziroma njegovimi osebnimi varnostnimi elementi), nekonsistentna.
Opustitev skrbnega ravnanja s potnim listom (in bančnimi izpiski) praviloma ne more pripeljati do oškodovanja iz naslova neodobrene plačilne transakcije (teorija adekvatne vzročnosti). Oziroma kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje: B. B., ki je s toženko že več let na utečen način posloval, ni mogel pričakovati, da lahko v primeru odtujitve potnega lista pride do odtujitve sredstev z njegovega bančnega računa (škoda zanj ni bila predvidljiva).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00063159
SPZ člen 215, 215/1. OZ člen 352, 352/3. ZNP člen 146. ZPP člen 355, 355/1.
pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti - stvarna služnost hoje in vožnje - razmerje inter partes - pravno priznana premoženjska škoda - stroški postopka - stroški pravnega zastopanja - poslovna odškodninska odgovornost - zastaranje poslovne odškodninske terjatve - določljivost obsega škode - začetek teka zastaralnega roka pri odškodninski terjatvi - začetek teka subjektivnega zastaralnega roka - sukcesivno nastajajoča bodoča škoda - razlogi za razveljavitev sodbe - kasatorično pooblastilo
Skladno z zakonom in s sodno prakso poslovna odškodninska terjatev zastara v roku 5 let, začne pa teči prvi dan po dnevu, ko je imel oškodovanec pravico terjati njeno izpolnitev, to je po kršitvi pogodbene obveznosti, vendar ne prej, kot je imel možnost izvedeti za škodo. Pritožbeno sodišče sledi razlogom sodišča prve stopnje, da sta tožnika najpozneje s pravnomočnostjo sodbe vedela, da jima lastniki sosednjega zemljišča ne bodo dali služnosti prostega dostopa. Tožnikoma je bila takrat kršitev pogodbene obveznosti znana. Prav tako so pravilni zaključki sodišča, da so bili tožnikoma s pravnomočnostjo sodbe zagotovo znani vsi stroški zastopanja, ki so jima nastali v postopku.
Za začetek teka zastaralnega roka se ne zahteva vedenje o točni višini in obsegu škode, temveč zadošča vedenje o okoliščinah, ki omogočajo, da je škoda določljiva. Tožnika sta 8. 12. 2009 vložila predlog za dovolitev nujne poti in predlog za izdajo začasne odredbe, ki se je vodil pod opr. št. N 34/2009, ter sta glede na določbo 146. člena ZNP (sedaj 179. člena ZNP-1), po katerem stroške v postopku za določitev nujne poti krije predlagatelj, nedvomno vedela za okoliščine, na podlagi katerih bi lahko določila škodo iz naslova zastopanja v nepravdnem in izvršilnem postopku. Tožnika bi lahko škodo pravočasno ocenila, saj je bila glede na zgornje razloge predvidljiva in pričakovana.
Pritožbi pa je pritrditi, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da gre v primeru stroškov zastopanja nastalih v nadaljevanju nepravdnega in izvršilnih postopkov po 18. 10. 2014 za sukcesivno nastajajočo škodo. Pritožbeno sodišče meni, da pri opisanih stroških ne moremo govoriti o ponavljajočih se istovrstnih škodah, saj tožnika nista mogla predvideti ali bosta z nepravdnim postopkom opr. št. N 34/2009 uspela ali ne oziroma povedano drugače, nista mogla predvideti, da bo zadeva na višjem sodišču razveljavljena, vrnjena v ponovno odločanje pod opr. št. N 7/2018.