CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00062005
ZPP člen 214, 308, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. OZ člen 82, 82/1, 82/1, 133, 133/3, 164, 169.
učinek sodne poravnave - učinek pravnomočne sodbe - ista zadeva (stvar) - identiteta spora - predmet sodne poravnave - vsebina sodne poravnave - izbira načina povrnitve škode - vzpostavitev prejšnjega stanja - denarno nadomestilo - povzročitev škode - povrnitev premoženjske škode - gradnja družinske hiše - splošna koristna dejavnost - neprerekana dejstva - prerekana dejstva - zmotna uporaba materialnega prava po ZPP - ugovor neobstoja vzročne zveze - sodba nima razlogov - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razlaga pogodb - uporaba in razlaga pogodbenih določil - (ne)jasno pogodbeno določilo - odmera denarne odškodnine - amortizacija - sanacija ceste - vrednost del
ZPP v 308. členu določa, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda pravda o predmetu, o katerem je bila prej sklenjena sodna poravnava. Če ugotovi, da teče pravda o predmetu, o katerem je že sklenjena sodna poravnava, zavrže tožbo. Učinek sodne poravnave (res transacta) je enak učinku pravnomočne sodbe (res iudicata). Vprašanje, ali gre za „isto stvar“, se tudi v razmerju do sodne poravnave rešuje po istih pogojih identitete zahtevka kot pri razmerju do pravnomočne sodbe. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je podana objektivna in subjektivna identiteta spora.
Pritožbeni očitek, da je tožnik zaradi sklenjene sodne poravnave omejen pri izbiri zahtevka, ker mu sodna poravnava omogoča zgolj zahtevati vzpostavitev v prejšnje stanje, zaradi česar je po mnenju pritožbe sodišče napačno uporabilo določilo 164. člena OZ, ni utemeljen, saj ima tožnik v skladu s to določbo pravico izbire med možnima načinoma povrnitve premoženjske škode (vzpostavitev v prejšnje stanje ali denarni zahtevek), objektivna identiteta med zahtevkom iz sodne poravnave in obravnavanim sporom pa ni podana. Le če okoliščine primera opravičujejo vzpostavitev v prejšnje stanje, oškodovanec ne more zahtevati plačila denarne odškodnine.
Ker sodba sodišča prve stopnje glede ugovora toženca o prekinitvi vzročne zveze med škodo na ograji in toženčevim ravnanjem nima razlogov, saj je sodišče zmotno štelo, da toženec ni prerekal obstoja vzročne zveze, se je v tem delu ne da preizkusiti.
Iz navedb pravdnih strank v postopku izhaja, da določilo 3. točke sodne poravnave razumeta vsaka drugače, sodišče pa v razlogih ni obrazložilo, ali so določila sodne poravnave jasna (prvi odstavek 82. člena OZ) ali pa je treba zaradi nejasnosti določila ugotavljati, kakšen je bil namen pogodbenikov (drugi odstavek 82. člena OZ), o čemer sta izpovedala toženec in priča - tožnikov oče.
Vse navedbe glede amortizacije in obogatitve so neutemeljene, saj ni dvoma, da je izvedenec v mnenju navedel dela, ki so potrebna za sanacijo ceste, zato so pritožbene navedbe, da bo tožnik obogaten za vrednost nove ceste, neutemeljene. OZ v 169. členu določa, da se pri odmeri odškodnine oškodovancu prisodi odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bilo škodljivega dejanja. Sodni izvedenec je na ustnem zaslišanju izrecno in jasno potrdil, da znesek, ki ga je izračunal v mnenju 6.300,00 EUR, predstavlja znesek, ki je potreben, da bi bilo s tem zneskom vzpostavljeno prejšnje stanje,
sprememba tožbe - poškodba pri delu - varstvo pri delu - protipravno ravnanje - vzročna zveza - teorija o adekvatni vzročnosti - nastanek škodnega dogodka - dopustnost spremembe tožbe
Drži pritožbeno zavzemanje, da sklep o dopustitvi spremembe tožbe ni sklep procesnega vodstva in da je sodišče, ko ga izda, nanj vezano ter ga ne more več spremeniti. Sodišče prve stopnje je torej izpodbijanim sklepom nedopustno poseglo v predhodni sklep, ki ga je sprejelo na naroku.
Neustrezna čelada nima adekvatne (predvidljive) vzročne zveze z nastankom škodnega dogodka, ampak ima lahko le vzročno zvezo med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode (op. tudi sodišče prve stopnje omenja takšno vzročno zvezo). Ker je prvi sklop vzročne zveze (med nedopustnim ravnanjem in nastankom škodnega dogodka) neadekvaten, je po teoriji o adekvatni vzročnosti odškodninska odgovornost ″povzročitelja‶ izključena, in sicer v celoti.
V točki 29. obrazložitve izpodbijane sodbe povzetih kršitev predpisov iz varstva pri delu preprosto ni mogoče vzročno povezati z nastankom škodnega dogodka, zato je utemeljeno pritožbeno zavzemanje prve toženke, da ni odgovorna za nastalo nesrečo.
OZ člen 131, 131/1, 179, 182. URS člen 34, 35. ZPP člen 7, 7/1, 8, 14, 155, 155/1, 212, 214, 214/2, 236a, 236a/1, 236a/6, 254, 254/2, 286, 286/1, 286/3. Odvetniška tarifa (2015) člen 11, 11/3.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - pravica do zasebnosti - telesne poškodbe - obseg škode - pravična denarna odškodnina - načelo objektivne pogojenosti - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - denarna odškodnina zaradi okrnitve osebnostne pravice - tek zakonskih zamudnih obresti - vezanost civilnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo - vezanost sodišča na procesno gradivo strank - trditveno in dokazno breme - prekluzija navajanja novih dejstev - pisna izjava priče - dokazna ocena - izvedensko mnenje - dopolnitev izvedenskega mnenja - nova dejstva in dokazi - soprispevek oškodovanca - neprerekana dejstva - potrebni stroški - materialni stroški
Tožnica s predmetno tožbo od toženca kot nekdanjega zunajzakonskega partnerja terja plačilo nepremoženjske škode iz naslova njej dne 28. 1. 2018 povzročenih telesnih poškodb ter iz naslova posega v tožničino pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen URS) ter zasebnosti (35. člen URS) tega dne ter tudi kasneje.
padec na javni površini - dotrajane stopnice - zavrnitev zahtevka - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo
Rob stopnice, ki od preostale površine izstopa za 2 cm in se le rahlo maje (za 1-2 mm), po oceni pritožbenega sodišča predstavlja površino, ki po višinski razliki bistveno ne odstopa od preostale (ravne) pohodne površine, in ki bi jo normalno pazljiv pešec lahko opazil in prehodil brez težav, zlasti z ozirom na to, da je do padca prišlo na ravnini, še preden se je tožnik začel spuščati po stopnicah. Zato zavarovanec toženke s tem, ko te 2 cm globoke neravnine ni izravnal, ni opustil dolžnega ravnanja (ni ravnal protipravno).
vmesna sodba - temelj odškodninske odgovornosti - plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo - padec na mokrih in spolzkih tleh - padec v trgovini - nesrečno naključje - zavrnitev tožbenega zahtevka - povrnitev stroškov postopka - stroški potrebni za pravdo - potni stroški pooblaščenca - območna enota zavarovalnice - organiziranost v območne enote - navezne okoliščine
Tožena stranka ima prav, da je od njenega zavarovanca neživljenjsko pričakovati, da so tla v trgovini ves čas suha in nepolita. Prestrogo bi bilo od njenega zavarovanca zahtevati, da bi moral kupce v vsakem trenutku in na vsakem koraku (z namestitvijo posebnih znakov ali preko zaposlenih) opozarjati, da so tla v trgovini lahko mokra ali umazana in zato bolj nevarna. Še posebej to velja za dele med prodajnimi policami, kjer madeži, mokrota in podobno niso nekaj povsem nepričakovanega. Drugačna presoja bi pomenila izenačenje krivdne z objektivno odgovornostjo. Povedano drugače: med vsakim politjem in čiščenjem je nujno neka časovna enota, v kateri se lahko zgodi nesrečni slučaj. Tako niti skrajna skrbnost ne bi v celoti odpravila možnost nesreč, kakršna je obravnavana.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00061901
ZPP člen 286b, 286b/1. ZD člen 210.
odškodnina - sklep o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka - postopek z mednarodnim elementom - sprememba tožbenega zahtevka - soglasje tožene stranke k spremembi tožbe - branje zapisnikov o zaslišanju prič - omejitev odgovornosti dediča
Ker tretja toženka do sedaj dedne izjave pred zapuščinskim sodiščem v Cazinu še ni podala, jo je sodišče prve stopnje pravilno štelo za dedinjo. Po 172. členu Zakona o dedovanju v Federaciji BiH, ki določa, da dediči za zapustnikove dolgove odgovarjajo do višine vrednosti zapuščine, pa je sodišče prve stopnje odgovornost dedinje za dolgove pokojnega očeta v izreku sodbe pravilno omejilo s pristavkom, da je obveznost tretje toženke omejena le do višine vrednosti podedovanega premoženja, ki ga bo podedovala po pokojnem A. A., kar dopušča tudi možnost, da se bo dedovanju odpovedala. Ker tudi obseg dediščine za dedinjo še ni znan oziroma določen, bo tretja toženka ugovor o omejitvi odgovornosti za dolgove lahko podala tudi še v morebitnem izvršilnem postopku.
sprožilni element - zamuda - zapadlost - trditveno breme - višina denarne odškodnine - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - tuja nega in pomoč - škodni dogodek kot sprožilni dejavnik - bodoče duševne bolečine - zmanjšanje življenjske aktivnosti - duševne bolečine zaradi skaženosti - objektivna pogojenost višine odškodnine - pretrpljene telesne bolečine
Glede na pritožbeno grajo, ki s trditvami o prenizki odškodnini po posameznih postavkah trdi, da prisojena odškodnina odstopa od primerljivih primerov v sodni praksi, pa v zvezi s presojo pravične denarne odškodnine kljub temu izpostavlja tudi pomembnost vidika primerjave odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode oškodovancu, kar je nujen pogoj za poenoteno obravnavanje škod z različnim obsegom in za s tem povezano določanje odškodnin v višini, ki ohranjajo ustrezna razmerja.
Obravnavani škodni dogodek je šteti kot sprožilni dejavnik za nastanek vseh tožničinih težav z levo roko (mravljinčenje). Ker pri tožnici pred škodnim dogodkom niso bile prisotne težave v zvezi s sindromom levega zapestnega prehoda, obravnavani škodni dogodek predstavlja sprožilni mehanizem za manifestacijo težav v obliki mravljinčenja.
Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbeno navedbo, da za ugotovitev obveznosti ni potrebno zaključeno zdravljenje, ampak mora biti oškodovančevo zdravstveno stanje toliko stabilizirano, da dopušča opredelitev škode. Vendar je tožeča stranka trditve, da je bilo njeno zdravstveno stanje stabilizirano pred datumom vložitve tožbe, po danih ugovorih tožene stranke, podala le s posplošeno navedbo, ne da bi jo v odgovor na trditve tožene stranke kakorkoli trditveno in dokazno podprla, kot bi to morala, upoštevaje čl. 212 ZPP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00062351
URS člen 26. OZ člen 131. KZ-1 člen 37, 257, 257/1. ZKP člen 35, 35/1, 42, 277, 277/1, 437, 437/1.
odškodninska odgovornost države - neobstoj protipravnega ravnanja - kvalificirana stopnja napačnosti - odgovornost države za ravnanje državnega tožilstva - odgovornost države za ravnanje sodnika - začetek kazenskega postopka - umik obtožnega predloga - vsebina obtožnega predloga - opis kaznivega dejanja - zloraba uradnega položaja - zavrnitev obtožbe - naklepno kaznivo dejanje - napeljevanje h kaznivemu dejanju - predlog za izločitev sodnika - prednostna zadeva - pogoji za prenos pristojnosti
Vsaka intervencija državnih organov, ki je usmerjena proti posamezniku, je zanj neprijetna in poseže v njegovo z Ustavo in zakonom varovane pravice. A zato še ni protipravna v pomenu 26. člena Ustave. Takšna postane le, če prekorači mejo dopustnega, kar pa je opredeljeno s pravnim standardom kvalificirane napačnosti.
Tožilka je ocenila, da je dejansko stanje dopuščalo pričetek kazenskega pregona, da pa so zbrani dokazi tekom kazenskega postopka pripeljali to sklepa, da niso izkazani vsi elementi kaznivega dejanja in je obtožni predlog umaknila.
Škoda, ki je tožniku nastala zaradi neizrabe letnega dopusta, ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Samostojno naknadno ravnanje zavarovanca tožene stranke (neizpolnitev obveznosti zagotovitve izrabe dopusta) je ptretrgalo vzročno zvezo s škodnim dogodkom.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00064592
ZPP člen 254, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8.. OZ člen 149, 150.
odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - krivdna odgovornost - protipravnost - vzročna zveza - poklicna bolezen - okvara sluha - zaključeno zdravljenje - mejni prag zadostne verjetnosti - zastaranje - pritožbena obravnava
Četudi je sodišče ugotovilo, da se toženec ukvarja z nevarno dejavnostjo, to še ne pomeni, da je zaradi tega podana njegova (avtomatična) objektivna odškodninska odgovornost. Po 150. členu OZ za škodo od nevarne dejavnosti odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, pri čemer se v skladu s 149. členom OZ za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Določena je torej (izpodbojna) zakonita domneva, da je bila nevarna dejavnost vzrok za nastalo škodo, vendar je tudi v tem primeru tožnik dolžan zatrjevati in dokazati dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze (domnevno bazo).
prenehanje delovnega razmerja - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - začasno povečan obseg dela - odškodninska odgovornost - protipravnost ravnanja - premoženjska škoda - izguba na zaslužku - primarni in podredni tožbeni zahtevek
Neutemeljena je pritožbena navedba, da iz izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi razlog za zaposlitev tožnice za določen čas predstavljalo nadomeščanje ostalih zaposlenih. Ker je obseg sodne presoje omejen le na obstoj razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je opredeljen v pogodbi o zaposlitvi, delodajalec v sodnem postopku ne more zatrjevati in dokazovati, da je bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas dejansko nek drug.
OZ člen 131, 149., 150., 171.. ZVZD-1 člen 5, 6, 10, 11, 12.. ZDR-1 člen 179.
povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - poškodba pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - poškodba pri sestopu z delovnega stroja - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - varstvo in zdravje pri delu - opustitev ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev
Pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti v konkretnem primeru je zato treba primarno izhajati iz dejstva, da je zagotavljanje varstva pri delu v skladu ZVZD-1 zakonska obveznost delodajalca in pravica delavca (10. in 11. člen ZVZD-1). Šele v primeru, da delodajalcu iz tega naslova ni mogoče očitati nobene kršitve, je tako mogoče izključno odgovornost za nastalo škodo očitati delavcu, ki dela ni opravljal s takšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje oziroma življenje in zdravje drugih oseb (12. člen ZVZD-1).
ZDRS člen 40. ZOR člen 200. OZ člen 179. ZPP člen 8.
nezakonit izbris iz registra prebivalstva Republike Slovenije - vloga za pridobitev državljanstva RS - denarna odškodnina za gmotno škodo - denarna odškodnina za negmotno škodo - duševne bolečine - strah - pravična denarna odškodnina - ocena višine izgubljenega dobička - previsoka denarna odškodnina - načelo individualizacija višine odškodnine - dejansko prebivališče - kršitev človekovih pravic - prosta dokazna presoja
Dejstva, da je tožnik nekaj mesecev pred prej navedenim datumom sam odjavil svoje stalno prebivališče, sodišče prve stopnje ni spregledalo, kot poskuša prikazati pritožba, saj je v sodbi izrecno ugotovilo, da je tako ravnal iz poslovnih razlogov, ker si je iskal delo v Srbiji. Tudi očitek tožniku, da ni izkoristil pravnih sredstev v postopku za pridobitev državljanstva, ni utemeljen; jasno je namreč, da z morebitno pritožbo že zaradi neizpolnjevanja formalnega pogoja glede prijavljenega stalnega prebivališča ne bi uspel. Toženka je z izbrisom tožnika iz registra stalnega prebivalstva brez dvoma ravnala protipravno, ker je kršila tožnikove človekove pravice. Toženka se svoje krivde ne more razbremeniti, niti delno. Predmet dokazovanja v pravdi sta tako le še škoda ter vzročna zveza med škodo in izbrisom.
Toženka pa v celoti utemeljeno nasprotuje prisojeni odškodnini za premoženjsko škodo. Ta namreč ni avtomatična niti domnevana posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Poleg tega pavšalna denarna odškodnina krije tudi premoženjsko škodo, ki jo je povzročil izbris. Tožnik bi moral svojo premoženjsko škodo konkretizirano zatrjevati in dokazati. Možnost, da sodišče odloči po prostem preudarku, namreč ne razbremenjuje stranke dolžnosti, da navede vsa dejstva in predlaga vse dokaze, na katere opira svoje zahtevke. Ker je obstoj škode (vključno z njeno višino) eden od konstitutivnih elementov odškodninske obveznosti, je bilo dokazno breme na tožniku. Izgubljeni dohodek predstavlja razliko med tistimi prihodki, ki bi jih tožnik ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in o katerih sklepamo na podlagi podatkov iz preteklosti (torej iz tega, koliko je zaslužil pred izbrisom), ter tistimi prihodki, ki jih je kljub škodnemu dogodku na kakršenkoli način pridobil, tudi z delom na črno. Teh odločilnih dejstev tožnik med pravdo ni razkril. Tožnik s tem dokaznemu bremenu ni zadostil.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odmera odškodnine - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi strahu - pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - prepir - udarec - žaljivost izjave - zamudna sodba - omejeni pritožbeni razlogi v pritožbi zoper zamudno sodbo - nedopustno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje - sklepčnost tožbe - sklepčnost odškodninske tožbe - domneva o priznanju dejstev - odškodnina zaradi kršitev osebnostnih pravic - skupna odškodnina - pravni standard pravične odškodnine
Sodišče pred izdajo zamudne sodbe presoja procesne in materialnopravne pogoje za izdajo zamudne sodbe, pri čemer glede sklepčnosti tožbe preizkusi, ali izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Sodišče prve stopnje je obstoj navedenih pogojev za izdajo zamudne sodbe presojalo in ugotovilo, da so ti izpolnjeni. Zamudna sodba temelji na sistemu pozitivne litiskontestacije, kar pomeni, da mora sodišče šteti, da tožena stranka priznava vse dejanske navedbe tožeče stranke, ki jih je ta podala v tožbi. Tožena stranka pa po izdaji zamudne sodbe ugotovljenim dejstvom ne more ugovarjati, saj zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
Sodišče je odmerilo pravično denarno odškodnino za nastalo nepremoženjsko škodo.
Pritožbeno sodišče na podlagi podane „obrazložitve“ nikakor ne more ugotoviti, kaj je prvostopenjsko sodišče sploh odločilo (o katerem delu zahtevka, o kateri vrsti škode) in zakaj. Videti je, da je sodišče prve stopnje ponovno odločalo tudi o že razsojeni stvari, vendar se tudi tega ne da preizkusiti, ker zavrnitveni del izreka sodbe (tč. II.) ni specificiran, niti ni obrazložen.
ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENO VARSTVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00061873
ZZVZZ člen 87, 87/1.
odškodninski zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) - odgovornost delavca - nadzor nad delavcem - odgovornost delodajalca za nesrečo pri delu - povrnitev škode - ugotovitve izvedenca - zmotna uporaba materialnega prava
Dejstvo, da je do delovne nesreče prišlo in da je odgovornost za nastalo nesrečo v celoti na delavcu samem, pa samo po sebi ne more utemeljevati zaključka, da je očitno, da je tožena stranka kot delodajalec izvajala pomanjkljiv nadzor nad delavcem, zaradi česar je prišlo do sporne opustitve podmazovanja dvižnega mehanizma cisterne. Dokazni postopek v obravnavani zadevi je prepričljivo izkazal, da je bil delavec tožene stranke jasno in konkretno seznanjen s svojimi obveznostmi in se jih je tudi jasno zavedal ter da je tudi tožena stranka izvajala nadzor nad njim; izvedenec je poudaril, da je tožena stranka nadzor izvajala, da pa noben nadzor ne more biti 100 %. Če je do škodnega dogodka kljub nadzoru tožene stranke prišlo, to ne more utemeljevati zaključka, da je bil očitno nadzor nad delavcem pomanjkljiv, pri čemer je treba poudariti, da dejavnik, glede katerega naj bi tožena stranka izvajala pomanjkljiv nadzor, niti ni bil bistven razlog za nastanek škodnega dogodka. Odgovornosti ni mogoče razširjati na vsakršno hipotetično možnost predvidevanja nastanka škode.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00061961
ZPP člen 205, 206, 206/2, 206/4. OZ člen 131. URS člen 26.
podrejene obveznice - odškodninska odgovornost bank - prekinitev pravdnega postopka - predhodno vprašanje - svetovalno mnenje Vrhovnega sodišča - razlogi za prekinitev postopka - razlaga določbe - odločba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - odločba Ustavnega sodišča
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je sprejelo ekstenzivno in namensko (teleološko) razlago 206. člena ZPP. Določbe o prekinitvi postopka niso same sebi namen, temveč je ta zastoj v postopku upravičen (in potreben) tedaj, ko je treba zavarovati pravice strank, pomen teh pravic pa pretehta nad pravico do sojenja v razumnem roku. Določbe o prekinitvi postopka varujejo pravice strank bodisi v primerih, ko stranka zaradi objektivnih okoliščin ne more učinkovito uveljavljati svojih pravic (obligatorne prekinitve; 205. člen in prvi odstavek 206. člena ZPP), bodisi v primerih, ko je to smotrno oziroma potrebno zaradi pravne varnosti (fakultativna razloga za prekinitev iz drugega in četrtega odstavka 206. člena ZPP). Glede na nadpovprečno pomembnost zadev v zvezi s podrejenimi obveznicami, ki jo je zaznalo in (v procesnem smislu) upoštevalo tudi USRS, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je v tem primeru utemeljena prekinitev postopka s smiselno uporabo 206. člena ZPP do odločitve revizijskega sodišča o spornem vprašanju.
subjektivna odškodninska odgovornost - padec na mokrih in spolzkih tleh
Zavarovancu tožene stranke je bilo znano, da sta se otroka pred tožničinim prihodom igrala zunaj, kjer je bil sneg in da sta se nato slekla v notranjosti v predsodi, zato bi – kot je v celoti pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje – glede na te okoliščine moral vedeti, da sta otroka mokroto z oblačil in obutve prinesla na tla ter mokroto pobrisati ali nanjo tožnico vsaj zaradi nevarnosti večje drsnosti opozoriti. Kakor je še pravilno navedeno v izpodbijani sodbi, to res ne pomeni, da bi se morala tla ves čas brisati, se pa mora v takšnem primeru mokroto s tal odstraniti, saj je vsakomur znano, da mokra in gladka tla zaradi večje drsnosti povečajo tveganje za padec.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00067853
OZ člen 169, 179, 352, 352/1. ZPP člen 184, 184/1.
povrnitev nepremoženjske škode - skaženost kot pravni standard - brazgotine - estetska motnja - povrnitev premoženjske škode - škoda zaradi izgubljenega zaslužka - sukcesivno nastajajoča škoda - vedenje o obsegu škode - prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas - zaključek zdravljenja - zastaranje odškodninske terjatve - začetek teka zastaralnega roka - pretrganje zastaranja - obseg povrnitve premoženjske škode - načelo popolne odškodnine - osnova za izračun prikrajšanja - bruto ali neto znesek - sprememba tožbe - dopustitev spremembe tožbe - prekoračitev tožbenega zahtevka - akontacija dohodnine - plačilo akontacije - plačilo socialnih prispevkov - aktivna legitimacija - sklepčnost tožbe
Pritožnica pravilno izpostavlja, da je škoda zaradi izgubljenega zaslužka sukcesivno nastajajoča škoda, torej škoda, ki nastaja postopno, daljše časovno obdobje. Ta škoda je lahko v posameznih izplačilnih obdobjih različna, nastane ali sploh ne. Ni nujno, da je ob posameznem izplačilu jasno, kolikšna škoda je nastala, ali še bo nastala, se bo povečevala, koliko časa bo nastajala. Za tak primer gre v obravnavanem primeru, ko je tožnica določena obdobja delala s skrajšanim delovnim časom, poskusila delati s polnim delovnim časom; v času zdravljenja je z delodajalcem sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Šteti je zato treba, da se je tožnica s škodo seznanila oz. imela možnost, da se z njo seznani, šele ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi (dne 5. 9. 2018), ki časovno sovpada z zaključkom zdravljenja. Tedaj je vedela, da bo prenehala dobivati nadomestilo plače, in je imela realno možnost oceniti obseg izgube na zaslužku. V obravnavanem primeru je torej škodo zaradi izgube na zaslužku, nastalo do zaključka zdravljenja, kljub mesečnemu izplačevanju plače, treba obravnavati enotno. Iz zgoraj navedenih razlogov ni mogoče pritrditi pritožnici, da so bile okoliščine, na osnovi katerih bi tožnica prvi znesek prikrajšanja lahko izračunala, znane že pri mesečnem izplačilu dohodka za junij 2016 in da bi ob ustrezni skrbnosti lahko mesečno izračunavala svoje prikrajšanje. V okoliščinah konkretnega primera uporaba pravila, ki od oškodovanca zahteva, da tožbo vloži v treh letih od prvega prikrajšanja, ne bi bila skladna z ustavnopravnimi izhodišči instituta zastaranja. Ker je od zaključka zdravljenja (septembra 2018) do vložitve tožbe (17. 10. 2019) preteklo manj kot tri leta, terjatev za to obliko premoženjske škode ni zastarana.
Sodišče prve stopnje je pri izračunu višine izgube na zaslužku pravilno izhajalo iz bruto zneskov plače in nadomestila plače. Le takó ugotovljena odškodnina zagotavlja takšen premoženjski položaj oškodovanke, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dejanja (načelo popolne odškodnine; 169. člen OZ).
Očitek, da je bilo tožnici na račun izgubljenega zaslužka prisojeno več, kot je uveljavljala, ni utemeljen. Materialno pravo, ki je podlaga za izračun, mora sodišče poznati in ni v domeni tožeče stranke, da ga dokazuje ali nanj opozarja. Zato je pomemben v zahtevku uveljavljan znesek odškodnine za tovrstno škodo (6.406,31 EUR), na način izračunavanja škode, ki ga je tožeča stranka uporabila, pa sodišče ni vezano.
Odškodnina zaradi skaženosti je objektivno pogojena glede na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine; priznava se v različnih primerih spremenjene zunanjosti; ne le takrat, ko spremenjena zunanjost vzbuja gnus. V sodni praksi se priznava tudi v primerih sprememb zunanjosti, kakršna je izkazana.