ZPP člen 116, 116/1. ZVO-1 člen 149. Uredba o oskrbi s pitno vodo (2012) člen 2, 2/1, 2/1-15.
zavrženje predloga za vrnitev v prejšnje stanje - rok za dopolnitev tožbenih navedb - zamuda roka - predlog za podaljšanje roka - zahteva za izločitev sodnika - odškodnina za premoženjsko škodo - aktivna stvarna legitimacija - sodba presenečenja - oskrba s pitno vodo - pomanjkljivost upnikove trditvene podlage
Upoštevaje v točki 21 te obrazložitve izpostavljeno tožbeno trditveno podlago in dejanske ugotovitve ter zaključke sodišča prve stopnje, se kot pravilna izkaže presoja v točki 32 obrazložitve izpodbijane odločbe, da tožeča stranka ni podala ustreznih navedb, iz katerih bi (ob podreditvi pod materialno pravo) bilo mogoče zaključiti, da je z domnevnim poškodovanjem oziroma uničenjem vodovoda za napajanje Občine Z. in vodovodnega priključka do bližnje farme F. ter bližnjih hiš, škoda nastala prav tožeči stranki, ne pa morebiti kateremu drugemu subjektu, oziroma ni podala trditev o dejstvih, iz katerih bi sledil zaključek, da je bilo s poškodovanjem oziroma uničenjem vodovoda in vodovodnega priključka poseženo prav v premoženjsko sfero tožeče stranke. Tožeča stranka po pravilni razlagi izpodbijane odločbe ni navedla ne dejstev ne pravnih podlag, ki jih sodišče ne pozna po uradni dolžnosti (npr. pravnih poslov), iz katerih bi sledilo, da je prav ona dolžna zagotavljati pitno vodo Občini Z. oziroma občanom Občine Z. in bližnji farmi F. ter bližnjim hišam, zaradi česar je oziroma bodo stroški popravila oziroma ponovne vzpostavitve vodovoda in priključka, ki predstavljajo navadno škodo, bremenili prav njo. Sodišče prve stopnje se v tem kontekstu pravilno sklicuje na načelo popolne odškodnine, v skladu s katerim se oškodovancu prisodi odškodnina v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja. Za sklepčnost tožbe je torej bistveno, da tožeča stranka opiše dejansko stanje poškodovane oziroma uničene stvari ter njeno vrednost pred škodnim dogodkom in dejansko stanje poškodovane oziroma uničene stvari in njeno vrednost po škodnem dogodku ter ob zaključku glavne obravnave. V primeru, če je stvar samo poškodovana, mora zatrjevati tudi aktivnosti v smeri sanacije poškodb oziroma stroškov za njeno sanacijo, pri čemer jih mora količinsko opisati. Še toliko bolj to velja v primeru, ko nasprotna strank posebej izpostavi, da zaradi pomanjkljive trditvene podlage ne more pripraviti obrazloženega ugovora oziroma učinkovite obrambe. Šele, ko tožeča stranka takšne trditve poda, lahko sodišče pravno pomembna dejstva ugotavlja v dokaznem postopku (tudi z imenovanjem sodnega izvedenca). Tega tožeča stranka ni storila. Navedla je le, kolikšen naj bi bil okvirni strošek sanacije, kaj pa ta strošek zajema, kakšna dela in kolikšni naj bi bili stroški teh del, pa ni pojasnila, pa čeprav se je v vlogi z dne 29. 10. 2018 sklicevala na dejstvo, da je bil za celoten poseg vzpostavitve prejšnjega stanja izdelan popis del in materiala. V tem kontekstu je treba poudariti, da ne more biti izvedenec tisti, ki bo ugotavljal, katera dela so ali bodo potrebna za sanacijo, ampak mora to dolžnost v prvi vrsti, v okviru trtditvenega bremena, da sploh lahko oblikuje višino zahtevka, izpolniti stranka. Tožeča stranka je v tožbi navedla le, da so stroški sanacije vodovodnega omrežja na F. ocenjeni na 142.267,32 EUR, teh svojih navedb pa kasneje (niti z vlogo z dne 29. 10. 2018, na katero se sklicuje v pritožbi) ni ustrezno dopolnila, pa čeprav se je v tej vlogi, kot je že bilo omenjeno, sklicevala na izdelan popis del in materiala. Glede na navedeno ne drži pritožbena trditev, da je tožeča stranka v vlogi z dne 29. 10. 2018 natančno popisala škodo, ki ji je nastala zaradi poplavnega dogodka.
URS člen 26, 26/1, 26/2. ZBH člen 35, 35/4, 77. ZBS člen 3. ZBS-1 člen 1.
odškodninska odgovornost državnih organov - škoda vlagatelja sredstev v hranilno kreditno službo - nadzor na poslovanjem hranilno kreditne službe - Banka Slovenije - jamčevanje države za hranilne vloge - obveznosti bank za devize na deviznih hranilnih vlogah - opustitev dolžnega nadzora - opustitev bonitetnega nadzora Banke Slovenije - nadzor in ukrepanje Banke Slovenije - zakonodajna iniciativa Banke Slovenije
Tožnik toženko Banko Slovenije krivi za izgubo premoženja – denarja, ki ga je vložil v HKS, nato pa je bil „transformiran“ v obveznice Zadruge in ni bil izplačan, kot je bilo dogovorjeno s prejemnikom. Toženka ni ustanoviteljica, lastnica ali kakorkoli drugače povezana z delovanjem HKS ali Zadruge in za rezultate njunega poslovanja ne odgovarja. Za uspeh z zahtevkom bi moral zato tožnik dokazati očitno napačno delovanje toženke pri izvajanju nadzora nad HKS in povezanimi subjekti ter izrekanju ukrepov.
Ni naloga BS, da nadzira lastniško strukturo hranilno-kreditnih družb in družb, s katerimi poslujejo, in tudi ne nadzorovanje njihovih poslovnih odločitev.
Skladno s 3. členom ZBS je sicer BS lahko vlagala pobude za izdajo zakonov in predlagala druge predpise s področja denarnega in deviznega sistema, ni pa zakonodajni organ, zato za škodo, ki je posledica slabe zakonodaje, ne odgovarja. Tožnik ni navedel, sprejem kakšnega zakona ali drugega predpisa naj bi toženka predlagala in kako bi s tem preprečila, da je izgubil precejšen del sredstev, ki jih je vložil v HKS in nato depozite zamenjal za obveznice Zadruge. Nekonkretiziran očitek glede opustitve zakonodajne pobude za odškodninsko odgovornost toženke ne zadostuje.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo motorna vozila - sopotnik kot oškodovanec - porazdelitev odgovornosti med imetniki premikajočih se motornih vozil - izključna krivda voznika
Tožena stranka ne more razbremeniti svoje odgovornosti z ugovorom, da je za škodni dogodek izključno krivdno odgovoren drugi imetnik premikajočega vozila.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00067015
OZ člen 352, 352/1, 352/2.
vmesna sodba - ugovor zastaranja - zaključek zdravljenja
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da se je tožnik, glede na ugotovitve iz izvedenskega mnenja, šele na podlagi EMG z dne 25. 1. 2019 in dopisom nevrologa z dne 31. 1. 2019 seznanil s celotnim obsegom poškodb, ki jih je ob nezgodi utrpel, tudi z okvaro perifernega živčevja v spodnjem levem udu, ki je v neposredni vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom oziroma iz njega izvira. Zdravljenje kronične posttravmatske bolečine je bilo po ugotovitvah izvedencev zaključeno šele s tem pregledom. Na podlagi navedenega je pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nezgode pri delu ni zastaran.
Hoja po makadamski gorski poti, čeprav gre za blag klanec navzdol (tožnik je v izpovedi ocenil, da je šlo za 10-odstotni naklon klanca) in čeprav oseba pri tem hodi s pospešenim korakom, na poti pa se nahaja kamenje, ne predstavlja nevarne dejavnosti.
V obravnavanem primeru se presoja le, ali nevarno dejavnost predstavlja konkretna aktivnost, pri kateri je prišlo do poškodbe tožnika - tj. pospešena hoja po makadamski gorski poti po blagem klancu navzdol - in ne tekmovanje kot celota. Ker je tožnik policist, od katerega se za dosego visokega nivoja psihofizične pripravljenosti in vzdržljivosti pričakuje urjenje tudi v zahtevnejših pogojih, dejstvo, da se je tistega dne predhodno že udeležil drugih športnih disciplin in bil predhodno že več ur telesno aktiven, ne predstavlja podlage za zaključek, da je aktivnost, pri kateri je padel, prešla v sfero nevarne dejavnosti.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da iztek roka za izpolnitev pogojev ni nudil podlage za toženkin odstop od pogodbe. V pogodbah je bila dogovorjena pravica banke, da kadarkoli po nastanku in med trajanjem dogodka kršitve z obvestilom kreditojemalcu razglasi takojšnjo zapadlost (četrti odstavek X. točke). Družba je bila seznanjena s kršitvami, ki jih je ugotovila toženka. V obvestilu je bilo tudi navedeno, da kršitve predstavljajo odpovedni razlog.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00065701
ZPP člen 243, 254. OZ člen 299, 299/1, 378, 378/1.
denarni odškodninski zahtevek - medicinska napaka - zavrnitev tožbenega zahtevka - izvedensko mnenje kot dokaz - dokazovanje z izvedencem - strokovno mnenje, ki ga pridobi stranka sama - pred pravdo pridobljeno strokovno mnenje - izvedensko mnenje izven pravde kot del trditvenega gradiva stranke - tuj izvedenec - zavrnitev predloga za postavitev novega izvedenca - predlog za izločitev izvedenca - opustitev dolžnega ravnanja - začetek teka zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka
Tožniki so že pred vložitvijo tožbe pridobili mnenje strokovnjaka s področja ginekologije in porodničarstva. Takšno mnenje ne predstavlja dokaza, kot neutemeljeno navajajo tožniki, pač pa je pravilna navedba sodišča prve stopnje, da gre pri zunajsodnem, s strani stranke pridobljenem strokovnem mnenju za strokovno argumentiran del strankinih navedb. Sodišče prve stopnje je v postopku izvedlo dokaz z izvedencem v skladu z 243. členom ZPP.
Že pred postavitvijo izvedenca so tožniki navajali, da je treba v postopek pritegniti izvedenca iz tujine, glede na to, da je slovenski prostor majhen in se strokovnjaki medsebojno poznajo. Sodišče prve stopnje predlogu ni sledilo, predlog za izločitev postavljenega izvedenca je zavrnilo s sklepom in utemeljeno navedlo, da razlog za izločitev izvedenca ne more biti dejstvo, da se izvedenci (zdravniki) med seboj poznajo, še posebej zdravniki iste stroke, ki se v okviru izobraževanja in izpopolnjevanja srečujejo na raznih konferencah.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00065974
URS člen 26. OZ člen 131, 352, 352/1.
odškodninska odgovornost države - gradnja ceste - tržna manjvrednost nepremičnine - premoženjska škoda - imisije - zastaranje tožbenega zahtevka - vzrok nastanka škode - padanje kamenja na odseku cestišča
Temeljno pravno podlago za odškodninsko odgovornost države do posameznikov daje 26. člen URS. Skladno z njim država odgovarja za škodo, povzročeno s protipravnim ravnanjem njenih organov ali nosilcev javnih pooblastil pri delu ali v zvezi z delom.
Zmotno je pritožbeno stališče, da izgradnja novega viadukta sama po sebi predstavlja nov vir imisij, zaradi česar naj bi zastaranje z rušitvijo starega viadukta začelo teči znova. Ker os prenovljenega viadukta poteka po povsem enaki liniji kot os starega, oziroma ker lega sredinske osi novega viadukta ni drugačna od lege starega, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo vrsto in obseg imisij, ki so obstajale že v času postavitve (prvega) viadukta B. v letu 1967, v primerjavi z vrsto in obsegom imisij po izgradnji novega viadukta v letu 2011.
Tržna manjvrednost nepremičnine zaradi vpliva padanja predmetov na tožnikovo nepremičnino se je torej zmanjšala že ob postavitvi prvega viadukta. Že takrat je tožniku nastala premoženjska škoda zaradi navedene imisije, ki je njen vzrok, zaradi česar je tožbeni zahtevek na plačilo denarne odškodnine za premoženjsko škodo iz tega naslova zaradi zastaranja (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ) pravilno zavrnjen. Poleg navedenega ni tožnik niti s stopnjo verjetnosti izkazal nastanka pretekle ali bodoče škode zaradi vpliva naleta in padca vozil z viadukta na nepremičnino. Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, je možnost padca vozila na tožnikovo nepremičnino zanemarljiva oziroma primerljiva z možnostjo naleta vozila v objekt na enaki oddaljenosti v nivoju ceste.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00065502
ZPP člen 5, 7. OZ člen 6, 6/2, 10, 131, 131/1. ZOdv člen 17, 17/5.
načelo prepovedi povzročanja škode - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - razpravno načelo - padec na spolzkih tleh - soprispevek oškodovanke - standard profesionalne skrbnosti - načelo kontradiktornosti - degenerativne spremembe - brezplačna pravna pomoč - nagrada in stroški odvetnika - trditveno in dokazno breme
Glede na temeljno načelo obligacijskega prava prepovedi povzročanja škode iz 10. člena OZ je namreč vsaka oseba dolžna skrbeti za to, da prepreči povzročitev škode, ki bi lahko izhajala iz njene sfere, toženka pa je zavezana za to poskrbeti še dodatno v skladu s standardom profesionalne skrbnosti (drugi odstavek 6. člena OZ).
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - DELOVNO PRAVO
VDS00067013
ZDR-1 člen 6, 6/1, 7, 7/4, 47, 83, 83/2, 83/4, 84, 84/1, 89, 89/1, 89/1-1, 98, 102, 163, 163/1, 163/3. ZPP člen 8, 155, 227, 227/5, 339, 339/2, 339/2-8. ZSDU člen 94, 94/1. ZVZD-1 člen 46.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - obrazložitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi - utemeljenost odpovednega razloga - sodelovanje delavcev pri upravljanju - kriteriji za izbiro delavcev - diskriminacija - osebna okoliščina - individualni odpust - trpinčenje na delovnem mestu - odškodninska odgovornost delodajalca - sprememba odločitve o pravdnih stroških
V individualnem delovnem sporu, v katerem se izpodbija posamična odločitev oziroma ravnanje delodajalca, ki temelji na splošnem aktu, delavec ne more uveljavljati neveljavnosti splošnega akta zaradi kršitev določb ZDR-1 ali ZSDU, pri njegovem sprejemanju. Splošni akt delodajalca, ki v kolektivnem sporu ni izpodbit, se šteje za veljavnega, razen v kolikor je določena določba v nasprotju s kolektivno pogodbo ali zakonom. V takem primeru na mesto neskladnih določb splošnega akta stopijo določbe kolektivnih pogodb in zakona.
V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšemu številu delavcev je delodajalcu prepuščena odločitev glede izbire delavcev, katerih dela pod pogoji iz njihovih pogodb o zaposlitvi ne bo več potreboval. Toženka je bila pri tej izbiri omejena le s četrtim odstavkom 83. člena ZDR-1, ki določa, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov iz 6. člena ZDR-1 neveljavna.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da dejstvo, da ocenjevanim zaposlenim kriteriji in način ocenjevanja niso bili znani vnaprej, na zakonitost izvedene selekcijske analize ne vpliva. Bistveno je zgolj, da je toženka kriterije dejansko uporabila za vse (enako), da so bili kriteriji objektivno povezani z delom in da niso bili diskriminatorni.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00066350
ZPP člen 70, 70-6. ZDR-1 člen 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (2004) člen 14. ZVZD-1 člen 12, 12/3.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odgovornost - krivdna odgovornost - zahteva za izločitev sodnika - odklonitveni razlog - protipravno ravnanje delavca - poziv sodišča - neizvedba dokaza
Okoliščina, da zakonski partner predsednice senata opravlja enako dejavnost kot prvi toženec, ob odsotnosti zatrjevanja njegove neposredne povezave s strankami postopka, ni takšne narave, da bi vzbujala dvom o nepristranskosti predsednice senata.
Pravilno vzpenjanje na podest prikolice tovornega vozila na višini 107 centimetrov preko kratke kovinske lestve ne predstavlja dejavnosti z večjim tveganjem za nastanek škode od običajnega v smislu drugega odstavka 131. člena OZ, zato objektivna odškodninska odgovornost prvega toženca ni podana. V obravnavani zadevi je vzpenjanje na podest postalo nevarno zgolj zaradi nepravilnega načina, ki ga je izbral tožnik, po ustaljenem stališču v sodni praksi pa je v takšnem primeru objektivna odgovornost izključena.
Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da prvemu tožencu v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, zato tudi njegova krivdna odškodninska odgovornost ni podana. Zgolj v pritožbi zatrjevane okoliščine, da je tožnik delo opravljal po navodilih in s sredstvi prvega toženca ter v njegovo korist, ne dajejo podlage za nasproten zaključek, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje pa je prvi toženec tožnika ustrezno usposobil za varno delo ter ga na varno opravljanje dela (v tem okviru pa tudi na pravilen način vzpenjanja na prikolico tovornega vozila) s pisnimi navodili in s posvetovanji večkrat opozarjal. Kot že obrazloženo, je do škodnega dogodka prišlo zaradi nepravilnega ravnanja tožnika, ki se je na nevaren način povzpel na višino prikolice tovornega vozila, pri tem pa po ugotovitvi sodišča tudi ni uporabljal predpisane osebne varovalne opreme (čelade in delovnih čevljev z zaščitno kapico), čeprav mu jo je prvi toženec zagotovil in ga na dolžnost njene uporabe tudi večkrat opozarjal.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00065994
ZDR-1 člen 179, 196. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delodajalca - odškodnina - invalidnost - omejitve pri delu - vibracije
Protipravnost ravnanja toženke v zvezi s škodo naj bi bila v tem, da ni pravočasno in pravilno zagotovila pravice do dela, ki bi ustrezalo omejitvam iz odločbe ZPIZ z dne 26. 8. 2019, kar glede na nesporne trditve strank ne drži. V pogodbah o zaposlitvi, sklenjenih med tožnikom in toženko od 18. 2. 2019 dalje, so navedeni identični opisi del in nalog. Tožnik je poudaril, da so bile vključno do prejema nove odločbe ZPIZ z dne 26. 8. 2019 ustrezne pogodbe o zaposlitvi, čeprav so bile sklenjene za delovno mesto prodajalca na terenu, tj. da so bile upoštevane omejitve iz odločbe ZPIZ z dne 19. 7. 2016, med katere spada tudi omejitev brez izpostavljenosti vibracijam. Prav tako je bil tožnik izrecno mnenja, da ni bil izpostavljen vibracijam pri delu, ki ga je opravljal pri toženki. Upoštevaje nesporne trditve tožnika v tem sporu je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da je toženka ravnala protipravno, saj mu ni kršila pravice iz 196. člena ZDR-1.
odškodninska odgovornost zavarovanca - prometna nesreča - nastanek škode - nepremoženjska škoda - dokazovanje - predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke - pravica do izvedbe predlaganih dokazov - neizvedba predlaganih dokazov - kršitev pravice do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Sodišče prve stopnje je v 19. točki obrazložitve zapisalo, da je za ugotavljanje telesnih poškodb pristojen izvedenec medicinske stroke, a vendar takega dokaza ni izvedlo iz razlogov ekonomičnosti. Izhajalo je iz zaključka, da po teoriji adekvatne vzročnosti sile, ki so delovale na telo tožnika (in ki se niso niti približale silam, ki lahko povzročijo telesne poškodbe), po rednem teku stvari ne morejo pripeljati do škodne posledice. A vendar je sodišče prve stopnje prezrlo, da je izvedenec cestnoprometne stroke ugotovil tudi, da je ob ugotovljenih silah tveganje za nastanek kakršne koli poškodbe vratne hrbtenice 40-45 %. Povedano drugače: ob enakih silah bo prišlo do poškodbe hrbtenice pri približno štirih oškodovancih izmed desetih, kar pa je seveda daleč od zanemarljive možnosti za nastanek škode. Da bi preverili, ali je oškodovanec ena izmed teh štirih oseb, bi bilo treba izvesti še dokaz z izvedencem medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni izvedlo dokaza z (s strani tožnika predlaganim) izvedencem medicinske stroke nepopolno ugotovilo dejansko stanje, hkrati pa to pomeni tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila na ta način tožniku odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.
denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - delovna nesreča - padec z lestve - delo na višini - nevarna dejavnost - priznana dejstva - izvedensko mnenje - pavšalne pritožbene navedbe - nedovoljene pritožbene novote - pravočasno grajanje procesnih kršitev
Delo, kakršnega je opravljal tožnik (frezanje utorov v steno z ročno frezo, težko 4 do 5 kg z višino dela cca. 2,5 metra od tal in stojno višino cca. 1 meter od tal), ni nevarna dejavnost oziroma ni delo na višini, temveč delo na zavarovani višini, ki se lahko opravlja tudi s pomočjo A lestve (A oblike, lesena, brez kakršnekoli protizdrsne zaščite). Izvedenec je pojasnil, da bi bilo res varneje, če bi se delo opravljalo z odrom, vendar je povedal tudi, da se delo lahko opravlja tudi na lestvi in je varno, če se pravilno dela. Slednje pa pomeni, da zavarovanec toženke ni kršil nobenih varnostnih predpisov (zato ni podana krivdna odgovornost zavarovanca toženke), poleg tega pa ne gre za delo, pri katerem bi pretila povečana nevarnost, ki je tudi z najstrožjimi ukrepi ni mogoče odvrniti oziroma se ji izogniti, torej ne gre za nevarno dejavnost v smislu 149. in nadaljnjih členov OZ, zato ni podana objektivna odgovornost zavarovanca toženke.
prometna nesreča - denarna odškodnina - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - doktrina eggshell skull - sprožilni dejavnik - duševne bolečine - zmanjšanje življenjske aktivnosti - strah - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - predpravdni stroški
Dokazno breme, da je tožnikova poškodba, ki jo je povzročila zavarovanka toženke, vplivala na manifestacijo njegovih kasnejših težav z vratno hrbtenico, je bilo na tožniku, vendar ga ni zmogel, zato so neutemeljeni njegovi pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje nepravilno ni upoštevalo teh težav pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00065581
URS člen 21, 21/1, 26, 26/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 13. OZ člen 131, 131/1. ZPP člen 243.
bivalne razmere v zaporu - bivalne razmere v priporu - odškodninska odgovornost države - odgovornost države za protipravno ravnanje državnega organa - delo zapornika med prestajanjem kazni - kršitev osebnostnih pravic - pravica do osebnega dostojanstva - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - zdravstveni karton
Bistveno je, da se k presoji, kdaj bivanjske razmere prestopijo dopusten prag, ne pristopa zgolj po matematični formuli, ki bi kršitev pravic osebnosti izenačile z določeno kvadraturo prostora, ki jo je imel posameznik na voljo. Vsakega odstopa od želene kvadrature ni mogoče izenačiti z neprimernimi razmerami.
Tožnik v pritožbi zmotno navaja, da se pri izračunu kvadrature osebnega prostora ne sme upoštevati tudi prostor, ki ga zaseda pohištvo.
Golo dejstvo, da naj bi bili v času tožnikovega bivanja prostori 144,4 % zasedeni, kar naj bi potrdila tudi priča A. A., avtomatično ne pomeni, da tožnik ni imel na voljo dovolj osebnega prostora.
Ni potrebno, da bi sodišče za enostaven pregled zdravstvenega kartona (iz katerega jasno izhaja, da v njem niso zavedene zatrjevane težave) postavilo sodnega izvedenca medicinske stroke. Toliko strokovnega znanja, da sodišče prebere zdravstveni karton in ugotovi, katere bolezni so v njem navedene in katere ne, ima tudi sodišča samo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00065515
ZVPot člen 1, 1/11, 4. Direktiva Sveta št. 85/374/ES z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako (1985) člen 1, 3. OZ člen 10, 171, 171/1, 171/2, 179, 240.
Prva toženka je v dveh delih prekršila svojo pogodbeno obveznost strokovnega popravila motorja. Izostal je preizkus delovanja motorja, ki bi kot del servisnega procesa moral biti v celoti opravljen še pred izročitvijo motorja tožniku ter pri ponovni montaži vztrajnika ni bila uporabljena nova matica, pač pa stara.
Nespametno ravnanje tožnika je sodišče utemeljeno štelo kot njegov soprispevek k nastanku škode.
neupravičen pripor - ekstradicijski pripor - odškodnina zaradi okrnitve svobode - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - višina škode - pravična denarna odškodnina
Vprašanje odškodninske odgovornosti za ektradicijski pripor ni odvisno od izida kazenskega postopka, pač pa je odvisno od izida ekstradicijskega postopka.
Tožnik je bil utemeljeno prijet oz. aretiran ob poskusu prestopa državne meje, ker je bila RS to dolžna storiti. Tožnikovo prijetje je bilo tako za razliko od drugih kazenskih postopkov, kjer pride do prijetja osumljenca in posledično do pripora, za RS obligatorno. Zato ne glede na izid izročitvenega postopka prijetje samo ni bilo protipravno in to ni postalo niti za nazaj oz. ne more iti v breme RS, pač pa kvečjemu v breme države prosilke oz. države, ki je mednarodno tiralico izdala. Ni podlage, da po kateri bi RS odgovarjala za neupravičeno tiralico tuje države; pregon mednarodnega kriminala temelji na načelu zaupanja, sicer sploh ne bi bil mogoč in bi države odvračal od vsakršnega realiziranja mednarodnih tiralic.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10.. URS člen 15, 39.. OZ člen 147, 178, 179, 163.. ZMed člen 27, 28.
plačilo odškodnine - kršitev ugleda in dobrega imena - preklic izjave in opravičilo - kolizija pravic - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - pravica do svobode izražanja - svoboda novinarskega izražanja - predsednik uprave - relativna javna oseba
Sodišče prve stopnje je pravilno kot pravno podlago uporabilo ustrezne določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), 147., 179., 178. člen OZ, 15. in 39. člen Ustave Republike Slovenije, Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah - EKČP (10. člen) in sodno prakso Ustavnega sodišča Republike Slovenije ter prakso Evropskega sodišča za človekove pravice.
Sodišče prve stopnje je pravilno izvedlo tehtanje med človekovimi pravicami v koliziji - pravico do osebnega dostojanstva tožnika in pravica do svobode izražanja tožencev (svoboda novinarskega izražanja).
Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik relativna javna oseba zaradi opravljanja uradne funkcije predsednika uprave C., predsednika nadzornega sveta B 1 in B 2 ter ekonoma A., ki je v letu 2011 tudi podal izjavo v parlamentu, ki je bila takrat posneta, v predmetnem prispevku pa kot arhivsko predvajana z namenom predstavitve različnih stališč o deset let trajajočih stečajnih postopkih, v interesu javnosti po informiranosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00070199
OZ člen 147, 147/3, 148, 148/2, 365, 366, 366/2, 1060. ZZZ-1 člen 18. ZPP člen 112, 112/2.
odgovornost države za škodo, ki jo povzroči njen organ - odgovornost države kot delodajalca za svojega delavca - veleposlanik - povzročitev škode iz hude malomarnosti - protipravnost - pojem škode v zvezi z delom - kršitev najemne pogodbe - povrnitev premoženjske škode - regresni odškodninski zahtevek - obvestitev drugega o pravdi - intervencijski učinek - sodna poravnava - učinek sodne poravnave v regresni pravdi - zastaranje odškodninske terjatve - ugovor zastaranja - začetek teka zastaralnega roka - pretrganje zastaranja - vložitev tožbe - zakonske zamudne obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - datum vložitve tožbe - priporočeno po pošti oddana vloga
Glede pravne podlage tožbenega zahtevka se je v konkretni zadevi opredelilo že Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 78/2016 z dne 7. 2. 2018. Pa tudi sicer tožnici uveljavitev regresnega zahtevka zoper toženca omogoča tako določba tretjega odstavka 147. člena OZ, na katero se v izpodbijani sodbi sklicuje sodišče prve stopnje, kot tudi določba drugega odstavka 148. člena OZ, za katero se v pritožbi zavzema toženec. V obeh navedenih določbah povrnitev plačane odškodnine z regresno tožbo ni omejena le na primere naklepne povzročitve škode, pač pa je po obeh pravnih podlagah dopustna tudi v primerih, ko je škoda povzročena iz hude malomarnosti. Prav ima pritožba, da fizična oseba, ki je član organa pravne osebe za povzročitev škode pri opravljanju svoje funkcije tretjim ne more osebno odškodninsko odgovarjati. Vendar pa v konkretnem primeru od toženca povrnitve škode ne zahteva oškodovanka, temveč tožnica (RS) na podlagi regresnega zahtevka, kar pa ji omogoča, kot je bilo že navedeno, tako določba tretjega odstavka 147. člena OZ, kot tudi določba drugega odstavka 148. člena OZ.
Vprašanje, ali bi toženec kot stranski intervenient v prvotni pravdi med tožnico in oškodovanko lahko preprečil sodno poravnavo, na odločitev v tem postopku nima nobenega vpliva. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS, da sodna poravnava, sklenjena v pravdi med oškodovancem in zavarovalnico povzročitelja škode, nima intervencijskega učinka v regresni pravdi med zavarovalnico in povzročiteljem škode, saj je v dokaznem postopku ugotavljalo in v sodbi utemeljilo vse elemente civilnega delikta, torej da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda sploh nastala, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, torej odgovornost na strani povzročitelja škode, ter njeno višino.
365. člen OZ določa, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsemi drugimi upnikovimi dejanji zoper dolžnika pred sodiščem ali drugimi pristojnimi organi, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Nesporno je takšno dejanje upnica (oškodovanka) opravila z vložitvijo zahteve za zavarovanje dokazov, ki jo je moč šteti med druga dejanja zoper dolžnika, da se ugotovi višina in obseg nastale škode na nepremičnini. Takrat je bilo zastaranje nedvomno pretrgano. Zastaranje se je nadalje pretrgalo z vložitvijo tožbe pred sodiščem v ... ter nato še z vložitvijo tožbe pred slovenskim sodiščem. Tožnica torej oškodovanki ni poravnala zastarane terjatve.
Pritožbeno sodišče v celoti sledi stališču sodišča prve stopnje, da vodenje in skrb za rezidenco, v kateri se opravljajo naloge diplomatskega predstavništva, nedvomno sodi med obveznosti v zvezi z delom veleposlanika. Vrhovno sodišče RS je v citiranem razveljavitvenem sklepu pritrdilno odgovorilo na postavljeno vprašanje, ali je bilo ravnanje, s katerim je toženec oškodovanki povzročil škodo, v zvezi z njegovimi delovnimi dolžnostmi. Pojasnilo je, da besedne zveze „v zvezi z delom“ teorija odškodninskega prava ne razlaga restriktivno, z omejitvijo na dejanja, ki so nujen del delavčevih delovnih nalog ali so z njimi v tesni zvezi; nasprotno: v zvezi z delom so dejanja delavca med izvrševanjem delavnih nalog in so z izvrševanjem povezana, čeprav niso niti logično povezana z izvrševanjem same naloge.