CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00067133
OZ člen 168, 168/1, 168/1-2, 168/2, 458, 458/1, 458/2, 459, 478, 480, 480/1.
jamčevanje prodajalca za stvarne napake stvari - nakup poslovnega deleža - jamčevalni zahtevek - posredna (refleksna) škoda - izvedba del brez predhodne pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja - pretrganje vzročne zveze - bazen - škoda zaradi zaupanja - prekluzivni rok za grajanje napak - izguba pravic kupca - prevara prodajalca - zamakanje - sorazmerno znižanje kupnine - kondikcijski zahtevek - nesklepčna tožba - sprememba vrednosti spornega predmeta med postopkom - stroški postopka
Čeprav ni bilo ovir za to (tožnica ni trdila, da čistilna naprava ni izpolnjevala pogojev za pridobitev dovoljenja), tožnica ni pridobila ustreznega okoljevarstvenega dovoljenja. Ker se na pozive upravnega organa za dopolnitev zahteve za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja ni odzvala, njeni zahtevi ni bilo ugodeno. Res je, da do škode ne bi prišlo, če bi komunalna čistilna naprava ob primopredaji imela okoljevarstveno dovoljenje, vendar je pravno pomembno tudi dejstvo, da bi tožnica lahko preprečila nastanek škode. Vzročna zveza med ravnanjem tožencev in nastalo posredno škodo je bila pretrgana z neskrbnim ravnanjem tožnice, zato je posredna škoda njeno stroškovno breme.
Za uveljavljanje odškodninskega zahtevka za škodo zaradi zaupanja morajo biti izpolnjene enake predpostavke kot za prodajalčevo odgovornost za stvarne napake (drugi odstavek 468. člena OZ), med drugim sodna uveljavitev zahtevka v enoletnem prekluzivnem roku.
Tožba je v delu, v katerem tožnica zahteva znižanje kupnine v višini stroškov, potrebnih za opravo stvarne napake – zamakanja v kleti, nesklepčna. Toženca sta v več pripravljalnih vlogah nasprotovala stališču tožnice, da je upravičena do vrnitve kupnine v višini stroškov sanacije. Pravilno sta opozarjala, da strošek sanacije ni enak manjvrednosti celotnega predmeta pogodbe in da tožnica ni podala trditev v smeri, zakaj in za koliko naj bi bil kupljeni poslovni delež (z vsemi nepremičninami, premičninami in drugim premoženjem, ki ga tožnica niti ne navaja) zaradi njunih kršitev manj vreden. Tožnica se na njune trditve ni ustrezno odzvala. Znižanje kupnine za vsoto stroškov, potrebnih za odpravo stvarnih napak, izključujeta tako jezikovna razlaga zakona, kot tudi teleološka razlaga zakona.
tožba za plačilo odškodnine - odškodnina za nepremoženjsko škodo - ugriz psa - odgovornost imetnika domače živali - škodni dogodek - denarna odškodnina - odškodnina za telesne bolečine - primarni in sekundarni strah - odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti
Pravilna je materialnopravna presoja, da je toženec za škodo, ki jo je utrpel tožnik, v celoti sam krivdno odgovoren.
Prisojena odškodnina, ki skupaj znaša 6.000 EUR oziroma 4,5 povprečne plače, tudi ni previsoka in v celoti ustreza predpisanim merilom iz 179. čl. OZ.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00068689
ZDR člen 184. OZ člen 179, 179/2. ZDR-1 člen 179, 179/1. ZPP člen 8.
delovna nezgoda (nesreča pri delu) - odškodninska odgovornost delodajalca - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - delna sprememba izpodbijane sodbe - vzročna zveza - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - zadostna trditvena podlaga - strah - odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti - denarna renta
Sodišče prve stopnje nepravilno ni upoštevalo s strani izvedenca ugotovljenega strahu zaradi negotovosti v zvezi z nezmožnostjo opravljanja dela steklobrusilke. Tožnica je v posledici neustreznih pogojev opravljanja dela (tudi prekomernih obremenitev) trpela številne zdravstvene težave, zaradi katerih je (utemeljeno) skrbela za svoje zdravje, izid s tem povezane diagnostike in zdravljenja in za s tem povezano morebitno nezmožnost nadaljnjega opravljanja svojega poklica steklobrusilke, ki je prav tako del sekundarnega strahu, kot strahu, ki ga oškodovanec trpi med zdravljenjem.
Upoštevaje trajne posledice, ki tožnici v res velikem in pomembnem obsegu zmanjšujejo kvaliteto življenja, saj gre za omejitve pri najbolj osnovnih in vsakodnevnih življenjskih opravilih ter (predvsem) pri uporabi rok, kot tudi starost tožnice (55 let) ter dejstvo, da je k omejitvam, ki jih trpi tožnica v posledici težav z vratom in hrbtom, delovno okolje prispevalo največ polovico, po stališču pritožbenega sodišča utemeljuje ugoditvi pritožbe tožnice in delno spremembo sodbe.
Ob tem, ko je izvedenec sicer ocenjeval, da pri tožniku ni bilo znakov za hitro, nenadno ishemijo, in je zapora arterije nastajala postopoma, kot tudi, da je bila prekrvavitev ocenjena kot dobra, po operaciji pa je prišlo do izboljšanja, zaradi česar se ni posumilo na možno zaporo, ker ni bilo nobenih kliničnih znakov, izvedenec pa tudi ni mogel natančno povedati, kdaj je prišlo do zapore poplitealne arterije, siceršnje pojasnilo izvedenca, da se stanje poškodovanca običajno preverja enkrat dnevno, in se pogosto, če ni sprememb, stanje ne zabeleži, ne pomeni nujno, da se tožnikove prekrvavitve ni spremljalo na način, kot je potreben v skladu z medicinsko doktrino. Ker pa je sodišče sledilo tudi njegovi nadaljnji oceni, da pri delovanju drugotoženke ni šlo za ravnanje v nasprotju z zdravniškimi pravili, ampak za napačno presojo lečečih zdravnikov (zaključek torej ne potrjuje pravilnosti ravnanja), ne da bi razjasnilo, ali je takšno napačno presojo zdravnikov šteti za opravičljivo zmoto ali ne (kar v slednjem primeru pomeni zdravniško napako), je preuranjeno štelo, da toženkama v tem delu ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju z standardi, ki jih nalaga strokovna doktrina, in da zato ne gre za zdravniško napako v smislu odškodninske odgovornosti toženk.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00067586
ZDR-1 člen 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - trditveno in dokazno breme - nedopustna pritožbena novota - način nastanka poškodb - dokazna ocena
Tožnik bi moral dokazati, da je do nesreče pri delu prišlo na določeno zatrjevan način, sodišče namreč v postopku preverja tožbene navedbe glede poteka nesreče pri delu s stališča, ali je do nje prišlo prav na zatrjevani način; zgolj dejstvo, da je prišlo do poškodbe pri opravljanju dela ter izpolnitev obrazca o prijavi nezgode-poškodbe pri delu s strani prve toženke, pa ne zadostuje za izpolnitev te predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00068492
OZ člen 131, 131/1, 171, 171/1. ZPP člen 185, 185/1.
plačilo odškodnine - delovna nesreča - gradbena dela - delo na strehi - vmesna sodba - pasivna legitimacija - splošna odškodninska odgovornost - protipravnost ravnanja - deljena odgovornost za škodo - soprispevek oškodovanca k nastanku škode - varnost in zdravje pri delu - izvajanje nadzora nad izvajanjem dela - splošni pogoji zavarovanja - zavarovalna pogodba - obseg zavarovalnega kritja - izključitev zavarovalnega kritja - sprememba tožbe
Kritičnega dne je odredil in organiziral krpanje strehe zaposleni pri drugotoženi stranki, zato je bil dolžan opravljati tudi nadzor in dajati navodila za delo v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja pri delu. Sodna praksa se je doslej že večkrat izrekla, da je takšen položaj primerljiv s položajem delodajalca napram delavcu, četudi med njima formalno delovno razmerje ni vzpostavljeno.
ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 339, 339/2, 339/2-8. OZ člen 179.
neprerekane tožbene navedbe - odmera odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo - kršitev načela kontradiktornosti postopka - priznana dejstva - konkretizirane trditve - poškodbe sopotnika v vozilu - pravična denarna odškodnina - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - strah - skaženost - zmanjšanje življenjske aktivnosti - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - sprememba prisojene odškodnine
Tožnikove trditve so zadoščale za izjavo toženke. Ker jim ni ugovarjala, bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri odločitvi. Neprerekana dejstva se štejejo za priznana, priznana dejstva pa (razen v primeru suma na nedovoljeno razpolaganje z zahtevkom) niso predmet dokazovanja (prvi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je s tem, ko je v dokaznem postopku preverjalo njihovo resničnost, kršilo 214. člen ZPP, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe; s tem, ko je nekaj dejstev spregledalo in se do njih ni opredelilo, pa tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
odmera pravične denarne odškodnine - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - povrnitev premoženjske škode - zastaranje premoženjske škode - zapadlost odškodninske obveznosti - začetek teka zastaralnega roka - zastaranje odškodninske terjatve - zaključek zdravljenja - stroški za tujo nego in pomoč - prevozni stroški - stroški v zvezi z zdravljenjem - sukcesivna škoda
V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da se šteje, da je obseg nepremoženjske škode znan, ko je zdravljenje zaključeno in se stanje oškodovanca (in s tem obseg škode) stabilizira. Oškodovanci, ki so utrpeli nepremoženjsko škodo, namreč kljub vsej skrbnosti ne morejo predvideti, kdaj in kako bo njihovo zdravljenje zaključeno, zato ostaja obseg njihove škode vse do zaključka zdravljenja neznan. Primerljiv s tem položajem je položaj oškodovanca, ki zahteva povrnitev premoženjske škode, ki mu je nastala med oziroma zaradi zdravljenja.
Enako kot pri škodi iz naslova tuje nege in pomoči gre tudi v primeru potnih stroškov, povezanih s prevozi do zdravstvenih institucij, za škodo, ki je tožniku nastala med oziroma zaradi zdravljenja, zato je treba začetek teka zastaralnega roka vezati na datum, ko je bil tožniku obseg poškodbenih posledic v celoti znan, to pa je datum, ko je bilo njegovo zdravljenje zaključeno.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - višina odškodnine - sopotnik kot oškodovanec - soprispevek oškodovanca - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - sopotnik vinjenega voznika - vožnja pod vplivom alkohola - soprispevek zaradi alkoholiziranosti
Zanesljivo je ugotovljeno, da je tožnik vedel oziroma videl, da je voznik celo med samo vožnjo spil večje količine alkohola. Brez vsakega dvoma bi se torej moral zavedati, da voznik ni sposoben nadaljevati vožnje in temu ustrezno samozaščitno tudi ravnati. Da tega ni mogel, ne drži, saj so med vožnjo pred nesrečo naredili celo postanek. Zgolj prigovarjanje vozniku, naj pusti, da ga nekdo zamenja, ne zadostuje za izključitev ali zmanjšanje soprispevka, saj se je tožnik, potem, ko je ugotovil, da s prigovarjanjem ne bo uspešen, vseeno prostovoljno še naprej peljal z močno opitim voznikom. Soprispevek, ki ga je sodišče prve stopnje določilo v višini 20 %, zato nikakor ni previsok. Primer je namreč glede na vse ugotovljene okoliščine celo bližje primerom ekscesnega popivanja, ko je lahko priznan še višji soprispevek oškodovanca.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00071192
URS člen 26, 30. OZ člen 179. ZKP člen 355.
pravica do povračila škode po 26 čl. URS - odškodninska odgovornost države - odgovornost države za delo sodišč - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost ravnanja - kvalificirana stopnja napačnosti - škoda, nastala zaradi teka kazenskega postopka - sprejem priznanja krivde soobdolžencev - kaznivost udeleženca - dvom o nepristranskosti sodnika - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - neutemeljen odvzem prostosti - prestajanje zaporne kazni - bivalne razmere v zaporu - odprti oddelek - zapor ob koncu tedna - višina odškodnine - izgubljeni zaslužek - prisoja zakonskih zamudnih obresti
Država odgovarja samo za škodo, ki jo je nekdo utrpel zaradi posega v pravico do osebne svobode. Materialnopravna pravila ne dajejo pravne podlage, da bi država posebej (s fikcijo) odgovarjala tudi za škodo, ki jo kdo utrpi zaradi samega teka kazenskega postopka ali zaradi konkretno očitanega kaznivega dejanja.
Škoda, ki nastane zaradi samega teka (pred)kazenskega postopka, ni posebej urejena. Toženka pa lahko odškodninsko odgovarja na podlagi 26. člena URS, po katerem ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Protipravnost ravnanja je povzdignjena že na ustavno raven, kar izključuje presojo po načelu objektivne odgovornosti, kot jo ponuja pritožnik.
Odškodninska odgovornost države za tovrstna dejanja je specifična oblika odgovornosti, ki izvira iz posebnega položaja države nasproti fizičnim osebam. Glede na to je treba pri presoji posameznih predpostavk njene odgovornosti (predvsem pri presoji protipravnosti) upoštevati tudi posebnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja njenih organov, funkcionarjev in uslužbencev. Ustaljena sodna praksa protipravnost pri vodenju policijskih, tožilskih in sodnih postopkov v smislu civilne odškodninske odgovornosti tako priznava le, če so obremenjene s t. i. kvalificirano stopnjo napačnosti in ne pri vsaki zmotni presoji ali kršitvi postopka. Pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja tako ni mogoče enačiti z oceno, da je sporna sodna odločba nepravilna in nezakonita, in ne z vsako napako v postopku. Prav tako ni protipravno dejanje sam proces odločanja oziroma uvedba predkazenskega ali kazenskega postopka, čeprav pozneje ni prišlo do obsodbe.
Tožnik v pritožbi konkretizirano graja le odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z očitkom pristranskega sojenja in sicer navaja, da je s tem, ko je sodnik sprejel priznanje krivde soobsojenih A. A. in B. B. kot pomočnic pri storitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja, ki se je očitalo obsojenemu C. C., nedvomno moral izhajati iz predpostavke, da je obsojeni C. C. kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja storil, saj sicer ne bi mogel sprejeti priznanja krivde pomočnikov pri domnevnem kaznivem dejanju. S tem naj bi nastala okoliščina, ko je sodnik postal pristranski, ko je nadaljeval sodni postopek, med drugim tudi za sedanjega pritožnika. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih je za zavrnitev tega očitka navedlo že sodišče prve stopnje. Bistveno je, da sodbi na podlagi priznanja krivde zoper A. A. in B. B. ne vsebujeta presoje kakršnihkoli, še najmanj pa konkretnih tožnikovih ravnanj, ki so bila temelj obsodbe. Poleg tega soobtoženi pri nobenem od dejanj nista neposredno sodelovali s tožnikom. Tožnik je bil obtožen kaznivega dejanja pranja denarja, ki ga je storil v sodelovanju (samo) s C. C. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno navedlo, da čeprav se je moral sodnik pred narokom seznaniti z vsebino spisa in dokazi, in si je torej tudi na podlagi sprejetega priznanja krivde posameznega obtoženca o zadevi ustvaril mnenje, to ne pomeni, da mu ni treba dokazne ocene glede ostalih obtožencev, ki krivde ne priznajo, sprejeti v skladu s 355. členom ZKP.
V zvezi s prestajanjem kazni zapora je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik kazen zapora prestajal do vključno 3. 7. 2015, kar predstavlja 82 dni. Tožnik je en dan prestajal zapor v zaprtem režimu, 23 dni v polodprtem režimu in 53 dni na odprtem oddelku. Resda tožnik kazni zapora ves čas ni prestajal v zaprtem režimu in sta polodprti in odprti režim prestajanja kazni zapora milejša oblika, vendar gre še vedno za hudo omejitev osebne svobode posameznika, kar nedvomno povzroča duševne bolečine. Zato zgolj prisojeni znesek na dan neutemeljeno odvzete prostosti, brez upoštevanja koliko povprečnih plač na dan sojenja znaša prisojena odškodnina, ne da celovite slike.
V zvezi s premoženjsko škodo (izgubljenim zaslužkom) je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je mesečna plača delavca določena v mesečnem znesku ne glede na nekoliko različno število ur v posameznem mesecu.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00067585
ZDR-1 člen 179. OZ člen 179, 352, 352/1. ZPP člen 285, 286, 286/3.
odškodninska odgovornost delodajalca - poklicna bolezen - trpinčenje na delovnem mestu - zastaranje - začetek teka zastaralnega roka pri odškodninski terjatvi - sodba presenečenja - materialno procesno vodstvo - novi dokazi v pritožbenem postopku
Tožbeni zahtevek za povrnitev škode, za katero je tožnik zatrjeval, da mu je nastala zaradi delovnih pogojev pri toženi stranki, je zastaran, saj je bil seznanjen s celotnim obsegom škode in odgovorno osebo že 21. 7. 2016, zaradi česar je skladno s prvim odstavkom 352. člena OZ tožba, vložena 20. 11. 2019, vložena po izteku triletnega zastaralnega roka.
objektivna ali krivdna odgovornost - povečana nevarnost - nedokazana pravno relevantna vzročna zveza med opustitvami in škodo
Med nevarne stvari in dejavnosti ne sodijo običajna tveganja, ki so po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru povezana z pod vhodnimi vrati podloženim predpražnikom, četudi brez protizdrsne zaščite, kateremu je bil izpostavljen tožnik ob hoji po zatrjevanem gladkem stopnišču v kletne prostore. Takšen predpražnik sam po sebi ni nevarna stvar. Če je povečana nevarnost posledica nedopustnega ravnanja, se narava odgovornosti ne spremeni; o tem se je že izrekla novejša sodna praksa, med drugim s stališčem, da se pravila o objektivni odgovornosti ne uporabljajo v primerih, ko je stvar ali dejavnost nevarna zaradi dejanj ali opustitev imetnika oziroma tistega, ki se z dejavnostjo ukvarja. Tako dejanje ali opustitev utemeljuje krivdno odgovornost.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00067012
OZ člen 179, 179/1, 179/2. URS člen 14.
nesreča pri delu - višina odškodnine - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo
Priznan znesek odškodnine je pravilen in v skladu z določbo 179. člena OZ. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na objavljeno sodno prakso dosojenih zneskov negmotne škode.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00067022
ZDR-1 člen 179. OZ člen 149. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (1999) člen 63, 63/3.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku - razkladanje tovora - padec - izključna odgovornost oškodovanca
Raztovarjanje tovora v ugotovljenih okoliščinah po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ni nevarna dejavnost, saj že običajna skrbnost zadošča za varno raztovarjanje. Ugotovilo je namreč, da če bi tožnik pravilno ravnal in dvignil varnostno loputo, do škodnega dogodka ne bi prišlo in da torej škodni dogodek ni posledica opravljanja nevarnega dela, temveč posledica nepravilnega ravnanja tožnika.
odškodninski zahtevek - strokovna napaka pri zdravljenju - zavrnitev zahtevka - operativni poseg - zapleti pri posegu - izvedensko mnenje
Ni dvoma, da se je tožničino zdravstveno stanje po prvem operativnem posegu pri toženki poslabšalo, vendar je bil ta poseg le naravni, ne pa pravnorelevantni vzrok za obravnavano tožničino škodo. Dokazni postopek je namreč pokazal, da je bil poseg opravljen "lege artis", takšno, torej brez strokovnih napak, pa je bilo tudi tožničino pooperativno zdravljenje pri toženki. Slednja zato ne odgovarja za nastalo škodo, ker gre za posledico pričakovanega zapleta pri tovrstnem zdravljenju, tožnica pa niti ne trdi, da je toženka zanemarila svojo pojasnilno dolžnost.
OZ člen 131, 173, 180. ZPP člen 4, 7, 8, 108, 212, 253, 285, 339, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
izgubljeno preživljanje - preživljanje družinskega člana - odškodnina za smrt bližnjega - vzročna zveza - dokazovanje - dokazna ocena - prosta ocena dokazov - predložitev listine - trditveno in dokazno breme - dolžnost materialnoprocesnega vodstva - popolna vloga - pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka - nepremoženjska škoda - denarna odškodnina za duševne bolečine - napačna diagnoza - izvedensko mnenje - drugo strokovno delo - strokovno vprašanje - materialnopravno vprašanje - vzrok nastanka škode - odgovornost bolnišnice - odškodninska odgovornost bolnišnice za potek zdravljenja - materialna škoda - pravica osebe, ki jo je umrli preživljal - načelo neposrednosti
Oseba, ki jo je umrli preživljal ali redno podpiral, in oseba, ki je imela po zakonu pravico zahtevati od njega preživljanje, ima pravico do povračila škode, ki jo trpi zaradi izgubljenega preživljanja oziroma izgubljene podpore.
Če nekdo umre, lahko sodišče prisodi njegovim ožjim družinskim članom (zakonec, otroci in starši) pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine.
Iz podatkov spisa izhaja, da izpisi bančnih transakcij, navedeni kot priloga vlogi in na katere se je tretja tožnica tekom zaslišanja tudi sklicevala, niso bili vloženi. Resda vsaka pravdna stranka v skladu z razpravnim načelom (7. in 212. člen ZPP) za svoje zahtevke in ugovore sama nosi trditveno in dokazno breme. Tožnice in tožnik imajo v postopku kvalificiranega pooblaščenca, ki bi prvenstveno moral poskrbeti za popolnost vložene vloge (108. člen ZPP). Vendar pa je bilo po oceni višjega sodišča v konkretnem primeru določeno breme v zvezi z nepredloženimi dokazi tudi na strani sodišča prve stopnje, predvsem v povezavi s tem, da jih je, kot izhaja iz obrazložitve, štelo kot ključni dokaz. Tožnice in tožnik o tem vnaprej niso bili seznanjeni in na to niso mogli računati.
Sodišče je v skladu z 253. členom ZPP tisto, ki odloči, ali naj izvedenec da svoj izvid in mnenje samo ustno ali tudi pisno pred obravnavo. Zakon pisno ekspertizo določa le kot alternativo, vendar je v praksi pravilo, zlasti v zadevah, ki niso preproste, zato je bilo v obravnavani zadevi smiselno, da je sodišče najprej pridobilo pisno mnenje. V nadaljevanju postopka je sodišče prve stopnje pri mnenju sodelujoče izvedence še zaslišalo, s čimer je ustrezno varovalo načelo neposrednosti (4. člen ZPP) in pravico strank do izjave. Izvedenci so tekom zaslišanja podrobneje pojasnili svoja strokovna stališča. S tem niso podali novega izvedenskega mnenja, kot očita tožena stranka, temveč so z dodatnimi pojasnili razjasnili svoje pisno podano mnenje oziroma odgovarjali na konkretnejša vprašanja, tako sodišča prve stopnje, kot pravdnih strank; pisno in ustno podano mnenje tako tvorita celoto.
Nikoli ne moremo vedeti, ali bi bilo konkretno zdravljenje uspešno ali ne. Tovrstna ugotovitev je vselej mogoča le za nazaj, na podlagi konkretne izkušnje (konkretna empirična ugotovitev). Zato mora za hipotetično ugotovitev zadoščati, če tožnik trdi (in dokaže), da je zdravnikovo opuščeno dolžno ravnanje po svoji naravi takšno, da lahko v pomembnem (nezanemarljivem) deležu paciente ozdravi (prepreči smrt). Verjetnost, ali bi opuščeno zdravnikovo ravnanje preprečilo škodo (v tem primeru smrt), je tu strokovno medicinsko vprašanje. Odgovor nanj zato podajo strokovnjaki in je splošno empiričen (lahko tudi statističen).“ Nadalje, „presoja, ali je tako ugotovljena verjetnost takšna, da je konkretni opustitvi dolžnega zdravnikovega ravnanja (tudi upoštevajoč težo te kršitve/opustitve) pravno-vrednotno upravičeno pripisati nastanek škodnega dogodka, pa je materialnopravno vprašanje.“
Ključno vprašanje v zadevi je, ali bi opuščeno ravnanje tožene stranke (pravočasen transport) lahko v pomembnem (nezanemarljivem) deležu preprečilo smrt pokojnega svojca. Odgovor je pritrdilen.
Pokojni svojec bi ob pravilnem ravnanju tožene stranke realno imel več možnosti za preživetje kot za smrt; zato je opustitev pravilnega ravnanja utemeljeno vrednotno pripoznati za pravno upošteven vzrok smrti (poleg jasnega naravnega vzroka). Pravno relevantna vzročna zveza med opustitvijo (zagotovitev pravočasnega transporta v ustrezni medicinski center, do katerega ni prišlo zaradi napačne diagnoze) in posledico, smrtjo svojca tožnic in tožnika, je tako tudi po oceni višjega sodišča podana.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00067026
ZDR-1 člen 45, 45/1, 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1, 171, 171/1, 179, 179/1. ZVZD-1 člen 5, 12, 12/2, 52.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - krivdna odgovornost - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo
V konkretnem primeru, ko je tožnik delo opravljal na utečen (nevaren) način, ki ga je toženka (več let) dopuščala (in ni zagotovila drugačnega varnega načina opravljanja dela), upoštevanje skrbi delavca za lastno varnost ne privede do odločitve, za katero se zavzema v pritožbi, da bi se štelo, da je tožnik prispeval k nastanku škode.
denarna odškodnina - premoženjska škoda - pravočasna vložitev tožbe - prekluzivni rok za vložitev tožbe - rok za vložitev tožbe - odškodninska tožba - premoženjsko pravni zahtevek v kazenskem postopku - zaplemba stvari v kazenskem postopku
Iz zakonske dikcije jasno izhaja, da se trimesečni rok iz tretjega odstavka 76. člena KZ-1 nanaša le na primere, ko oškodovanec zahteva poplačilo škode iz storilcu zaplenjene premoženjskopravne koristi. Ne KZ-1 ne katerikoli drug predpis pa oškodovancu ne prepoveduje vložitve odškodninske tožbe tudi neposredno zoper povzročitelja škode – storilca kaznivega dejanja. Drugačna razlaga bi bila pretirano utesnjujoča, brez podlage v zakonu in bi nedopustno omejevala pravico oškodovanca do povrnitve škode ter do sodnega varstva.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - pravična denarna odškodnina - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem
Sodišče prve stopnje je premalo upoštevalo trajanje srednje hudih in lahkih telesnih bolečin in dejstvo, da je tožnica prvih 14 dni med prestajanjem srednje hudih bolečin, trpela še občasne in kratkotrajne hude bolečine. Kot pravilno smiselno zatrjuje pritožba, pa je dalo tudi premajhno težo začasnemu zmanjšanju splošnih življenjskih aktivnosti, ki se, glede na to da tožnica ne trpi trajnih posledic in je njena poškodba v celoti sanirana, upošteva pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja.
odškodninska odgovornost - prometna nesreča dveh motornih vozil - krivdna odgovornost - vključevanje iz neprednostne na prednostno cesto - desno pravilo
Sporno je bilo, kateri od voznikov motornih vozil je krivdno odgovoren za obravnavani škodni dogodek – nesrečo, do katere je prišlo v stičišču dveh kategoriziranih občinskih javnih cest. Zavarovanka toženke se je vključevala z javne poti na lokalno cesto, prometni znaki, ki bi z vidika prednosti opredeljevali cesti, a niso bili postavljeni. Sodišče je glede na vse okoliščine primera zavrnilo toženkine trditve, da je šlo za enakovredni cesti, pri katerih je treba upoštevati desno pravilo.