CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - TELEKOMUNIKACIJE
VSL00090329
ZEKom člen 9, 19. OZ člen 131, 131/1, 132, 168, 168/1, 168/3, 171, 239, 239/2, 240. ZPP člen 5, 7, 7/1, 212, 214, 214/2, 285, 335, 335-1.
telekomunikacijske storitve - storitve zaključevanja govornih klicev - cenovna regulacija - odločba apek - operater s pomembno tržno močjo - obveznosti operaterja s pomembno tržno močjo - medomrežni dostop do telefonskih storitev - zamuda z izpolnitvijo obveznosti - omejitve prometa - povzročitev škode - splošna odškodninska odgovornost - poslovna odškodninska odgovornost - povrnitev škode - škoda zaradi zamude z izpolnitvijo - nastop zamude - popolnost vloge - škoda zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti - predpostavke odškodninske odgovornosti - protipravnost ravnanja - vzročna zveza - nastanek in višina škode - obseg povrnitve premoženjske škode - navadna škoda in izgubljeni dobiček - trditveno in dokazno breme - materialno procesno vodstvo - pritožba - vsebina pritožbe - navedba napačne opravilne številke - očitna pisna pomota
V skladu z določilom 335. člena ZPP mora pritožba obsegati: navedbo sodbe, zoper katero se vlaga, izjavo, da se sodba izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Navedba sodbe ne pomeni nujno, da mora pritožnik navesti (pravilno) opravilno številko. Zadošča navedba podatkov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, katero sodbo se izpodbija.
Materialno trditveno in dokazno breme o škodi in njeni višini je na stranki, ki zatrjuje, da ji je zaradi protipravnih ravnanj nasprotne stranke nastala škode. To je v tem primeru na tožeči stranki. Ker tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni navedla, koliko minut klicev je v pravno odločilnem obdobju (v obdobju zamude) posredovala v zaključevanje v omrežje tožene stranke preko drugih operaterjev, tako že iz tega razloga ni zmogla svojega trditvenega bremena glede nastanka škode in njene višine v okviru prvega tožbenega zahtevka. Tožeča stranka bi namreč morala zatrjevati, koliko minut klicev je posredovala v zaključevanje v omrežje tožene stranke v obdobju zamude preko drugih operaterjev, koliko minut klicev bi lahko poleg navedenega zaradi nižje cene, če bi bila medomrežna povezava pravočasno vzpostavljena, še dodatno pridobila za posredovanje v zaključevanje v omrežje tožene stranke ter podati vse podatke o nabavnih in prodajnih cenah, ki jih je dosegla na trgu za minute klicev, ki jih je v obdobju zamude preko drugih operaterjev posredovala v zaključevanje v omrežje tožene stranke. Le na podlagi vseh navedenih podatkov bi bilo mogoče določiti višino izgubljenega dobička.
Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka z zavrnitvijo zahteve za razširitev kapacitet kršila svoje pogodbene obveznosti. Ne glede na navedeno pa je treba preveriti tudi, ali je morda upoštevajoč trditve pravdnih strank o pravno odločilnih dejstvih tožena stranka kršila svoje dolžnosti, ki ji jih nalaga Odločba oziroma ZEKom. Torej, ali je mogoče na podlagi zatrjevanih pravno odločilnih dejstev vzpostaviti odgovornost tožene stranke na podlagi pravil o splošni odškodninski odgovornosti. V skladu z Odločbo in ZEKom mora tožena stranka ugoditi vsaki razumni zahtevi operaterja za razširitev kapacitet in se vzdrževati ravnanj, ki omejujejo dostop drugih operaterjev do njenega omrežja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSC00072415
OZ člen 131.
teorija adekvatne vzročnosti - teorija jajčne lupine - pravnorelevantna vzročna zveza
Drugače rečeno, skladno s sodno prakso, na katero se sklicuje celo toženka, povzročitelj škode odgovarja tudi za nepreddvidljive ozioroma težko predvidljive posledice, ki se pri oškodovancu pojavijo v o liki novih pojavnih oblik škode ali v njenem večjem obsegu zaradi oškodovančevih posebnih lastnosti in občutljivih stanj, če so v vzročni zvezi s škodni m dogodkom (t.i. doktrina egg shell skull).
Pritožbeno sodišče soglaša z naziranjem sodišča prve stopnje, da materialno pravno toženčeve odgovornosti predstavlja določba 51. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), v skladu s katero mora upravnik tekoče skrbeti za izvedbo rednih vzdrževalnih del manjše vrednosti na skupnih delih večstanovanjske stavbe. Ker upravnik za izvedbo teh del ne potrebuje sklepa etažnih lastnikov (drugi odstavek 51. člena SZ-1), toženec ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da njegova odgovornost ni podana, ker etažni lastniki dne 8. 5. 2019 na zboru etažnih lastnikov niso sprejeli sklepa o sanaciji poškodovanega podesta, sprejetje katerega je predlagal upravnik (toženec).
Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da vzdrževanje podesta pred vhodom v večstanovanjsko stavbo spada med redna vzdrževalna dela manjše vrednosti, saj v skladu s točko 9 Prilogo št. 3 Pravilnikom o standardih vzdrževanja večstanovanjskih stavb in stanovanj (v nadaljevanju Pravilnik) med ta dela spadajo popravila podov, pragov, tlakov in prelaganje parketa v skupnih prostorih stavbe, to v to kategorijo vzdrževalnih del pa spada tudi podest pred stanovanjskim blokom.
Po presoji sodišča prve stopnje tožnica ni uspela dokazati, da je toženec ravnal na neustrezen način pri raztovarjanju tovora, kot mu je očitala, s čimer pritožbeno sodišče soglaša.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00073336
ZDR-1 člen 8. ZPP člen 243, 251, 252, 252/1, 255. OZ člen 179, 179/1.
trpinčenje na delovnem mestu - mobing - dokaz z izvedencem - neobstoj vzročne zveze
Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje o tem, da ni podana pravno relevantna vzročna zveza med postopanjem toženke in zdravstvenimi težavami tožnice. Po mnenju izvedenke zatrjevano šikanozno delovanje toženke ni v vzročni zvezi s tožničinimi zdravstvenimi težavami. Tudi ob upoštevanju, da je na predlog izredne odpovedi tožnica reagirala z anksioznostjo in da je pri vožnji po avtocesti imela samomorilne misli ter da je imela v času zaposlitve pri toženki občasne psihične težave (akutne stresne motnje oziroma prilagoditvene motnje), gre po oceni izvedenke za način tožničinega reagiranja, pri čemer so bili njeni občutki primerljivi z občutki in psihičnim doživljanjem, ki jih ima vsak delavec, ki izgubi službo. Pritožba potvarja ugotovljeno dejansko stanje, ko navaja, da je izvedenka v ustnem mnenju odstopila od svojih napačnih ugotovitev v pisnem mnenju. Izvedenka je pojasnila, da so se zdravstvene težave tožnice in razlogi za bolniški stalež spreminjali iz meseca v mesec. To, da iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da je bila tožnica dejansko tri leta nezmožna za delo, še ne dokazuje obstoja vzročne zveze med zatrjevanimi dejanji toženke in škodo na njenem zdravju. Pritožbene navedbe tožnice tako ne vzbujajo pomislekov v pravilnost, popolnost in ustreznost ustnega in pisnega mnenja.
Skladno z 8. členom ZDR-1 se kot nepremoženjska škoda, ki je nastala delavcu, štejejo tudi pretrpljene duševne bolečine zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem. Poseg v osebnostne pravice sam po sebi torej še ni pravno priznana škoda; predstavlja lahko le pravno relevanten vzrok (izvor) duševnih bolečin, ki pa niso bile ugotovljene.
Argumentacija sodišča prve stopnje, da se predmetni dokazni predlog zavrne kot neutemeljen, saj tožnik ni uspel izkazati obsega in kvalitete dogovorjenih del po izvajalski pogodbi ter posledično prihodkov in stroškov v zvezi s temi hipotetično izvedenimi deli, in da posledično ni bilo potrebe po angažiranju predmetnega izvedenca, je neutemeljena zavrnitev dokaznega predloga. Izgubljeni dobiček je namreč tipična premoženjska (ekonomska) kategorija. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo vnaprej sklepati, da z omenjenim dokaznim predlogom tožnik ne bo mogel izkazati izgubljenega dobička, ampak bi moralo predmetni dokaz izvesti.
Velja dodati, da gre pri izgubljenem dobičku za razliko med prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in odhodki, ki bi nastali v zvezi s temi prihodki. O tem, kakšen dobiček in v kakšni višini bi oškodovanec ustvaril, lahko le sklepamo, in sicer na podlagi manjše stopnje verjetnosti. Gre za izkazovanje verjetnosti (kategorij) izgubljenega dobička, ki presega verjetnostni prag (le) 50%.
URS člen 35. ZKP člen 61, 61/1, 357, 357-1. OZ člen 177, 177/1, 179. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 347, 347/4, 347/5.
varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic - povrnitev nepremoženjske škode - odškodnina zaradi posega v osebnostne pravice - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - pravična denarna odškodnina kot pravni standard - povrnitev premoženjske škode pri žalitvi časti ali širjenju neresničnih trditev - strah - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - odškodnina za duševne bolečine zaradi posega v čast in dobro ime - pritožbena obravnava - odprava bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje - zaslišanje izvedenca - dopolnilno izvedensko mnenje - opredelitev do pripomb na izvedensko mnenje
Pri odmeri odškodnine gre za uporabo materialnega prava, v konkretnem primeru 179. člena OZ, ki kot merilo za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo postavlja pravni standard pravične denarne odškodnine. Sodna praksa je ta pravni standard napolnila opirajoč se na dve temeljni načeli - prvo je načelo individualizacije, drugo pa načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, medtem ko drugo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine, namena te odškodnine in dejstva, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00072282
ZOZP člen 19, 19/1, 19/2, 19/3. ZPP člen 70, 247, 247/1, 247/6, 292, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
poškodba v prometni nezgodi - izguba na zaslužku - pritožba zoper popravni sklep - višina in izčrpanost zavarovalne vsote - valorizacija zavarovalne vsote - najnižja zavarovalna vsota - izločitev izvedenca - razlogi za izločitev izvedenca - pravočasnost zahteve za izločitev izvedenca - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
S tem ko je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na mnenje sodne izvedenke Ekonomske fakultete, glede katere je tožnik pravočasno zahteval njeno izločitev, ne da bi o zahtevi za izločitev odločilo, je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa je vplivala na pravilnost in zakonitost postopka, saj sodba temelji na dejanskih ugotovitvah te sodne izvedenke (prvi odstavek 339. člena ZPP).
Opozoriti velja na pravilno uporabo 19. člena ZOZP/94 v zvezi s presojo višine neizčrpane zavarovalne vsote. Ta določba namreč izrecno določa valorizacijo obvezne zavarovalne vsote, kot tudi še neizplačane zavarovalne vsote v primeru, ko zvišanje maloprodajnih cen preseže 10%, pri čemer je relevantno obdobje za presojo zvišanja maloprodajnih cen obdobje od škodnega dogodka dalje.
prometna nesreča - povrnitev nepremoženjske škode - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - pravična denarna odškodnina kot pravni standard - denarna odškodnina za posamezne vrste nepremoženjske škode - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - strah - duševne bolečine zaradi skaženosti - povrnitev bodoče škode - valorizacija delnega plačila odškodnine (akontacije)
Sodišče mora denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo odmeriti po cenah v času izdaje sodne odločbe, pri ugotavljanju pravičnega denarnega zneska, ki ga je toženka po odločbi sodišča dolžna plačati tožnici, pa mora upoštevati tudi okoliščine, ki so nastale po povzročitvi škode in pred izdajo odločbe (drugi odstavek 168. člena v zvezi s 169. členom OZ). Ker je bila v obravnavanem primeru realna vrednost zneska odškodnine, ki ga je toženka tožnici izplačala aprila 2020, v času izdaje sodne odločbe drugačna od nominalne vrednosti ob plačilu, je sodišče dolžno ta znesek najprej valorizirati, to je izraziti v višini njegove realne vrednosti v času izdaje sodbe, in ga šele nato odšteti od zneska v postopku ugotovljene pravične denarne odškodnine.
odškodninska odgovornost - prometna nesreča - soprispevek oškodovanca k nastanku škode - deljena odgovornost - neuporaba varnostnega pasu - trditveno in dokazno breme - navajanje trditev in dokazov - neutemeljena zavrnitev dokaznega predloga - neupoštevanje navedb in dokazov - kršitev pravice do izjave - izpodbijanje vsebine javne listine - neresnično ugotovljena dejstva v javni listini
Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter da se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne, ter če niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Toženkina trditev o tožnikovem soprispevku zaradi neuporabe varnostnega pasu k nastanku škode je dopustna, za odločitev relevantna in ob dejstvu, da je bila podkrepljena s trditvijo o odsotnosti določenih poškodb, ki bi ob uporabi varnostnega pasu nastale, tudi ne očitno neutemeljena.
S stališčem, da je bilo na sporno vprašanje moč odgovoriti že z policijskim zapisnikom, iz katerega je izhajalo, da je bil tožnik pripet, z izpovedbo tožnika in njegovega sopotnika, da je bil tožnik pripet, ter izpovedbo policista, da zabeležko o varnostnem pasu v policijskem zapisniku naredi na podlagi izjave udeleženca in pregleda položaja varnostnega pasu v avtomobilu, je prvostopno sodišče toženki pravzaprav onemogočilo dokazovanje okoliščine, ki je bistvena za odločitev o tožbenem zahtevku. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov svoje trditve o neresnično ugotovljenem dejstvu v policijskem zapisniku sploh ni mogla dokazovati.
Tožeča stranka se je sklicevala na dve podlagi, od katerih je odvisna odločitev o temelju zahtevka, pri čemer je tudi trditve o nepravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti temeljila na dveh sklopih trditev. Ker je s pritožbenimi navedbami uspela omajati zaključke prvostopnega sodišča glede pravilno izpolnjene pojasnilne dolžnosti v celoti, ne da bi izpodbijala zaključke o neobstoječi zdravniški napaki, je bilo potrebno razveljaviti sodbo v celoti, saj za zaključek o odškodninski odgovornosti tožene stranke zadošča že ugotovljena odgovornost po eni od dveh zatrjevanih podlag.
pravdni postopek za plačilo odškodnine - povrnitev nepremoženjske škode - fizično nasilje - partnersko nasilje - višina denarne odškodnine - pravična denarna odškodnina - prenizka odškodnina - načelo objektivizacije odškodnine - načelo induvidualizacije odškodnine - obseg škode - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - stopnja in trajanje telesnih in duševnih bolečin - strah - razžalitev dobrega imena in časti - zmanjšanje življenjske aktivnosti - celovita dokazna ocena - očitna pisna pomota sodišča - poprava sodbe
Odškodnina za nepremoženjsko škodo je namenjena zadoščenju oškodovanca, ne pa kaznovanju povzročitelja škode. Višina odškodnine je odvisna od obsega škode in trpljenja, ki je zadelo oškodovanca, upoštevaje tudi primerljive odškodnine, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00073482
OZ člen 179, 182.
nesreča pri delu - nova škoda - bodoča škoda - odmera nepremoženjske škode
Vsa z izpodbijano sodbo prisojena odškodnina predstavlja izključno novo škodo, kar je jasno razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, ki poizkušajo prikazati, da gre za že dosojeno odškodnino. Res je bila tožniku predhodno že prisojena tudi odškodnina za bodočo škodo, to je škodo, ki jo je bilo po normalnem teku stvari mogoče ob sojenju pričakovati kot gotovo (182. člen OZ), vendar se ta nanaša na tiste telesne oziroma duševne bolečine, ki so (bile) posledica takrat znanih poškodb, in ne gre torej za v letu 2017 nastale nove bolečine, ki so tožniku nastale zaradi vnetja kosti, ki ga v času prejšnjih sojenj ni bilo, niti ga takrat ni bilo mogoče pričakovati. Držijo tudi pritožbene navedbe, da tožnikovo zdravstveno stanje ob izplačilu prvotne odškodnine ni bilo stabilizirano do te mere, da ne bi bilo več nobenih bolečin, posegov, obiskov zdravnikov in drugih neugodnosti. Vendar zgolj dejstvo, da je neko škodo v bodoče mogoče predvideti, ni pa gotovo, ali bo nastala ali ne, in če bo, kakšen bo njen obseg, ne zadošča za opredelitev te škode kot bodoče škode. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da v času prejšnjih sojenj takšno poslabšanje zdravstvenega stanja, do katerega je pri tožniku prišlo leta 2017, ni bilo pričakovano.
tožba za plačilo odškodnine - padec otroka - poškodbe zobovja - športna vzgoja - odgovornost šole - odgovornost učitelja - potrebna skrbnost in nadzorstvo šole
Sodišče je ustrezno poudarilo, da nekajminutna odsotnost učitelja iz telovadnice (npr. zaradi odhoda na wc ipd.) ali krajša nepozornost (pogled vstran, zavezovanje športnih copat ipd.) v času trajanja ogrevalnega teka pri otrocih tretjega in četrtega razreda še ne pomeni opustitve dolžnega skrbnega nadzora. Še posebej, če gre za tek v krogu v isti smeri in ne za izvajanje zahtevnejših vaj ali iger, kjer se otroci prosto gibljejo po telovadnici. Otroci v tej starosti so že sposobni razumevanja pravil, ki so jim dana. Sam tek pa ne predstavlja nevarne dejavnosti, sploh če je izveden na ustrezni podlagi, v ustrezni obutvi ter se izvaja v krogu in v isti smeri kot v slednjem primeru. Dogodek se je zgodil v trenutku in nastale škode – tudi po presoji pritožbenega sodišča – ne bi moglo preprečiti še tako skrbno nadzorstvo učiteljice. Od nje ni mogoče zahtevati, da prav vsak trenutek pazi in spremlja vsakega učenca.
ZPP člen 154, 154/1, 154/2, 165, 165/1, 165/2, 254, 254/2, 254/3, 286, 286.b, 286.b/1, 313, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 353, 354, 354/1, 358. OZ člen 299. ZVZD-1 člen 5, 12.
denarna odškodnina - delovna nezgoda - vzrok škodnega dogodka - nepremoženjska škoda - izjava o varnosti - navodila nadrejenega - dolžno ravnanje - dokazna ocena - odškodnina za telesne bolečine - trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti - izvedenec medicinske stroke - soprispevek - odbitna franšiza - stroški postopka
Na podlagi 5. člena ZVZD-1 in (tudi) v sodni praksi večkrat zavzetega stališča je zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu primarno v domeni delodajalca, ki mora v ta namen izvesti ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Delodajalec mora torej z ustreznimi navodili in ustreznim nadzorom vplivati na ravnanje delavcev in s tem poskrbeti, da je delovni proces varen. To obveznost pa je delodajalec (stranski intervenient) v obravnavanem primeru opustil, saj tožniku, potem ko je oktobra 2016 spremenil izjavo varnosti z oceno tveganja, ni zagotovil ponovnega usposabljanja za varno delo, ter s tem, ko tožniku ni zagotovil ustrezne varnostne opreme (na delovišču v času nezgode ni bila na voljo jeklena varnostna vrv, na katero bi se tožnik lahko pripel). Tožnik v odgovoru na pritožbo stranskega interventa po oceni sodišča druge stopnje ob tem tudi pravilno navaja, da se pritožnik ne more sklicevati na delavčeva opustitvena ravnanja v času, ko delavec zaradi delodajalčeve opustitve usposabljanja sploh ni bil seznanjen z lastnim dolžnim ravnanjem, niti s svojimi pravicami glede uporabe osebne varovalne opreme.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSM00074573
OZ člen 131. ZVZD-1 člen 12. ZZVZZ člen 86, 87, 87/1, 88, 90, 91.
poškodba delavca pri delu - opustitev ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev - odškodninski zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) - odškodninska odgovornost delodajalca - soprispevek delavca - pasivna legitimacija - dejanski delodajalec
Zavod (v našem primeru tožeča stranka) ima pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja zavarovane osebe (86. člen ZZVZZ). Pravico ima zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je poškodba posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi (prvi odstavek 87. člena ZZVZZ).
zavrnilna sodba - država kot stranka v postopku - odškodninska odgovornost države - protipravna opustitev - odgovorna oseba - škoda, povzročena s kaznivim dejanjem - zastaranje - splošni zastaralni rok - sprememba naslova za vročanje - predčasni odpust s prestajanja kazni zapora - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - pritožba zoper sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks - kreditna obveznost
Protipravno ravnanje (opustitev), ki se očita toženki v tej pravdi, je nekaj povsem drugega kot dejanje neposrednega storilca – povzročitelja škode. Država v razmerju z neposrednim povzročiteljem škode (storilcem kaznivega dejanja) ni v razmerju sostorilca, napeljevalca ali pomagača, prav tako za njegovo ravnanje neposredno ne odgovarja ne na pogodbeni ne na zakonski podlagi (njena odgovornost je drugačna kot npr. odgovornost zavarovalnice pri zavarovanju odgovornosti ali odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je delavec povzročil s kaznivim dejanjem pri svojem delu). Toženki oziroma njenim organom se ne očita storitve nobenega kaznivega dejanja. Tako je evidentno, da je odgovornost toženke drugačna od odgovornosti samega storilca, zato zanjo ne more veljati zastaralni rok za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, določen v prvem odstavku 353. člena OZ. Toženka ni povzročila škode s kaznivim dejanjem. Odškodninska obveznost toženke torej zastara v splošnem zastaralnem roku, ki za odškodninske terjatve znaša tri oziroma pet let (352. člen OZ). Tožba je bila vložena 12 let po storjenem kaznivem dejanju, ki je tožnici povzročilo škodo, zato je zahtevek zoper toženko brez dvoma zastaral.
Neutemeljena je pritožbena navedba druge toženke, da je tožnik vedel, kako mora delo opraviti in da naj bi to dejstvo izhajalo tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil tožnik seznanjen le z nalogo, ki mu je bila dodeljena, torej le s splošnim navodilom, naj prenese posekano drevje, ne pa tudi s pravili varnega dela. S tem ga prva toženka kot delodajalec ni seznanila, a bi ga morala. Ker je v posledici tega dejstva delo opravljal na nepravilen način, je podana odškodninska odgovornost prve toženke za tožniku nastalo škodo in s tem odškodninska obveznost druge toženke.
Dejstvo, da se drevo kljub večkratnim potegom ni premaknilo, a je tožnik z vlečenjem za eno od vej in celo v smeri klančine navzdol vseeno nadaljeval, kaže na izrazito neskrbno ravnanje, ki močno odstopa od ravnanja ustrezno usposobljenega delavca. Takšno ravnanje po pravilni presoji sodišča prve stopnje terja odločitev, da je v večji meri za nastanek škodnega dogodka odgovoren tožnik sam.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00072158
ZPP člen 206, 206/2, 206/4. ZBan-1 člen 261e, 350, 350a.
odškodninska odgovornost bank - podrejene obveznice - izbris obveznic - prekinitev pravdnega postopka - razlogi za prekinitev postopka - razlaga zakonskih določb - razlog smotrnosti - pravica do sojenja v razumnem roku - dopuščena revizija - pojasnilna dolžnost banke - kršitev pojasnilne dolžnosti
Sodišče prve stopnje pri svoji argumentaciji v podkrepitev razlogov za prekinitev prezre, da razlog smotrnosti zaradi zagotovitve pravne varnosti ni samostojen razlog za prekinitev postopka, pač pa je v referenčnih določbah (drugi in četrti odstavek 206. člena ZPP) združen s položaji, ki jih ZPP izrecno predvideva (zahteva); odvisnost utemeljenosti zahtevka od ugotovitve, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje (drugi odstavek 206. člena ZPP) oziroma vložitev predloga za izdajo posvetovalnega mnenja (četrti odstavek 206. člena ZPP). Tudi „nadpovprečna pomembnost zadeve“, na katero se med drugim sklicuje sodišče prve stopnje, ni zakonski razlog za prekinitev postopka.
Pritožba utemeljeno opozarja tudi na pravico do sojenja v razumnem roku. Odločanje VSRS v zadevi II Ips 41/2022 je časovno odmaknjeno, prav tako pa je negotovo, ali bo odločalo o obeh dopuščenih revizijskih vprašanjih. Če bo presodilo, da glede na ugotovljena dejstva banka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, bo potreba po odgovoru na prvo revizijsko vprašanje odpadla. Tožeča stranka na toženo stranko ne naslavlja le očitkov, povezanih z vprašanjem (ne)zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih, temveč tudi druge, s tem vprašanjem vsebinsko nepovezane očitke. Med drugim zatrjuje, da je potrdilo o vpisu obveznic zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti nično. Zato tožena stranka utemeljeno opozarja, da ji bo v primeru nadaljnje prekinitve postopka (še bolj) oteženo dokazovanje dejstev, povezanih z izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti.