prometna nesreča - povrnitev nepremoženjske škode - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - pravična denarna odškodnina kot pravni standard - denarna odškodnina za posamezne vrste nepremoženjske škode - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - strah - duševne bolečine zaradi skaženosti - povrnitev bodoče škode - valorizacija delnega plačila odškodnine (akontacije)
Sodišče mora denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo odmeriti po cenah v času izdaje sodne odločbe, pri ugotavljanju pravičnega denarnega zneska, ki ga je toženka po odločbi sodišča dolžna plačati tožnici, pa mora upoštevati tudi okoliščine, ki so nastale po povzročitvi škode in pred izdajo odločbe (drugi odstavek 168. člena v zvezi s 169. členom OZ). Ker je bila v obravnavanem primeru realna vrednost zneska odškodnine, ki ga je toženka tožnici izplačala aprila 2020, v času izdaje sodne odločbe drugačna od nominalne vrednosti ob plačilu, je sodišče dolžno ta znesek najprej valorizirati, to je izraziti v višini njegove realne vrednosti v času izdaje sodbe, in ga šele nato odšteti od zneska v postopku ugotovljene pravične denarne odškodnine.
odškodninska odgovornost - prometna nesreča - soprispevek oškodovanca k nastanku škode - deljena odgovornost - neuporaba varnostnega pasu - trditveno in dokazno breme - navajanje trditev in dokazov - neutemeljena zavrnitev dokaznega predloga - neupoštevanje navedb in dokazov - kršitev pravice do izjave - izpodbijanje vsebine javne listine - neresnično ugotovljena dejstva v javni listini
Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter da se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne, ter če niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Toženkina trditev o tožnikovem soprispevku zaradi neuporabe varnostnega pasu k nastanku škode je dopustna, za odločitev relevantna in ob dejstvu, da je bila podkrepljena s trditvijo o odsotnosti določenih poškodb, ki bi ob uporabi varnostnega pasu nastale, tudi ne očitno neutemeljena.
S stališčem, da je bilo na sporno vprašanje moč odgovoriti že z policijskim zapisnikom, iz katerega je izhajalo, da je bil tožnik pripet, z izpovedbo tožnika in njegovega sopotnika, da je bil tožnik pripet, ter izpovedbo policista, da zabeležko o varnostnem pasu v policijskem zapisniku naredi na podlagi izjave udeleženca in pregleda položaja varnostnega pasu v avtomobilu, je prvostopno sodišče toženki pravzaprav onemogočilo dokazovanje okoliščine, ki je bistvena za odločitev o tožbenem zahtevku. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov svoje trditve o neresnično ugotovljenem dejstvu v policijskem zapisniku sploh ni mogla dokazovati.
Tožeča stranka se je sklicevala na dve podlagi, od katerih je odvisna odločitev o temelju zahtevka, pri čemer je tudi trditve o nepravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti temeljila na dveh sklopih trditev. Ker je s pritožbenimi navedbami uspela omajati zaključke prvostopnega sodišča glede pravilno izpolnjene pojasnilne dolžnosti v celoti, ne da bi izpodbijala zaključke o neobstoječi zdravniški napaki, je bilo potrebno razveljaviti sodbo v celoti, saj za zaključek o odškodninski odgovornosti tožene stranke zadošča že ugotovljena odgovornost po eni od dveh zatrjevanih podlag.
pravdni postopek za plačilo odškodnine - povrnitev nepremoženjske škode - fizično nasilje - partnersko nasilje - višina denarne odškodnine - pravična denarna odškodnina - prenizka odškodnina - načelo objektivizacije odškodnine - načelo induvidualizacije odškodnine - obseg škode - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - stopnja in trajanje telesnih in duševnih bolečin - strah - razžalitev dobrega imena in časti - zmanjšanje življenjske aktivnosti - celovita dokazna ocena - očitna pisna pomota sodišča - poprava sodbe
Odškodnina za nepremoženjsko škodo je namenjena zadoščenju oškodovanca, ne pa kaznovanju povzročitelja škode. Višina odškodnine je odvisna od obsega škode in trpljenja, ki je zadelo oškodovanca, upoštevaje tudi primerljive odškodnine, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00073482
OZ člen 179, 182.
nesreča pri delu - nova škoda - bodoča škoda - odmera nepremoženjske škode
Vsa z izpodbijano sodbo prisojena odškodnina predstavlja izključno novo škodo, kar je jasno razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, ki poizkušajo prikazati, da gre za že dosojeno odškodnino. Res je bila tožniku predhodno že prisojena tudi odškodnina za bodočo škodo, to je škodo, ki jo je bilo po normalnem teku stvari mogoče ob sojenju pričakovati kot gotovo (182. člen OZ), vendar se ta nanaša na tiste telesne oziroma duševne bolečine, ki so (bile) posledica takrat znanih poškodb, in ne gre torej za v letu 2017 nastale nove bolečine, ki so tožniku nastale zaradi vnetja kosti, ki ga v času prejšnjih sojenj ni bilo, niti ga takrat ni bilo mogoče pričakovati. Držijo tudi pritožbene navedbe, da tožnikovo zdravstveno stanje ob izplačilu prvotne odškodnine ni bilo stabilizirano do te mere, da ne bi bilo več nobenih bolečin, posegov, obiskov zdravnikov in drugih neugodnosti. Vendar zgolj dejstvo, da je neko škodo v bodoče mogoče predvideti, ni pa gotovo, ali bo nastala ali ne, in če bo, kakšen bo njen obseg, ne zadošča za opredelitev te škode kot bodoče škode. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da v času prejšnjih sojenj takšno poslabšanje zdravstvenega stanja, do katerega je pri tožniku prišlo leta 2017, ni bilo pričakovano.
tožba za plačilo odškodnine - padec otroka - poškodbe zobovja - športna vzgoja - odgovornost šole - odgovornost učitelja - potrebna skrbnost in nadzorstvo šole
Sodišče je ustrezno poudarilo, da nekajminutna odsotnost učitelja iz telovadnice (npr. zaradi odhoda na wc ipd.) ali krajša nepozornost (pogled vstran, zavezovanje športnih copat ipd.) v času trajanja ogrevalnega teka pri otrocih tretjega in četrtega razreda še ne pomeni opustitve dolžnega skrbnega nadzora. Še posebej, če gre za tek v krogu v isti smeri in ne za izvajanje zahtevnejših vaj ali iger, kjer se otroci prosto gibljejo po telovadnici. Otroci v tej starosti so že sposobni razumevanja pravil, ki so jim dana. Sam tek pa ne predstavlja nevarne dejavnosti, sploh če je izveden na ustrezni podlagi, v ustrezni obutvi ter se izvaja v krogu in v isti smeri kot v slednjem primeru. Dogodek se je zgodil v trenutku in nastale škode – tudi po presoji pritožbenega sodišča – ne bi moglo preprečiti še tako skrbno nadzorstvo učiteljice. Od nje ni mogoče zahtevati, da prav vsak trenutek pazi in spremlja vsakega učenca.
ZPP člen 154, 154/1, 154/2, 165, 165/1, 165/2, 254, 254/2, 254/3, 286, 286.b, 286.b/1, 313, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 353, 354, 354/1, 358. OZ člen 299. ZVZD-1 člen 5, 12.
denarna odškodnina - delovna nezgoda - vzrok škodnega dogodka - nepremoženjska škoda - izjava o varnosti - navodila nadrejenega - dolžno ravnanje - dokazna ocena - odškodnina za telesne bolečine - trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti - izvedenec medicinske stroke - soprispevek - odbitna franšiza - stroški postopka
Na podlagi 5. člena ZVZD-1 in (tudi) v sodni praksi večkrat zavzetega stališča je zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu primarno v domeni delodajalca, ki mora v ta namen izvesti ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Delodajalec mora torej z ustreznimi navodili in ustreznim nadzorom vplivati na ravnanje delavcev in s tem poskrbeti, da je delovni proces varen. To obveznost pa je delodajalec (stranski intervenient) v obravnavanem primeru opustil, saj tožniku, potem ko je oktobra 2016 spremenil izjavo varnosti z oceno tveganja, ni zagotovil ponovnega usposabljanja za varno delo, ter s tem, ko tožniku ni zagotovil ustrezne varnostne opreme (na delovišču v času nezgode ni bila na voljo jeklena varnostna vrv, na katero bi se tožnik lahko pripel). Tožnik v odgovoru na pritožbo stranskega interventa po oceni sodišča druge stopnje ob tem tudi pravilno navaja, da se pritožnik ne more sklicevati na delavčeva opustitvena ravnanja v času, ko delavec zaradi delodajalčeve opustitve usposabljanja sploh ni bil seznanjen z lastnim dolžnim ravnanjem, niti s svojimi pravicami glede uporabe osebne varovalne opreme.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSM00074573
OZ člen 131. ZVZD-1 člen 12. ZZVZZ člen 86, 87, 87/1, 88, 90, 91.
poškodba delavca pri delu - opustitev ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev - odškodninski zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) - odškodninska odgovornost delodajalca - soprispevek delavca - pasivna legitimacija - dejanski delodajalec
Zavod (v našem primeru tožeča stranka) ima pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja zavarovane osebe (86. člen ZZVZZ). Pravico ima zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je poškodba posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi (prvi odstavek 87. člena ZZVZZ).
zavrnilna sodba - država kot stranka v postopku - odškodninska odgovornost države - protipravna opustitev - odgovorna oseba - škoda, povzročena s kaznivim dejanjem - zastaranje - splošni zastaralni rok - sprememba naslova za vročanje - predčasni odpust s prestajanja kazni zapora - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - pritožba zoper sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks - kreditna obveznost
Protipravno ravnanje (opustitev), ki se očita toženki v tej pravdi, je nekaj povsem drugega kot dejanje neposrednega storilca – povzročitelja škode. Država v razmerju z neposrednim povzročiteljem škode (storilcem kaznivega dejanja) ni v razmerju sostorilca, napeljevalca ali pomagača, prav tako za njegovo ravnanje neposredno ne odgovarja ne na pogodbeni ne na zakonski podlagi (njena odgovornost je drugačna kot npr. odgovornost zavarovalnice pri zavarovanju odgovornosti ali odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je delavec povzročil s kaznivim dejanjem pri svojem delu). Toženki oziroma njenim organom se ne očita storitve nobenega kaznivega dejanja. Tako je evidentno, da je odgovornost toženke drugačna od odgovornosti samega storilca, zato zanjo ne more veljati zastaralni rok za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, določen v prvem odstavku 353. člena OZ. Toženka ni povzročila škode s kaznivim dejanjem. Odškodninska obveznost toženke torej zastara v splošnem zastaralnem roku, ki za odškodninske terjatve znaša tri oziroma pet let (352. člen OZ). Tožba je bila vložena 12 let po storjenem kaznivem dejanju, ki je tožnici povzročilo škodo, zato je zahtevek zoper toženko brez dvoma zastaral.
Neutemeljena je pritožbena navedba druge toženke, da je tožnik vedel, kako mora delo opraviti in da naj bi to dejstvo izhajalo tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil tožnik seznanjen le z nalogo, ki mu je bila dodeljena, torej le s splošnim navodilom, naj prenese posekano drevje, ne pa tudi s pravili varnega dela. S tem ga prva toženka kot delodajalec ni seznanila, a bi ga morala. Ker je v posledici tega dejstva delo opravljal na nepravilen način, je podana odškodninska odgovornost prve toženke za tožniku nastalo škodo in s tem odškodninska obveznost druge toženke.
Dejstvo, da se drevo kljub večkratnim potegom ni premaknilo, a je tožnik z vlečenjem za eno od vej in celo v smeri klančine navzdol vseeno nadaljeval, kaže na izrazito neskrbno ravnanje, ki močno odstopa od ravnanja ustrezno usposobljenega delavca. Takšno ravnanje po pravilni presoji sodišča prve stopnje terja odločitev, da je v večji meri za nastanek škodnega dogodka odgovoren tožnik sam.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00072158
ZPP člen 206, 206/2, 206/4. ZBan-1 člen 261e, 350, 350a.
odškodninska odgovornost bank - podrejene obveznice - izbris obveznic - prekinitev pravdnega postopka - razlogi za prekinitev postopka - razlaga zakonskih določb - razlog smotrnosti - pravica do sojenja v razumnem roku - dopuščena revizija - pojasnilna dolžnost banke - kršitev pojasnilne dolžnosti
Sodišče prve stopnje pri svoji argumentaciji v podkrepitev razlogov za prekinitev prezre, da razlog smotrnosti zaradi zagotovitve pravne varnosti ni samostojen razlog za prekinitev postopka, pač pa je v referenčnih določbah (drugi in četrti odstavek 206. člena ZPP) združen s položaji, ki jih ZPP izrecno predvideva (zahteva); odvisnost utemeljenosti zahtevka od ugotovitve, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje (drugi odstavek 206. člena ZPP) oziroma vložitev predloga za izdajo posvetovalnega mnenja (četrti odstavek 206. člena ZPP). Tudi „nadpovprečna pomembnost zadeve“, na katero se med drugim sklicuje sodišče prve stopnje, ni zakonski razlog za prekinitev postopka.
Pritožba utemeljeno opozarja tudi na pravico do sojenja v razumnem roku. Odločanje VSRS v zadevi II Ips 41/2022 je časovno odmaknjeno, prav tako pa je negotovo, ali bo odločalo o obeh dopuščenih revizijskih vprašanjih. Če bo presodilo, da glede na ugotovljena dejstva banka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, bo potreba po odgovoru na prvo revizijsko vprašanje odpadla. Tožeča stranka na toženo stranko ne naslavlja le očitkov, povezanih z vprašanjem (ne)zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih, temveč tudi druge, s tem vprašanjem vsebinsko nepovezane očitke. Med drugim zatrjuje, da je potrdilo o vpisu obveznic zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti nično. Zato tožena stranka utemeljeno opozarja, da ji bo v primeru nadaljnje prekinitve postopka (še bolj) oteženo dokazovanje dejstev, povezanih z izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti.
načelo ekonomičnosti postopka - načelo dispozitivnosti - pogodbena obveznost - kršitev pogodbene obveznosti - pravnomočna vmesna sodba - delna vmesna sodba - dokazi in izvajanje dokazov - pisno materialno procesno vodstvo - razpravno načelo - pogodbena odškodninska odgovornost - plačilo odškodnine - upravljanje z gozdovi - višina premoženjske škode - sodni izvedenec - izvedenec gozdarske stroke - izvedensko mnenje - nestrinjanje z izvedenskim mnenjem - pripombe na izvedensko mnenje - pravočasnost pripomb na izvedensko mnenje - zakonsko dopustna omejitev pravice do izjave - prekluzija - izvedenec kot strokovni pomočnik sodišča - preložitev naroka
Sodišče je korektno odgovorilo na vprašanje, zakaj so pripombe, podane na izvedenski mnenji B. B. in C. C., prepozne. Obširno je pojasnilo, da B. B. tekom postopka svojega mnenja ni spreminjal, ves čas je pri njem vztrajal ter da je bila toženka z njim seznanjena (že) 5. 9. 2018. Sodišče je obe stranki pozvalo k podaji pripomb, pri čemer jima je določilo rok, ju opozorilo na posledico neaktivnosti in s tem ustrezno izvedlo (pisno) materialno procesno vodstvo po 286.a členu ZPP. Kljub podaljšanju roka za podajo (dodatnih) pripomb tega toženka ni storila, v prepozno podani vlogi pa niti ni utemeljila razloga za zamudo. Toženka sicer v pritožbi navaja, da ji je bilo izvedensko mnenje vročeno hkrati z obsežno pripravljalno vlogo, zaradi česar je bil (zakonsko) določen rok za podajo pripomb prekratek. Vendar z navedenim svoje zamude ne more opravičiti. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je pravilna odločitev, da je bila toženka s pripombami na mnenje B. B. in C. C. prekludirana. Nadalje ne gre spregledati, da se je sodišče (navkljub prekluziji) do večine podanih pripomb v izpodbijani odločbi jasno opredelilo.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je skladno s prvim odstavkom 244. člena v zvezi z 245. členom ZPP izbira in določitev izvedenca v pristojnosti sodišča. Čeprav skuša pritožba prikazati drugače, ni prav nič neobičajnega, da sodišče za izvedenca izbere strokovnjaka, ki v imenik sodnih izvedencev ni vpisan (prav za določeno podpodročje).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - SODSTVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00076262
ZPP člen 11, 11/1, 73, 73/1, 213, 285, 287, 287/2, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-13, 339/2-14, 343, 343/1, 343/2, 350, 350/3, 352, 367a. ZOdv člen 9. ZZZDR člen 61, 61/1. OZ člen 965. URS člen 23, 23/2, 129, 130, 132. ZS člen 5, 74.
odškodninska odgovornost odvetnika - zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnika - ravnanje s profesionalno skrbnostjo - zamuda roka - prepozen predlog za dopustitev revizije - uspeh s pravnim sredstvom - uspeh stranke v postopku z revizijo - dopustitev revizije - zavarovalna pogodba - ničnost zavarovalne pogodbe - zavarovalni primer - zavrnitev dokaznih predlogov - prepozna dopolnitev pritožbe - nedopustna pritožbena novota - zamudne obresti - skupno in posebno premoženje zakoncev - skupno vlaganje obeh zakoncev v hišo, ki je bila posebno premoženje enega zakonca - večvrednost nepremičnine - delitev skupnega premoženja - neupravičena obogatitev - obogatitveni princip - materialno procesno vodstvo - izločitev sodnika - prenehanje sodniške funkcije
Ni mogoče sklepati, da bi bila revizija uspešna, če bi bil predlog za njeno dopustitev pravočasno vložen. Tudi skrbno pripravljen predlog za dopustitev revizije in skrbno vložena revizija sta lahko zavrnjena.
Ker škoda, ki jo je zaradi civilne odgovornosti zavarovanke tožene stranke (odvetnice) dolžna kriti tožena stranka, ni ugotovljena, tožnik nima interesa za uveljavljanje ničnosti zavarovalne pogodbe, sklenjene med odvetnico in toženo stranko.
sojenje brez nepotrebnega odlašanja - višina odškodnine
Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki jo ZVPSBNO v 2. členu priznava tudi oškodovancu v kazenskem postopku, je ob obrazloženem tudi v obravnavanem primeru povezana s civilnim vidikom oškodovančeve udeležbe v kazenskem postopku, torej z vloženim premoženjskopravnim zahtevkom.
Tožnica ni upravičena zahtevati vračila dodatka za povečan obseg dela, čemur v pritožbi neutemeljeno nasprotuje z zatrjevanjem, da tega dodatka ne bi izplačevala, če bi med trajanjem pogodbe o zaposlitvi vedela, da toženka povečanega obsega dela ne opravlja. Tožnica kot delodajalka bi namreč v okviru izvajanja nadzora morala sproti preverjati količino opravljenega dela toženke in posledično njeno upravičenost do dogovorjenega dodatka za povečan obseg dela. Svoje neskrbnosti oziroma opustitve delodajalske dolžnosti nadzora nad opravljenim delom, zaradi katere je prišlo do izplačil spornega dodatka, pa ne more prevaliti na toženko in tako od nje zahtevati vračila tega dela plače.
Zgolj ugotovitev, da je bila toženka preobremenjena s svojim delom in s pomočjo drugim sodelavkam, zaradi česar ni mogla opraviti vsega naloženega dela oziroma tega, kar ji očita tožnica, še ne zadostuje za sklep, da ji ni mogoče očitati hude malomarnosti oziroma da ni podana njena odškodninska odgovornost. Standard hude malomarnosti pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega (povprečno skrbnega) človeka oziroma v obravnavnem primeru povprečno skrbnega računovodje. Slednjemu je tožnica zadostila z zatrjevanjem, da bi toženka kot finančni knjigovodja morala poznati obveznosti pravočasnega in rednega oddajanja davčnih obračunov oziroma napovedi ter posledice neoddajanja. V zvezi z zatrjevano preobremenjenostjo, s katero se toženka skuša razbremeniti krivdne odgovornosti (očitka hude malomarnosti), je po presoji pritožbenega sodišča bistveno, ali je tožnico kot delodajalko v času delovnega razmerja dejansko opozarjala, da je preobremenjena.
Po sodni praksi je strogost trditvenega bremena odvisna od okoliščin konkretnega primera, kar zaradi medsebojne povezanosti velja tudi za dokazno breme (prim. 7. in 212. člen ZPP). Načeloma velja, da je teža dokaznega bremena odvisna od vrste spornih dejstev in tega, v čigavo spoznavno sfero spadajo. Sodišče dokaznega bremena glede na okoliščine primera ne sme postaviti tako visoko, da bi bil ta praktično nedosegljiv.
Pričakovanje toženke, da mora potrošnik v primeru tovrstnega škodnega dogodka v nedogled hraniti te predmete z namenom njihove cenitve, je pretirano in povsem nerazumno, zlasti ob dejstvu, da je vsa pravnorelevantna dejstva tožnik uspel dokazati z ostalimi izvedenimi dokazi.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00072675
ZDR-1 člen 179.
nesreča pri delu ali v zvezi z delom - povračilo škode - prometna nesreča - službena pot - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Ker tožniku škoda ni nastala pri delu in tudi ne v zvezi z delom, saj ni bil napoten niti na delo na gradbišče v C. in tudi ne na sestanek v F., toženka kot delodajalec tožniku ni odškodninsko odgovorna, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
V pritožbeni obravnavi ostaja sporno, ali je bila pri postopanju toženca izkazana arbitrarnost, očitna samovolja oziroma odstopanje od metode dela, ki so običajne pri vodenju tovrstnih postopkov. Le tako bi namreč tožnik dokazal obstoj ene izmed kumulativno določenih predpostavk odškodninske odgovornosti, to je protipravnost. Ključno je, da je postopek vodenja samega postopka prijave pri tožencu, zaradi različnih tehnoloških zmožnosti potrebno presojati na čas, ko se je sporni dogodek zgodil in ne tako kot se vodi postopek danes.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00073333
ZDR-1 člen 45, 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1, 179, 179/1. ZVZD-1 člen 5, 19. ZDOdv člen 27, 27/4, 27/6. ZPP člen 155.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - vojaška oseba - misija - odmera nepremoženjske škode - predpravdni stroški - čista denarna terjatev - potni stroški odvetnika - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje o krivdni odškodninski odgovornosti toženke, ker ni zagotovila varnega in ustreznega dostopa do objektov, ki so jih uporabljali zaposleni na misiji KFOR, pri čemer je vedela za dotrajanost in neprimernost palet, vendar tega ni sanirala. S tem je kršila 5. in 19. člen ZVZD-1 ter 45. člen ZDR-1.
Ker določba četrtega odstavka 27. člena ZDOdv na podlagi šestega odstavka istega člena ne velja za postopke uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja, torej tudi ne za konkretni spor, v katerem je tožnik uveljavljal čisto denarno terjatev iz naslova delovnega razmerja, za katero velja neposredno sodno varstvo, predhodni postopek ni procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o tožnikovem odškodninskem zahtevku. Posledično strošek sestave neobveznega predhodnega odškodninskega zahtevka ne more pomeniti potrebnega stroška v smislu 155. člena ZPP.
Stranka ima pravico prosto izbrati odvetnika, ki mu zaupa in ni dolžna izbirati (le) med odvetniki s pisarno v kraju oziroma okrožju sodišča. Glede na to, da je tožnik za zastopanje pooblastil odvetnika v kraju, ki je blizu oziroma v območju njegovega prebivališča, ne gre za nerazumno ali nesprejemljivo izbiro in mu zato ni mogoče očitati zlorabe te pravice.