ODŠKODNINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00079408
URS člen 26, 156. ZPPSL člen 152, 152/3, 154, 154/1, 155, 155/1, 155/2. ZFPPIPP člen 298a, 298a/3. ZZK-1 člen 89, 89/4, 89/4-1, 96, 96/1, 96/2, 96/2-2.
odškodninska odgovornost države - odgovornost države za delo stečajnega upravitelja - stečajni upravitelj - zakoniti zastopnik - državni organ - izvrševanje oblastne funkcije države - vpisi na podlagi sklepov stečajnega sodišča - vpisi na podlagi sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu - ovire za vpis - pravnomočen sklep o izročitvi nepremičnine kupcu - posebna pravila za prijavo in preizkus hipoteke in terjatve, zavarovane s to hipoteko ali maksimalno hipoteko - odgovornost države za delo stečajnega sodnika - pričakovalna pravica - protipravnost ravnanja sodnika - protiustavna pravna praznina - ustavni spor
Ravnanje stečajnega upravitelja v tej zadevi se ne uvršča med primere, v katerih stečajni upravitelji izvajajo nanje prenesene naloge države (oblast). Tudi kadar je fizičnim in pravnim osebam kot nosilkam javnega pooblastila poverjeno izvajanje oblasti, je značilnost njihovega ravnanja enostranskost in oblastvenost, tako da se o vsebini pravnih razmerij z zavezanci ne pogajajo, ampak jim obveznosti enostransko naložijo. V tej zadevi pa je pritožnica Pogodbo z upraviteljem sklenila po svoji volji in v prirejenem civilnopravnem razmerju. S sklenitvijo te pogodbe in z opustitvijo priprave na prodajo (pravnomočne vknjižbe lastninske pravice na stečajno dolžnico) je upravitelj objektivno ravnal s ciljem unovčitve dolžničinega premoženja in ni izvrševal nikakršne oblasti. Zato pritožnici država za to odškodninsko ne odgovarja.
Na zakonodajni ravni ni bil urejen položaj imetnikov hipotek, ki so bili vknjiženi na nepremičnini, še preden jo je stečajni dolžnik kupil. Očitno nevzdržno bi bilo, da bi se skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPPSL te hipoteke izbrisale, ne da bi tudi za njihove upnike veljalo, kar je izhajalo iz drugega odstavka 155. člena: "Iz kupnine se najprej poplačajo ločitveni upniki, katerih terjatve in ločitvene pravice so priznane." Te določbe na podlagi jezikovne razlage zakona zanje ni bilo mogoče uporabiti. Ne upravitelj, ne v okviru nadzora nad njim ali njegovega usmerjanja stečajno sodišče, niti slednje ob izdaji sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu niti zemljiškoknjižni sodišči prve ali druge stopnje niso zagrešili grobih kršitev zakonskih določb. Zaradi opisane pravne praznine namreč ni šlo za nezahtevno odločanje na podlagi jasnih določb.
Sodišče je na podlagi izpovedi zaslišanih prič ter dokumentacije delovne inšpekcije iz Avstrije ugotovilo, da je bil tožnik nadzorna oseba delavcev toženke na tem gradbišču, zato bi moral preveriti stanje opažne plošče, preden bi se sam ali delavci, ki jih je nadziral, povzpeli nanjo. Ker ni preveril stabilnosti in nosilnosti opažne plošče ter ali so pravilno nameščeni vsi podporniki, preden se je na ploščo povzpel oziroma jo je prečkal, prav tako pa ni imel varnostne opreme - pasu, je za nesrečo odgovoren sam.
poslovna odškodninska odgovornost - predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - nepovratna finančna sredstva - javni poziv
Da bi tožeča stranka dokazala, da ji je škoda nastala prav zaradi neprijave na javni poziv, bi morala dokazati, da bi s prijavo na javnem pozivu dejansko uspela in da izpolnjuje vse razpisne pogoje.
ZPP člen 318, 318/1-3, 451, 452. OZ člen 190, 190/1.
neupravičena pridobitev - sklepčnost tožbe - poraba električne energije - spor majhne vrednosti - napačna uporaba materialnega prava
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnikove navedbe v tožbi zadoščajo za sklepčnost tožbe. Pritrditi je tožniku, da je tožnik z navedbami v tožbi zadostil svojemu trditvenemu bremenu glede elementov neupravičene pridobitve po prvem odstavku 190. člena OZ, saj je pojasnil svoje prikrajšanje (preplačilo elektrike), ki je nastalo zaradi (vzročna zveza) toženčeve obogatitve (poraba elektrike brez plačila), in navedel tudi, kakšen je ključ delitve električne energije.
povzročitev škode s kaznivim dejanjem - pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje - kaznivo dejanje trgovine z ljudmi - sostorilstvo - odškodninska odgovornost povzročitelja - več povzročiteljev - odgovornost več oseb za isto škodo - vložitev tožbe - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - povzročitev nepremoženjske škode - višina denarne odškodnine - nekonkretizirane pritožbene navedbe - izostanek stranke z obravnave - neupravičen izostanek - pravočasno uveljavljanje kršitev določb postopka
Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da se je zoper tožnika in njegovo ženo vodil en kazenski postopek, kar bi terjalo, da se zoper oba vodi tudi en sam pravdni postopek. Ali bo oba povzročitelja škode tožil z eno tožbo, ali pa vsakega posebej s svojo tožbo, je stvar odločitve oškodovanca. ZPP ne določa, da bi oškodovanec moral zoper več povzročiteljev škode vložiti eno tožbo.
teorija jajčne lupine - denarna odškodnina - nepremoženjska škoda - padec po stopnicah - soprispevek - krivdna odgovornost
Po teoriji jajčne lupine mora odgovorna oseba oškodovancu plačati odškodnino tudi za tisto večjo in drugačno škodo, ki je v škodnem dogodku ne bi utrpel, če ne bi imel osebnih lastnosti, ki so jo omogočile. Osebne lastnosti in stanja oškodovanca torej niso pravno relevanten sovzrok, ki bi delno razbremenil odgovorno osebo.
ZST-1 tarifna številka 1111, 1112, 10101. ZST-1 člen 15, 15/4, 18, 18/3, 36, 36/2. OZ člen 131, 131/1, 179. ZPP člen 8, 212, 339, 339/2, 339/2-14. ZBPP člen 46, 46/3.
primarni in podredni tožbeni zahtevek - obseg plačila in povrnitve sodnih taks kot stroškov postopka - vmesna sodba v odškodninskem sporu - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - vračilo stroškov odobrene brezplačne pravne pomoči - soprispevek oškodovanca k nastanku škode - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - načelo individualizacije višine odškodnine - načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine
Pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo je sodišče vezano na merila iz 179. člena OZ, to je stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Temeljni načeli za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta glede na določbo 179. člena OZ načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja telesnih in duševnih bolečin ter strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).
ZPIZ-1 člen 143, 144. ZPIZ-2 člen 403. ZPP člen 182, 182/3, 337, 337/1, 339, 339/2, 329/2-14.
odškodninska odgovornost delodajalca - zagotovitev drugega ustreznega delovnega mesta - ustrezna zaposlitev - odpoved pogodbe o zaposlitvi - invalidnina
Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje pri očitani protipravni opustitvi tožene stranke, češ da bi morala ta tožnici, če zanjo ni imela ustreznega dela, pogodbo o zaposlitvi odpovedati že prej, s čimer bi tožnici omogočila, da bi že prej pričela prejemati invalidnino. Sodišče prve stopnje je pravilno in natančno pojasnilo, zakaj je tožena stranka pričela postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici (ki predhodno ni želela podati soglasja k odpovedi) šele po odločbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 144/2018 z dne 5. 3. 2019.
OZ člen 131. ZPP člen 7, 8, 212, 286, 286/4, 317, 317/1.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - neobstoj vzročne zveze - škoda
Tožnik je nastanek škode utemeljeval tudi z dejstvom, da je opravljal delo tudi v času, ko ni imel zdravniškega spričevala, glede česar pa je sodišče prve stopnje, kot je bilo že obrazloženo, obstoj vzročne zveze s škodo pravilno izključilo. Glede na vse navedeno mu ni bilo treba ugotavljati niti škode kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti.
nesreča premikajočih se motornih vozil - odgovornost za škodo pri nesreči premikajočih se motornih vozil - krivdna odgovornost - stopnja krivde - prehitevanje drugih motornih vozil - neprilagojena hitrost - soprispevek oškodovanca k nastali škodi - primerna višina odškodnine - nihajne poškodbe hrbtenice - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - intenziteta in trajanje strahu - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti
Pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Pravilo o domnevni krivdi v tovrstnih primerih odpove. Izključno krivdo nasprotnika mora tako zatrjevati in dokazati stranka, ki se nanjo sklicuje, sicer do uporabe prvega odstavka 154. člena OZ ne more priti. Če se izkaže, da je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Šele dokazana (in ne domnevana) krivda ima tako za posledico presojo po pravilih o krivdni odgovornosti. Krivda je le kriterij za porazdelitev odgovornosti.
škodni dogodek - prometna nesreča - splošni pogoji za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb - traktor - vmesna sodba - dokazna ocena - prekoračitev trditvene podlage - nestrinjanje z dokazno oceno - izpodbijanje dejanskega stanja - zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO plus - nezgoda pri uporabi traktorja
Pritožbeno sodišče zato pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal, da se je škodni dogodek zgodil tako, kot je zatrjeval, da je v tem dogodku utrpel škodo (zasuk kolena) in da je podana vzročna zveza med tožnikovim ravnanjem, ko je poskušal sestopiti s premikajočega se traktorja, ki je imel obe pnevmatiki v skrajni legi, in poškodbo tožnikovega desnega kolena zaradi rotacije, ko sta mu pnevmatiki zgrabili desno nogo (stopalo) na stopalki. Toženka zgolj s splošnim in nekonkretiziranim pritožbenim očitkom, da tožnik ni dokazal nastanka vzročne zveze, pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o podani vzročni zvezi ne more izpodbiti. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen, je torej pravilna.
DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00078942
OZ člen 131, 179, 180. ZD člen 142. ZPP člen 14, 212, 214.
denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - odškodninska odgovornost civilna odgovornost - kazenska odgovornost - domneva nedolžnosti - odgovornost za zapustnikove dolgove - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo
Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo kazenske krivdne odgovornosti pravnega prednika tožencev, temveč zgolj izpolnitev predpostavk odškodninske predpostavk po določbah OZ, do kršitve domneve nedolžnosti ni moglo priti.
Sodišče prve stopnje je prav tako ustrezno upoštevalo objektivni kriterij pri določanju odškodnin (primerljivost višine odškodnine s podobnimi primeri), saj tožnici odmerjena odškodnina v višini 15.000,00 EUR predstavlja dobrih 10 povprečnih neto plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, kar je na spodnji meji prisojenih odškodnin staršem zaradi duševnih bolečin v primeru smrti njihovih otrok.
DELOVNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00079181
Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ( Rim II ) člen 4, 4/1, 4/2, 4/3. ZMZPP člen 30, 30/1, 30/2. ZDR-1 člen 45, 179, 179/1. ZVZD-1 člen 5, 19. OZ člen 131, 131/1, 179, 299, 299/2. URS člen 22, 23, 66. ZPP člen 335, 335-3, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.
poškodba delavca - delo v tujini - uporaba domačega prava - Uredba (ES) št. 864/2007 (Rim II) - dejanski delodajalec - odločba Ustavnega sodišča
Tožnik se je poškodoval pri opravljanju dela v tujini, kar pomeni, da gre pri odškodninskem zahtevku za razmerje z mednarodnim elementom, vendar pa je zmotno pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje v tem sporu moralo na podlagi uredb Bruselj I in Rim I (pravilno Rim II) uporabiti nemško pravo, ker je do delovne nezgode prišlo na gradbišču pri naročniku v Zvezni republiki Nemčiji. Čeprav uporabe prava ni presojalo na podlagi določb Uredbe Rim II, temveč na podlagi določb ZMZPP, je odločitev, da je treba za rešitev spornega razmerja uporabiti slovensko materialno pravo, kljub temu pravilna. Prvi odstavek 30. člena ZMZPP sicer določa, da se za nepogodbeno odškodninsko odgovornost uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno, vendar je treba upoštevati tudi določbo drugega odstavka istega člena, da se v primeru, če pravo, določeno po prvem odstavku nima z razmerjem tesnejše zveze, pač pa je podana očitna zveza z nekim drugim pravom, uporabi to pravo. Tudi Vrhovno sodišče je v zvezi s to določbo že zavzelo stališče, da jo je treba razlagati v tem smislu, da naj se uporabi pravo, s katerim je podana najtesnejša vez. Takšna ureditev izhaja tudi iz Uredbe Rim II. Ta v prvem odstavku 4. člena kot temeljno določa pravilo uporabe prava države, v kateri je škoda nastala, v nadaljevanju pa je to pravilo korigirano z uporabo prava države, v kateri imata običajno prebivališče tako oškodovanec kot tisti, za katerega se zatrjuje, da je odgovoren za škodo (drugi odstavek 4. člena) in s pravilom o najtesnejši zvezi (tretji odstavek 4. člena). Slednji določa, da se, kadar je iz vseh okoliščin primera razvidno, da je škodno dejanje očitno v tesnejši zvezi z drugo državo, kot državo iz prvega in drugega odstavka, uporablja pravo te druge države.
Tožniku ni mogoče nalagati bremena za opis, kako natančno bi moralo biti delovno mesto zavarovano, da ne bi prišlo do poškodbe, saj to ni pogoj za sklepčnost zahtevka.
Pravilnost prvostopenjske odločitve o odškodninski odgovornosti tožene stranke potrjuje ustavna odločba opr. št. Up-1514/22-18 z dne 18. 4. 2024, v kateri je Ustavno sodišče stališče dotedanje sodne prakse (med drugim tudi iz sklepa VIII Ips 12/2019, na katerega se v pritožbi sklicuje tožena stranka), da je za presojo odškodninske odgovornosti (tudi) formalnega delodajalca bistvena njegova fizična prisotnost na delovišču, spoznalo za neskladno z ustavno zahtevo po ustvarjanju pogojev za varno delo iz 66. člena Ustave. Omogočalo je namreč, da se delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, zgolj zato, ker na delovišču v času opravljanja dela ni dejansko prisoten, v celoti izogne izpolnjevanju obveznosti iz naslova zagotavljanja varnega in zdravega dela za napotene delavce in odgovornosti za škodo, ki jo ti utrpijo v nesreči pri delu. Glede na navedeno pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita arbitraren in neargumentiran odstop od sodne prakse v primerljivih zadevah ter kršitev pravic iz 22. in 23. člena Ustave.
Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi se tožnik varnostnikom pred uporabo fizične sile fizično upiral. Ugotovilo je le, da ni upošteval njihovih (ustnih) odredb. Zato je bila uporabljena fizična sila, ki je pri tožniku povzročila akutne poškodbe, prekomerna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00084505
OZ člen 154, 154/4, 395, 395/1, 943, 943/1, 943/2. ZPP člen 14.
prometna nesreča dveh motornih vozil - odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - vezanost na pravnomočno obsodilno sodbo izdano v kazenskem postopku - odgovornost za škodo, povzročeno drugim - solidarna odgovornost imetnikov motornih vozil - povrnitev nepremoženjske škode - duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - smrt očeta - višina denarne odškodnine - obveznosti zavarovalnice - izplačilo odškodnine ali dogovorjene vsote - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - trenutek ugotovitve obstoja in zneska obveznosti zavarovalnice - soprispevek k nastanku škode - regresna pravica zavarovalnice - regresna pravda
Uvodoma pritožbeno sodišče ponavlja, da je glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti po 14. členu ZPP vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku. To pomeni, da v pravdi ne more biti dvoma o škodnem dogodku in odgovornosti povzročitelja, toženca. Zanj je bilo namreč v kazenskem postopku pravnomočno ugotovljeno, da je odgovoren za kaznivo dejanje iz katerega je nastala škodna posledica, ki je predmet obravnavanja v tej pravdi. O odgovornosti toženca se zato sodišče v pravdi ne more več spraševati.
Seveda pa lahko sodišče ugotavlja prispevek drugega udeleženca k škodi, a ne v primeru, če gre za situacijo iz četrtega odstavka 154. člena OZ, ki določa, da je v primeru, če za škodo, ki jo utrpijo drugi v celoti ali deloma odgovarjata dva imetnika motornih vozil, njuna odgovornost solidarna. V obravnavnem primeru so ti pogoji izpolnjeni. Tožnica ni udeleženka prometne nesreče, zato jo moramo v smislu zakonske določbe šteti za "drugo". Končno uveljavlja škodo, ki jo je utrpela ona, pri tem pa ne igra nobene vloge, da je njen pokojni oče eden od udeležencev nesreče. Kot drugo izvira škoda, katere povrnitev zahteva tožnica, iz prometne nesreče, ki sta jo povzročili dve premikajoči se motorni vozili. Seveda je možno, da je tožničin pokojni oče soprispeval k nastanku škode, ki je predmet te pravde, a zaradi navedene zakonske določbe tega ni mogoče uveljavljati zoper "drugega" - oškodovanca, ki torej ni udeleženec prometne nesreče. Posamezni voznik se v razmerju do oškodovanca ("drugega"), ki mu je škoda nastala pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ne more (niti delno) razbremeniti odgovornosti, čeprav bi bilo mogoče ugotoviti deleže drugih voznikov pri nastali škodi. To pa seveda pomeni, da prispevek pokojnega očeta tožnice kot imetnika enega od v nesreči udeleženih premikajočih se motornih vozil ne more biti predmet ugotavljanja v tej pravdi, ko "drugi" uveljavlja odškodnino za škodo, ki mu je nastala kot posledica delovanja dveh premikajočih se vozil, ampak bo lahko predmet obravnavanja v morebitni regresni pravdi.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je podana krivdna odgovornost toženke po prvem odstavku 131. člena OZ. Obstoj krivdne odgovornosti toženke je utemeljilo z argumenti: (1) da ni zagotovila praktične usposobljenosti tožnika glede varnostnega protokola na formarskem stroju, zato tožnik ni izvedel potrebnih varnostnih ukrepov - ničelno stanje stroja, odstranitev ključev in postavitev opozorilne table; (2) da v navodilih in v praksi ni jasno razmejila, katere so obveznosti operaterja in vzdrževalca v zvezi z varnostnim protokolom; (3) da ni nadzirala dela tožnika v obdobju, ko še ni bil praktično usposobljen za opravo varnostnega protokola v zvezi s podmazovanjem, posledično pa ni korigirala njegovih napak in (4) da je dopuščala nespoštovanje varnostnega protokola ob izvajanju vzdrževalnih del na stroju.
Tožnik v pritožbi utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je glede povišanega dela tožbenega zahtevka za plačilo 3.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (zaradi posttravmatske stresne motnje) nastopilo zastaranje, ker je tožbo razširil več kot pet let po nastanku škode. Začetek teka objektivnega zastaralnega roka se navezuje na čas nastanka škode (drugi odstavek 352. člena OZ). Vendar pravno priznana nepremoženjska škoda ni že v postavljeni diagnozi, pač pa šele v tem, da oškodovanec do določene stopnje in določen čas trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je že v tožbi postavil tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter v zvezi s tem podal ustrezno trditveno podlago. Pri povišanju tožbenega zahtevka z vlogo z dne 31. 8. 2023 je šlo za nepravo spremembo tožbe, saj je predmet tožbe ostal isti, le višina tožbenega zahtevka se je uskladila z ugotovitvijo izvedenca psihiatrične stroke glede posttravmatske stresne motnje (prim. sklep VS RS II Ips 221/2016, sodba VS RS II Ips 53/2020, sodba VSL I Cp 167/2017). Po ustaljeni sodni praksi je treba zaradi zagotavljanja pravice do sodnega varstva v primerih, ko tožeča stranka zaradi okoliščin, ki jih je izvedela šele med dokaznim postopkom (največkrat iz mnenja izvedenca), zviša tožbeni zahtevek, ki se nanaša na isto vrsto škode, šteti, da je bilo zastaranje tudi glede tega dela pretrgano že z vložitvijo tožbe. Glede na navedeno je treba tudi v obravnavanem primeru na podlagi 365. člena OZ šteti, da je bilo s pravočasno vložitvijo tožbe zastaranje pretrgano tudi glede povišanega dela tožbenega zahtevka, nasprotno stališče sodišča prve stopnje pa je materialnopravno zmotno.
Sodišče prve stopnje je upoštevaje pravilo o deljeni vzročnosti iz prvega odstavka 171. člena OZ in 185. člena OZ pravilno štelo, da tožnikov soprispevek znaša 10 %. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožnik, ki je bil predhodno teoretično usposobljen o pravilnem izvajanju varnostnega protokola, z opustitvijo obešanja opozorilne table (ki se je po izpovedi tožnika nahajala v delavnici) prispeval k nastanku škodnega dogodka. S tem neskrbnim ravnanjem je kršil določbo drugega odstavka 12. člena ZVZD-1.
delo policista - posebne okoliščine - določitev novega izvedenca
V ugotovljenih okoliščinah sedaj obravnavane zadeve, torej ne le zaradi lastnosti stopnic na mestu spodrsa, pri čemer se tožnik ni mogel več oprijeti ograje, ki se je začela šele na koncu tretje stopnice, gledano od spodaj navzgor (protispisna je torej pritožbena trditev, da oprijemala ni bilo le na spodnjih dveh stopnicah) kot neznani podlagi, po katerih je tožnik hodil z gojzerji (hodna ploskev le 19 cm, ki po oceni izvedenke, na katero se je oprlo sodišče, ne ustreza dolžini čevlja), temveč tudi zaradi potrebne tožnikove pozornosti, osredotočene na predhodno izkazanega nepredvidljivega kršitelja (zaradi predhodnega upiranja in vinjenosti), ki je pospešil hojo, katero je moral pospešiti tudi tožnik sam pred samim spodrsom, s čimer je potrjena (poleg vzročne zveze) tudi nepredvidljivost situacije, zato pritožnica neutemeljeno vztraja pri lastni oceni, da zgolj transport obvladane osebe, katere aktivno obvladanje je bilo obvladano, četudi vinjene, ne predstavlja posebne okoliščine.
V konkretnem primeru tožnik kot policist res ni prostovoljno vstopil v zasebne prostore zavarovanke, vendar ta njegovega prihoda oz. same intervencije v hiši, katere lastnica je bila, sploh pa ne na način, da bo med njo potrebna hoja po stopnicah, ki so bile nameščene v zasebnih prostorih, ni mogla pričakovati oz. tožeča stranka ni zatrjevala nasprotnega. Ob nadaljnji odsotnosti kakršnihkoli določnejših trditev tožnika o prostorski umestitvi obravnavanih stopnic oz. kam te vodijo, ali o tem, da stanje stopnic ni bilo vidno, je ob golem, sicer nespornem dejstvu njihovega imetništva po zavarovanki, zahteva, da zavarovanka v svojih lastnih zasebnih prostorih, zagotovi drugačne, bolj varne stopnice, vključno z ograjo vzdolž celotnih stopnic, pretirana.
sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku) - denarna odškodnina
Šele z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka je tožnik kot oškodovanec v kazenskem postopku pridobil pravico, da o tej njegovi pravici v okviru kazenskega postopka odloči sodišče v razumnem roku.
OZ člen 131, 131/2, 150, 153, 153/2, 153/3, 171, 171/2, 299, 299/2. Pravilnik o varstvu pri delu v gozdarstvu (1979) člen 3. URS člen 14, 22, 23. ZVZD-1 člen 5, 12,. ZDR-1 člen 34, 34/1, 35, 45,. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
objektivna odškodninska odgovornost delodajalca - nevarna dejavnost - delo v gozdu - oprostitev objektivne odgovornosti - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - tuja pomoč v času zdravljenja - poškodba delavca pri delu - povprečna mesečna neto plača na zaposlenega v rs - inflacija
Tožnik se je poškodoval, ko je označeval zložene hlode na skladovnici. Nanj je padel hlod za razmejitev skladovnic, ki ga je njegov sodelavec nameraval pokončno postaviti prečno na zloženo skladovnico z delovnim strojem za nakladanje in razkladanje. Pri tem se je teža hloda, privezanega na vilice grabilca prenesla na skladovnico, zato se je bremenska veriga razrahljala, hlod je zdrsel čez skrajni konec vilic in tožnika zadel v glavo. Sodišče prve stopnje je sledilo stališčem, ki jih je zavzelo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu, da iz delovanja grabilca izvira škodna nevarnost, ki je večja od običajne in je tudi ob veliki skrbnosti ter spoštovanju varnostnih predpisov ni mogoče vedno odvrniti. Ne le, da je delovni stroj, ki dviguje, prevaža in odlaga hlode, nevarna stvar, kot nevarno dejavnost je opredeliti nevaren način transporta z delovnim strojem, do škodnega dogodka oziroma padca hloda je namreč prišlo med običajno uporabo delovnega stroja, ko se je na njegovem grabilcu v pokončnem položaju prenašal dolg in težek hlod, ki je bil dvignjen od tal. Odgovornost toženke je ustrezno utemeljilo na pravilih objektivne odgovornosti (drugi odstavek 131. člena OZ v zvezi s 150. členom.
Presojo delne oprostitve objektivne odgovornosti toženke je sodišče prve stopnje zmotno presojalo na podlagi drugega odstavka 171. člena OZ. Delno oprostitev odgovornosti zaradi soprispevka oškodovanca k nastanku škode, določeno v tretjem odstavku 153. člena OZ, je treba obravnavati kot izjemo. To se odraža tudi v razporeditvi trditvenega in dokaznega bremena; toženka je tista, na kateri je (bilo) trditveno (in posledično dokazno) breme glede dejstev, ki bi privedla do oprostitve odgovornosti, pri čemer je izhodišče za presojo, ali je (bilo) ravnanje oškodovanca, tožnika za objektivno odgovorno osebo (ne)pričakovano objektivno in abstraktno.
Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevalo višino povprečne mesečne plače na dan odločanja, ki predstavlja podlago za primerjanje zneskov odškodnin v različnih časovnih obdobjih. Pritožbeno sklicevanje tožnika na visoko stopnjo inflacije v času sojenja je neutemeljeno.
Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o višini premoženjske škode iz naslova tuje pomoči. Pri ugotavljanju obsega tuje pomoči, ki jo je tožnik potreboval po nesreči, je izvedenskemu mnenju D. D. utemeljeno pripisalo večjo težo kot izpovedim tožnika in njegove mame ter partnerke, saj je glede na poškodbe in razpoložljivo zdravstveno dokumentacije ocenil, pri katerih opravilih je tožnik potreboval pomoč. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik v prvem mesecu po odpustu iz bolnišnice potreboval tujo pomoč v obsegu dveh ur dnevno, v naslednjih mesecih pa nekaj ur tedensko, zato je sodišče prve stopnje višino odškodnine iz tega naslova pravilno prisodilo glede na seštevek ur in ceno urne postavke. Pritožbeno zavzemanje tožnika za višjo odškodnino za premoženjsko škodo je neutemeljeno.
V zvezi s poškodbo bi moral tožnik ustrezno zatrjevati in hkrati izkazati način in potek njenega nastanka, ki bi ob obstoju tudi drugih potrebnih elementov odškodninske obveznosti utemeljeval njegov zahtevek. To pa mu ni uspelo, saj (kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe) svojemu bremenu (že glede same dinamike poteka škodnih dogodkov) ni zadostil.
Ob neizkazanem poteku škodnega dogodka je presoja ostalih predpostavk civilnega delikta brezpredmetna. Kljub temu je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih okoliščin obeh dogodkov presodilo, da ne gre za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Neutemeljena je pritožbena trditev, da udarjanje s "težko" palico po ulitkih, ki prihajajo po tekočem traku, predstavlja nevarno dejavnost na podlagi pravil o objektivni odgovornosti. Tožnik ni konkretiziral trditev o teži palice, zato pritožbene navedbe o težki palici ni mogoče preizkusiti. Objektivna odškodninska odgovornost je pridržana le za tiste primere, ko gre za tako zelo nevarne stvari in dejavnosti, ki jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod kontrolo in tako tudi ni mogoče pravočasno odvrniti nesreče. Preproste delovne operacije na tekočem traku same po sebi ne morejo pomeniti nevarne dejavnosti. Pri ročnem ločevanju ulitkov s palico gre za enostavno opravilo, katerega nevarnost je običajna. Zato uporaba palice v okoliščinah, kot so bile ugotovljene v tem primeru, ne more pomeniti posebne nevarnosti. Zgolj to, da se delo opravlja ob premikajočem se traku, ki ga posamezen delavec ne more uravnavati drugače, kot je programirano (četudi zahteva zbranost), za objektivno odgovornost toženke ne zadošča. Ker je pojem nevarna dejavnost pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem konkretnem primeru vsebinsko napolniti, pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pojasniti, zakaj ni verjelo izpovedi tožnika in A. A. o nevarnem delu, ker prihaja do velikih poškodb, česar dokazni postopek ni potrdil.
Pritožbeno sodišče sprejema tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana niti krivdna odgovornost toženke.