denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odmera odškodnine za nepremoženjska škodo - načela za odmero nepremoženjske škode - lahka telesna poškodba - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - stroškovna odločitev - obrazložitev stroškovne odločitve - odmera pravdnih stroškov
Sodišče prve stopnje je tožnici za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v višini 1.600 EUR. Pritožbeno sodišče je prisojeno odškodnino v obravnavani zadevi primerjalo s sodno prakso v podobnih primerih in ugotovilo, da primerjava potrjuje primerno umeščenost tožnici prisojene odškodnine v okvir prisojenih odškodnin za takšno vrsto škode, zato ni pogojev za njeno zvišanje. Sicer pa pritožba ne navede konkretnega primera iz sodne prakse, ki bi bil primerljiv s tožničinim primerom in kjer bi bila prisojena odškodnina višja od konkretnega primera.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00034910
OZ člen 131, 131/2, 149, 150, 153, 153/3, 171, 179, 179/1, 179/2.. ZVZD-1 člen 24.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - vzročna zveza - dokazni standard - viličar - soprispevek - nepremoženjska škoda - pravična denarna odškodnina - krivdna odgovornost - nevarna dejavnost
Tudi če je izvedenec za varstvo pri delu ugotovil, da je tožnik opravil usposabljanje za varno delo in je bil usposobljen za opravljanje dela po zahtevah 24. člena ZVZD-1, da so bile transportne poti ustrezno označene, delovno mesto oziroma območje varno urejeno, osvetljenost na transportni poti pa ustrezna, je bistveno, da je drugotoženka odredila delo dvema delavcema v nevarnem območju delovanja viličarja. Ni namreč poskrbela, oziroma z ustreznim nadzorom preprečila, da se tožnik ne bi nahajal v območju, v katerem lahko pri padcu tovora z viličarja pride do poškodbe. Glede na to, da sta tako tožnik kot sodelavec morala delo opravljati na način, da se je tožnik nahajal preblizu viličarja, so protispisne pritožbene navedbe, da drugotoženka delavcem ni nikoli odrejala dela na način, da bi se morala oba delavca hkrati nahajati na delovnem območju viličarja, niti ni bil delavni proces tako organiziran, da bi bilo to potrebno. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče pripisati soprispevka za nastanek poškodbe v smislu določbe tretjega odstavka 153. člena in prvega odstavka 171. člena OZ, saj mu ni mogoče očitati neskrbnosti za to, da se je tedaj tam nahajal. V odškodninskem pravu velja pravilo krivdne odgovornosti, odgovornost ne glede na krivdo pa je izjema, ki zato že v izhodišču narekuje utesnjujoč razlagalni pristop. To potrjuje tudi definicija objektivne odgovornosti kot odgovornosti za škodo od dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico (2. odstavek 131. člena OZ). Ne sme torej iti za običajno nevarne stvari in dejavnosti, ki smo jim običajno izpostavljeni in ki ne predstavljajo resne grožnje za življenje, zdravje in premoženje ljudi. Prav tak pravni položaj je podan v konkretnem primeru, saj bi z upoštevanjem varnostne razdalje delo potekalo brez večje povečane nevarnosti. V primeru upoštevanja varnostne razdalje oziroma gabaritov, ki določajo nevarno območje delovanja stroja, namreč iz dejavnosti delovanja in premikanja ročnega viličarja ne izhaja večja nevarnost za okolico.
Navedeno pomeni, da v takšnih zadevah tožeče stranke, iz razloga okrnjenosti dejanske in v precejšnji meri tudi pravne podlage zahtevka (pri predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine in pri predlogu za izdajo plačilnega naloga), lahko podlago zahtevka povsem opredelijo šele v prvi pripravljalni vlogi. Ker je v konkretni zadevi tožnica storila le predmetno (dopolnila dejansko stanje in opredelila alternativne pravne podlage), ob tem pa ostala v okviru istega zahtevka s pripadki in v okviru istega historičnega dogodka (v okviru sporne pogodbe in plačilu stroškov za njeno izpolnjevanje), do spremembe tožbe ni prišlo. Sodišče prve stopnje torej ni bilo dolžno odločiti o spremembi tožbe, saj spremembe ni bilo, ker tvorita tožbo, na zgoraj opisani način, šele skupaj predlog za izdajo plačilnega naloga in prva pripravljalna vloga. Toženka neutemeljeno izraža stališče, da bi moralo biti sodišče, v čigar domeno sodi izvajanje dokazov (sem spada tudi odločanje o načinu izvedbe dokaza), vezano na s strani stranke predlagani način za izvedbo dokaza. Da so ratificirane mednarodne pogodbe hierarhično višji pravni akt kot ZPP, ne pomeni, da bi sodišče prve stopnje, ki deluje po slovenskem procesnem pravu, lahko preprosto spregledalo določbi 217. in 259. člena ZPP oziroma ju razlagalo na način, ki je manj obremenjujoč le za eno izmed pravdnih strank, ne pa tudi za nasprotno stranko, in ki nenazadnje niti ne bi prispeval k načelu pospešitve in ekonomičnosti postopka. Še posebej pa ne na način, ki je očitno samo bolj pogodu pričam ene izmed pravdnih strank. Nosilni razlog za utemeljitev toženkine odškodninske odgovornosti pa niti ni le v zgoraj izpostavljenem projektu čezmejnega sodelovanja s Črno Goro, temveč tudi v drugih številnih pogodbenih kršitvah toženke, ki so povsem izničile možnost izvedbe pogodbe (glej predvsem 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in tudi ostale, pri čemer gre predvsem za prekinitev komunikacije, neobveščanje in na koncu še izjavo toženke, da nimajo več potrebe po sodelovanju).
OZ člen 6, 6/2. ZPNačrt člen 18, 46, 50. ZUreP-1 člen 31, 43.
odškodninska odgovornost - odškodninska odgovornost lokalne skupnosti - planski akt občine - hierarhija pravnih aktov - prostorski akti - skrbnost dobrega strokovnjaka
Od tistega, ki se ukvarja s poslovanjem z nepremičninami, še zlasti z gradnjo nepremičnin, je nedvomno pričakovati , da morajo pri svoji poklicni dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih in po običajih, ki veljajo za to poklicno dejavnost (skrbnost dobrega strokovnjaka) (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Med pravila in običaje pa nedvomno sodi poznavanje hierarhije planskih dokumentov in zlasti poznavanje njihove vsebine. Planski dokumenti so predpisi in nepoznavanje predpisov nikogar ne opravičuje in mora nositi posledice svojih opustitev.
MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00034440
URS člen 15, 15/3, 35, 39, 39/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 7, 8.
novinarsko poročanje - kandidatura za mesto sodnika na ESČP - objava na spletni strani - odstranitev s spletne strani - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - varstvo osebnih podatkov - poseg v čast in dobro ime - relativno javna oseba - kolizija ustavnih pravic - uresničevanje in omejevanje pravic - svoboda izražanja - pravica javnosti do obveščenosti - varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic - pravica do zasebnosti - pravica do pozabe - tek kazenskega postopka - odškodninska odgovornost - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
Pri tehtanju med pravico do zasebnosti tožnika in pravico tožene stranke do izražanja je treba izhajati iz kriterijev, ki jih je ESČP oblikovalo ob reševanju trka teh dveh pravic: kakšen je prispevek k razpravi v javnem interesu in kako znana je oseba, predmet razprave, prejšnje ravnanje osebe, ki zahteva izbris osebnih podatkov, kontekst, vsebina in oblika ter posledice publikacije, metoda in okoliščine pridobitve informacije ter resnost posledic za osebo, ki je objavila informacije. Temu je treba dodati še časovni vidik oziroma čas, ki je potekel od objave podatkov, in vprašanje, ali je dostop do dela sporne vsebine omejen. Pri presoji zastarelosti informacije mora biti ključno vprašanje aktualnosti obravnavane teme in manj sam časovni vidik oziroma potek časa. Poročanje o kandidatih, ki so se prijavili za mesto (slovenskega) sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice, je (politična) tema par excellence, za katero obstaja močan interes javnosti, da je obširno seznanjena s kandidati, ki se za to mesto potegujejo. Tožnik se je prostovoljno odločil, da se na razpis prijavi, in s tem prevzel breme, da bo del njegove zasebnosti zaradi tega postal predmet javne razprave – postal je relativno javna oseba, zato se je njegovo polje pričakovane zasebnosti skrčilo. Predmet javne razprave je bila informacija, da je tožnik v kazenskem postopku, katerega kaznivega dejanja je obdolžen in da je bila izdana prvostopenjska obsodilna sodba. Gre za del tožnikove zasebnosti, za katerega ima javnost, še zlasti v kontekstu odprtega razpisa, pravico, da zanjo izve, saj ni šlo za razkritje tožnikove intime, temveč za informacijo o teku kazenskega postopka proti osebi, ki se je potegovala za eno najuglednejših (sodniških) funkcij. Pri tem je po oceni višjega sodišča pomembno tudi to, da tožena stranka v spornih objavah ni pisala le o tožniku, temveč o vseh kandidatih, v zvezi s pisanjem o tožniku pa je ključno, da so bile vse informacije o njem resnične, da je tožena stranka poročala korektno oziroma brez težnje po omadeževanju tožnika ter da je ob tem spoštovala tožnikovo domnevo nedolžnosti. Tožnikovo tolmačenje, da je objava aktualna le toliko časa, dokler razpis ni zaključen, oziroma da se prične tožnikova pravica do pozabe uresničevati že v trenutku, ko je razpis zaključen in je kandidat izbran, je preozko. Nesporno ima posameznik, obsojen v kazenskem postopku, po določenem času pravico do rehabilitacije. V širšem družbenem smislu se rehabilitacija lahko uresničuje tudi prek pravice do pozabe. Toda v obravnavanem primeru že časovni razkorak med objavama, obsodbo in tu vloženo tožbo ne daje podlage niti za delno uresničitev tožnikove pravice do pozabe, saj je bil tožnik obsojen „šele“ med trajanjem tega pravdnega postopka. Poleg tega ima pritožnica prav, da je tema, ki jo obravnavata objavi, večno aktualna, zato tožnikova zahteva po (delni) uresničitvi pravice do pozabe ne bi mogla biti utemeljena niti ob drugačnem časovnem razkoraku.
odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odškodninska odgovornost delodajalca - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - dejanski delodajalec - poškodba pri delu - odgovornost delodajalca za varne pogoje dela - zagotavljanje varnih delovnih pogojev - organizacija dela - kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja - protipravno ravnanje delodajalca
Delodajalec se je v pogodbi o zaposlitvi, v kateri je jasno navedeno, da je delavec napoten (četrti odstavek 3. člena pogodbe), zavezal zagotoviti varne in zdrave delovne pogoje. Če jih ni zagotavljal (in sodišče ugotavlja, da jih ni), je kršil pogodbo o zaposlitvi. Takšno ravnanje (kršitev pogodbe) je nedvomno protipravno oziroma nedopustno. Če je tožniku nastala škoda zato, ker na gradbišču ni bilo poskrbljeno za varno delo (s tem vprašanjem se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ukvarjalo, četudi je o tem izvajalo dokazni postopek), je škoda nedvomno v vzročni zvezi z delodajalčevo kršitvijo pogodbe, v kateri se je prav on zavezal poskrbeti za varno delo. To, da delodajalec svoje pogodbene obveznosti ni izvrševal, ker je bila organizacija dela drugačna in ker ni imel podatkov, da pri uporabniku ni poskrbljeno za varno delo, za odločitev ni pravno pomembno. Pravno pomembno je to, da svoje (v odnosu do tožnika sprejete) jasne in konkretne pogodbene obveznosti brez opravičljivega razloga (vsaj sodišče prve stopnje ga ni ugotovilo) ni izpolnjeval. Zakaj naj bi bilo pozitivno, da je delodajalec svojo obveznost začel izvrševati po škodnem dogodku, ne pa negativno, da je prej ni (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), pritožbeno sodišče ne more ugotoviti. Tudi sicer pa za odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine ni odločilno, ali je nekaj pozitivno ali negativno, ampak so odločilna (kot je bilo že pojasnjeno) vprašanja protipravnosti oziroma nedopustnega ravnanja, krivde, vzročne zveze in škode.
OZ člen 171, 171/1, 965. ZOZP člen 20. Pravilnik o nalaganju in pritrjevanju tovora v cestnem prometu (2011) člen 2, 2/1.
zavarovalna pogodba - trčenje dveh vozil - poškodba vozila - zmotna uporaba materialnega prava - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - deljena odgovornost
Ključna za odločitev o pritožbi je bila presoja pritožbenega sodišča, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi nepravilne uporabe tovornega vozila, na katerem tovor ni bil ustrezno privezan in je zato med vožnjo tovornega vozila padel na cesto, ne pa zato, ker voznik, ki je peljal svoj avto v koloni (za tovornim vozilom) ni dovolj intenzivno zaviral, da se ne bi kam zaletel, na čemer je utemeljilo svojo odločitev sodišče prve stopnje. Izpolnjene so vse predpostavke odškodninske terjatve in sicer protipravnost povzročitelja, škoda in vzročna zveza, vendar z deljeno odgovornostjo zavarovanca tožeče stranke.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - upravljalec javne površine - zimska služba - padec na ledu - protipravna opustitev - presoja denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo
Toženkin zavarovanec, ki se je zavedal stanja, ki je bilo običajno in ni bilo nepredvidljivo, kljub izvedeni akciji in to celo na konkretnem pločniku, ni poskrbel, da bi bil le-ta varen za običajno rabo. Ker pa pločnik izkazano ni bil očiščen oziroma ustrezno posoljen, je zaključek o protipravnosti ravnanja (o protipravni opustitvi) le logičen, življenjski in pravilen zaključek sodišča prve stopnje. Toženka je tista, ki bi morala izkazati, da je zatrjevana akcija zadoščala, vendar tega ni storila. Ne gre za nesrečno naključje, ki se je pripetilo tožnici, ampak za evidentno malomarno izvedeno akcijo (tudi na konkretnem pločniku, na katerem je zavarovanec toženke protipravno opustil dolžnost čiščenja,) s strani toženkinega zavarovanca. Prav tako ni izkazane tožničine neprevidnosti. Podroben dejanski obseg vseh oblik pri takrat 42 let stari tožnici, ki je utrpela zlom levega zunanjega gležnja in pretrganje levega deltoidnega ligamenta, nastale nepremoženjske škode je razviden že iz razlogov izpodbijane sodbe, zato ga pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo povzemalo. Odmerjenih 8.500,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti, 1.000,00 EUR za strah, 11.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 500,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti pomeni skupaj, upoštevaje razmere v času izdaje izpodbijane sodbe, cca. 18,7 takratne PNP. Tako prisojena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožničine nepremoženjske škode.
nepremoženjska škoda - denarna odškodnina - pravična denarna odškodnina - telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem - strah - duševne bolečine zaradi skaženosti - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - trajne posledice poškodb
Sodišče prve stopnje, je ugotovilo, da tožnik zaradi poškodbe ključnice nima večjih posledic, da zmore vse svoje običajne obremenitve brez omejitev, je pa kljub temu ugotovilo še vedno možno prisotnost nelagodnega občutka pri večjih obremenitvah, čeprav posebne oviranosti pri gibanju ni. Tudi glede posledic poškodovanega gležnja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zaradi te poškodbe ni več nobenih ovir za normalne življenjske aktivnosti, je pa tudi tu še vedno prisotna možnost manjših težav pri zelo naporni in dolgotrajni hoji po naravnem terenu, čeprav je sicer funkcija skočnih sklepov v celoti ohranjena, kljub manjši motnji gibljivosti desno. Glede na to, da sodišče še ugotovilo, da tožnik zelo verjetno pred poškodbo ni imel nobenih težav s sedaj poškodovanimi predeli, poleg tega je še ugotovilo, da je bil tožnik pred poškodbo aktiven športnik, sedaj pa je športne aktivnosti (predvsem kolesarjenje) v posledici škodnega dogodka opustil, kar priča o tem, da ne gre zgolj za minimalno, neznatno oziroma zanemarljivo omejitev tovrstnih življenjskih aktivnosti, tožnik sodišču prve stopnje povsem utemeljeno očita, da je z zaključkom, da pri tožniku ni trajnega prikrajšanja, da se zaradi ″manjših″ neugodnosti, ki jih tožnik lahko čuti in jih je objektivno mogoče šteti kot posledice poškodbe, njegove življenjske aktivnosti niso zmanjšale v primerjavi s stanjem pred poškodbo in zato ne povzročajo duševnega trpljenja tožnika, zmotno uporabilo materialno pravo, t.j. 179. in 182. člen OZ.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - zlom gležnja
Tudi kot celota določena odškodnina za nematerialno škodo 38.500,00 EUR, kar predstavlja približno 35 povprečnih neto plač, predstavlja pravično zadoščenje tožniku za nematerialno škodo na zdravju, ki jo je že pretrpel in jo bo moral trpeti še v bodoče okoli 15 let, tudi ne odstopa bistveno od primerov v sodni praksi.
zamuda z izpolnitvijo obveznosti - kdaj zapade odškodninska obveznost - tek zakonskih zamudnih obresti - nastanek škode - zapadlost odškodninske obveznosti
Po določbi 165. člena OZ se šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode. Trenutek nastanka škode ni vedno in tudi ni nujno enak škodnemu dogodku. Trenutek nastanka škode je odvisen vrste škode in od okoliščin primera. Pri protipravnem odvzemu in protipravnem uničenju stvari hkrati s škodnim dejanjem nastane in zapade tudi obveznost vrnitve stvari oziroma povrnitve škode. Oškodovalec v takšnem primeru ne potreboje dodatnega roka za ugotovitev in izpolnitev obveznosti.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00034111
ZPP člen 80, 81.. ZDR-1 člen 179.. ZDR člen 184.. OZ člen 352, 352/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - skrbnik za poseben primer - ugovor zastaranja - subjektivni zastaralni rok
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da se tožnik zaradi psihičnih težav še vedno zdravi, ne pomeni, da zastaralni rok še ni pričel teči, ker je pri presoji, kdaj oškodovanec izve za obstoj škode, pomembno, kdaj se poseg izraža v eni od njenih oblik, kdaj se lahko ugotovi obseg škode. Pri tem se je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sklicevalo na stališče sodne prakse v podobnih primerih, da prične zastaralni rok teči, ko je oškodovančevo zdravstveno stanje stabilizirano, ko se škoda že lahko določi.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00033749
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - ugovor zastaranja
Zgolj dejstvo, da je izvedenec za varnost pri delu ugotovil, da tožnik ne bi smel stopiti na okensko polico, ne izključuje krivdne odgovornosti tožene stranke, glede na to, da ta tožnika, ki pri njej ni bil zaposlen dolgo časa, ni ustrezno nadzorovala, niti mu ni dala ustreznih navodil.
KORPORACIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00034202
OZ člen 336, 352/1, 352/2, 352/3. ZGD-1 člen 251, 328.
actio pro socio - odškodninska odgovornost direktorja - poslovna odškodninska odgovornost - zastaranje odškodninske terjatve - sukcesivno nastajajoča škoda
Iz teh razlogov je razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo (zgolj) tek subjektivnega roka za zastaranje iz prvega odstavka 352. člena OZ, kar je nepravilno. Zakonska ureditev iz prvega (triletni subjektivni rok) in drugega odstavka (petletni objektivni rok) 352. člena OZ je namreč predpisana za terjatve iz naslova neposlovne odškodninske odgovornosti, medtem ko za terjatve iz naslova poslovne odškodninske obveznosti velja določba tretjega odstavka 352. člena OZ, pri čemer zastaralni rok pri le-teh teče od trenutka, ko je imel oškodovanec pravico zahtevati izpolnitev pogodbene obveznosti (oz. v tem primeru povračilo škode). Iz vidika pravilne uporabe navedenih zakonskih določb je torej v obravnavanem primeru bistveno, kdaj je imel oškodovanec pravico od toženca, ki naj bi prekršil pogodbeno obveznost (iz naslova poslovodenja D. P.), zahtevati povračilo škode.
padec na poledeneli površini za pešce - čiščenje pločnikov - poledenel pločnik
Glede na to, da je zavarovanec, kot je razvidno iz fotografij, očistil po sredini pločnik na M. ulici, bi vsekakor mogel očistiti tudi površino od pločnika do prehoda za pešce, na katerem je tožnica padla. Po oceni pritožbenega sodišča v tem primeru ne gre za pričakovanje ravnanja zavarovanca tožene stranke, ki presega razumno mero skrbnosti. Zato se ni moč strinjati s toženko, da je glede na takratne razmere njen zavarovanec podvzel vse možne ukrepe, in storil vse, kar je bil dolžan storiti v okviru svojih zmožnosti (glede strojne opreme, delovnih sredstev in delovne sile-delavcev). Pločnik oziroma kritično območje, ki predstavlja vsekakor pohodno pot, ni bilo ustrezno očiščeno. Sodišče prve stopnje je, kot je obrazložilo, kljub izpovedbam prič D. R. in T. J. o tem, da je zavarovanec toženke ravnal v skladu z izvedbenim programom zimske službe in v spis vloženim kronološkim zapisom vzdrževanja z dne 20.1.2017 in 21.1.2017 v prilogi B2, le - tega ni moglo preveriti, saj toženka v spis izvedbenega programa zimske službe ni vložila. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženka ni dokazala, da je njen zavarovanec površino, kjer je padla tožnica, vzdrževal v skladu z izvedbenim programom zimske službe, saj temu bremenu ni zadostila.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00034107
ZDR-1 člen 177, 177/1.. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delavca - premoženjska škoda - voznik tovornega vozila - huda malomarnost - poklicni voznik
Od poklicnih voznikov se res zahteva večja skrbnost pri vožnji, vendar pa je potrebno upoštevati tudi okoliščine posameznega primera, in sicer je toženec vozil po neznani poti (tožnica ni zatrjevala okoliščin, da mu je bila pot znana), da je uporabljal navigacijo, da je bil prometni znak postavljen v križišču in ne pred križiščem ter da je do nezgode prišlo zaradi prekratke varnostne razdalje francoskega voznika. Zaradi teh okoliščin pa tožencu ni mogoče očitati hude malomarnosti.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Prav porušeni odnosi so privedli do določenih ravnanj direktorice, ki pa jih sodišče ni ocenilo kot trpinčenje. Ugotovljena ravnanja direktorice ne predstavljajo nedopustnih ravnanj trpinčenja, zlasti ne z namenom žaljenja, poniževanja ali diskreditacije tožnice, temveč je šlo za izvajanje pristojnosti navedene kot direktorice. Ni šlo za sistematična, graje vredna ravnanja, usmerjena proti tožnici, ampak za izvajanje nalog v delovnem procesu, kar pa je bilo oteženo glede na porušen odnos med tožnico in direktorico tožene stranke.
OZ člen 131, 171, 186. ZTLR člen 24, 25. ZVEtL-1 člen 43. SPZ člen 68, 115.
krivdna odškodninska odgovornost - odškodninska odgovornost lastnika zemljišča - dolžnost vzdrževanja - opustitev dolžnosti lastnika - padec v nezavarovan jašek - sestavina nepremičnine - del nepremičnine - pripadajoče zemljišče - gradnja na tuji nepremičnini - dejanska etažna lastnina - navidezna solastnina - solidarna obveznost - več oseb odgovornih za isto škodo - soprispevek oškodovanca k nastanku škode
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v notranjem razmerju etažni lastniki odgovarjajo v višini solastninskih deležev (115. člen SPZ v zvezi z 68. členom SPZ), s tem, da so solidarno odgovorni za škodo, ki so jo povzročili skupaj (186. člena OZ). Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da je rešetka na jašku manjkala vsaj eno leto, zato so solastniki opustili dolžno skrbnost pri vzdrževanju objekta in zemljišča, ki temu objektu pripada.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00033856
ZDR-1 člen 177, 177/1.. OZ člen 131, 131/1.
odškodninska odgovornost delavca - premoženjska škoda - neupravičena obogatitev
Sodišče prve stopnje je presodilo, da je podana odškodninska odgovornost toženca za škodo na vozilu na podlagi prvega odstavka 177. člena ZDR-1, torej da so podani vsi elementi odškodninske obveznosti iz prvega odstavka 131. člena OZ: protipravno ravnanje toženca, ker na vozilu ni odstranil strešne antene, to ravnanje je v vzročni zvezi z nastalimi poškodbami vozila, toženčevo ravnanje je bilo hudo malomarno. Ravnal je v nasprotju s tem, kar se pričakuje od profesionalnega voznika, skrajno nepazljivo in v nasprotju z navodili delodajalca (tožnice), pri čemer se ne zahteva, da bi bila takšna navodila za delo v pismeni obliki, kot zmotno meni toženec v pritožbi.