teorija jajčne lupine - vezanost na pravnomočno kazensko sodbo - bodoče telesne bolečine - odškodnina za bodoče telesne bolečine - pravična denarna odškodnina - obseg dodeljene brezplačna pravne pomoči
Tožnik v pritožbi pravilno navaja, da je bila BPP tožniku dodeljena zgolj za oprostitev stroškov iz petega odstavka 26. člena ZBPP oziroma zgolj za stroške sodnega izvedenca, ne pa tudi na stroške zastopanja po odvetniku.
Prav tako je neutemeljeno pritožbeno nestrinjanje z izvedenskim mnenjem, ki je priloženo tožbi in v zvezi s tem zatrjevanje, da je toženec slednjemu oporekal že v kazenskem postopku, ter da bo oškodovanca treba ponovno pregledati, sicer pa je ta okoliščina znana tudi pričam, ki jih bo toženec predlagal. Gre za izvedensko mnenje iz kazenskega postopka, ki je v predmetnem pravdnem postopku predstavljalo zgolj enega izmed dokazov, pri čemer je sodišče prve stopnje, kot bo obrazloženo, bilo glede temelja odškodninske odgovornosti vezano na kazensko obsodilno sodbo toženca.
V skladu z določbo 14. člena ZPP je v primerih, ko pravdno sodišče obravnava identično dejansko stanje, na podlagi katerega je predhodno že odločalo kazensko sodišče, pravdno sodišče vezano na pravnomočno kazensko sodbo. Ta vezanost zajema zakonske znake kaznivega dejanja, ki so zapisani v izreku in tudi del obrazložitve, ki se nanje nanaša.
Za obravnavani primer je namreč bistvena razlaga, da morebitno verbalno izražanje ne utemeljuje tako nesorazmernega ukrepa, kot je fizično poškodovanje tožnika, v kazenskem postopku celo kvalificirano kot huda telesna poškodba.
V skladu s teorijo "jajčne lupine", je povzročitelj škode odgovoren tudi za tisto škodo, katere nastanek ali obseg sta pogojena z osebnimi lastnostmi in stanji oškodovanca. Uporaba navedene teorije je tipična v primerih nemih degenerativnih sprememb, ki se manifestirajo šele s škodnim dogodkom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00087122
URS člen 26. OZ člen 148, 148/1. ZIZ člen 192, 192/3. ZPP člen 154, 154/1, 340, 341, 358, 358/1, 358/1-2.
odškodninska odgovornost države - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - kvalificirana protipravnost - predpostavke civilnega delikta - protipravno ravnanje sodnika - kršitev profesionalnih standardov ravnanja - predmet izvršbe - cenitev vrednosti nepremičnine - neusklajenost podatkov - kataster - zemljiška knjiga - ničnost upravnih odločb - izvedenec kot sodnikov pomočnik - pretrganje vzročne zveze - zmotna uporaba materialnega prava - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - sprememba prvostopne sodbe na drugi stopnji - pravica do povračila škode po 26 čl. URS - ustavnost in zakonitost - odškodninska tožba - sprememba odločitve o pravdnih stroških
V primeru ugotavljanja odgovornosti države za povzročeno škodo, ki bi jo naj pri opravljanju svojega dela storil državni organ, zlasti pri ugotavljanju kvalificirane protipravnosti njegovega ravnanja, je treba upoštevati naravo dela, v konkretnem primeru je to "sojenje". Protipravnost sodnikovega ravnanja v smislu odškodninskega prava bi tako lahko bila podana le ta takrat, ko je napaka v procesu sojenja posledica kršenja izrecnih določb zakona, kot tudi, če je posledica napake v metodi dela, v pravilih stroke, ki nasprotuje običajnemu načinu opravljanja sodniške službe. Merilo za presojanje protipravnosti ravnanja sodnika je tudi standard dolžnostnega ravnanja, ki se zahteva od določenega človeka (sodnika). Za presojo protipravnosti sodnikovega ravnanja je tako odločilno, ali je sodnik v konkretnem primeru ravnal v nasprotju s profesionalnimi standardi sodniške službe.
Kar zadeva ravnanje sodnih izvedencev med sodnimi postopki, kamor spadajo cenilci nepremičnin, pritožba utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da v odškodninsko odgovornost države za delo sodišča ni mogoče šteti tudi delovanja sodnih izvedencev in cenilcev. Ko je govora o škodi, ki jo povzroči država, jo dejansko povzročijo državni organi, zato sodišče kot državni organ predstavlja sodnik, ki ima v državi funkcijo sojenja.
Ko je izvedenec imenovan za delo v konkretnem sodnem postopku, mu tako teorija kot sodna praksa priznavata položaj specifičnega pomočnika sodišča. Vendar pa ga tak položaj, v katerem ima sodni izvedenec lahko tudi dokaj aktivno vlogo, še ne izenačuje s sodnikom oziroma njegovo delo ni tako neločljivo povezano s sodnikovim, da bi šlo dejansko za sodnikovo delovanje in s tem za delo sodišča oziroma države.
Sodišče druge stopnje tožniku delno pritrjuje pri njegovem zavzemanju za višjo odškodnino zaradi neustreznega spoštovanja načela objektivne pogojenosti. Tožnikov primer se po dolžini odvzema prostosti umešča med večmesečne pripore. Dnevni zneski odškodnin zanje so v sodni praksi med 0,03 ter 0,083 povprečne neto plače, večina primerov pa je zgoščeno v razponu med 0,05 in 0,08 povprečnimi neto plačami. To pomeni, da se odškodnina, ki jo je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje, nahaja na skrajnem spodnjem robu, saj preračunana na dnevni znesek znese 0,03 povprečne plače na dan.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00086853
ZPP člen 7, 212, 318, 286, 286a, 286a/5, 338, 338/1, 338/1-3. OZ člen 131. URS člen 25.
denarna odškodnina za premoženjsko škodo - sklepčnost tožbe po višini - trditveno in dokazno breme - sklicevanje na dokaz kot del trditvene podlage - dokazna ocena - navajanje dejstev in dokazov - prekluzija - pravica do pravnega sredstva - zmotna uporaba materialnega prava
Stranka mora v skladu z razpravnim načelom navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP).
Predlog pogodbe, do sklenitve katere ni prišlo, ne more sam po sebi pomeniti pripoznave zahtevka, pri čemer je tožeča stranka vedela, da bo za sklenitev pogodbe potrebno še soglasje intervenientovega nadzornega sveta. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je bila za predhodno odvzeta zemljišča sklenjena pogodba o odškodnini, ki je bila tudi izplačana. S tem pa podlaga za tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka plačati v predlogu pogodbe navedeno odškodnino, ni podana, saj intervenient kot zastopnik tožene stranke pogodbe sploh ni sklenil.
popolna odškodnina - odškodnina za izgubljeni zaslužek - bruto znesek odškodnine - obračun davkov in prispevkov - plačilo davkov in prispevkov od odškodnine - pristojnost davčnega organa - upravičenec do izpolnitve - nastanek davčne obveznosti - zamuda z izpolnitvijo denarne obveznosti - zakonske zamudne obresti
Sodišče v pravdnem postopku odloči le o obveznosti plačila bruto odškodnine za izgubljeni zaslužek, ki mora biti po višini skladna z merilom popolne odškodnine, ni pa v pristojnosti pravdnega sodišča odločanje o obstoju ali celo o višini morebitnih javnopravnih obveznosti obračuna in plačila davkov in prispevkov.
Obveznost plačila davčnega odtegljaja nastane šele, ko toženka v korist tožnice dejansko izvrši plačilo na podlagi izvršljive sodbe, s katero je prisojen obdavčljiv dohodek, in to glede na predpis, ki ureja obremenitev takega dohodka z davki in prispevki, ki velja v času izplačila. V času sodnega odločanja o odškodnini torej obveznost obračuna in izplačila davčnega odtegljaja v zvezi z odškodnino za izgubljeni dobiček še ni nastala, saj odškodnina še ni bila ne dosojena ne izplačana. Zato od dela prisojene odškodnine, ki se nanaša na javnopravne odtegljaje, tožnici ni mogoče priznati obresti.
OZ člen 178, 179. ZPP člen 154, 154/2. KZ-1 člen 260.
objava sodbe - denarna odškodnina - svoboda parlamentarne razprave - mnenjske navedbe - izjava o dejstvih - trditev o dejstvih - vrednostna sodba - merila za razreševanje kolizije med temeljnimi človekovimi pravicami - stroškovna odločitev
Očitek storitve kaznivega dejanja je že sam po sebi objektivno žaljiv in tak očitek nikakor ne more biti vrednostna sodba. Ko gre za očitek kaznivega dejanja tudi ni mogoče govoriti, da je podana sorazmernost med toženčevo izjavo in posegom v tožnikove osebnostne pravice.
OZ člen 347, 347/1, 353, 353/1, 353/2. ZGD-1 člen 263.
povzročitev škode s kaznivim dejanjem - zastaranje odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem - zamudne obresti od odškodnine za premoženjsko škodo
Zastaranje kazenskega pregona je pretrgano z izdajo sklepa o uvedbi preiskave, takrat pa je pretrgano tudi zastaranje odškodninskega in obrestnega dela zahtevka.
Ker se čas, ki je potekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon v 347. členu OZ, je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti od glavnic spornih štirih računov za čas od naslednjega dne po plačilu posameznih računov do plačila.
Za odločitev v zadevi je nepomembno, da je tožnik lahko že prej zaznal (0,5 do 1,2 sekunde oziroma 7,7 do 16,0 metrov), da nasproti vozeče osebno vozilo spreminja smer, saj se razvršča na prometni pas za zavijanje levo. Osebno vozilo namreč tedaj za tožnika še ni predstavljalo nevarnosti in od njega ni zahtevalo reagiranja. Do kritične situacije je namreč prišlo šele po tem, ko je osebno vozilo prečkalo sredinsko črto in tožniku zaprlo pot, kar pa je bilo le 0,2 do 0,5 sekunde pred trkom. Zaradi tega tožnik nezgode ni mogel preprečiti niti če bi bil trezen, saj to časovno ni bilo mogoče, kot je to pojasnil sodni izvedenec.
Pravno podlago za valorizacijo (pred ali med pravdo) že plačanega dela odškodnine namreč predstavlja drugi odstavek 168. člena OZ. Odmera povračila škode po cenah ob izdaji sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, pri čemer je treba na enak način - to je z valorizacijo - upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije.
Zakonske zamudne obresti iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo od nastanka zamude, to pa je pri navedenih terjatvah, ko gre za nečiste denarne terjatve, tedaj, ko dolžnik po upnikovem pozivu (opominu) ne izpolni svoje obveznosti (drugi odstavek 299. člena OZ). Ob tem tudi določba 20.a člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) kot lex specialis, ki določa, da zavarovalnica tudi s plačilom zneska, ki ga je tožniku priznalo sodišče, pride v zamudo po preteku treh mesecev od tedaj, ko je oškodovanec pri njej vložil svoj odškodninski zahtevek, ne izključuje možnosti, da gredo zavarovancu zakonske zamudne obresti od celotne utemeljene zahtevane odškodnine še pred potekom teh treh mesecev. Toženka je namreč v obravnavani zadevi v odgovoru na tožbo "ugovarjala teku zamudnih obresti v skladu s 376. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)" ter predložila sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1883/2013, v kateri je le-to tedaj zavzelo stališče, da v primeru prometnih nezgod pripadajo oškodovancu zakonske zamudne obresti od poteka trimesečnega roka od vložitve odškodninskega zahtevka pri zavarovalnici. To stališče pa je bilo, kot obrazloženo zgoraj, s sodbo VSRS II Ips 93/2015 z dne 6. 10. 2016 preseženo.
URS člen 26. OZ člen 148, 148/1. ZPP člen 8, 155, 155/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-18, 339/2-14, 339/2-15, 340, 341, 353, 353/1, 358. ZPrCP člen 16, 33, 107, 107/3. Odvetniška tarifa (2015) člen 4, 4/3.
plačilo denarne odškodnine - odškodninska odgovornost države - odgovornost države za ravnanje njenih organov - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razlogi sodbe o odločilnih dejstvih - celovita dokazna ocena - zavrnitev tožbenega zahtevka po temelju - protipravnost ravnanja - elementi odškodninske odgovornosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - protispisnost - upravičeni razlogi za zavrnitev dokazov - kršitev načela kontradiktornosti postopka - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - običajna metoda dela - službena dolžnost - kvalificirana protipravnost - pravilna uporaba materialnega prava - sporna vrednost predmeta - odločitev o stroških postopka - potrebni pravdni stroški - za odločanje relevantne okoliščine - skrbnost ravnanja
Odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo njen organ, v obravnavani zadevi policija, v zvezi z opravljanjem službe povzroči tretji osebi, je določena v 26. členu URS in v prvem odstavku 148. člena OZ.
V primeru ugotavljanja odgovornosti države za povzročeno škodo, ki bi jo naj pri opravljanju svojega dela storil državni organ, zlasti pri ugotavljanju protipravnosti njihovega ravnanja, je treba upoštevati naravo njihovega dela. Nosilci javne oblasti, kamor sodi tudi policija, so pri svojem delu strogo vezani na vsebino in domet javnopravnih pooblastil, ki so določena s pravnimi pravili, katerih namen je preprečevanje samovolje. Ravnanje nosilcev oblasti je po stališču sodne prakse in teorije protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Zato mora biti za odgovornost države, ki jo povzročijo državni organi, podana kvalificirana protipravnost. Po ustaljeni sodni praksi je protipravno ravnanje državnega organa tista kršitev oziroma napaka organa, ki je namerna, zavestna, kot tudi drugo ravnanje, ki odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.
plačilo odškodnine - projekt za izvedbo - nepravočasna izpolnitev nedenarne obveznosti - višina škode - zamudna sodba - opustitev vložitve odgovora na tožbo - domneva priznanja dejstev - nesporno dejansko stanje - omejeni pritožbeni razlogi
Ena temeljnih značilnosti zamudne sodbe je, da se v posledici opustitve (obrazloženega) odgovora na tožbo domneva, da dejansko stanje med strankama ni sporno. Zaradi te domneve zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati iz pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP), pač pa le iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.
Zamudna sodba (318. člen ZPP) temelji na neizpodbojni domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava tožnikove dejanske navedbe, na katerih ta gradi svoj tožbeni zahtevek. Sodišče v postopku izdaje zamudne sodbe ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb. Kot podlago zamudne sodbe namreč vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi.
ZPP člen 13, 206, 206/1, 206/1-1, 243, 319. OZ člen 180, 180/2.
povrnitev nepremoženjske škode - prekinitev postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanja - pogoji za prekinitev pravdnega postopka - predhodno vprašanje - obstoj pravice ali pravnega razmerja - pravno ali dejansko vprašanje - podlage odškodninske odgovornosti - obstoj škode - ugotavljanje dejanskega stanja v sodnem postopku - ugotavljanje obstoja novih dejstev - izvedensko mnenje iz drugega sodnega postopka - dejanska podlaga sodbe - ni predhodno vprašanje - pravnomočnost izreka sodbe - res iudicata - civilno procesno pravo - načelo ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka
Ni mogoče govoriti, da gre za predhodno vprašanje, če je treba, da bi o zadevi sodišče lahko meritorno odločilo, ugotoviti le obstoj ali neobstoj določenih dejstev, tudi če se ta ista dejstva ugotavljajo v kakšnem drugem postopku.
Iz obrazložitve predloga za prekinitev postopka izhaja, da je bil ta podan predvsem z namenom pridobivanja izvedenskih mnenj iz postopka pred Delovnim in socialnim sodiščem. V zvezi s tem pritožbeno sodišče poudarja, da ugotavljanje dejanskega stanja s pomočjo sodnega izvedenca (243. člen ZPP) sodi v dejansko podlago sodne odločbe. Na to sodišče v drugem sodnem postopku ni vezano. Pridobivanje izvedenskih mnenj ne more biti podlaga za tovrstno prekinitev postopka, saj tudi dokazni razlogi ne predstavljajo predhodnega vprašanja.
tretja oseba - odškodnina za premoženjsko škodo - požar na avtomobilu - pogodba o zavarovanju avtomobilske odgovornosti - posestnik
Sodišče prve stopnje se je v predmetni zadevi pravilno ukvarjalo s vprašanjem, ali ima tožnik položaj tretje osebe. V času škodnega dogodka je namreč bilo vozilo v posesti tožnika, ki je vozilo prevzel v popravilo, ko je nekaj dni pred škodnim dogodkom slednjega prevzel v Mariboru in ga prepeljal na dvorišče svojega podjetja, kjer ima delavnico in je tako bil v času škodnega dogodka posestnik vozila po volji lastnika in kot takšen ne more imeti položaja tretje osebe.
kršitev pojasnilne dolžnosti - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo
Pri odmeri odškodnine zaradi nepremoženjske škode, ki je posledica kršitve pojasnilne dolžnosti zdravstvenega osebja, je bistveno, da je neizpolnitev oziroma nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti odškodninsko pravno pomembna takrat, ko se uresniči s posegom povezano tveganje, na katerega pacient ni bil opozorjen, pa bi moral biti, in če je iz tako realiziranega tveganja izšla pravno priznana škoda. Kot izhaja iz pravnomočne sodbe o temelju zahtevka, tožnica ni bila opozorjena na možnost, da po operaciji lahko pride do vkleščenja intradigitalnega živca, kar je zelo pogost zaplet pri tovrstnih operacijah Halux valgusa (20%), tak zaplet pa se je pri tožnici tudi uresničil. Zato je bilo treba pri odmeri odškodnine upoštevati vse posledice tako prve, kot druge operacije.
ZVPSBNO člen 1, 1/2, 4, 15, 15/2, 15/2-1, 16, 16/2, 16/3, 19. OZ člen 417. ZPP člen 154, 154/2, 206, 206/4, 458, 458/1.
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - povrnitev nepremoženjske škode - odškodnina - denarna odškodnina - merila za odločanje - odmera odškodnine - pravica do pravičnega zadoščenja - stečajni postopek - upniki kot oškodovanci - odstop terjatve s pogodbo - ugovor aktivne legitimacije - spor majhne vrednosti - svetovalno mnenje Vrhovnega sodišča - stroški postopka - uspeh po temelju in po višini
Terjatev iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je lahko predmet pravnega prometa, če so jo upravičenci že uveljavljali v določenem denarnem znesku v predlogu državnemu odvetništvu za sklenitev poravnave.
Upniki stečajnega postopka so lahko oškodovanci v smislu ZVPSBNO.
Odmera odškodnine po pravilih ZVPSBNO se ne opravi na način, uveljavljen po splošnih pravilih obligacijskega prava, ko se pravična denarna odškodnina za ugotovljeno škodo zmanjša za sorazmeren del oškodovančevega prispevka k njenemu nastanku in nato naloži v plačilo oškodovalcu v idealnem deležu (ali drugače povedano: sodišče sprva ločeno opravi presojo o prispevku obeh strank po temelju obveznosti in nato naloži v plačilo sorazmeren del pravične odškodnine za utrpelo škodo), temveč se določi neposredno s tehtanjem vseh zakonskih meril.
Toženec ni ravnal tako, kot se je od njega v dani situaciji pričakovalo. Čeprav je glede na potek škodnega dogodka težko verjeti, da ni opazil trka, pa bi se tudi glede na ugotovljene okoliščine kot poklicni voznik moral in mogel zavedati, da je njegovo (malomarno) nedopustno ravnanje sposobno povzročiti prometno nesrečo in se po koncu prehitevanja prepričati ali in kakšne posledice je imela njegova nevarna vožnja (neopravičeno neprepoznavanje nedopustnosti dejanja in morebitnih posledic je izenačeno s položajem, ko se povzročitelj teh okoliščin zaveda). Ker jih je imela, bi moral ustaviti svoje vozilo in posredovati zahtevane podatke. Toženčevo ravnanje pred, med in po koncu prehitevanja ni bilo skladno z zahtevano skrbnostjo.
razpravno načelo - materialno procesno vodstvo - dokazovanje z izvedencem - normalen tek stvari - nadpolovična verjetnost - nedokazanost škode - odškodnina za izgubljeni zaslužek - premoženjska škoda zaradi izgubljenega dohodka - metoda izračuna - izguba zaslužka med zdravljenjem - zmanjšanje delovne zmožnosti - ugotavljanje hipotetičnega dejstva - invalidnost - razjasnjevalna dolžnost
Tožnik, odkar (bo) opravlja(l) dejavnost kot invalid III. kategorije, ne opravlja več zgolj dela polaganja talnih oblog, pri katerem je zaradi nesreče omejen na le 4 ure dnevno, temveč v presežku nad 4 urami nadzira, organizira in vodi delo, ki ga zanj opravijo pomočniki. Pri tem se mu dohodek v dolgem obdobju 10 let po nesreči ni zmanjšal, temveč celo povečal. Da bi kljub temu utrpel izgubo zaslužka, ker bi se njegovo poslovanje povečalo še bolj, če bi lahko več kot 4 ure opravljal delo polaganja talnih oblog, tožnik ni uspel utemeljiti. Okoliščin - tj., katera so tista napredovanja, ki bi jih kot podjetnik še dosegel, a mu jih preprečuje delovna omejitev pri polaganju - ni niti konkretizirano zatrjeval, še manj jih je nadpolovično verjetno izkazal.
Teza tožnika, da sme sodišče na izvedenčevo pobudo izvesti le tiste dodatne dokaze, ki jih je stranka predlagala že pred tem, ni smiselna in ne izhaja iz sodne prakse. T. i. razjasnjevalna dolžnost izvedenca je predpisana prav zato, ker utegne šele strokovni pogled izvedenca pokazati, da je treba za izpolnitev njegove naloge dognati še kaj, česar stranki prej upravičeno nista vedeli, ker takšnega strokovnega uvida nimata.
Sodišče prve stopnje je prav odmerilo razmerje med učinkovitostjo sodnega varstva in pravico tožnika do izjavljanja pri dokazovanju z izvedencem v tem 13 let trajajočem postopku, ko na zadnjem naroku, na katerem je bila izvedenka ustno zaslišana, tožniku ni podelilo dodatnega roka za "dodatne pripombe" na ustno podano mnenje.
ZPP člen 8, 286, 286/3. ZDR-1 člen 177. OZ člen 190, 191.
vračilo preveč izplačane plače - stimulacija - odškodninska odgovornost delavca
Tožnica ni dokazala vseh predpostavk odškodninske odgovornosti toženke. Kvalificirano digitalno potrdilo SIGEN-CA toženke so za knjiženje uporabljali tudi drugi zaposleni pri tožnici.
OZ člen 131, 131/1, 169, 239, 243, 243/1. ZJU člen 53, 53/1, 140, 140/1, 140/2. ZPP člen 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-8.
nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi - pogodbena odškodninska odgovornost - kvalificirana protipravnost - škoda
Ugoditev tožbenim zahtevkom, ki so predmet tega spora, ne more biti pogojena s predhodno ugotovitvijo, da je delodajalec huje zlorabil odpoved pogodbe o zaposlitvi za namen oškodovanja oziroma šikaniranja delavca oziroma ravnal samovoljno in arbitrarno.
napačna odločitev državnega organa - vzreja psov - odvzem vzrejnega dovoljenja - pristojnost organa - izpodbijanje odločitve zbora društva - izdaja dovoljenja - odškodninska odgovornost društva - popolna denarna odškodnina - zmanjšanje zmožnosti za zaslužek - izguba zaslužka
Organi toženke niso ravnali v skladu z načelom enakega varstva pravic, temveč arbitrarno, pri čemer DVK za goniče ni spoštovala sklepa KSV kot pritožbenega nadzornega strokovnega organa, KSV pa je v isti zadevi ob enakem dejanskem stanju odločala dvakrat ter odločitev ob enaki pravni podlagi spremenila. Zato je odločitev sodišča, da v skladu s prvim odstavkom 14. člena ZDru-1 razveljavi sklep DVK za goniče z 18. 5. 2019, pravilna.
Sprememba odločitve glede izstavitve vzrejnega dovoljenja ne vpliva na odločitev o odškodninski obveznosti toženke, saj je tožnica izkazala, da bi po normalnem teku dogodkov glede na odlično telesno oceno in priznan PNZ uspešno opravila vzrejni pregled ter s tem pridobila možnost za ustvarjanje zaslužka z vzrejo psov pasme baset.
Po ustaljeni sodni praksi tožnici ni mogoče hkrati priznati odškodnine v višini negativnega in pozitivnega pogodbenega interesa.