Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče A. A., ki je bil v času sklepanja pogodbe zakoniti zastopnik toženca. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da njegova izpoved ne bi mogla nadomestiti ustreznih listinskih dokazov. Ko toženec zatrjuje, da je bila oprema v višini 170.000,00 EUR dobavljena in plačana, se od njega utemeljeno pričakuje predložitev ustreznih transparentnih listinskih dokazov. Dokazi, ki jih je predložil toženec, pa so, razen predloženih bančnih izpiskov, ki pa ne dokazujejo plačila računa št. 12111601, bodisi listine, ki so bile pripravljene s strani njega samega ali pa družbe, katere zakoniti zastopnik je bil tudi zakoniti zastopnik toženca, bodisi listine, pri katerih naj bi sicer sodelovale tretje osebe, vendar so ostale s strani tretjih oseb nepodpisane (npr. zapisnik z dne 3. 7. 2013, asignacijske pogodbe). Pravilno pritožba ugotavlja, da bi se lahko z zaslišanjem priče (zgolj) podkrepili oziroma razjasnili predloženi listinski dokazi. Ob podanih trditvah, ki so bile deloma nelogične, deloma pa jih je med postopkom toženec spreminjal in so tudi sicer glede na splošne življenjske izkušnje malo verjetne ter upoštevaje naravo predloženih listin toženca in odgovore družbe S. AG in R., pa to ne bi vplivalo na sprejeto odločitev.
SPZ člen 212, 233, 266, 266/1, 268, 269. ODZ paragraf 316, 521, 1460. ZTLR člen 54, 54/1. ZPP člen 3, 3/3, 316, 316/1, 316/2, 339, 339/2, 339/2-6, 339/2-7.
pripoznava tožbenega zahtevka - nedopustno razpolaganje s tožbenim zahtevkom - zloraba pravic - osebna služnost - priposestvovanje osebne služnosti - obstoj pravice - trajanje priposestvovanja - pravni naslov - priposestvovalna doba - sodna praksa - sodna praksa kot pravni vir - ustaljena sodna praksa - pravična posest - veljaven pravni naslov - konfesorna tožba
Pravna naslova za pridobitev osebnih služnosti po SPZ sta le pravni posel ali sodna odločba, priposestvovanje (pridobitev na podlagi zakona) pa ne. Skladno s prvim odstavkom 266. člena SPZ ostanejo stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo SPZ, v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon. To velja tudi za stvarne pravice, ki so bile do uveljavitve SPZ pridobljene na pravnih temeljih, ki jih SPZ ne pozna več (torej tudi za priposestvovanje osebnih služnosti). Glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo SPZ, zakon v 269. členu SPZ določa, da se upoštevajo določbe SPZ. To pomeni, da priposestvovalna doba od 31. 12. 2002 lahko teče le za tiste stvarne pravice, ki jih je mogoče priposestvovati tudi po določbah SPZ. Ker SPZ določb o priposestvovanju osebnih služnosti nima, navedenega pravnega določila ni mogoče uporabiti v primerih, kadar se pogoji za pridobitev osebne služnosti s priposestvovanjem še niso izpolnili do dneva uveljavitve SPZ (1. 1. 2003).
Ne more biti dvoma o pravilnosti presoje, da je izročilna pogodba, na katero se opira tožnica, vsebinsko opredelila služnost stanovanja v njeno korist kot pravico rabe dveh prostorov v stanovanjski hiši tožencev in ne kot neomejeno pravico uživanja stanovanjskega poslopja. Vtoževani prostori niso bili predmet pogodbe, saj so bili zgrajeni kasneje, kot je bila sklenjena izročilna pogodba. To pa pomeni, da tožnica zanje ni izkazala že zatrjevanega pravnega naslova svoje posesti. Pravilna pa je tudi nadaljnja ocena in ugotovitev sodišča, da pravice na njih ni mogla niti priposestvovati, ker za pridobitev pravice na tej podlagi ni izpolnjen časovni pogoj 20-letne priposestvovalne dobe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00027353
KZ-1 člen 205, 205/1, 205/1-1.. ZKP člen 3, 3/2.
kaznivo dejanje velike tatvine - v dvomu v korist obdolženca - načelo in dubio pro reo - dokazovanje z indici - posredni ali indicijski dokazi
Sodišče izreče oprostilno sodbo ne le, če sploh ni dokazov, da je obdolženec izvršil kaznivo dejanje, temveč tudi, če o tem obstaja dvom. Po presoji pritožbenega sodišča po izvedbi vseh obremenilnih in razbremenilnih, za razsojo pomembnih, posrednih dokazov obstaja razumen dvom, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje na škodo družbe A. P. d.o.o. na način, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.
KZ-1 člen 90, 90/1, 90/1-5, 91, 91/4, 341, 341/1. ZKP člen 357, 357-4, 372, 372-3, 394, 394/1. KZ člen 112, 112/4.
kaznivo dejanje mučenja živali - zastaranje kazenskega pregona - tek in pretrganje zastaranja kazenskega pregona - kazenski postopek zaradi več kaznivih dejanj v steku - enotna obtožnica - pravnomočnost sodbe - novo kaznivo dejanje - kršitev kazenskega zakona
Predmet enega kazenskega postopka na podlagi enotne obtožnice so bila štiri kazniva dejanja, med drugim kaznivo dejanje mučenja živali, katerega kazenski pregon je zastaral leta 2017, kar je pred izrekom obsodilne sodbe prvostopenjskega sodišča za vsa štiri kazniva dejanja. Tri od njih so bila izvršena med tekom roka za zastaranje kazenskega pregona četrtega (tj. mučenja živali). Toda obsodilna sodba zanje je bila izrečena potem, ko je že nastopilo zastaranje pregona za kaznivo dejanje mučenja živali. Ker obsodilna sodba za kasneje izvršena (tri) kazniva dejanja ni postala pravnomočna pred iztekom roka za zastaranje pregona kaznivega dejanja mučenja živali, ni prišlo do njegovega pretrganja.
dovoljenost pritožbe - nedovoljena pritožba - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe - zavrženje pritožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa
Ker stroški izvedenca (postavljenega po uradni dolžnosti zaradi preverjanja procesne sposobnosti tožeče stranke) niso bili naloženi v plačilo tožeči stranki, niti ne predstavljajo dela pravdnih stroškov, ki bi jih morda ob neuspehu v pravdi morala kriti tožeča stranka, tožeča stranka nima pravnega interesa, da bi se pritožila zoper to odločitev sodišča. Pritožbo tožeče stranke je sodišče prve stopnje zato kot nedovoljeno pravilno zavrglo.
veljavnost oporoke - ustna oporoka - sporna dejstva - spor o uporabi prava - napotitev na pravdo - izredne razmere - izredne razmere pri napravi oporoke
V obravnavani zadevi bi moralo sodišče prve stopnje glede na vsebino ustne oporoke z dne 27.12.2017, v kateri je opisano slabo zdravstveno stanje zapustnika in okoliščina, da se ni mogel podpisati, med dediči, ki pridejo v poštev za dedovanje, razčistiti, ali so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, to je veljavnost ustne oporoke, in katera so ta sporna dejstva. Če so dejstva med njimi sporna, pa bi sodišče moralo prekiniti zapuščinsko obravnavo in napotiti stranke na pravdo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00027514
SPZ člen 39, 40.
pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla - izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - pogodbena obveznost - vsebina pogodbenih obveznosti - izpolnitev pogodbene obveznosti
Sodišče prve stopnje je po opravljenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi iz predloženih pogodb, ki naj bi bile izpolnjene s strani tožnika, izhajala obveznost tožene stranke, kot jo zahteva v tožbenem zahtevku. Toženi stranki pa je uspelo dokazati, da je ona izpolnila svoje obveznosti, tožnik pa ne. Odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne tožbeni zahtevek za izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo, ker bi sicer sodba nadomestila tako listino, je tako pravilna.
dedovanje zaščitenih kmetij - prevzemnik zaščitene kmetije - zmanjšanje nujnega deleža - premoženjsko stanje prevzemnika kmetije - izplačilo nujnega dednega deleža - rok za izplačilo nujnega deleža
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da prevzemnik kmetije iz lastnega premoženja nujnih deležev nujnim dedičem v skupni višini 198.807,72 EUR ni zmožen izplačati. Upoštevaje to okoliščino ter višino čistega letnega donosa kmetije, je predlogu prevzemnika zaščitene kmetije za znižanje nujnih deležev in predlogu za določitev daljšega roka izplačila utemeljeno ugodilo. Pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje za izplačilo nujnih deležev določiti največ 5 letni rok, ni utemeljena, saj določitev daljšega roka za izplačilo utemeljujejo tako ugotovljene socialne razmere prevzemnika kot tudi gospodarska zmožnost kmetije.
delni umik predloga za izvršbo - privolitev v delni umik tožbe - pristojnost za odločanje
Glede na to, da je upnik delno umaknil tožbo - predlog za izvršbo do vložitve ugovora, je to smel storiti brez privolitve tožene stranke. Zato bi moralo o delnem umiku predloga odločiti izvršilno sodišče. Upnik ima zaradi odmere sodnih taks in pravdnih stroškov pravni interes za odločitev preden pride zadeva pred pravdno sodišče.
nasprotna izvršba - res iudicata - zavrženje tožbe
Nasprotna izvršba je po 67. členu ZIZ pravno sredstvo izvršilnega prava, v katerem so združene značilnosti in učinki pravde zaradi neupravičene obogatitve in izvršilnega postopka, ki bi se vodil na podlagi pravnomočne odločitve v pravdi zaradi neupravičene obogatitve in upnik v nasprotni izvršbi sme poleg glavnice zahtevati tudi povrnitev zakonskih zamudnih obresti.
Ker je tožeča stranka zahtevala s predlogom za nasprotno izvršbo tudi povrnitev zakonskih zamudnih obresti in je takšen predlog šteti ob upoštevanju, da gre pri nasprotni izvršbi tudi za značilnosti in učinke pravde, kot tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti in ker je sodišče prve stopnje v tem delu predlog za nasprotno izvršbo zavrnilo, tožeča stranka kot upnik pa se ni pritožila, je s tem odločitev glede zakonskih zamudnih obresti postala pravnomočna.
popolnost tožbe - zavrženje tožbe kot nepopolne - dejanske navedbe
Vztrajati je treba pri stališču, da so vsaj splošne dejanske navedbe strank razvidne že iz same tožbe in se sklicevanje na priloge lahko nanaša le na dokaz navedb ali na natančnejše substanciranje navedb. Ni mogoče dopustiti, da se sodišču nalaga breme, da samo iz obsežnih prilog tožbe razbere kaj so pravno relevantne navedbe tožnika. Ker tožeča stranka ni pojasnila v kakšnem razmerju je s toženo stranko, da od nje zahteva plačilo, je sodišče prve stopnje po predhodnem pozivu pravilno zavrglo nepopolno tožbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00027560
ZPP člen 8. ZZVZZ člen 87, 87/1.
načelo proste presoje dokazov - regres Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije - regresni zahtevek - poškodba delavca pri delu - povrnitev škode - odgovornost delodajalca - opustitev ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev - protipravnost (nedopustnost ravnanja) - padec na stopnicah
V pravdnem postopku niso predpisana dokazna pravila, pač pa velja načelo proste presoje dokazov. Zato ni mogoče določenim dokazom že vnaprej pripisati večje teže, pač pa je treba dokaze ocenjevati po metodološkem napotku iz 8. člena ZPP, ki določa, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.
SPZ člen 206, 208, 209. ZIZ člen 107. ZFPPIPP člen 132, 132/3, 132/3 - 3, 282.
odstop terjatve v zavarovanje - pogodbena zastavna pravica - pridobitev zastavne pravice v izvršilnem postopku - stečaj odstopnika - ločitvena pravica
Pri odgovoru na vprašanje kdo ima prednost pri poplačilu odstopljene terjatve ali tožeča stranka, ki ima terjatev zavarovano z ločitveno pravico, ki jo lahko uveljavi zunaj sodno ali upnik, ki je ločitveno pravico pridobil v postopku izvršbe, je potrebno upoštevati posebna pravila določena v ZFPPIPP. Po teh pa na ločitveno pravico, ki jo je pridobila tožeča stranka začetek stečaja nima vpliva in je tožeči stranki ni treba prijavljati v stečajni postopek, temveč jo lahko uveljavi zunaj sodno v skladu s splošnimi pravili, ki se uporabljajo za to ločitveno pravico medtem, ko na ločitveno pravico pridobljeno v izvršilnem postopku začetek stečajnega postopka ne vpliva le v primeru, če je upnik v postopku izvršbe pred začetkom stečajnega postopka pridobil ločitveno pravico in če je bila do začetka stečajnega postopka v izvršilnem postopku opravljena prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, sicer je treba ločitveno pravico uveljavljati v stečajnem postopku.
neprerekane navedbe - trditveno in dokazno breme - ekonomski interes - posredovanje pri nakupu ali prodaji - provizija - višina provizije
Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo izvajanjem tožeče stranke, da je bil ekonomski interes tožene stranke v tem, da pridobi sončno elektrarno, kar se lahko doseže z nakupom same sončne elektrarne ali pa z nakupom poslovnega deleža družbe, ki ima v lasti sončno elektrarno. Vrednost sončne elektrarne je tožena stranka sama ocenila na 2.500.000,00 EUR. Vendar ob nakupu sončne elektrarne ne bi imela drugih obveznosti, z nakupom poslovnega deleža družbe, ki ima v lasti sončno elektrarno, pa preostane še obveznost družbe do banke X. in do družbe D. Vrednost, ki jo je tožena stranka po lastni oceni pridobila, je 2.500.000,00 EUR, zato je pravilno, da se provizija odmeri od tega zneska.
razmejitev med rednim pravdnim postopkom in postopkom v gospodarskih sporih - razmejitev med pravdno zadevo in gospodarskim sporom - subjektivni kriterij za gospodarski spor - stvarna pristojnost - samozaposleni v kulturi
Tožeča stranka ni gospodarski subjekt, ampak fizična oseba, ki je samozaposlena v kulturi, zato navedeni spor ne vsebuje subjektivnega kriterija (strank) za gospodarske spore iz prvega odstavka 481. člena ZPP. Njegova pristojnost ni podana niti po določbah 483. in 484. člena ZPP (objektivni kriterij).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - sodna razveza pogodbe - zdravstveno stanje - bolezen - izguba zaupanja - nastanek nezmožnosti za delo
Če je delavec zdravstveno nezmožen za opravljanje dela, je to razlog za bolniški stalež ali morebitno ugotovitev invalidnosti, ne pa razlog, na podlagi katerega mu delovno razmerje preneha na podlagi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi (ali na kateri koli drug način). Kot okoliščina za sodno razvezo ne more biti upoštevna izguba zaupanja, ki je posledica bolezni na strani delavca, konkretno tožnika.
SPZ člen 40, 62, 64, 64/1, 64/2. OZ člen 73, 73/1, 73/2, 86, 94.
pridobitev lastninske pravice - pridobitev lastninske pravice od nelastnika - premičnina - zavezovalni pravni posel - ničnost pogodbe - izpodbojnost pogodbe - prevara - ponareditev listin - veljavni pravni naslov - pooblaščenec - sklenitev pogodbe po pooblaščencu - falsus procurator - pogodba sklenjena s strani neupravičene osebe - neupravičeno zastopanje - neobstoječ pravni posel - soglasje volj - naknadna odobritev pogodbe - publicitetni učinek - meje pravnomočnosti
SPZ v prvem in drugem odstavku 64. člena določa pogoje za pridobitev lastninske pravice na premičnini od nelastnika. Pridobitelj pridobi lastninsko pravico, čeprav ni izpolnjena predpostavka razpolagalne sposobnosti, mora pa izpolnjevati vse druge predpostavke za pridobitev lastninske pravice, to pomeni, da mora njegova pridobitev temeljiti predvsem na veljavnem pravnem naslovu. To pomeni, da mora biti sklenjen veljaven zavezovalni pravni posel, torej veljavna pogodba med prenosnikom (prodajalcem) in pridobiteljem (kupcem).
Pogodba, ki jo sklene falsus procurator, zavezuje neupravičeno zastopanega le v primeru, če jo ta pozneje odobri; če odobritve neupravičeno zastopanega ni, se šteje, da pogodba sploh ni bila nikoli sklenjena, zato taka (neobstoječa) pogodba ne more biti podlaga za pridobitev lastninske pravice na podlagi 64. člena SPZ.
odškodnina zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja - zastaranje tožbenega zahtevka - sprememba tožbe - solidarnost na upniški strani - odškodninska podlaga - prekinitev zastaranja - začetek teka zastaralnega roka - vrnitev denacionaliziranega premoženja - denacionalizacijska odločba - pasivna legitimacija - prepoved razpolaganja po ZDen - uporaba denacionalizirane nepremičnine - višina koristi - najemnina - hipotetična najemnina - zakonske zamudne obresti - nečista denarna terjatev
Odločanje o enotni zahtevi denacionalizacijske upravičenke za vrnitev nacionalizirane nepremičnine je bilo dolgotrajno, predvsem pa razdrobljeno. Ob upoštevanju takega poteka postopka pa je prestrogo stališče, da bi moral prvi tožnik za del stavbe (ki v naravi predstavljajo le del kletnih prostorov) že v roku petih let po pravnomočnosti delne odločbe z dne 18. 10. 1995 vložiti tožbo, za ostale prostore (v isti) stavbi pa kasneje. Tako stališče bi prekomerno poseglo v pravico prvega tožnika do nadomestila po 72. členu ZDen. Nenazadnje je bila šele s pravnomočnostjo odločbe, ki je bila izdana v obnovljenem postopku, jasna celotna višina prikrajšanja.
Višina koristi se lahko ugotavlja bodisi preko metode hipotetične najemnine bodisi z upoštevanjem dejanskih najemnin iz konkretnih najemnih razmerij (pa tudi na druge načine), vendar pa v konkretnem primeru uporaba metode z upoštevanjem najemnine iz najemnega razmerja med prvo toženko in podjetjem L. ne pride v poštev. Trditvena podlaga tožnikov je bila v tem pogledu pomanjkljiva.
Ureditveno začasno odredbo je mogoče izdati le takrat, kadar grozi nastanek sile ali nenadomestljive oziroma (vsaj) težko nadomestljive škode, ne pa tudi v primerih iz 3. točke drugega odstavka 272. člena ZIZ (dolžnik z izdajo začasne odredbe ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku) ali tretjega odstavka 270. člena ZIZ (da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo).
Tudi v postopku za izdajo začasne odredbe velja načelna prepoved pritožbenih novot in pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu. Pogoje za izdajo začasne odredbe mora upnik konkretizirano zatrjevati, manjkajočih trditev pa ni mogoče nadomestiti s predložitvijo dokazov.
Predlagana prepoved "poseganja v ugled pravne osebe z dopisi članstvu tožeče stranke in objavljanjem na družabnih omrežjih" je preširoka, preveč vseobsežna in premalo definirana ter nesorazmerno posega v pravico tožencev do izražanja.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka za prevoz na delo in z dela ni uporabljala službenega vozila, do leta 2006 je med pravdnima strankama celo veljala pogodba o zaposlitvi z dne 11. 4. 2004, ki je, kot je ugotovljeno iz njene vsebine, dajala pravico do uporabe službenega vozila za službene zadeve, torej ne za prihod na delo in z dela. Četudi je bila vsebina pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 2. 2006 drugačna, to ne pomeni, da je v obdobju njene veljavnosti toženka, ki je uporabljala lastno vozilo, neutemeljeno prejela plačane stroške za prevoz na delo in z dela.
Ob izostanku kaznivega dejanja oziroma ker škoda, za katero tožnica vtožuje odškodnino v tem sporu, ni bila povzročena s kaznivim dejanjem, ni podlage za uporabo daljšega zastaralnega roka iz 353. člena OZ. Upoštevaje splošni zastaralni rok za odškodninsko terjatev, določen v 352. členu OZ, je tožničina terjatev zastarala, njen zahtevek pa je neutemeljen.