kaznivo dejanje posilstva - pravna opredelitev kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - prisiljenje - uporaba sile - izvajanje dokazov - pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca - zavrnitev dokaznih predlogov - zaslišanje priče v nenavzočnosti obdolženca - dokazovanje z izvedencem - prevajanje - obseg prevoda - kaznivo dejanje grožnje - kaznivo dejanje izsiljevanja - stek kaznivih dejanj - izrek enotne kazni - popravni sklep - stranska kazen - izgon tujca iz države - kršitev kazenskega zakona v škodo obtoženca
Tudi pri osebnih kaznivih dejanjih ni izključeno, da lahko več izvršitvenih (osebnih) dejanj, storjenih proti isti osebi, ki so usmerjena zoper oškodovanje določene osebne dobrine (npr. čast in dobro ime, spolna nedotakljivost itd.) pomeni eno kaznivo dejanje, mora pa sodišče za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje (in ne več kaznivih dejanj ali morda nadaljevano kaznivo dejanje) ugotoviti obstoj ne samo več povezovalnih okoliščin, temveč mora iz ravnanj storilca izhajati takšna homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih ravnanj storilca na samostojno kaznivo dejanje nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka kot tudi smislu materialnih kazenskih določb.
Bistvo uporabljene sile ni v njeni vsebini ali specifičnosti temveč v zmožnosti prisiliti drugega k spolnemu občevanju ali s tem izenačenemu spolnemu ravnanju, ki ga drugi zavrača. Ne gre torej za vprašanje, ali je obtoženec zoper oškodovanko uporabil takšno silo, ki se ji na noben način ni mogla upreti, temveč "zgolj" silo, s katero je dosegel spolni odnos.
Ker v konkretnem primeru stranska kazen ni bila določena za nobeno kaznivo dejanje, temveč jo je sodišče prve stopnje izreklo zgolj kot del enotne kazni, je s tem podana kršitev kazenskega zakona v škodo obtoženca, zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti skladno s 394. členom ZKP izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da se obtožencu ne izreče stranska kazen izgona tujca iz Republike Slovenije.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00087073
ZKP člen 70, 215. KZ-1 člen 307, 307/1, 307/2. ZOro-1 člen 3, 81.
nedovoljena proizvodnja in promet orožja ali eksploziva - velika količina orožja - obvezna obramba - formalna obramba - hišna preiskava
Zakon pri hišni preiskavi daje pravico do formalnega zastopanja, od posameznika pa je odvisno ali bo odvetnika zahteval ali ne. Policija je obtoženega pravilno poučila o pravici do odvetnika, ki pa ga ni zahteval, pripomnil je, da zanj nima denarja. Zmotno je pričakovanje odvetnice, da bi ga ob tem policija morala poučiti o obvezni obrambi z zagovornikom in celo, da bi slednjega morala postaviti policija po uradni dolžnosti, če si obtoženi zagovornika po pooblastilu ne bi mogel zagotoviti.
Hišna preiskava ni namenjena utemeljevanju suma, temveč zbiranju dokazov zoper osebo, glede katere so že podani utemeljeni razlogi za sum, da je storila kaznivo dejanje.
Prvostopenjsko sodišče je pri tem izpostavilo ustaljeno sodno prakso, ki izhaja iz sodbe VS RS I Ips 138/2001 s 6. 5. 2004 in po kateri je opredelitev "velika količina" iz drugega odstavka 307. člena KZ-1 soodvisna od okoliščin primera, med drugim zlasti od narave, vrste ter specifičnih lastnosti orožja, namena uporabe, nevarnosti in podobno.
Sodišče prve stopnje je svoj zaključek, da na navedenem parkirišču obtoženi ni mogel pričakovati absolutne zasebnosti, oprlo na s spisom skladno ugotovitev, da je bil videonadzor vzpostavljen s strani omenjenih gospodarskih družb zaradi zaščite (osebne varnosti in premoženja) uporabnikov parkirišča, očitno neposredno lokacijsko in funkcionalno povezanega z gospodarsko dejavnostjo družb.
Objektivno opravičljivo ne more biti pričakovanje obtoženca, da mu na navedenem parkirišču pripada popolna zaščita lastne podobe ter lastnih aktivnosti pred pogledi tretjih, upoštevaje, da sama lokacija parkirišča v neposredni fizični bližini omenjenih gospodarskih subjektov od povprečno razumnega slehernika terja zavedanje tudi o vsebinski povezavi lokacije z interesi gospodarskih družb, da zaščitijo svoje gospodarsko poslovanje. Tovrsten interes tudi po presoji pritožbenega sodišča, upoštevaje obseg nadzora, določen z njegovim načinom, ki hkrati determinira tudi stopnjo posega v zasebnost prizadetega posameznika, predstavlja upravičeno dejansko podlago za sklep, da z videonadzorom pridobljeni (in kasneje policiji izročeni) posnetki ne morejo biti predmet predlagane izločitve.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086181
KZ-1 člen 20, 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 367, 367/2, 370, 370/1, 370/2, 390, 450a, 450a/4.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - sporazum o priznanju krivde - upravičenci do pritožbe - nedovoljena pritožba
Zoper dele sodbe, ki so predmet sklenjenega sporazuma (kar zajema tudi odločbo o kazenskih sankcijah), je obdolžencu (in ostalim upravičencem) pravica do pritožbe po zakonu odvzeta.
izostanek oškodovanca na glavni obravnavi - ustavitev kazenskega postopka - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - preuranjena odločitev
Drži, da je v nadaljevanju manjkala pravočasnost obvestitve prvostopenjskega sodišča o odsotnosti oškodovanca z glavne obravnave dne 17. 2. 2025, vendar je pri presoji pravilnosti in zakonitosti ustavitve kazenskega postopka zoper obdolženega C. C. s sklepom I K 27549/2024 z dne 17. 2. 2025 treba v ozir vzeti dejstvo, da je oškodovani A. A. na prvostopenjsko odločitev takoj reagiral, ob predložitvi ustrezne listinske dokumentacije tudi z dovoljenim pravnim sredstvom, ko si s predmetno pritožbo prizadeva izničiti presumpcijo umika nadaljnjega kazenskega pregona obdolženca, s čimer je še dodatno izrazil voljo in interes po nadaljevanju kazenskega postopka.
KZ-1 člen 20, 34, 204, 204/1, 205, 205/1, 205/1-1. ZKP člen 242, 248, 371, 371/2. URS člen 29.
velika tatvina - poskus kaznivega dejanja velike tatvine - sostorilstvo - pravica do obrambe - dokazni predlog - posnetki nadzornih kamer - predlog za postavitev izvedenca - ugotavljanje identitete - ugotavljanje istovetnosti - pravice obrambe - odločanje o dokaznem predlogu - zavrnitev dokaznega predloga - izvedenstvo - odreditev izvedenstva - predmet izvedenstva - prepoznava oseb - prepoznava na podlagi fotografij - odkrivanje in prepoznavanje storilca kaznivega dejanja - priznanje krivde soobdolženca - zaslišanje sostorilca kot priče - obrazložitev dokaznega predloga za zaslišanje priče - očividci kaznivega dejanja - pravice obtoženca v postopku
Kriterij za oceno, kaj je posebno strokovno znanje po 248. členu ZKP, je sodnikovo spoznanje, da za ugotavljanje pomembnih dejstev ne zadošča več splošna razgledanost. Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku v izpodbijani sodbi, da postavitev izvedenca glede na kakovost in jasnost posnetkov ni bila potrebna, saj zadostuje za prepoznavo obrazov in telesnih značilnosti splošna človeška sposobnost opazovanja in zaznavanja, sodišču prve stopnje pa se tudi ni porodil dvom o tem, da je storilec na posnetkih prav obtoženi A. A.
Sodišče prve stopnje je oceno o identiteti obtoženca gradilo na ugotovitvah policistov, ki so ob pregledu posnetkov s kraja kaznivih dejanj in s primerjavo tropoznih fotografij obtoženca iz svojih evidenc zaključili, da je na posnetkih eden od storilcev obeh vlomov prav obtoženi A. A. V nadaljevanju pa je tudi samo z lastno zaznavo obtoženca, ki ga je v postopku imelo priložnost večkrat videti, tudi neposredno in ne zgolj preko videokonferenčne povezave, razumno presodilo, da je na jasnih in kakovostnih posnetkih nadzorne kamere, nameščene v recepciji G., prav obtoženec. Ob tako nedvoumnem zaključku prvostopenjskega sodišča, da je na posnetkih kot storilec očitanih kaznivih dejanj prav obtoženec, je tudi po oceni sodišča druge stopnje zaslišanje očividca in sostorilca D. D. nepotrebno. Obstoj pravno relevantnega dejstva, torej da je na posnetkih obtoženec, je namreč že dokazan z drugimi izvedenimi dokazi, ki so dovolj prepričljivi, da izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla spremeniti pravilno sprejetih dokaznih zaključkov prvostopenjskega sodišča.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00091656
KZ-1 člen 171, 171/3, 173, 173/3. ZZOKPOHO člen 20, 22, 22/2. ZKP člen 238, 350, 350/2.
spolno nasilje - spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - obrazloženost sodbe - dokazna ocena - presoja verodostojnosti izpovedb oškodovanke in prič - pravni pouk priči - krivda - direktni naklep - kršitev pravic obrambe - pravica do zagovora - dopolnitev zagovora - beseda strank - zloraba pravice - zaslišanje otroka - pripravljalni sestanek - nenavzočnost obdolženca - objektivni razlogi - predlog za preložitev - navzočnost obdolženca pri zaslišanju - zavrnitev dokaznih predlogov obrambe - pripombe na izvedensko mnenje - izvedenstvo psihološke stroke - strokovni pomočnik obrambe - predlog za postavitev izvedenca - predlog za postavitev novega izvedenca - zavrnitev vprašanj izvedencu - zavrnitev dokazov kot nepotrebnih - nedovoljena vnaprejšnja dokazna ocena - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - uporaba sile
Stranke v končni besedi res lahko izrazijo svoja stališča o pravno relevantnih dejstvih, o pravnih vprašanjih in podajo končne predloge, kakšno odločitev naj sodišče sprejme glede obtožbe. Drži, da se beseda strank ne sme omejiti na določen čas, vendar v zvezi s tem ne gre prezreti določbe drugega odstavka 350. člena ZKP, da sme predsednik senata v primeru, če se stranka spušča v ponavljanje ali izvajanja, ki očitno niso v nobeni zvezi z zadevo, stranko ustaviti. Mora pa biti navedeno, da je predsednik senata stranko ustavil in iz katerega razloga. Po predhodnem opominu, pa sme v primeru po drugem odstavku 350. člena ZKP stranko tudi ustaviti in ugotoviti, da ta zlorablja pravico do končnega govora, ki ga lahko nadaljuje tako, da te pravice ne zlorablja.
Iz 20. člena ZZOKPOHO izhaja, da sodišče sme na predlog upravičenega tožilca, osumljenca, otroka, ki je dopolnil 16 let, zakonitega zastopnika otroka, pooblaščenca mladoletnega oškodovanca, zagovornika ali strokovnjaka zavoda, največ za osem dni odložiti pripravljalni sestanek ali zaslišanje otroka, ne določa pa, da to mora storiti. Ob ugotovitvi, da je obtoženec imel že do razpisanega pripravljalnega sestanka, na katerega res ni pristopil zaradi razlogov, ki sicer niso bili na njegovi strani, pač pa objektivne narave, razmeroma veliko časa za pripravo vprašanj, ki bi jih lahko posredoval do pripravljalnega sestanka oziroma naknadno vse do zaslišanja in celo na samem zaslišanju oškodovanke v hiši za otroke, zato ni moč šteti, da mu je bila na kakršenkoli način kršena pravica do obrambe glede zastavljanja vprašanj oškodovanki. Kasnejša navzočnost in dejanska možnost postavljanja vprašanj oškodovanki navedenega dne, je zato po oceni višjega sodišča sanirala obtoženčevo predhodno objektivno, sicer nezakrivljeno nenavzočnost na pripravljalnem sestanku.
Uporabljena sila, tako kot je opisana pri izvršitvi kaznivega dejanja z navedenega dne, ni nujno tudi na zunaj opažena, še posebej glede na časovni potek do opravljenega pregleda oškodovanke in dejstvo, da ga je navedenega dne pravzaprav uspela odgnati. Uporabljena vrsta in intenzivnost sile je seveda lahko zelo različna, zato ni presenetljivo, da niso bili znaki uporabe le-te tudi na zunaj vidni, kar pa ne pomeni, da ta ni bila uporabljena, saj ni videti nobenih razumnih razlogov, da sodišče ne bi verjelo izpovedbi oškodovanke tudi v tem delu, ko ji je očitno v celoti sledilo.
pravica do obrambe - soočenje izvedencev - dopolnitev izvedenskega mnenja - adhezijski postopek - premoženjskopravni zahtevek
Kršitev pravice do obrambe in s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP pa zagovornica uveljavlja z navedbami, da sodišče prve stopnje ni opravilo soočenja med sodno zapriseženim izvedencem E. E. in strokovnim pomočnikom obrambe F. F., niti se do tega dokaznega predloga obrambe v izpodbijani sodbi ni opredelilo, čeprav je bilo to predlagano z vlogo z dne 27. 2. 2024. Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da tega dokaznega predloga sodišče prve stopnje na glavni obravnavi res ni izvedlo, s čimer je sicer prekršilo pravice obrambe, kar bi lahko predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, če bi to vplivalo ali je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, česar pa zagovornica niti ne zatrjuje.
Vrhovno sodišče RS je že v sodbi I Ips 91/2009 z dne 21. 5. 2009 presodilo, da je vprašanje, kdaj je treba dopolniti izvedensko mnenje še z mnenjem drugih izvedencev, stvar dokazne presoje, torej presoje uspeha dokazovanja z izvedencem in da gre pri tem za dejansko vprašanje. ZKP namreč v določbi 258. člena predpisuje, kako mora sodišče ravnati takrat, kadar so v mnenju izvedenca podane vrzeli, ki jih ni mogoče odpraviti z njegovim zaslišanjem.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00086042
KZ-1 člen 20, 20/2, 30, 31, 41, 41/1, 308, 308/3, 308/6, 308/8. ZKP člen 166, 340, 340/1, 340/1-1.
hudodelska združba - sostorilstvo - zavest o protipravnosti - direktni naklep - odvzem vozila - pravna zmota - dejanska zmota - nezakonito prehajanje mej - prehajanje državne meje - izpostavljanje nevarnosti za življenje in zdravje
Sodišče sme zavrniti dokazni predlog za zaslišanje priče, če je priča kot dokazno sredstvo nedosegljiva, saj je ni mogoče izslediti.
Ker je obtoženec sam izvrševal zakonske znake kaznivega dejanja, je izpolnil objektivni element sostorilstva. Zavedati se mora obstoja hudodelske združbe in bistvenih sestavin kriminalnega načrta, ni pa treba, da ima poglobljen vpogled v delovanje združbe.
Obtoženec je izpolnil kvalifikatorni zakonski znak kaznivega dejanja, saj je 18 tujcev prevažal v tovornem delu kombiniranega vozila, brez sedežev, opore in varnostnih pasov, natlačene drug na drugega, brez prezračevanja in svežega zraka.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta - obstoj utemeljenega suma - utemeljen sum - anonimna izjava
Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi, da je dokazno gradivo, ki je priloženo vloženemu obtožnemu predlogu, treba presojati ne po načelu proste presoje dokazov, pač pa le v okviru vprašanja, ali zadostuje za sklepanje na takšno stopnjo verjetnosti, ki omogoča nadaljnji postopek. Čeprav je prvostopenjsko sodišče upravičeno opozorilo na šibkejšo dokazno vrednost izjav anonimnih oseb, je napačno ugotovilo, da te v predmetni zadevi predstavljajo ključno obremenilno gradivo, katerega zaradi njegove očitne nezanesljivosti pri dokazni presoji sploh ni mogoče upoštevati. Pri materialnem preizkusu vloženega obtožnega predloga je sodišče prve stopnje dolžno vzeti v obzir vse podatke, ki se v spisu nahajajo, in jih oceniti v smislu, ali skupaj kažejo na konkretnega storilca določenega kaznivega dejanja ali pač ne, pri čemer ne sme zanemariti niti podatkov, katere so v predkazenskem postopku policiji domnevno dale anonimne osebe.
V zvezi s kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že večkrat presodilo, da je to kaznivo dejanje mogoče storiti le z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih ali z njihovim raznašanjem, ki izraža prepričanje tistega, ki dejstva trdi ali raznaša, v njihovo pravilnost.
Glede na opis dejanja in upoštevaje citirano ustaljeno stališče sodne prakse, je sodišče prve stopnje brez potrebe ocenjevalo okoliščine iz četrtega odstavka 160. člena KZ-1, torej ali je imela obdolženka utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih navedb v elektronskem sporočilu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086343
ZKP člen 60, 60/2, 169, 169/7, 186, 186/2.
nestrinjanje preiskovalnega sodnika - oškodovanec kot tožilec - utemeljen sum - dokazni standard - zahteva za uvedbo preiskave - zavrnitev zahteve za preiskavo - pravica do izjave v postopku - pravica do obrambe - pravica do izvajanja dokazov - pravica do kontradiktornosti - vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo
Dokazni postopek na način, kot se zanj zavzema pooblaščenec, torej z zaslišanjem izvedenca in morebitno pritegnitvijo v postopek drugega izvedenca iste stroke, je mogoče izvesti šele na podlagi sklepa o opravi preiskave.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00092268
KZ-1 člen 20, 54, 59, 59/2, 59/3, 204, 204/1, 204/2. ZKP člen 105, 105/2, 105/3.
tatvina - kaznivo dejanje tatvine - pravna opredelitev kaznivega dejanja - majhna tatvina - prilastitveni namen - majhna vrednost ukradene stvari - poskus kaznivega dejanja - dokončanje kaznivega dejanja tatvine - nadaljevano kaznivo dejanje - sostorilstvo - dokazna ocena - posnetki nadzornih kamer - prepoznava oseb - premoženjskopravni zahtevek - preklic pogojne obsodbe zaradi novega kaznivega dejanja
Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnico, da bi moralo sodišče prve stopnje kvečjemu vsa tri očitana dejanja pravno opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje po drugem odstavku 204. člena KZ-1 in ne po prvem odstavku 204. člena KZ-1, saj gre pri vseh treh dejanjih za tako imenovano majhno tatvino, ker je šlo pri vseh dejanjih za majhno vrednost stvari in namero, da se stvar takšne vrednosti prilasti. V nasprotju s pritožnico, pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da gre pri kaznivem dejanju na škodo KS D. za tatvino po prvem odstavku 204. člena KZ-1 in ne po drugem odstavku, saj je dokazni postopek pokazal, da so obdolženi in mld. sostorilca imeli namen pridobiti bakrene žlebove in odtočno bakreno cev, pri tem pa so pokazali veliko mero vztrajnosti, truda in predrznosti, saj so sprva odtujili rokavice na bencinskem servisu, se pripeljali do mrliške vežice, ki je v neposredni bližini stanovanjskih hiš, najprej sneli žlebove in jih vrgli za ograjo pokopališča in si jih očitno pripravili za transport, saj so jih ukrivili, medtem ko je nekaj žlebov in odtočnih cevi ostalo na samem objektu, a jih niso uspeli sneti oziroma vreči čez zid, saj so bili opaženi s strani I. I. Prav na podlagi slednje okoliščine je sklepati, da obdolženi in mld. sostorilca niso imeli namena odtujiti stvari majhne vrednosti, pa čeprav se je nato izkazala, da je bila vrednost teh predmetov najmanj 350,00 EUR.
Pritožnica tudi nima prav, da je predmetno dejanje ostalo pri poskusu, saj kot je to pravilno presodilo sodišče prve stopnje, so obdolženi in mld. sostorilca žlebove in odtočno cev z dvema kolenoma sneli in pripravil za transport, torej so kaznivo dejanje že dokončali, a so bili s kraja pregnani, zato žlebove ter ostalo niso uspeli odpeljati, kar pa ne pomeni, da si jih niso prilastili.
izločitev izvedenskega mnenja iz spisa - izločitev sodnega izvedenca - nepopoln dokazni predlog - postavitev novega izvedenca - odprava pomanjkljivosti v izvedeniškem mnenju - razlogi za izločitev - zavrnitev zahteve za izločitev
S smrtjo izvedenke je v predmetnem kazenskem postopku res nastala specifična situacija, saj tako po ugotovitvah obrambe kot tudi sodišča prve stopnje, njenega izvedenskega mnenja ne bo mogoče dopolniti in jo zaslišati, vendar to še ne pomeni, da je zgolj zaradi tega njeno opravljeno izvedensko delo nezakonito.
Nepopolnost oziroma nezmožnost dopolnitve že izdelanega izvedenskega mnenja po določilih ZKP ni razlog za izločitev izvedenskega mnenja iz kazenskega spisa.
Sodišče prve stopnje bo pri postavitvi novega izvedenca moralo poskrbeti, da na interpretacijo novega izvedenca ne vplivajo drugi dejavniki in informacije iz spisa, ki bi njegovo objektivno presojo zameglili in morebiti vplivali na izvedenčevo pristransko mnenje. V tej luči je tako pomembno, da se novi izvedenec pred izdelavo svojega mnenja ne seznani z mnenji drugih izvedencev v isti zadevi (in morebiti tudi mnenji strokovnjakov, angažiranih s strani obrambe), saj bi to lahko (nezavedno) vplivalo na njegovo razlago zastavljenih vprašanj. Novo postavljeni sodni izvedenec pa se lahko z mnenji predhodnih izvedencev in strokovnjakov seznani, ko svoje mnenje že izdela in ga predloži sodišču.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086775
KZ-1 člen 44, 44/2, 47, 57, 58, 242, 242/1. ZKP člen 18, 18/2, 83, 83/1, 83/2, 276, 372, 372-5, 383.
nedovoljeno dajanje daril - načelo akuzatornosti - zavrženje obtožnice - ne bis in idem - drug kazenski postopek - sprememba zakona - procesna sposobnost obdolženca - zakonski znaki - opravljanje gospodarske dejavnosti - pogojna obsodba - stranska denarna kazen - kršitev kazenskega zakona - sprememba prvostopne sodbe
Na podlagi nove obtožnice je tako zakonito stekel nov kazenski postopek, obramba pa je vložila nov ugovor zoper obtožnico, v katerem je med drugim izpostavila tudi vsebinsko podobnost med obtožnicama in posebej izpostavila, da je bila prejšnja obtožnica zavržena.
Posebej je poudarilo, da zakon ne določa, da bi storilec moral drugemu obljubiti točno določeno denarno nagrado oziroma darilo ali nagrado v določenem denarnem znesku ali vrednosti premoženja.
Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, na katero se opira tudi izpodbijana sodba, namreč jasno izhaja, da je treba gospodarsko dejavnost kot zakonski znak razumeti široko. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, pri tem ne gre le za neposredno zadovoljevanje potreb s proizvodnjo, prometom, trgovino, ampak tudi za opravljanje raznih podjetniških funkcij, ki niso neposredno vezane na zadovoljevanje družbenih potreb.
Kadar je poleg glavne kazni zapora kumulativno določena še obvezna stranska denarna kazen, kot je to v obravnavani zadevi primer, sodišče pa namesto glavne kazni zapora izreče pogojno obsodbo, je zatorej treba ravnati po določbi četrtega odstavka 58. člena KZ-1. To določilo sodišču omogoča, da v pogojni obsodbi poleg določitve glavne kazni določi tudi eno ali več stranskih kazni, ob čemer sme odločiti, da se vse ali posamezne stranske kazni izvršijo.
podaljšanje pripora po končani preiskavi, a pred vložitvijo obtožnice - begosumnost - ponovitvena nevarnost - nedovoljena proizvodnja in promet orožja ali eksploziva - neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami
Sklepno torej pritožbene navedbe zagovornikov A. A., da do sedaj izvedeni dokazi v predkazenskem postopku niso potrdili, da bi bil član dobro organizirane hudodelske združbe, da ni bil organizator prevozov in da droge ni hranil z namenom nadaljnje prodaje, kot tudi navedbe zagovornika B.B., da zoper obdolženca ni nobenih dokazov, da je ne morejo obroditi sadov. Podajanje lastne dokazne ocene posameznih dokazov presega obseg preizkusa izpodbijanega sklepa glede izkazanosti utemeljenega suma in bo predmet odločanja v nadaljnjem postopku in o dokazanosti teh dejanj na ravni gotovosti, v kolikor bo do tega prišlo.
Pritožbeno sodišče pa ne pritrjuje razlogom, da je pri obdolžencu A.A. še vedno podan priporni razlog begosumnosti. Ni mogoče trditi, da pri obtožencu obstaja resna in konkretna nevarnost, da bo pobegnil. Obramba se pri tem povsem upravičeno sklicuje na listine, ki so že v spisu (l. št. 1140-1141), iz katerih izhaja, da mu je bila v postopku prenehanja državljanstva BIH zasežena potna listina z veljavnostjo do 7.9.2025, vendar se je obdolženi odpovedal bosanskemu državljanstvu. Obdolženec je slovenski državljan, ki je slovensko državljanstvo pridobil dne 20. 6. 2017, živi v Sloveniji, tukaj ima premoženje, partnerko in mladoletnega otroka (s katerim po navedbah tožilstva sicer ne živi). Okoliščine, ki izhajajo iz izpodbijanega sklepa in naj bi dodatno utemeljevale begosumnost (da naj bi imel znance v BIH, da je med drugim komuniciral z bosanskim državljanom P.P., da naj bi imel tudi druge stike v BiH glede na vsebino očitkov, da naj bi usmerjal Č. Č. pri prevozu droge v BIH), pa po oceni pritožbenega sodišča niso tako odločilne, da bi bilo na podlagi le-teh mogoče zaključiti, da je pri obdolžencu podan tudi priporni razlog begosumnosti. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi zagovornikov obdolženega v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep glede obdolženega A. A. spremenilo tako, da se pripor podaljša le iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.
Sodišče prve stopnje se je do zagovorničinih navedb o zdravstvenem stanju sina pravilno opredelilo na str. 43 in poudarilo, da je imel obdolženec mladoletnega otroka ves čas izvrševanja očitanih dejanj, vendar ga navedeno ni odvrnilo od nadaljnjega izvrševanja očitanih dejanj, izkazanih na ravni utemeljenega suma.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00086448
KZ-1 člen 211, 211/1, 216, 216/1, 216/3, 235, 235/1, 235/2. ZKP člen 385.
kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listih - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - lažni podatki - poslovna listina - subsumpcija dejanskega stanja pod abstraktno pravno normo - navidezni realni stek - prepoved reformatio in peius
Zagovorniki v pritožbi upravičeno opozarjajo, da se obdolženemu po opisu očita lažnivo prikazovanje dolžnega plačila oškodovancu iz naslova dejansko opravljenih storitev v določeni vrednosti, kar ne pomeni konkretizacije očitanega kaznivega dejanja.
Sodišče druge stopnje kot ključno ugotavlja, da se v opisu ne zatrjuje, da navedena dela v specificirani vrednosti niso bila opravljena, pač pa le, da je bilo plačilo s strani oškodovanca že izvedeno, česar se je obdolženi ob posredovanju računa oškodovancu in pa ob njegovi uporabi za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine zavedal. Konkretni opis bi bilo mogoče subsumirati pod prvi odstavek člena 211 KZ-1 v navideznem realnem steku s kaznivim dejanjem poskusa zlorabe izvršbe po prvem odstavku člena 216 KZ-1.
Glede na določbo člena 385 ZKP, ki prepoveduje, ob vloženi pritožbi v korist obdolženega, spremembo sodbe v njegovo škodo tudi glede pravne presoje dejanja, upoštevaje, da je za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku člena 211 KZ-1 predpisana zaporna kazen do treh let, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka pritožbene odločbe, s stroškovno posledico.
S tem, ko je umanjkala obrazložitev glede (dvotretjinskega dela) odločitve v izreku izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
Sklep kazenskega sodišča je namreč sprejemljiv le, kadar je v dejanskem pogledu pravilen, s stališča uporabe prava pa zakonit, ko torej sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovi vsa pravno odločilna dejstva in na takšni dokazni podlagi pravilno uporabi določila procesnega in materialnega zakona.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00085800
KZ člen 123, 123/1, 124, 183, 183/3. KZ-1 člen 13, 13/1, 14.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje, storjeno v tujini - veljavnost kazenskega zakonika - veljavnost kazenskega zakona za tujca, ki stori kaznivo dejanje v tujini - veljavnost kazenskega zakona za kazniva dejanja, storjena v tujini - pasivno personalitetno načelo
Namen določbe po 123. členu KZ (ki je bil zavarovati naše državljane, ki so v tujini žrtve ali oškodovanci zaradi kaznivih dejanj, ki so jih izvršili tuji državljani oziroma varovati pravne dobrine lastne RS) si je treba razlagati širše in ne samo izključno z jezikovno (ozko) razlago.
Pritožnik kot pogoj "zalotenja" za uporabo jurisdikcije RS zoper obtoženega kot tujega državljana, razlaga navedeni pojem izključno kot je opredeljen v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (zalotiti - dobiti koga pri nedovoljenem dejanju, na laži; sinonim - zasačiti), torej, da ni mogoče šteti, da je bil obtoženi v obravnavanem primeru zaloten ob domnevnem kaznivem dejanju na območju RS, saj je sam prostovoljno na vabilo sodišča prišel na zaslišanje v preiskavi, medtem ko drug pogoj (izročitev) tudi ni bil izpolnjen. Pritožbeno sodišče soglaša z izpostavljenim teoretičnem stališčem prof. dr. Ivana Beleta v komentarju splošnega dela KZ prvostopenjskega sodišča, da si je treba kot "zalotenje" zamišljati priložnosti, ko pristojni organi domače jurisdikcije lahko neposredno opravijo dejanja kazenskega pregona zoper storilca na svojem ozemlju, torej tudi v primeru, ko storilec po storitvi kaznivega dejanja v tujini sam pride v državo ter da z besedami "če se zaloti na ozemlju" ni nujno mišljen kakšen poseben način storilčevega prijetja kot npr. ob domnevno storjenem kaznivem dejanju.
Bistveno je torej, da se storilec kaznivega dejanja fizično nahaja na ozemlju RS in se ga lahko obravnava. In prav fizična prisotnost storilca kaznivega dejanja na ozemlju RS, ne glede na kakšen način oziroma ob kakšni priliki se nahaja na njenem ozemlju, je tista okoliščina, ko lahko pristojni organi domače jurisdikcije opravijo dejanja kazenskega pregona zoper storilca na svojem ozemlju in bi drugačna, ožja razlaga navedenega pojma, po oceni pritožbenega sodišča bila v nasprotju z namenom in ciljem, ki ga naša država zasleduje pri uzakonjenem pasivno personalitetnem načelu, to je zaščita slovenskih državljanov, ki so žrtve kaznivega dejanja, ki ga je izvršil tuj državljan v tujini. S tem, ko je bil obtoženi po vložitvi zahteve za preiskavo povabljen na zagovor in se je vabilu odzval ter prostovoljno prišel na ozemlje RS, je bil tudi po oceni pritožbenega sodišča izpolnjen pogoj, da ga naše sodišče obravnava po KZ RS, ki je veljal v času izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja, ta pogoj pa je izpolnjen tudi po sedaj veljavnem KZ-1.