ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe - izpolnitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi - ugotavljanje dejanskega stanja - nezmožnost izpolnitve
Ob umanjkanju kakršnihkoli podatkov o premoženjskem stanju obsojenca pa ni mogoče narediti zaključka, da slednji objektivno ni bil zmožen poravnati relativno majhnega zneska (350,00 EUR) oškodovancu. Še manj pa je na podlagi v izpodbijanem sklepu navedenih okoliščin mogoče sklepati o obsojenčevi bodoči zmožnosti izpolnitve posebnega pogoja, saj je njegovo premoženjsko stanje v prihodnosti negotovo, medtem ko neznano prebivališče obsojenca na njegovo (sedanjo ali bodočo) zmožnost izpolnitve posebnega pogoja nima prav nobenega vpliva.
ZST-1 člen 1, 1/3, 34, 34/1. ZKP člen 126, 126/2. ZUP člen 87, 87/3, 87/4, 93.
plačilo sodne takse - prepozen predlog za obročno plačilo sodne takse - vročitev plačilnega naloga - fikcija vročitve - vročanje osebi, ki je na prestajanju kazni
Vročanje po določbi 87. člena ZUP je bilo pravilno in zakonito, saj glede na podatke iz uradnih evidenc obsojenki ob poskusu vročitve plačilnega naloga (še) ni bila odvzeta prostost, kot to neutemeljeno navaja obsojenka, zato vročanje po določbi 93. člena ZUP, skladno s katero se osebam, ki jim je vzeta prostost, dokumenti vročajo po upravi zavoda v katerem so, v konkretnem primeru ni prišlo v poštev.
pripor - podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - tuj državljan - begosumnost - zagotovitev navzočnosti - javljanje na policijski postaji - navezne okoliščine - predpisana kazen
Glede na ugotovljeno stopnjo begosumnosti je sodišče prve stopnje upravičeno izreklo pripor, saj drugi ukrepi ne bi učinkovito zagotovili navzočnosti obtoženca v kazenskem postopku. Sodišče upravičeno ni uporabilo ukrepa javljanja na policijski postaji v Sloveniji ali tujini, saj ni za pričakovati, da bi se obdolženec ob zgornjih okoliščinah ob tako blagem ukrepu udeleževal kazenskega postopka in eventualnega prestajanja zaporne kazni.
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa še vedno ne izhajajo ustrezni in razumljivi razlogi o tem, na podlagi česa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da naj bi obdolženec v času, ko zaradi duševne motnje - demence ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja, drugemu z namenom, da bi ga ustrahoval in vznemiril, resno zagrozil, da bo napadel njegovo telo in dejanje storil z drugim sredstvom in na način, da se lahko telo hudo poškoduje ter proti dvema osebama s tem, da je v Kavaličih (a) dne 10. 11. 2018 proti F. F. in E. E. z namenom, da ju ustrahuje in vznemiri, vrgel kamen ter E. E. rekel, da bo plačala, (b) dne 6. 11. 2018 proti F. F. z namenom, da ga ustrahuje in vznemiri, vrgel več kamnov, od katerih so bili trije v velikosti večje pesti, in (c) dne 7. 11. 2018 proti F. F. z namenom, da ga ustrahuje in vznemiri, z večjo silo vrgel več kamnov, ob tem pa F. F. vselej kričal, da bo plačal, zaradi česar sta se F. F. in E. E. počutila vznemirjena in prestrašena, kamen pa je sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje. Sodba ne vsebuje prepričljivih razlogov o tem, koliko kamnov naj bi obdolženec vrgel v posameznem dogodku, kakšni naj bi bili ti kamni v posameznem dogodku, zakaj naj bi besede obdolženca namenjene oškodovancema, da "bosta plačala" predstavlja grožnjo in na podlagi česa je mogoče šteti, da so bili kamni sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00078284
KZ-1 člen 38, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 358, 372, 372-2. ZGD-1 člen 263, 263/1.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - pomoč pri kaznivem dejanju - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - udeležba pri kaznivem dejanju - izvršitvena ravnanja - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja
Opis kaznivega dejanja, da je iz njega mogoče razbrati, ali vsebuje vse znake očitanega kaznivega dejanja kot historičnega dogodka, mora vsebovati vse odločilna dejstva in okoliščine, ki določeno kaznivo dejanje konkretizirajo. Obtoženemu A. A. se očita udeležba v ožjem pomenu sodelovanja pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti (pomoč). Kaznivost te udeležbe pa je odvisna od dejanja glavnega storilca (t.i. akcesornost udeležbe). To pomeni, da udeležbeno dejanje kazenskopravno oživi, postane kaznivo šele v odvisnosti od tega, ali je glavni storilec (v konkretnem primeru B. B.) izvršil, uresničil zakonski dejanski stan kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti.
Pomoč v kazenskopravnem smislu v objektivnem pogledu predstavlja ravnanje pomagača oziroma njegov prispevek v obliki aktivne ali pasivne pomoči k dejanju glavnega storilca, pri čemer mora biti dejanje glavnega storilca opisano oziroma konkretizirano do te stopnje, da je mogoče že iz samega opisa dejanja oziroma izvršitvenega ravnanja storilca ugotoviti, ali pomagačevo ravnanje dejansko predstavlja prispevek, podporo, olajšanje in podobno. Prav tako mora biti konkretizirano pomagačevo ravnanje, da je mogoče ugotoviti ali to ravnanje dejansko predstavlja podporo ali olajšanje h kaznivemu dejanju glavnega storilca. Dejanja pomoči po subjektivni strani pomenijo samo sodelovanje pri tujem, ne pri lastnem kaznivem dejanju. Krivda pomagača je lahko samo naklepna. Pri pomoči mora biti naklep "dvojen", zajeti mora tako samo ravnanje pomoči kot dejanje glavnega storilca.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00078763
KZ-1 člen 90, 90/1-4, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 17, 344, 344/1, 354, 354/1, 354/2.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - namen povzročitve premoženjske škode - pomanjkanje razlogov o subjektivnih znakih kaznivega dejanja - povzročitev velike premoženjske škode - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - temeljna oblika kaznivega dejanja - zastaranje kazenskega pregona - modifikacija obtožnega akta - načelo materialne resnice - zavrnilna sodba
Zakonski znak kvalificirane oblike kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 izkazuje, da to kaznivo dejanje ni le naklepno, pač pa gre za t. i. namerni delikt. To pomeni, da je pri takšni kvalifikaciji kaznivega dejanja potrebno ugotoviti namero storilca v zvezi z izvršitvijo kaznivega dejanja oziroma njegov namen. Naklep kot oblika krivde in namen pa nista sinonima, pač pa se prvi nanaša na subjektivni odnos storilca do objektivnih znakov kaznivega dejanja, namen pa na storilčevo stremljenje k uresničitvi cilja, v konkretnem primeru pridobiti sebi ali komu drugemu veliko premoženjsko korist ali oškodovancu povzročiti veliko premoženjsko škodo.
Abstraktni del opisa kaznivega dejanja (prepis zakonskih znakov) ni obligatorna sestavina tenorja obtožbe, pač pa mora biti konkretni del opisan tako, da vsebuje konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, pri tistih znakih, zlasti subjektivnih, katerih natančnejša konkretizacija ni mogoča, pa prepis zakonskega besedila ali njegov ekvivalent oziroma vsaj takšen zapis objektivnih očitkov, ki omogoča sklepanje na obstoj takih (subjektivnih) znakov.
Sodba presenečenja je tista, ki je izdana na podlagi pravne ocene, z vidika katere bi bila za odločitev bistvena povsem druga dejstva in dokazi, v zvezi s katerimi strankam ni bila dana možnost, da se o njih izrečejo. Sodba na podlagi zastaranja kazenskega pregona pa je tista, ki je objektivna posledica izteka roka iz prvega odstavka 90. člena KZ-1, zato ne more veljati za "sodbo presenečenja".
Soočenje je poseben način zaslišanja prič, za katerega se sodišče lahko odloči, če se njihove izpovedbe ne ujemajo glede pomembnih dejstev, pri čemer je namen soočenja v pojasnitvi razlogov za neujemanje, in v tem, da je mogoča lažja ocena, katera izpovedba je bolj verodostojna. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi temeljito obrazložilo svojo odločitev, zakaj je zavrnilo predlagano soočenje obeh prič.
begosumnost - varščina - nastop kazni zapora - odprti oddelek
Skrajni rok, do katerega lahko traja varščina na podlagi četrtega odstavka 198. člena ZKP, se nanaša na nastop zaporne kazni v zadevi v kateri je bila varščina dana. Nastop kazni v drugi kazenski zadevi še ne pomeni, da s tem avtomatično preneha begosumnost obtoženca ter da sodna presoja pripornega razloga begosumnosti ni več potrebna, ker nastop kazni zapora (v drugi kazenski zadevi) nadomesti sodno presojo obstoja begosumnosti, kot to zmotno navajajo pritožniki. Pritožniki torej nimajo prav, da nastop zaporne kazni (v drugi kazenski zadevi) izključi begosumnost, ker je obtoženec (že) zaprt.
Da stališče pritožnikov ni pravilno, potrjuje že tretji odstavek 82. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), ki določa, da se prestajanje kazni zapora prekine po uradni dolžnosti, med drugim, če je obsojencu, ki že prestaja kazen, odrejen pripor. Če bi veljalo stališče pritožnikov, bi bila ta zakonska določba nepotrebna, saj pritožniki menijo, da s pričetkom prestajanja zaporne kazni (v drugi kazenski zadevi) avtomatično preneha osnovna predpostavka za pripor, to je begosumnost (in za sprejem varščine kot nadomestnega ukrepa za pripor), kar bi pomenilo, da ima izrečena zaporna kazen v drugi kazenski zadevi vedno prednost. Temu pa ni tako, saj mora sodišče v vsakem posameznem primeru pretehtati ali so pogoji za pripor (in s tem tudi pogoji za nadomestni ukrep za pripor, kar varščina je) še podani, pri tem pa imeti tudi v vidu, da je mogoče v nekaterih primerih begosumnost obdolženca odpraviti tudi že s prestajanjem zaporne kazni na zaprtem oddelku zavoda (tako npr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije XI Ips 2466/2020 z dne 14.1.2021).
popravni sklep - osebni podatki obdolženca - izvirnik in pisni odpravek sodbe - neujemanje pisno izdelane sodbe z izvirnikom
Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni dopolnjevalo izvirnik sodbe. Osebni podatki A. A., B. B. in C. C. res niso izrecno navedeni v izvirniku izrečene sodbe na zapisniku o glavni obravnavi, vendar pa je glede na dejstvo, da je izrek prvostopenjske sodbe predstavljal zaključek postopka na prvi stopnji, v katerem so ti pisno zavedeni, treba šteti, da so del uvoda v izvirniku izrečene sodbe; upoštevaje navedeno in okoliščino, da se ti podatki ne nahajajo v pisnem odpravku sodbe, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in napadeno odločitev izdalo v skladu z določbo prvega odstavka člena 365 ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00079056
URS člen 29. KZ-1 člen 70b, 70b/1. ZKP člen 492, 492/3, 307, 307/3, 308.
navzočnost na glavni obravnavi - sojenje v odsotnosti stranke - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti - kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi - kršitev obsojenčeve pravice do obrambe - pravica do sojenja v navzočnosti
Ocena, kdaj je navzočnost obdolženca na glavni obravnavi nujna, je dejansko vprašanje, odvisno od procesne situacije in okoliščin vsakega konkretnega primera. Če obdolženi še ni bil zaslišan, je njegova navzočnost brez izjeme nujna. Čeravno pa se je zagovornik strinjal z nadaljevanjem sojenja v odsotnosti obravnavanega procesnega udeleženca (list. št. 120), ignoranca obdolženega, ki se sooča s prisotnostjo duševne motnje in je njegovo duševno zdravje okrnjeno, ne more govoriti v prid temu, da se je sojenju v njegovi prisotnosti odpovedal. Tudi soglasje njegovega zagovornika s sojenjem v odsotnosti namreč volje obdolženega ne more nadomestiti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00078817
KZ-1 člen 284, 284/3. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 387.
kaznivo dejanje krive izpovedbe - zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev pravice do obrambe - nedovoljen dokaz - poseg v pravico do zasebnosti - privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis)
Pritožbeno sodišče opozarja, da je izvedba posameznega dokaza resda v dometu razpravljajočega sodnika, ki pa mora vendarle biti izveden na način, da ga (tudi) obramba lahko preizkusi, kar pa v danem primeru glede na spisovne podatke, ko je bilo procesnim udeležencem omogočeno zgolj poslušanje telefonskega pogovora priče A. A. z obdolženim B. B., ki je v vzročni zvezi z inkriminirano vsebino, ni razvidno. Pritožbeno sodišče predvsem pogreša razumne in prepričljive razloge za odklonilno prvostopenjsko procesno odločitev do večkrat podanega predloga zagovornika obdolženega C. C. po prepisu zvočnega posnetka, ki bremeni obdolžena procesna udeleženca. Ugotovljeno predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki pa je takšne narave, da je lahko vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe.
Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je pritožba utemeljena. Kot izhaja iz podatkov priloženega kazenskega spisa oškodovanec namreč v nobeni fazi postopka ni bil poučen o tem, da je dolžan sodišču sporočiti spremembo prebivališča. Glede na to, da iz podatkov iskanja v CRP (list. št. 140) dejansko izhaja, da oškodovanec ne živi več na naslovu, na katerega mu je sodišče vročalo sodna pisanja, in tudi ni vedel, da je dolžan sodišču sporočiti spremembo prebivališča, je pritožbeno sodišče pritožbi oškodovanca ugodilo in odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Tudi po oceni pritožbenega sodišča namreč ni mogoče soglašati z zaključkom prvostopnega sodišča, da je oškodovanec nastale stroške povzročil po svoji krivdi. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.
Če sodišče verodostojnost izpovedbe priče o odločilnem dejstvu gradi na primerjavi njene izpovedbe z uradnim zaznamkom policije, pri čemer pa policisti s pričlo sploh niso opravili razgovora v fazi zbiranja obvestil, je podana t.i. protispisnost in s tem absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka.
Posebnost ureditve stroškov kazenskega postopka iz 94. člena ZKP je v tem, da jih mora ne glede na izid postopka povrniti tisti, ki jih je povzročil po svoji krivdi, pri čemer mora biti med neupravičenim ravnanjem procesnega udeleženca in nastalimi stroški podana vzročna zveza, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.
V skladu z določbo prvega odstavka 9. člena ZKP sodišče vabila, odločbe in druga pisanja pošilja v slovanskem jeziku, če je osebi vzeta prostost, pa se ji v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena vroči tudi prevod pisanj v jeziku, ki ga uporablja v postopku. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi Up-599/04-23 z dne 24. 3. 2005 pojasnilo, da je jezik, ki ga obdolženec uporablja v postopku, praviloma materni jezik oziroma jezik naroda, ki mu pripada, ali uradni jezik države, katere državljan je, pri čemer pa v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejeto v sklepu I Ips 47234/2018 z dne 5. 3. 2020, ni mogoče vselej domnevati, da oseba razume uradni jezik države, katere državljan je.
V skladu pravno teorijo in ustaljeno sodno prakso zahteve za obnovo kazenskega postopka ni dovoljeno vložiti zoper pravnomočno sodbo o prevzemu izvršitve kazni, izrečene s sodbo tujega sodišča, tudi iz razloga, ker je postopek prevzema izvršitve tuje sodne odločbe posebna oblika pravne pomoči in ne kazenski postopek po 1. členu ZKP.
Ob izkazani obdolženčevi izraziti ponovitveni nevarnosti, se tudi po sodbi pritožbenega sodišča izkaže ukrep pripora kot edini primeren, sorazmeren ukrep. Ob tem kakšni drugi milejši ukrepi, tudi hišni pripor, kot na načelni ravni predlaga zagovornik ne pridejo v poštev.
V zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika, ki se nanašajo na ponovitveno nevarnost pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornik obdolženega zaključke o obstoju ponoitivene nevarnosti izpodbija zgolj na načelni ravni, s tem da navaja zgolj, da ponovitvena nevarnost ni podana oziroma pripor zoper njega ni nujen ukrep.
utemeljen sum - preizkus obtožnega predloga - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta - kriva izpovedba
Glede na izvedene dokaze v pravdnem postopku in ob odsotnosti konkretnih dokazov, ki bi potrjevali interpretacijo obdolženčevega ravnanja v pravdnem postopku, kot jo ponuja oškodovanec kot tožilec, ni nobenega dokaza, ki bi sodišče prepričal v to, da je verjetnost, da je obdolženec v pravdnem postopku krivo izpovedal, večja od verjetnosti, da je govoril po resnici.
Tako je sicer res, da so predmeti, ki sta jih B. B. in C. C. izročila na poziv policistov, fizični dokazi, ki so obstajali neodvisno od njune volje in za katere so policisti utemeljeno domnevali, da jih imata pri sebi. Vendar glede na to, da je obstajal osredotočen sum, da sta B. B. in C. C. storila kaznivo dejanje ali vsaj prekršek, bi morala pred pozivom za izročitev predmetov po drugem odstavku 52. člena ZNPPol biti poučena o privilegiju zoper samoobtožbo v skladu s četrtim odstavkom 148. člena ZKP, izročitev teh predmetov pa nedvomno predstavlja testemonialni dokaz in se nikakor ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da izročeni predmeti v kontekstu izročitve niso imeli lastne sporočilne vrednosti.
Zakonitost izvajanja pooblastil policije iz 52. člena ZNPPol je namreč odvisna od tega, ali je zoper obtoženca v trenutku pozivanja na izročitev predmetov sum že osredotočen. Če je že pred pozivom policista na izročitev predmetov obstajal osredotočen sum, da je oseba, ki jo obravnavajo policisti, storila bodisi prekršek, bodisi kaznivo dejanje, opustitve dolžnosti policista, da osebi poda pravni pouk po četrtem odstavku 148. člena ZKP, ni mogoče opravičiti s sklicevanjem na četrti odstavek 52. člena ZNPPol.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00079447
KZ-1 člen 86, 86/9.
delo v splošno korist - smotrnost
Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist pri obsojenki ne bi bila smotrna, ker ne bi delovala generalno in specialno preventivno, niti v smeri resocializacije obsojenke in je ne bi odvrnila od ponovnega izvrševanja kaznivih dejanj, saj se očitno raje kot s poštenim delom preživlja z izvrševanjem kaznivih dejanj. Pravilno je sodišče prve stopnje poudarilo tudi, da mora kazen zapora ohraniti tudi svoje bistvo - povračilnost v smislu sodobnega pojmovanja tj. neodobravanja kršitev norm na način, ki obsojenca tako ali drugače prizadene.