ZKP člen 83, 83/2, 148, 148/4, 150, 150/1-1, 150/2, 219a,. URS člen 29. KZ-1 člen 241, 242.
izločanje dokazov - procesna jamstva - pravni pouk osumljencu - privilegij zoper samoobtožbo - preiskava elektronske naprave - odredba prikritih preiskovalnih ukrepov - obstoj utemeljenih razlogov za sum - presoja utemeljenih razlogov za sum
Preiskava elektronskih naprav osumljenca po 219.a členu ZKP je invaziven poseg v osebne pravice osumljenca. Rezultat preiskave je primerljiv z viri, ki jih policija pridobi pri zbiranju obvestil po temelju 148. člena ZKP, zato mora imetnika elektronske naprave pred pisno privolitvijo policija poučiti skladno s četrtim odstavkom 148. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00066576
KZ-1 člen 48, 48/2, 58, 58/3. ZKP člen 137, 137/6, 386.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - kazenska sankcija - prepoved vožnje motornega vozila - vštevanje odvzema vozniškega dovoljenja - olajševalne in obteževalne okoliščine
Pritožnik utemeljeno opozarja na določbo šestega odstavka 137. člena ZKP, ki določa, da se čas, za katerega je bilo vzeto vozniško dovoljenje, obdolžencu, ki je na prostosti, všteje v izrečeno kazen prepovedi vožnje motornega vozila. Te določbe pa sodišče prve stopnje ob izreku stranske kazni ni uporabilo, zato je podana kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. S tem, ko v izrečeno stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije ni vštelo časa odvzema vozniškega dovoljenja, je sodišče prve stopnje prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.
Po določbi 386. člena ZKP pritožba zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožilec pritožbo podal v korist obdolženca, s katero pa izrecno ni izpodbijal odločbe o kazenski sankciji, vendar se glede na določbo 386. člena ZKP po samem zakonu šteje, da je bila pritožba podana tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbeno sodišče je v okviru tega preizkusa ugotovilo, da je potrebno obdolžencu izreči pogojno obsodbo. Le to sodišče izreče, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo krivde in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj (tretji odstavek 58. člena KZ-1). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so pri obdolžencu podane olajševalne okoliščine in sicer priznanje krivde, obžalovanje storjenega kaznivega dejanja ter dosedanja nekaznovanost za kazniva dejanja in tudi prekrške kljub temu, da je obdolženi voznik že več kot petdeset let. Ravno slednje pa po oceni pritožbenega sodišča omogoča zaključek, da je pri obdolžencu podana pozitivna prognoza njegovega bodočega vedenja in to kljub temu, da je bil obdolženi ob storitvi obravnavanega kaznivega dejanja močno alkoholiziran (0,77 mg alkohola/liter izdihanega zraka), kar je sodišče prve stopnje sicer pravilno štelo kot obteževalno okoliščino, vendar ji je dalo preveliko težo. Visoka stopnja alkoholiziranosti namreč ne spremeni dejstva, da je šlo za očitno osamljen dogodek v obdolženčevem življenju, ki kljub zelo dolgemu vozniškemu stažu do sedaj še ni bil obravnavan niti za kazniva dejanja, niti za prekrške (torej tudi za cestnoprometne prekrške ne). Obdolženi pa je na predobravnavnem naroku tudi sam pojasnil, da dejanje obžaluje, podal je obljubo, da ne bo nikoli več sedel vinjen za volan, poudaril je, da je voznik že več kot petdeset let in za prekršek zaradi vožnje pod vplivom alkohola še ni bil kaznovan, čemur sodišče tudi glede na podatke kazenske evidence v celoti sledi. Glede na pojasnjeno torej obdolženčevo prejšnje življenje in osebnost ter obnašanje po kaznivem dejanju omogočajo zaključek, da je od njega mogoče pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal in je zato zanj na mestu izrek pogojne obsodbe. Pritožbeno sodišče pa ob tem tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino napačno upoštevalo telesne poškodbe, ki jih je utrpel oškodovanec, saj so slednje znak obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.
Izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z določbama 4. točke prvega odstavka 359. člena ZKP in četrtega odstavka 364. člena ZKP ne vsebuje odločbe o pogojni obsodbi, ampak le podatek o določeni kazni in preizkusni dobi, zaradi česar je nerazumljiv. Poleg tega je izrek izpodbijane sodbe neskladen z njeno obrazložitvijo v točki 8, kjer je sodišče prve stopnje zapisalo, da je obtožencema izreklo pogojno obsodbo, kar pa iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja.
Sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ni popolnoma in določno navedlo tistih dejstev za katere šteje, da so dokazana oziroma nedokazana in iz katerih razlogov, tako da je v napadeni sodbi izostala obrazložitev odločilnih dejstev in dokazna ocena oziroma presoja izvedenih dokazov posebej, kar velja tudi za izpovedbo zaslišanih prič, ki jih je sodišče prve stopnje ocenjevalo selektivno in ločeno od drugih dokazov, ne pa v povezavi z drugimi dokazi, kot to pravilno graja pritožba.
zloraba položaja ali pravic - zakonski znaki kaznivega dejanja - milejši zakon - tajnost odvetnikovih podatkov - privilegirana priča - pravni pouk privilegirani priči - edicijska dolžnost - upravičen interes javnosti - izločitev senata - seznanitev z nezakonito pridobljenimi dokazi - odvzem premoženjske koristi - prejemnik premoženjske koristi - odvzem premoženjske koristi drugim osebam - pravica do izjave
Upoštevajoč ustaljeno sodno prakso je za presojo, kateri zakon je za storilca milejši, potrebno opraviti ne samo primerjavo abstraktnega opisa kaznivega dejanja, pač pa tudi primerjavo in concreto.
Dokumentacija za izločitev katere se zavzemajo pritožnik je prišla v sodni spis po dveh ločenih poteh, pri čemer je bila ena vsekakor zakonita in je niti pritožniki ne problematizirajo, druga pa pridobljena že na izpostavljene odredbe, ki pa sicer v nasprotju z mnenjem državnega tožilca, ki ga zastopa v odgovoru na pritožbo, ne zadosti zahtevi po obrazloženosti nujnosti posega v odvetniško zasebnost.
Bistveno za presojo obstoja kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je, da sodišče sodne odločbe na nezakonit dokaz ne opre, kar pa v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni storilo.
Nedovoljen dokaz, katerega vsebina ni takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev, je evidentno le tisti dokaz, glede katerega ni nobenega razumnega dvoma, da bi bila tudi brez njega sprejeta povsem enaka odločitev. Bistveno za presojo, da zatrjevana kršitev iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, dejstvo, da sodišče prve stopnje ni izvedlo nedovoljenega dokaza, torej se z njim ni seznanilo in nanj razlogov svoje odločitve ni oprlo.
Bistvo določila prvega odstavka 500. člena ZKP je, da kadar pride v poštev odvzem premoženjske koristi drugemu prejemniku koristi (96. in 98. člen KZ), ga je potrebno povabiti zaradi zaslišanja v predhodnem postopku in na glavni obravnavi. Z zaslišanjem se prejemniku koristi omogoči, da se seznani z obtožbo, izjavi glede morebitnega odvzema premoženjske koristi in predlaga dokaze, s katerimi izpodbija utemeljenost obtožbe oziroma obstoj materialnopravnih pogojev za odvzem premoženjske koristi.
Ob tem, ko se obdolžencu očita hramba prepovedane droge kokain, ki naj bi bila dobro skrita, v večjem številu paketkov in ko glede na predpisano kazen že po presoji zakonodajalca očitano dejanje predstavlja težje, družbi nevarno dejanje, pritožba ne more uspeti z relativiziranjem količine zasežene droge.
predlog za prenos krajevne pristojnosti - tehten razlog - nepristransko sojenje - dvom o nepristranskosti sodišča
Dejstvo, da je v obravnavani zadevi obdolženi A. A., mož okrajne sodnice B. B., ki svoje delo opravlja na Okrajnem sodišču v Mariboru, in je tako torej tudi sodelavka vseh sodnikov (tudi kazenskega oddelka) tega sodišča, kjer se vsakodnevno srečujejo, utemeljuje zaključek, da so podane okoliščine, ki bi pri udeležencih postopka in tudi širši javnosti, glede na različna pojmovanja o delu sodišča, utegnile vzbuditi dvom o nepristranskosti sodišča oziroma okrniti videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred Okrajnim sodiščem v Mariboru. Zato je podan tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti.
uporaba omilitvenih določil - izgon tujca iz države
Po oceni pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje povsem pravilno in v skladu s členi 50 in 51 KZ-1 obdolžencu omililo zaporno kazen do višine zaporne kazni, ki mu jo je tudi izreklo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00066601
KZ-1 člen 86, 86/8, 86/11. ZKP člen 129, 129a, 129a/3, 371, 371/2.
delna ugoditev pritožbi - neoprava družbeno koristnega dela - delo v splošno korist - poročilo probacijske enote
Odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločilo o izvršitvi zaporne kazni zaradi neopravljenega dela v splošno korist se tako izkaže kot pravilna in skladna z enajstim odstavkom 86. člena KZ-1, razen v delu, ko je sodišče prve stopnje prezrlo opravljene štiri ure dela, kar glede na način pretvorbe po osmem odstavku citiranega člena preostalo zaporno kazen zmanjša za dva dni.
Tokratni pritožbeni postopek je usmerjen v presojo pogojev za podaljšanje pripora, zato je odveč pritožbena razprava o poteku časa od zaslišanja obdolženca do pravnomočnosti sklepa o predaji.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00071192
URS člen 26, 30. OZ člen 179. ZKP člen 355.
pravica do povračila škode po 26 čl. URS - odškodninska odgovornost države - odgovornost države za delo sodišč - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost ravnanja - kvalificirana stopnja napačnosti - škoda, nastala zaradi teka kazenskega postopka - sprejem priznanja krivde soobdolžencev - kaznivost udeleženca - dvom o nepristranskosti sodnika - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - neutemeljen odvzem prostosti - prestajanje zaporne kazni - bivalne razmere v zaporu - odprti oddelek - zapor ob koncu tedna - višina odškodnine - izgubljeni zaslužek - prisoja zakonskih zamudnih obresti
Država odgovarja samo za škodo, ki jo je nekdo utrpel zaradi posega v pravico do osebne svobode. Materialnopravna pravila ne dajejo pravne podlage, da bi država posebej (s fikcijo) odgovarjala tudi za škodo, ki jo kdo utrpi zaradi samega teka kazenskega postopka ali zaradi konkretno očitanega kaznivega dejanja.
Škoda, ki nastane zaradi samega teka (pred)kazenskega postopka, ni posebej urejena. Toženka pa lahko odškodninsko odgovarja na podlagi 26. člena URS, po katerem ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Protipravnost ravnanja je povzdignjena že na ustavno raven, kar izključuje presojo po načelu objektivne odgovornosti, kot jo ponuja pritožnik.
Odškodninska odgovornost države za tovrstna dejanja je specifična oblika odgovornosti, ki izvira iz posebnega položaja države nasproti fizičnim osebam. Glede na to je treba pri presoji posameznih predpostavk njene odgovornosti (predvsem pri presoji protipravnosti) upoštevati tudi posebnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja njenih organov, funkcionarjev in uslužbencev. Ustaljena sodna praksa protipravnost pri vodenju policijskih, tožilskih in sodnih postopkov v smislu civilne odškodninske odgovornosti tako priznava le, če so obremenjene s t. i. kvalificirano stopnjo napačnosti in ne pri vsaki zmotni presoji ali kršitvi postopka. Pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja tako ni mogoče enačiti z oceno, da je sporna sodna odločba nepravilna in nezakonita, in ne z vsako napako v postopku. Prav tako ni protipravno dejanje sam proces odločanja oziroma uvedba predkazenskega ali kazenskega postopka, čeprav pozneje ni prišlo do obsodbe.
Tožnik v pritožbi konkretizirano graja le odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z očitkom pristranskega sojenja in sicer navaja, da je s tem, ko je sodnik sprejel priznanje krivde soobsojenih A. A. in B. B. kot pomočnic pri storitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja, ki se je očitalo obsojenemu C. C., nedvomno moral izhajati iz predpostavke, da je obsojeni C. C. kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja storil, saj sicer ne bi mogel sprejeti priznanja krivde pomočnikov pri domnevnem kaznivem dejanju. S tem naj bi nastala okoliščina, ko je sodnik postal pristranski, ko je nadaljeval sodni postopek, med drugim tudi za sedanjega pritožnika. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih je za zavrnitev tega očitka navedlo že sodišče prve stopnje. Bistveno je, da sodbi na podlagi priznanja krivde zoper A. A. in B. B. ne vsebujeta presoje kakršnihkoli, še najmanj pa konkretnih tožnikovih ravnanj, ki so bila temelj obsodbe. Poleg tega soobtoženi pri nobenem od dejanj nista neposredno sodelovali s tožnikom. Tožnik je bil obtožen kaznivega dejanja pranja denarja, ki ga je storil v sodelovanju (samo) s C. C. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno navedlo, da čeprav se je moral sodnik pred narokom seznaniti z vsebino spisa in dokazi, in si je torej tudi na podlagi sprejetega priznanja krivde posameznega obtoženca o zadevi ustvaril mnenje, to ne pomeni, da mu ni treba dokazne ocene glede ostalih obtožencev, ki krivde ne priznajo, sprejeti v skladu s 355. členom ZKP.
V zvezi s prestajanjem kazni zapora je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik kazen zapora prestajal do vključno 3. 7. 2015, kar predstavlja 82 dni. Tožnik je en dan prestajal zapor v zaprtem režimu, 23 dni v polodprtem režimu in 53 dni na odprtem oddelku. Resda tožnik kazni zapora ves čas ni prestajal v zaprtem režimu in sta polodprti in odprti režim prestajanja kazni zapora milejša oblika, vendar gre še vedno za hudo omejitev osebne svobode posameznika, kar nedvomno povzroča duševne bolečine. Zato zgolj prisojeni znesek na dan neutemeljeno odvzete prostosti, brez upoštevanja koliko povprečnih plač na dan sojenja znaša prisojena odškodnina, ne da celovite slike.
V zvezi s premoženjsko škodo (izgubljenim zaslužkom) je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je mesečna plača delavca določena v mesečnem znesku ne glede na nekoliko različno število ur v posameznem mesecu.
ZKP člen 371, 371/1-8. ZNPPol člen 128, 128/1-2, 129, 129/1, 129/3.
dokaz, pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin - zakonito pridobljen dokaz - hramba DNK profila - evidence policije
Za presojo zakonitosti hrambe obdolženčevega DNK profila, ko je bil obdolžencu vzet bris ustne sluznice 6. 8. 2012 in je v navedeni zadevi, v zvezi z odvzemom le-te 6. 8. 2012, 29. 4. 2013 bil izdan sklep o zavrženju kazenske ovadbe, je, upoštevaje veljavno zakonodajo, v zvezi s tem odvzetim brisom obdolženčev profil DNK bil (najprej) zakonito hranjen do 29. 4. 2013.
V evidenci obstoječ in hranjen obdolženčev DNK profil (od 6. 8. 2012 do 29. 4. 2013) je bil upravičeno uporabljen tudi v postopku pod opr. št. I K 3100/2013, ki je bil voden zaradi kaznivega dejanja prikrivanja po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ-1 (storjenega 31. 8. 2010), ko je bilo 31. 8. 2012 podano poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe zoper obdolženca (predhodno je bila podana kazenska ovadba zoper neznane storilce). Temu je, zoper obdolženca sledila vložitev obtožnega predloga 30. 4. 2013. izrek sodbe o kaznovalnem nalogu 16. 5. 2013 in pravnomočnost navedene sodbe z dne 15. 10. 2013. Drži, da bi policija lahko obdolženemu v predkazenskem postopku glede kaznivega dejanja prikrivanja (vodenem pod že navedeno opravilno številko Okrajnega sodišča v Celju I K 3100/2013), ponovno vzela bris ustne sluznice, vendar tega dejansko ni storila, ker se je upravičeno zanesla na že evidentiran obdolženčev DNK profil v evidenci od 6. 8. 2012 dalje.
Pravilnost zavzetega stališča utrjuje tudi sledljivost hrambe obdolženčevega DNK profila, ker je izrek pravnomočne obsodilne sodbe obdolžencu za kaznivo dejanje prikrivanja v zadevi Okrajnega sodišča v Celju I K 3100/2013 čas hrambe obdolženčevega DNK profila v policijski evidenci, veljavno podaljšal. Čeprav je v zvezi z vzetim brisom ustne sluznice z dne 6. 8. 2012 predkazenski postopek rezultiral z zavrženjem kazenske ovadbe z dne 29. 4. 2013, je shranjen DNK profil obdolženca, bil upravičeno uporabljen za preiskovanje kaznivega dejanja, ki je rezultiral z izrečeno pravnomočno obsodilno sodbo z dne 15. 10. 2013. Upoštevaje roke hrambe podatkov, določene v 128. člen ZNPPol, ki v 2. alineji prvega odstavka določa, da se DNK profil v policijski evidenci, v primeru pravnomočne obsodilne sodbe hrani do zastaranja kazenskega pregona in ker zastaranje kazenskega pregona preneha teči s pravnomočnostjo sodbe, je za nadaljnjo usodo hrambe in morebitne uporabe DNK profilov, upoštevaje tudi odločbo Ustavnega sodišča U-I-312/11-21 z dne 13. 2. 2014, potrebno upoštevati določbo 129. člena ZNPPol. Ta v prvem odstavku določa, da se po preteku rokov hrambe iz 128. člena ZNPPol podatki iz evidenc, katerih upravljalec je policija, blokirajo in naprej obravnavajo skladno s predpisi, ki urejajo poslovanje organov z dokumentarnim gradivom; v določbi drugega odstavka pa je določeno, da se po blokiranju podatki evidence DNK profilov hranijo različno dolga obdobja, odvisno od zagrožene zaporne kazni za kaznivo dejanje, za katero je bila izrečena obsodilna sodba. Takšen zaključek ima oporo tudi v sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 20523/2013 z dne 14. 7. 2016 (tč. 13).
Ker je bila obdolžencu v obravnavanem primeru izrečena pravnomočna obsodilna sodba za kaznivo dejanje prikrivanja po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ-1 (s predpisano kaznijo do enega leta zapora) je čas hrambe navedene evidence omejen na deset let. Po določbi tretjega odstavka 129. člena ZNPPol je dopusten dostop do podatkov iz evidenc (med drugim tudi DNK profilov), policistom in pristojnim državnim organom zaradi preiskovanja storitve kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, zato so bili ti podatki upravičeno uporabljeni tudi za preiskovanje v tem postopku obravnavanega kaznivega dejanja v letu 2016.
Morebitna okrnjenost obdolženčeve prištevnosti namreč ni bila problematizirana, niti ni bilo razlogov za kakršenkoli dvom v prištevnost obdolženega tempore criminis zaslediti v spisovnih podatkih, medtem ko zagovornik za pritožbeno izpostavljena namigovanja o dvomu o storilčevem stanju duha v času izvršitve kaznivega dejanja ter tozadevno nujnem sodelovanju s strokovnjaki s psihiatričnega področja in posledično pritegnitvi izvedenca psihiatra, ne ponudi nobenih dokazov, izostanejo pa tudi razumni, tehtni ter prepričljivi argumenti. V obsežnem polemiziranju z zagovornikovim lastnim mnenjem, da opisano dejanje ne predstavlja kaznivega dejanja, in pritožbenemu vztrajanju, da obdolženi oškodovani B. B. ni grozil oziroma je bil nanjo naslovljen komentar storjen v razburjenosti, če je seveda do njega sploh prišlo, ostane s strani pritožnika prezrto, da se izrečena sodba v skladu z določbo drugega odstavka 370. člena ZKP iz razloga po 3. točki prvega odstavka tega člena, tj. zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (kamor se med ostalim umešča tudi očitek, da ni dokazan naklep obdolženega v zvezi s storjenim kaznivim dejanjem), ne sme izpodbijati.
ZKP člen 212, 212/3. Pravilnik o izvrševanju pripora člen 55, 55/2.
premestitev pripornika - premestitev v drug zavod - pristojnost za odločanje - zavrženje predloga
Predlog obdolženca je sodišče utemeljeno zavrglo. Kot je pojasnilo v izpodbijanem sklepu, o premestitvi zapornika iz enega v drug zavod odloča sodišče le na predlog direktorja zavoda, v katerem je pripornik v priporu, kot to izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 55. člena Pravilnika o izvrševanju pripora (v nadaljevanju Pravilnika). Obdolženi A. A. torej ni upravičena oseba za vložitev prošnje za premestitev v drug zavod, temveč lahko tak predlog v skladu s tretjim odstavkom 212. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), kot tudi glede na določbo drugega odstavka 55. člena Pravilnika, poda zgolj direktor zavoda, v katerem je pripornik, zato je sodišče prošnjo obdolženca za premestitev utemeljeno zavrglo.
Pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da si obtoženi sredstva pridobiva s kriminalno dejavnostjo pa zlasti ob tem, ko je bil slednji že 14-krat pravnomočno obsojen tudi zaradi premoženjskih kaznivih dejanj, pritožnik ne postavi pod vprašaj z zatrjevanjem, da je obtoženi prejemnik socialne pomoči, upravičen do subvencionirane najemnine in da se lahko s prihodki, ki jih ima iz iger na srečo, normalno preživi skozi mesec.
nadaljevanje postopka v primeru oškodovančeve smrti - smrt oškodovanca - predlagalni delikt - pravočasnost predloga za pregon
Teorija in sodna praksa sta presegli ozko jezikovno razlago določbe 55. člena ZKP z jasnim stališčem, da v situaciji, če oškodovanec, ki ni stranka kazenskega postopka, umre med kazenskim postopkom, ki se vodi za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja na njegov predlog, to ni ovira za nadaljevanje postopka po obtožbi državnega tožilca, razen če upravičenec iz 55. člena ZKP umakne predlog za pregon.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00066558
KZ-1 člen 191, 191/1.
kaznivo dejanje nasilja v družini - konkretizacija kršitev - spravljanje v podrejen položaj - dokazna ocena izpovedbe prič
Zagovornik ne konkretizira, katere kršitve iz 371. člena ZKP uveljavlja v pritožbi, to pa ni razvidno niti iz vsebine obrazložitve vloženega pravnega sredstva. Zgolj trditev na načelni ravni, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila postopka, brez ustrezne obrazložitve, pa ne more biti upoštevna. Ker je uveljavljana kršitev brez vsakršne podlage, je posledično ne gre preizkusiti, medtem ko kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni ugotovilo.
Nadalje pritožnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona, s pavšalno navedbo, da v danem primeru ni izpolnjen zakonski znak podrejenosti. Vendar takšno pritožbeno izvajanje ostane brezuspešno, saj izrek izpodbijane sodbe vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, pri čemer je ustrezno opredeljen tako časovni okvir inkriminiranega obdobja, kot tudi samo izvršitveno ravnanje obdolženega.
Pritožbeno sodišče ima namreč glede na pritožbena izvajanja in podatke kazenskega spisa tehtne pomisleke o pravilnosti dokazne ocene, ki jo je sprejelo prvostopno sodišče. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je namreč dokazna ocena prvostopnega sodišča vsaj preuranjena.
Zagovornik bi moral izrecno opozorilo sodišča spoštovati in se naroka udeležiti. V pritožbi izpostavljen razlog, da se obdolženec zagovorniku ni odzival in da je predlagal svojo razrešitev, ne predstavlja upravičenih okoliščin, ki bi zagovornika odvezale dolžnosti slediti opozorilom sodišča.
preizkus kazenske sankcije - predmet pritožbenega preizkusa - vikend zapor - delo v splošno korist - prestajanje kazni zapora na odprtem oddelku
Pritožbeno sodišče opozarja, da za odločanje o pritožbeno podanem predlogu obdolženega o spremembi izrečene mu kazni zapora oziroma vikend zaporu ali prestajanju kazni na Odprtem oddelku v ZPKZ Rogoza ne more biti predmet tega pritožbenega postopka, pač pa se tak predlog poda pred stvarno pristojnim sodiščem prve stopnje.