O obstoju utemeljenega suma se je sodišče prve stopnje stopnje utemeljeno sklicevalo na pravnomočno obtožnico ter vse dokaze, na katerih ta temelji. Niti iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi po pravnomočnosti obtožnice nastale nove okoliščine, ki bi lahko kakorkoli vplivale na zaključek o obstoju utemeljenega suma.
Obtožene, državljanke Poljske, ki ima v tujini prijavljeno stalno bivališče, kjer biva njena družina in trije mladoletni otroci, in je na Republiko Slovenijo ne vežejo nobene osebne navezne okoliščine, saj nima prijavljenega niti stalnega niti začasnega bivališča, nima niti dovoljenja za delo, družine, znancev, in nikakršnega premoženja, zato je nedvomno podan razlog njene begosumnosti.
V zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti je sodišče ugotovilo in razumno obrazložilo objektivne in subjektivne okoliščine, ki utemeljeno kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo obtožena s svojo kriminalno dejavnostjo, v primeru izpustitve na prostost, nadaljevala. Tako objektivne okoliščine, iz katerih izhaja teža, način in okoliščine izvršenega kaznivega dejanja izkazujejo, da gre za eno težjih kaznivih dejanj. Kot subjektivne okoliščine, ki so oprte predvsem na obtoženkine osebne lastnosti (vztrajnost, trdna odločenost, premišljenost in koristoljubnost pri izvršitvi kaznivega dejanja) in obtoženkina brezposelnost, ter dejstvo, da nima lastnih sredstev za preživljanje in nepremičnega premoženja, razumno utemeljujejo sklep, da je obtoženkina ponovitvena nevarnost izrazita.
Teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki ogroža varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami v katerih poteka njihovo spravljanje preko državnih meja, pri čemer so obtoženko pri storitvi vodili premoženjski interesi, utemeljeno odtehta poseg v njeno ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode, pri čemer, ne bi bil primeren noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep. Ukrep je tako neogiben kot tudi sorazmeren ukrep.
Ravnanj, ki predstavljajo uresničitev očitanih izvršitvenih načinov kaznivega dejanja nasilja v družini, ni mogoče ločiti od ravnanj, ki bi sama zase predstavljala ali kaznivo dejanje razžalitve ali kaznivo dejanje grožnje. Ta ravnanja namreč zaradi odnosa konzumpcije zgubijo samostojnost, saj je njihova celotna kriminalna količina vsebovana v kaznivem dejanju po 191. členu KZ-1.
Zavrženje sicer pravočasne zasebne tožbe, ki je po odstopu kazenske zadeve pristojnemu sodišču tja prispela po poteku šestmesečnega roka iz 52. člena ZKP, glede na dejstvo, da je bila zasebna tožba s strani pooblaščenca vložena pri Okrožnem sodišču v Novem mestu na podlagi pravnega vrednotenja o ustreznosti subsumpcije zatrjevanega konkretnega dejanskega stanu pod določbo drugega odstavka člena 158 KZ-1, in ne kot posledica očitnega nepoznavanja zakona, na kar se nanaša določba petega odstavka 87. člena ZKP, predstavlja napačno uporabo postopkovnih določb, ki je vplivala na zakonitost napadene odločitve.