KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00074832
KZ-1 člen 324, 324/1, 324/1-1.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - vožnja pod vplivom mamil - vzročna zveza - dvom - prekršek
Kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu presega izvršitev cestnoprometnega prekrška, ki predstavlja abstraktno nevarnost v cestnem prometu, saj se za kazensko odgovornost storilca zahteva povzročitev (vsaj) neposredne nevarnosti za življenje ali telo, ki mora biti objektivno predvidljiva in do katere ne bi prišlo, če bi voznik upošteval zahteve dolžnostnega ravnanja, ki jih nanj naslavljajo relevantni cestnoprometni predpisi. Pri kaznivem dejanju nevarne vožnje mora biti izkazana tudi vzročna zveza med izvršitvenim ravnanjem storilca in prepovedano posledico, zaradi česar mora sodišče oceniti tudi, ali je storilčeva protipredpisna vožnja povzročila konkretno ogrozitev kakšne osebe, s tem pa torej po vsebini tudi, ali je imela (v konkretnem primeru) prepovedana droga tak vpliv na njegove psihofizične sposobnosti, da je vodil do prepovedane posledice, tj. konkretne ogrozitve v manifestirani prometni nesreči, nato pa v poškodbe drugih udeležencev v prometu.
zagovornik po uradni dolžnosti - nagrada - sprememba odvetniške tarife
Pri vprašanju uporabe zakona, torej petega odstavka 17. člena ZOdv, je ključen čas oprave določene odvetniške storitve, ne trenutek priglasitve stroškov oziroma vložitve stroškovnika.
ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1, 432, 432/1, 432/1-1.
odreditev pripora - priporni razlog begosumnosti - nujnost in sorazmernost ukrepa
Sodišče prve stopnje je natančno pojasnilo, da obdolženca sedaj več ni mogoče najti, saj očitno biva na neznanem naslovu v Italiji, ter pri tem logično in življenjsko zaključilo, da se skriva in sicer tako zaradi tega kazenskega postopka, v katerem grozi zastaranje, kot tudi zaradi drugih kazenskih postopkov, ki se vodijo zoper njega.
Iz opisa očitanega dejanja, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, niso razvidna ravnanja obdolženca (ali morebitna zamolčanja dejstev) pri sklepanju pogodb s predstavniki oškodovanih družb, ki bi konkretizirala obdolženčevo preslepitveno ravnanje, ki bi pri njih ustvarila odločitev za sklenitev posla. Opisan je le goljufiv obogatitveni namen obdolženca, ki se kaže v pridobitvi protipravne premoženjske koristi iz kaznivega dejanja na račun in v korist pravne osebe A. d.o.o. in hkrati povzročitev škode oškodovanima družbama, ko je opisano, da kljub temu, da je družba razpolagala s sredstvi za plačilo izdanih računov, obdolženec predmetnih računov vse do danes niti delno oziroma ni v celoti plačal. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, navedba, da kljub temu, da je družba razpolagala s sredstvi za plačilo izdanih računov, obdolženec predmetnih računov vse do danes niti delno (oziroma v celoti) ni plačal, ne predstavlja konkretizacije preslepitve kot zakonskega znaka kaznivega dejanja poslovne goljufije iz prvega odstavka 228. člena KZ-1.
S pavšalnimi in špekulativnimi navedbami in dokazi zagovornik ne more uspeti, zlasti ker gre za povsem nepovezana dogodka in ker je bila izpovedba oškodovanke glede dogajanja kritičnega dne ves čas skladna.
meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje - kršitev kazenskega zakona - ne bis in idem - krivdorek - postopek odločanja sodišča prve stopnje po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji - narok za izrek kazenske sankcije - navzočnost obdolženca - sojenje v nenavzočnosti - pravica do izjave - pravica do zaslišanja obremenilne priče - privilegij pridruženja
Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ponovno odločilo o krivdi obtoženih A. A. in B. B. zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, zaradi česar je na opisan način zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP (ne bis in idem), saj je bilo zoper oba obtoženca v odločbi o krivdi in pravni opredelitvi (ter odločbi o stroških prejšnjega postopka) že pravnomočno razsojeno z odločitvijo pritožbenega sodišča.
Izpovedba oškodovanke ni odločilni dokaz, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svoje ugotovitve in zaključek glede izrečene kazenske sankcije. Vendarle pa je sodišče prve stopnje v določeni meri v tem delu upoštevalo obtoženčev odnos do oškodovanke po storitvi kaznivega dejanja, ki pa je dokazno nepodprt, saj gre zgolj za navedbo oškodovanke, ki je sodišče prve stopnje ni dodatno preverjalo, niti ni obtožencu dalo možnosti, da se o tej izpovedbi izjavi, zato navedena okoliščina ne bi smela vplivati na izbiro in odmero kazenske sankcije.
Pritožbeno sodišče ne more prezreti, da sta v izpostavljenem izvenrazpravnem senatu kot predsednica in član sodelovala višja sodnica in okrožni sodnik svétnik, ki sta v drugovrstnem, pravdnem sodnem postopku podala izjavi, iz katerih je vsebinsko zaznati strinjanje s predlagano izločitvijo iz opravljanja sodniške funkcije v razmerju do A. A., torej obsojenca v okviru predmetne kazenske zadeve. Pomisleki slednjega in njegovega zagovornika v pošteno izvedbo sodnega postopka se tako pokažejo za upravičene.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00073956
KZ-1 člen 158, 158/1. ZKP člen 105, 105/2, 391.
kaznivo dejanje razžalitve - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja kot pritožbeni razlog - objektivno žaljiva izjava - izpodbijanje odločitve o sankcijah - pritožba zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku
Za zaključek, da je obdolženec izvršil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago predvsem na podlagi posnetka pod prilogo A4. Na podlagi ogleda navedenega posnetka, iz katerega brez dvoma izhaja, da je obdolženec kritičnega dne zasebnega tožilca razžalil z besedami "Jebemti Judu", se je prvostopenjsko sodišče namreč prepričalo o izrečenih besedah obdolženca.
Kot neutemeljena je prepoznati tudi zagovornikova pritožbena izvajanja, da se zasebni tožilec ni mogel počutiti ogroženega ali razžaljenega, saj da beseda ni bila namenjena njemu, temveč je to povedal le svoji partnerki A. A. Takšne pritožbene navedbe so povsem zgrešene, saj je iz posnetka moč videti, da je v trenutku, ko so bile izrečene očitane besede, zasebni tožilec stal le nekaj metrov stran od obdolženca, slednji pa je govoril zelo glasno in se je torej zavedal, da ga zasebni tožilec sliši ter posledično inkriminirano besedno zvezo izrekel prav z namenom prizadeti zasebnega tožilca in njegovo osebno dostojanstvo. Višje sodišče na tem mestu pripominja, da se za kaznivo dejanje razžalitve ne zahteva, da bi moral žalitev slišati še kdo drug, ampak je kaznivo dejanje podano v primeru, če je žaljiva vsebina izrečena neposredno oškodovancu, kakor tudi v primeru, če je izrečena tretjim osebam ali zapisana, vendar tako, da ljudje vedo, kdo je s tem mišljen.
Utemeljeno je zaključiti, da ZKP od sodišča ne terja, da iz kazenskega spisa izloči besedilo, ki povzema vsebino nedovoljenih dokazov, temveč je temu zadoščeno že s samo izločitvijo takšnih dokazov.
Pri konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja (ki jo je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno uporabilo v korist obdolženke) je namreč v teoriji in sodni praksi zavzeto stališče, da je treba zastaranje upoštevati za vsako dejanje posebej, kar pomeni, da pregon za posamična storilčeva ravnanja, pri katerih je potekla doba za zastaranje, ni več dovoljen.
rok za vložitev zasebne tožbe - vloga poslana nepristojnemu sodišču - nevednost ali očitna pomota - očitna pomota odvetnika - neskrbnost odvetnika - preizkus obtožnega akta - zavrženje zasebne tožbe
Po utrjeni sodni praksi ne gre za očitno pomoto vložnika, ki je odvetnik, kadar je vloga vložena pri nepristojnem sodišču in je nanj tudi naslovljena. Skrbnost pri sestavljanju vlog, naslovljenih na sodišče, namreč od vložnika zahteva, da pravilno določi in zapiše naziv sodišča v vlogi. Vložitev vloge pri nepristojnem sodišču ni mogoče pripisati očitni pomoti vložnika, temveč neskrbnosti odvetnika, ki bi pri sestavljanju vloge moral paziti tudi na to, da je pravilno naslovljena.
Predsednica razpravljajočega senata je po prejemu zasebne tožbe, kljub temu, da je bila vložena pri nepristojnem sodišču, pravilno odredila vročitev zasebne tožbe obdolženkama, saj v tej fazi postopka v določbi prvega odstavka 271. člena ZKP ni imela podlage, da bi lahko zahtevala odločitev zunajobravnavnega senata o stvarni (ne)pristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani, temveč bi to lahko storila šele v primeru, če ugovora zoper zasebno tožbo ne bi bila vložena ali bi bila zavržena (prvi odstavek 284. člena ZKP).
Zagovorniku ni mogoče pritrditi, da je pripor zoper obtoženca nesorazmeren ukrep glede na čas trajanja pripora. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da teža izvršenih kaznivih dejanj, ki ju je obtoženi izvršil (na ravni utemeljenega suma) iz nizkotnih nagibov ogrožajo varnost, zdravje in življenje ljudi. Pripor odtehta poseg v pravico obtoženega do njegove osebne svobode. Tako pa pritožbeno zavzemanje za nadomestitev pripora s hišnim priporom, kljub trditvam, da obtoženi v varnost ljudi do kritičnega dne nikoli ni posegal, glede na prej izpostavljene okoliščine ni utemeljeno.Varnost, zdravje in življenje ljudi je zato mogoče zagotoviti le s priporom.
pripor - zagovornik po uradni dolžnosti - oprava procesnega dejanja
Glede na to, da je sklep o razrešitvi zagovornika po uradni dolžnosti konstitutivne narave in kot tak učinkuje z dnem izdaje oziroma ne glede na to, kdaj je bil postavljenemu zagovorniku vročen, zagovornik odvetnik B. B. od izdaje sklepa o razrešitvi ni imel več podlage za opravljanje dolžnosti zagovornika po uradni dolžnosti, zato v času vložitve obravnavane pritožbe ni bil več upravičenec za opravo tega procesnega dejanja.
Dejstvo, da trenutno zaradi izvrševanja pripora zoper soobdolžene, fizični stik obdolženega B. B. z njimi niti ni mogoč, ni razlog, zaradi katerega bi bilo potrebno izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje spremeni.
Ponovitvena nevarnost je sicer na abstraktni ravni lahko podana pri kateremkoli obdolžencu, vendar mora biti za odreditev pripora ali hišnega pripora izkazana ne zgolj abstraktna, temveč realna in konkretna ponovitvena nevarnost, ki pa je pri obdolženemu A. A. (in ostalih soobdolženih, ki se nahajajo v priporu oz. hišnem priporu) nedvomno izkazana.
Bistven zaključek sodišča prve stopnje, ki mu zagovornik nasprotuje, je, da naj bi bila zasežena droga na hišni preiskavi na naslovu A. 00 obdolženčeva, kar je logično utemeljilo s tem, da naj bi obdolženec te prostore uporabljal. Zagovornik pri tem poskuša prepričati, da je obdolženec stanoval v drugem kraju, vendar pri tem ne uspe ovreči ugotovitev, da naj bi slednji uporabljal sporne prostore.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00073692
KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 285c, 354, 354/1, 354/2.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - pravna opredelitev kaznivega dejanja - priznanje krivde - zavrnitev priznanja krivde - nevezanost sodišča na pravno kvalifikacijo - subjektivna in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - preizkus po uradni dolžnosti - nevarnost za življenje in zdravje - konkretna nevarnost
Ker sprejem priznanja krivde vodi v izrek obsodilne sodbe, je sodišče dolžno ugotavljati ustreznost pravne opredelitve dejanja v obtožbi, ko odloča o sprejemu priznanja krivde. Če oceni, da državni tožilec v obtožbi ni pravilno presodil, katera dejstva so pravno pomembna in katera ne, mora priznanje krivde zavrniti.
Pravna opredelitev dejanja je podvržena preizkusu sodišča, ki je-kljub priznanju krivde obtoženega-dolžno samo presoditi utemeljenost obtožbe z vidika možnih pravnih podlag.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00074470
ZKP člen 358, 358-3, 370, 370/1, 370/1-3, 373, 373/1, 392, 392/1. KZ-1 člen 122, 122/1.
lahka telesna poškodba - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje - izvedenec medicinske stroke - telesne poškodbe - izpovedba oškodovanca - vrnitev zadeve v ponovno sojenje pred drugim sodnikom
Pravno vrednotenje oziroma subsumpcija ugotovljenih značilnosti in posledic neke telesne poškodbe je sicer res pridržana razpravljajočemu sodniku, vendar je odvisna od ugotovitev o vrsti in teži poškodbe ter o njenem učinku glede na njeno naravo in posebne okoliščine vsakega konkretnega primera.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00074804
ZKP člen 83, 218, 234, 234/1, 248, 252, 252/1. KZ-1 člen 116, 116-4. URS člen 22, 29.
izločitev dokazov - doktrina neizogibnega odkritja - pravica do obrambe - dokaz z izvedencem - strokovno mnenje - izvedena priča - strokovni pomočnik - pomoč strokovnjaka pri izpodbijanju dokazne vrednosti izvedenskega mnenja - zavrnitev dokaznega predloga - načelo proste presoje dokazov - dokazna ocena - prištevnost - kaznivo dejanje umora - nizkotni nagibi - umor iz nizkotnih nagibov - odmera kazenske sankcije - olajševalne in obteževalne okoliščine
Četudi obtoženec ključev ne bi izročil, je zanesljivo in z gotovostjo mogoče zaključiti, da bi policija nadaljevala s preverjanjem in preiskovanjem v začrtani smeri na podlagi samoprijave obtoženca (da je v stanovanju ubil svojo ženo), torej z vstopom v stanovanje, saj je bilo potrebno preveriti okoliščine, ki so kazale na smrt določene osebe in bi policisti nedvomno (tudi z uporabo sile) nujno vstopili v stanovanje in preverili te okoliščine. To pa tudi pomeni, da bi do istih dokazov, vključno z najdbo trupla, policisti neizogibno in po neodvisni poti prišli tudi, če obtoženi ključev ne bi izročil, in torej vzročna zveza med postopanjem policistov in v nadaljevanju pridobljenimi podatki in dokazi ni bila odločilna.
S tem, ko sodišče prve stopnje obrambi ni dopustilo, da bi s pomočjo strokovnjaka vnesla dvom v dokaz z izvedenstvom med samim izvajanjem dokaza, saj ji je bila na glavni obravnavi dne 13. 2. 2023 v celoti onemogočena pomoč strokovnjaka pri izvedbi dokaza z izvedencem, je kršilo obtoženčevo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave RS. Ni dvoma, da je učinkovita pomoč strokovnjaka zagotovljena, ko se ta sprejme kot pomočnik obrambe in lahko "kot usta obrambe" sodeluje v določenih fazah postopka, torej zaslišuje izvedenca ali ob njegovem zaslišanju obrambi nudi neposredno pomoč v tej smeri. Če obtožencu v kazenskem postopku, v katerem se ugotavlja njegova odgovornost za očitano mu kaznivo dejanje, nista zagotovljeni možnost izjavljanja o celotnem procesnem gradivu in možnost primernega sodelovanja v dokaznem postopku, je nedopustno poseženo v njegovo pravico do obrambe.
Predstavljeno po oceni sodišča druge stopnje nedvomno predstavlja nizkotne nagibe, ki so povsem primerljivi s tistimi, ki so primeroma navedeni v zakonski določbi, saj je moč dejstvo, da si storilec partnerja lasti kot objekt, si ga popolnoma podredi in mu omeji stike z drugimi ljudmi, je do njega fizično nasilen in mu že prej grozi, da živ iz hiše ne bo prišel, ko pa partner vendarle najde odločenost in pogum, da odide in to predstavi storilcu, le tega raje ubije, kot da bi mu pustil, da odide, oceniti kot posebno zavržno. Vsak človek ima namreč glede na splošno sprejete moralne pa tudi pravne vrednote pravico, da živi svobodno življenje na način, ki si ga izbere sam, torej tudi v smislu s kom želi ali ne želi živeti.
obnova kazenskega postopka - pristojnost za odločanje o zahtevi za obnovo - funkcionalna pristojnost - preizkus sklepa po uradni dolžnosti
Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep najprej preizkusilo po uradni dolžnosti, skladno s petim odstavkom 402. člena ZKP. Preizkusilo je, ali je sodišče prve stopnje, ki je odločalo v obravnavani zadevi bilo stvarno pristojno za izdajo izpodbijanega sklepa oziroma, ali je sklep izdal upravičen organ. Preizkus je pokazal, da je izpodbijani sklep izdala sodnica Okrajnega sodišča na Ptuju A. A., ki je v obravnavani zadevi izdala tudi že sodbo v imenu ljudstva, zoper katero je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za obnovo postopka. Ker v skladu s tretjim odstavkom 412. člena ZKP pri odločanju o zahtevi za obnovo kazenskega postopka ne more sodelovati sodnik, ki je sodeloval pri sodbi v prejšnjem postopku, je pritožbeno sodišče, ne da bi se spuščalo v vsebino izpodbijanega sklepa, moralo po uradni dolžnosti izpodbijani sklep razveljaviti.
Sklep o zavrnitvi predloga za združitev postopka se namreč ne more izpodbijati niti s posebno pritožbo niti v pritožbi zoper sodbo, ampak je sodbo mogoče izpodbijati 1) zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP le v primeru, če je sodišče sprejelo sklep o združitvi postopka, s katerim so bile kršene določbe o stvarni pristojnosti in 2) zaradi relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP.
Višje sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče v dokazni oceni namreč ni omejeno z nobenimi formalnimi pravili, ocena izvedenih dokazov, iz katerih ni mogoče sklepati na odločilna dejstva, pa ne sodi v razloge sodbe. Struktura (način) obrazložitve dokazne ocene (tudi) izpovedb prič je fenomen, katerega oblike procesni zakon ne predpisuje, zato samo po sebi ni problematično, če sodišče izpovedbe prič, ki izpovedujejo o istih pravnorelevantnih okoliščinah, dokazno oceni kot celoto in prič, ki so določljive, ne izpostavlja poimensko.
Iz razumljive obrazložitve, podprte s tehtnimi argumenti, izhaja, da se je sodišče prve stopnje v dokazanost inkriminiranega dogajanja prepričalo predvsem na podlagi v bistvenem skladnih izpovedbah oškodovank, priče A. A. in priče B. B., ki so grožnje neposredno slišale oziroma videle.
Povsem logično in življenjsko izkustveno je, da sta oškodovanki šele naslednji dan, ko sta se že pomirili, podali zoper obdolženca predlog za pregon. To pa jima nenazadnje omogoča tudi 52. člen ZKP, ki določa, da je potrebno predlog za pregon vložiti v šestih mesecih od dneva, ko je upravičenec izvedel za kaznivo dejanje in storilca.
Pritožba prezre, da so navedene priče najprej res posplošeno izpovedale oziroma ni bilo natančno razmejeno, kaj pojmujejo kot dvorišče, brežino in spodnjo cesto, vendar je sodišče prve stopnje njihove vrzeli odpravilo s tem, ko je opravilo ogled na kraju samem, kjer pa je bilo kot nedvomno - tako s strani prič kot obdolženca - ugotovljeno, da se je obravnavani dogodek izvršil na cesti, ki vodi mimo stanovanjske hiše na naslovu C., v bližini mostu čez reko Dravinjo.