Ob dejstvu, da sta obdolženca tekom postopka vztrajala pri svojem zagovoru, in sicer da se je vsak le branil in ni začel napada, ter ob odsotnosti kakršnihkoli neposrednih prič ali drugih relevantnih dokazov, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče ugotoviti, ali in kdo je ravnal v silobranu.
prepoved približevanja - ukrep prepovedi približevanja - podaljšanje ukrepa - ponovitvena nevarnost - dokazi za utemeljen sum
V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje prepričljivo in razumno obrazložilo, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani kaznivi dejanji in ta temelji predvsem na izpovedbi oškodovanke kot tudi na izpovedbah zaslišanih prič ter listinskih dokazov kot jih je povzelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.
Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo in razumno obrazložilo, da je še vedno podan razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. K tem razlogom pritožbeno sodišče nima česa drugega dodati kot tudi ne k razlogom in zaključkom, da je ukrep približevanja oškodovanki še naprej nujno potreben, neogiben in primeren.
kolizija interesov - neizpodbojna zakonska domneva - zastopanje več obdolžencev
Neupoštevne so pritožbene navedbe, da odvetniška pisarna nikoli ni zastopala družbe C. d.o.o. oz. da odvetniška kandidatka ni bila prisotna kot zagovornica obdolžene pravne osebe. S podeljenim pooblastilom se namreč izkazuje upravičenje za zastopanje oziroma zagovarjanje, zato organ, pred katerim teče postopek, zagovornika začne obravnavati kot subjekt postopka in mu prizna procesna upravičenja, ko predloži ustrezno pooblastilo. Ravno okoliščina, da je družba C. d.o.o. že dala pooblastilo Odvetniški družbi A., je za pritožbeno sodišče bistveno pri presoji, da ta odvetniška družba ne more zagovarjati še soobtoženega B. B. S tem, ko je družba C. d.o.o. podala pooblastilo odvetniški družbi, se je med njima vzpostavilo zaupno razmerje, na podlagi katerega je povsem utemeljeno sklepati, da je prišlo tudi do komunikacije, izmenjave informacij in dogovarjanja. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da pooblaščena odvetniška družba nikoli ni zagovarjala obtožene družbe C. d.o.o., posledično pa ni nobenega dvoma, da ista odvetniška družba ne more zagovarjati soobtoženca B. B.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00081497
KZ-1 člen 191, 191/1. ZKP člen 352, 352/1, 354, 354/2, 372, 372-1.
ugoditev pritožbi - kaznivo dejanje nasilja v družini - ni kaznivo dejanje - konkretizacija zakonskega znaka - spravljanje v podrejen položaj - zavrženje obtožnice - kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime - upravičen tožilec
Opisane žaljivke sicer nedvomno predstavljajo ravnanja, ki niso etična in pravilna, vendar pa slednja ne pomenijo konkretizacije prepovedane posledice - spravljanja v podrejen položaj.
Opisana ravnanja pa niti kot celota vseh posameznih izvršitev ne dosegajo tiste ravni grdega, ponižujočega ali drugačnega bolečega ravnanja, kot ga za kvalifikacijo ravnanja za kaznivo dejanje nasilja v družini določa 191. člen KZ-1, saj obdolženčevo ravnanje ne predstavlja (niti po času trajanja, niti posledicah, niti po obsegu) večje intenzivnosti, s čimer bi bila oškodovanka spravljena v podrejen položaj.
V konkretnem opisu zajeta dejstva in okoliščine lahko predstavljajo konkretizacijo zakonskih znakov katerega izmed kaznivih dejanj iz poglavja zoper čast in dobro ime, ki pa se preganjajo na zasebno tožbo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00081342
KZ-1 člen 288, 288/1, 259, 259/1. ZKP člen 144, 144-6, 277, 277/2, 299, 299/1, 299/2.
kaznivo dejanje protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva - konkretizacija zakonskih znakov - opis dejanja - nestrinjanje z vodenjem postopka - upravičen tožilec - status oškodovanca - zavrženje obtožnega predloga
Odgovornost upravičenega tožilca je, da v opisu dejanja navede dejstva in okoliščine, ki omogočajo presojo, ali ravnanje, ki se očita obdolžencu, predstavlja uresničitev kaznivega dejanja, torej da določi predmet postopka oziroma dokazovanja.
umor iz koristoljubnosti - umor na zahrbten način - umor na grozovit način - zaporna kazen
Vprašanje o tem, ali je nekaj grozljivo ali ne, je vrednostno, in je torej za napolnitev "grozovitega načina" potrebno izhajati iz objektivne presoje grozovitosti, kot tudi iz storilčevega dojemanja grozovitosti. Gre torej za kulturno pogojen zakonski znak, glede katerega je v okviru objektivne presoje potrebno izhajati iz vidika povprečnega opazovalca. Glede na to, da se višji državni tožilec pri svojih pritožbenih navedbah sklicuje na dosedanjo prakso Višjega sodišča v Mariboru, pri čemer sicer v pritožbi ne navede, katere konkretne odločbe ima v mislih, pa je nesporno, kot to izhaja tudi iz utrjene sodne prakse, da je grozovit način izvršitve kaznivega dejanja podan le takrat, ko je s storitvijo dejanja oškodovancu povzročeno posebno trpljenje ali bolečine, ki po svoji intenziteti presegajo tiste, ki so značilne za vsako od teh kaznivih dejanj, pri čemer pa morajo kazati, da je storilec pri tem ravnanju brezčutno užival in se kako drugače izživljal. Po že uveljavljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je mogoče odvzem življenja na grozovit način opredeliti, kadar bodo ugotovljene tako objektivne kot subjektivne okoliščine. Prve se nanašajo na sam način izvršitve dejanja, ki se odraža v trpljenju žrtve, ko storilec žrtvi povzroča hude fizične bolečine ali psihično trpljenje, ki po intenziteti in trajanju presegajo običajno trpljenje in ki nastane pri vsakem umoru. Žrtev pa mora vse to sama občutiti, da lahko govorimo o tej obliki kaznivega dejanja, zato ne moremo govoriti o takšni obliki, če je žrtev v nezavestnem stanju ali če se storilec nad njo izživlja, ko je že mrtva. Subjektivne okoliščine pa se kažejo v zavesti storilca, da žrtvi povzroča hudo trpljenje ali v zavesti o možnosti povzročanja takšnega trpljenja in hotenju oziroma privolitvi vanj, pri čemer morajo biti podane okoliščine, ki kažejo na brezčutnost, krvoželjnost ali izživljanje storilca. In kot je to v izpodbijani sodbi navedlo že prvostopno sodišče, v obravnavani zadevi že sam opis načina storitve ne utemeljuje sklepanja, da je bilo kaznivo dejanje storjeno na grozovit način. Kot to izhaja iz opisa: "...ko pa je bil A. A. že na tleh nezavesten in nemočen, ga je z lesenim polenom - sušico (obdolženi) še najmanj enkrat silovito udaril po zadnji strani glave...". Oškodovanec bi naj bil torej ob zadanem smrtnem udarcu brez zavesti, zato pritožbenemu prikazovanju, da bi naj obravnavano kaznivo dejanje bilo izvršeno tudi na grozovit način, ob vsem že navedenem, ne gre pritrditi. Glede na to, da je državno tožilstvo obdolžencu, kot je to že izpostavljeno, očitalo, da je oškodovanca nezavestnega, ležečega na tleh še najmanj enkrat silovito udaril z lesenim polenom po glavi, v posledici česar je oškodovanec utrpel poškodbe, zaradi katerih je na kraju umrl, pa je brezpredmetno tudi pritožbeno prikazovanje, da se je morda oškodovanec vendarle prebudil iz nezavesti, ko ga je obdolženec udaril. Takšne navedbe v izvedenih dokazih nimajo podlage, so pa tudi v nasprotju z očitkom obtožbe, da je bil oškodovanec tedaj brez zavesti.
Kdaj in kam je prvostopenjsko sodišče poslalo sodno pisanje, torej na kateri naslov, zagovornik obdolženega v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pogreša po nepotrebnem, saj so ti podatki razvidni iz kazenskega spisa.
Ob upoštevanju, da je mogoče trajanje varnostnega ukrepa v skladu z načelom zakonitosti v kazenskem pravu presojati le na podlagi kazenskega zakona, ki trajanje varnostnega ukrepa iz 70.b člena KZ-1 omejuje na čas dveh let, ter smiselni uporabi določbe četrtega odstavka 70.b člena KZ-1, da nadomeščeni varnostni ukrep iz 70.a člena KZ-1, čeprav je strožji, ne sme preseči časovne omejitve dveh let, je po presoji sodišča druge stopnje trajanje blažjega ukrepa (iz 70.b člena KZ-1) še toliko bolj (argumentum a fortiori) omejeno na zakonsko najdaljše določeno trajanje, torej na dve leti. Kakršnokoli podaljševanje omenjenega ukrepa po dveh letih bi pomenilo kršitev načela zakonitosti.
podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - ponovitvena nevarnost - utemeljen sum
Iz izpodbijanega sklepa izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da se razlogi, ki so narekovali odreditev pripora zoper obdolženca, ob vložitvi obtožnice niso spremenili in so še vedno podani. Tako je ugotovljeno, da je še vedno podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, da je še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti ter da je pripor neizogibno potreben in sorazmeren ukrep.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00084467
KZ-1 člen 49, 49/1, 49/2, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 17, 18, 39, 39-6, 105, 105/2, 117, 117/1, 285, 285c, 355, 364, 364/7, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1, 377, 377/3, 378, 378/4. URS člen 22, 23, 25, 27, 29, 29-3. OZ člen 131, 131/1, 165.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - premoženjskopravni zahtevek - javna seja - zahteva za izločitev sodnika - sprejem sporazuma o priznanju krivde - sporazum o priznanju krivde - nepristranskost sodnika - objektivni in subjektivni kriteriji - pridobitev podatkov po uradni dolžnosti - pomagač - limitirana akcesornost udeležbe - kršitev kazenskega zakona - pridobitev protipravne premoženjske koristi - povzročitev velike premoženjske škode - konkretizacija zakonskih znakov - delictum proprium - vodilni delavec - škodni dogodek - zavarovalnica - odškodninski zahtevek - direktni naklep obarvan s posebnim namenom - strokovna napaka - obdolženčeva funkcija v podjetju - prepovedana posledica - namen storilca - voljna sestavina naklepa - direktni naklep - motiv pri storitvi kaznivega dejanja - cesijska pogodba - odločanje o odškodninskem zahtevku - ex ante presoja - subjektivno zavedanje o protipravnosti ravnanja - zavrnitev dokaznih predlogov - zaporna kazen - pravica do izjave - pravica do obrambe - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - enako varstvo pravic - način storitve kaznivega dejanja - pooblaščeni vročevalec - odškodninska odgovornost - začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka - obstoj izvršilnega naslova
Na podlagi teorije o limitirani akcesornosti udeležbe je za presojo kaznivosti ravnanja obdolžene B. B. kot pomočnice zadoščala ugotovitev, da je bilo storjeno naklepno kaznivo dejanje v objektivnem pomenu, medtem ko krivda glavnega storilca z vidika presoje pomoči ni (bila) relevantna. Pravilna je zato utemeljitev izpodbijanega sklepa, da razpravljajoča sodnica za presojo očitkov obdolženi B. B. ni bila dolžna predhodno ovrednotiti ravnanj obdolženega A. A. in njegove vloge pri očitanem kaznivem dejanju, ter na podlagi vseh ugotovljenih relevantnih okoliščin posledično pravilen in razumen sklep, da zgolj dejstvo, da je sodnica sprejela sporazum o priznanju krivde za obdolženko, samo po sebi ne zadošča za objektivno utemeljen dvom v njeno nepristranskost.
Drži sicer, da sprejem priznanja krivde pomočnika pri delictum proprium ni mogoč brez opredelitve do statusa glavnega storilca, kot poudarja zagovornica, vendar ne tudi kot individualno določene osebe.
Da je bilo očitano ravnanje obdolženca v nasprotju z interesi zavarovalnice, povsem določno opredeljuje (že) navedba, da ji je na opisan način povzročil škodo.
Dejanske ugotovitve potrjujejo posebno lastnost obdolženca, ki je konstitutivni zakonski znak kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1, in je izvirala iz njegovega formalnega položaja v oškodovani zavarovalnici; v okviru funkcije izvršilnega direktorja pa je bilo obdolžencu zaupano njeno (tuje) premoženje.
Namen kot zakonski znak kaznivega dejanja se ugotavlja po istih pravilih kot krivda, saj ugotovljeni namen pomeni tudi ugotovljeno voljno sestavino direktnega naklepa, pri čemer pa se namen ugotavlja kot višja stopnja oziroma dodatno zahtevana vsebina voljne sestavine naklepa.
Sklepanje sodišča o morebitnem motivu obdolženca za izvršitev dejanja je sicer (morda) res odveč, vendar za odločitev o obtožbi (sploh) ni relevantno.
Nedvomno, s stopnjo gotovosti podprto in argumentirano prepričanje, da je storilec (prav) obdolženec, že v osnovi izključuje potrebo po utemeljevanju, ali bi morda tudi kakšna druga oseba imela interes za izplačilo odškodnine družbi X.
Že z izrekom obsodilne sodbe obdolžencu je potrjen obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, kot podlage za ugoditev premoženjskopravnemu zahtevku.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnega predloga - begosumnost - utemeljen sum - plačilo varščine - nekaznovanost - sorazmernost pripora
Sodišče prve stopnje se je v 19. točki opredelilo tudi do morebitnega milejšega ukrepa, plačila varščine, in pravilno zaključilo, da tak ukrep ne bi bil zadosten za preprečitev obdolženčeve begosumnosti. Pri plačilu varščine je pogoj, da obdolženec ne bi zapustil svojega prebivališča, tega pa v tem primeru obdolženec uradno sploh nima prijavljenega. Zagovornik v pritožbi niti ne polemizira s pravilnostjo takšne obrazložitve sodišča prve stopnje o neprimernosti plačila varščine, obdolženec pa nikoli ni ponudil nobenega zneska varščine in ni podal obljube, da ne bo zapustil prebivališča, kar je pogoj za določitev varščine.
Res je, da sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe izpovedb zaslišanih prič ni povzemalo v celoti, česar niti ni dolžno. Pomembno je le, da oceni tiste dele izpovedb, ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva.
Zgolj drug(ačen) pogled na izsledke posameznega (personalnega) dokaza ni vzdržen razlog za drugačno meritorno oceno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00080928
ZKP člen 129a, 129a/4. KZ-1 člen 86, 86/9.
alternativna izvršitev kazni zapora - delo v splošno korist - nadomestitev izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist
Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da bi moralo sodišče prve stopnje, glede na dejstvo, da obsojenčevega predloga ni zavrglo kot prepoznega, nedovoljenega ali očitno neutemeljenega, odrediti, da se raziščejo dejstva in preskrbijo dokazi, na katere se sklicuje predlog. Na slednje navsezadnje napotuje tudi določba devetega odstavka 86. člena KZ-1, ki daje vsebinske kriterije za presojo primernosti dela v splošno korist in pri tem primeroma našteva okoliščine, ki naj jih sodišče upošteva pri odločanju. Sodišče prve stopnje bi pred vsebinsko odločitvijo moralo pridobiti tudi druge podatke s strani pristojne probacijske enote, CSD in ZKPK, v katerem obsojeni trenutno prestaja zaporno kazen po drugi sodbi, na podlagi katerih je mogoče sklepati o vedenju obsojenca v času odločanja (kar izrecno izpostavlja obsojeni v pritožbi), o njegovi sposobnosti za opravljanje primernega dela (ki jo zatrjuje obsojeni v predlogu) ter o njegovih osebnih in družinskih razmerah med predvidenim izvrševanjem kazni (na katere se prav tako sklicuje obsojenec v predlogu).
Zakon o kazenskem postopku (1948) člen 18, 18/2. URS člen 37.
zahteva za izločitev dokazov - pravica do zasebnosti - pričakovana zasebnost - razumno pričakovanje zasebnosti - izvajanje videonadzora - obvestilo o izvajanju videonadzora
Dejstvo, da na podlagi spisovnih podatkov v resnici ni mogoče ugotoviti, da bi bili v času snemanja obtoženima na razpolago jasni podatki o obstoju videonadzora, nazivu izvajalca videonadzora, telefonska številka v zvezi z izvajanjem videonadzora ter podatki o kraju in času shranjevanja posnetkov iz videonadzornega sistema, v ničemer ne izpodbije pravilnosti prvostopenjskega zaključka, da obtožena, glede na konkretne okoliščine, v katerih sta bila posneta, nista mogla pričakovati, da do posega v njuno zasebnost na izpostavljeni način ne bo prišlo.
Zagovornikovo vztrajanje pri navedenem stališču v ničemer konkretno ne šibi ključne prvostopenjske ugotovitve, temelječe na dejstvu, da sta bila obtožena posneta ob običajni rabi videonadzora, na javni cesti, v naselju ter v neposredni bližini domnevno storjenega kaznivega dejanja in v času, ko so škodljive posledice tega dejanja še trajale.
URS člen 29. ZKP člen 240a, 240a/1, 240a/4, 240a/4-1. KZ-1 člen 296, 296/1, 296/2.
kaznivo dejanje nasilništva - teža kaznivega dejanja - postopek proti mladoletnikom - mladoletni storilec - zaščitni ukrepi - zaščita priče - resna nevarnost za življenje ali telo priče - sorazmernost ukrepa - pravica do obrambe - pravica do poštenega sojenja - obstoj milejšega ukrepa - zaslišanje preko videokonference - odstranitev obdolženca iz sodne dvorane - procesno vodstvo glavne obravnave
V skladu z namensko razlago določbe 240.a člena ZKP, ki jo je zakonodajalec dodal z namenom inkorporiranja Resolucije Sveta Evropske unije o zaščiti prič v borbi proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu, je lahko utemeljena nevarnost za življenje prič podana le v primerih, ko gre za pričanje v zvezi s storitvijo najhujših in najtežjih kaznivih dejanj, še zlasti dejanj v okviru organiziranega kriminala. Drži, da jezikovna razlaga zakonske določbe ni tako ozka in restriktivna, saj se ne omejuje na taksativno našteta kazniva dejanja in je tako mogoče ukrepe odrediti tudi v primeru drugih kaznivih dejanj, vendar pa po presoji pritožbenega sodišča določbe ni dopustno širiti preko ekstenzivne razlage pojma (naj)težje kaznivo dejanje. To pa zato, ker se z zaščitnimi ukrepi neizogibno poseže v pravico obdolženega do obrambe in do seznanjenosti z obremenilno pričo. V konkretnem primeru pa še toliko bolj, ker kazenski postopek teče proti mladoletniku, kar pomeni, da mora biti vsak poseg v njegova procesna jamstva po 29. členu URS, še toliko bolj utemeljen.
Sodišče druge stopnje se pridružuje prvostopenjskemu sodišču, da predlagatelj ukrepov ni ponudil nikakršnih konkretnih razlogov, v čem naj bi bila nevarnost za življenje in telo oškodovanca, sploh upoštevaje, da se z obdolženim pred kritičnim dogodkom nista poznala in tudi po njem nista imela nikakršnih stikov. Ponudil je zgolj posplošene in neobrazložene navedbe, da je "oškodovanca utemeljeno strah, da bo zaradi morebitnega pričanja zoper osumljenca ogrožen, saj je v napadu utrpel hude telesne poškodbe". Višje sodišče poudarja, da mora biti predlog obrazložen in substanciran. Pritožnik pa v sumarnem predlogu zgolj na ravni špekulacije domneva, da bo prišlo do povračilnih ukrepov v primeru oškodovančevega zaslišanja proti mladoletniku, česar ne podkrepi z ničemer, razen z okoliščinami dejanja (neizzvan napad mladoletnika na oškodovanca, ki se pred tem nista poznala) in telesnimi poškodbami, ki jih je oškodovanec utrpel, vendar pa to ne nakazuje (kaj šele izkazuje) na obstoj nevarnosti v zadostni meri za izrek zaščitnih ukrepov.
Zaščitni ukrepi po 240.a členu ZKP so smiselni le, če identiteta priče v kazenskem postopku še ni razkrita. Če so podatki osebe že razvidni iz drugih podatkov spisa, ukrepov iz prvega odstavka 240.a člena ZKP ni mogoče uporabiti, saj izgubijo svoj pomen. V konkretnem primeru se je imel mladoletnik možnost seznaniti z identiteto oškodovanca, ko mu je bila preko zakonite zastopnice vročena zahteva ODT za uvedbo pripravljalnega postopka. Zato se izkaže ocena prvostopenjskega sodišča, ki je to okoliščino pravilno upoštevalo pri odločanju o predlogu oškodovanca, za utemeljeno.
zavrženje obtožnice - vložitev nove obtožnice - okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon - oškodovanec kot tožilec - rok za vložitev obtožnice
Glede na to, da je Okrožno sodišče v Kopru, ki je vlogo oškodovanke kot tožilke, s katero je zahtevala kazenski pregon sodnikov v zvezi z odločitvami, ki so jih sprejeli v zadevah, ki so jih obravnavali, kot nepopolno zavrglo že s sklepom, opr. št. II Ks 31225/2017 z dne 25. 7. 2019, ki ga je po njeni pritožbi potrdilo tudi Višje sodišče v Celju s sklepom, opr. št. II Kp 31225/2017 z dne 15. 10. 2019, pritožnica ne more doseči nadaljevanja postopka z vložitvijo obtožnice, ki se nanaša na isto dejansko stanje in isti historični dogodek, saj je za opravo takšnega dejanja že zamudila rok. Imela je namreč možnost ustrezno dopolniti prvotno nepopolno obtožnico, česar v prekluzivnem roku ni ustrezno storila.
izločitev dokazov - zahteva - začetek glavne obravnave - posebna pritožba - nedovoljenost pritožbe - načelo neposrednosti - načelo učinkovitosti - načelo ekonomičnosti - predlog
Režim četrtega odstavka 340. člena ZKP, po katerem je mogoče ekskluzijske očitke uveljavljati le v pritožbi zoper sodbo, ne pa s posebno pritožbo zoper sklep o predlogu za izločitev dokazov, velja vselej po tem, ko se je glavna obravnava (enkrat oziroma prvič) že začela, ne glede na to, če se mora zaradi poteka časa po tretjem odstavku 311. člena ZKP začeti znova.
podaljšanje pripora - neogibna potrebnost - načelo enakosti pred zakonom - nastop polnoletnosti
Dopolnitev 18. let je tako pomembna meja, ki prinaša številne posledice, tudi v kazenskem pravu in s seboj prinese tudi večjo odgovornost. Meja med mladoletnostjo in polnoletnostjo je jasno postavljena, obdolženi pa jo je v času, ko naj bi storil očitana kazniva dejanja, edini presegel (četudi zgolj za 20 dni), zato je drugačna obravnava tudi utemeljena. Pri obdolžencu je tako pripor tudi po oceni pritožbenega sodišča neogibno potreben, nujen in sorazmeren ukrep, hišni pripor pa ni ustrezen in primeren ukrep, ki bi obdolžencu tudi fizično onemogočil izvrševanje kaznivih dejanj in pogoji za izrek hišnega pripora niso podani.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00081486
KZ-1 člen 86, 86/4. ZIKS-1 člen 12, 12/1.
zapor ob koncu tedna - pogoji za ugoditev predlogu - zaposlitev
Obsojenec v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora, ne izpolnjuje temeljnega pogoja za ugoditev predlogu za nadomestitev izvršitve kazni zapora ob koncu tedna po četrtem odstavku 86. člena KZ-1 in prvem odstavku 12. člena ZIKS-1, in sicer pogoja zaposlitve. Obsojenčev zagovornik je kot dokaz zaposlitve predložil pogodbo o zaposlitvi, vendar sklenitev pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje že z dnem podpisa pogodbe, ampak šele z nastopom dela (drugi odstavek 11. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). V obravnavani zadevi pa obsojenec, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ni bil zaposlen niti preden je bil zoper njega odrejen pripor, ki je bil po izrečeni sodbi podaljšan iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (6. odstavek 361. člena ZKP), niti v času, ko je vložil predlog za nadomestitev kazni zapora, niti ko je podpisal pogodbo o zaposlitvi, niti v času odločanja o predlogu. KZ-1 v četrtem odstavku 86. člena določa pogoj, da obsojenec še naprej dela, kar je treba razumeti kot nadaljevanje že začete aktivnosti (dela), ko je smiselno in utemeljeno, da obsojenec še naprej nadaljuje z delom, če seveda izpolnjuje tudi druge pogoje.
Pritožnik neutemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo kršilo načelo enakosti pred zakonom, saj za vse obsojence velja, če predlagajo tak način izvršitve kazni zapora, temeljni pogoj, da so zaposleni (oz. pred odreditvijo pripora bili zaposleni) in bi (v soglasju z delodajalcem) še naprej delali. Glede na navedeno se dejstvo, da obsojenec in njegov zagovornik nista imela možnosti odgovoriti na navedbe tožilstva, izkaže za nerelevantno, saj vse ostale okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje še ocenjevalo, niso odločilne, ker že osnovni pogoj ni izpolnjen.