Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji sklepčnosti opisa kaznivega dejanja izhajalo iz prestrogega standarda konkretizacije.
Pri tem opis kaznivega dejanja ni namenjen dokazovanju posameznih dejstev ali odpravljanju vseh morebitnih dvomov o poteku dogodka, temveč mora omogočiti presojo, ali iz zatrjevanih dejstev izhajajo zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Zahteva po nadaljnji konkretizaciji okoliščin, ki sodijo v dokazni postopek, zato presega namen predhodnega materialnega preizkusa obtožnega predloga.
Modifikacija obtožbe in očitka kaznivega dejanja vlomne tatvine v očitek zatajitve ima primerljiv procesni učinek kot oprostilna sodba za vlomno tatvino. Zato je ob pravnomočnosti obsodbe za zatajitev odpadla ustavnosklana podlaga za nadaljnjo hrambo obtoženčevega DNK, pridobljenega ob preiskovanju vlomne tatvine.
Ponovitvena nevarnost se ne presoja zgolj kot možnost ponovitve istega kaznivega dejanja na isti izvršitveni način in z istimi soobdolženci, temveč kot možnost ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja.
Na izjavo, ki jo občani dajo policistom, ko zbirajo obvestila v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 148. člena ZKP, se sodba ne sme opirati, enako pa velja za izpovedbo policistov o vsebini izjav, zapisanih v uradnih zaznamkih, s čimer se vsebina uradnih zaznamkov v formi izpovedb kriminalistov nedopustno prelije v navidez zakonito procesno gradivo.
Opiranje sodbe na predhodno obtoženčevo izpovedbo kot priče je v nasprotju z jamstvoma pravice do molka in domneve nedolžnosti iz 29. in 27. člena Ustave.
Stališče, sprejeto v izpodbijanem sklepu, da naj bi bila kvalificirana oblika kaznivega dejanja izneverjenja po tretjem odstavku 215. člena KZ-1 podana le v primeru, če storilec veliko premoženjsko korist pridobi neposredno sebi, ne pa, če jo pridobi drugemu, ne vzdrži presoje. Kvalificirana oblika po tretjem odstavku 215. člena KZ-1 je namreč podana takrat, ko so izpolnjeni vsi pogoji hujše oblike kaznivega dejanja izneverjenja po drugem odstavku, ki izrecno določa, da je kaznivo dejanje podano, kadar storilec z izrabo pooblastila pridobi premoženjsko korist sebi ali komu drugemu, ter so pri tem podane še dodatne okoliščine, ki utemeljujejo še strožjo obravnavo tega kaznivega dejanja.
V fazi presoje zakonitosti odreditve preiskovalnega ukrepa sodišče ne presoja, ali je kaznivo dejanje že dokazano, temveč le, ali so obstajale konkretne okoliščine, ki so upravičevale poseg. Zagovornik v svojem pritožbenem prizadevanju zmotno enači policijske zaznave z nedokazanimi domnevami, saj policistova neposredna zaznava (npr. značilnega vonja po konoplji), ni sklepanje ali domnevanje, temveč opis dejstva, ki ga je policist zaznal s svojimi čutili.
Pritožba zmotno enači obstoj socialnih okoliščin z opravičljivostjo neizpolnjevanja vseh drugih obveznosti, ki jih je imel obsojenec v okviru izvrševanja dela v splošno korist.
Zagovornik obdolženke graja odločitev sodišča prve stopnje glede naložitve plačila krivdnih stroškov obdolženki z navedbami, da slednja objektivno ni mogla prevzemati sodne pošte, niti komunicirati s sodiščem, saj je bila tedaj v izjemno težkem življenjskem položaju.
Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Po prvem odstavku 94. člena ZKP morajo procesni udeleženci, ne glede na izid kazenskega postopka, povrniti tiste stroške, ki so jih povzročili po svoji krivdi. V obravnavani zadevi je namreč sodišče prve stopnje obdolženki naložilo plačilo stroškov pooblaščenega vročevalca, ki je obdolženki vročil sodno pisanje. Slednja namreč dgp. obtožnice s pravnimi pouki, poslanega po pošti, kljub temu da je bila o sodni pošiljki na naslovu prijavljenega prebivališča (ki je bil enak naslovu za vročanje, ki ga je obdolženka navedla pred sodiščem) obveščena, ni prevzela.
Predmet sporazuma o priznanju krivde ne more biti odvzem premoženjske koristi, razen način odvzema.
V kazenskopravni očitek prilastitve tujih premičnih stvari je že pojmovno vključen očitek premoženjske obogatitve (so)storilcev.
Ker so bile vloge sostorilcev pri izvršitvi kaznivega dejanja primerljive, je razumno sklepati, da so bili protipravno obogateni v enakih delih.
Začasni ekstradicijski pripor je namenjen zagotovitvi navzočnosti zahtevane osebe do prejema formalne prošnje in dokumentacije države prosilke ter do nadaljnjega odločanja v izročitvenem postopku. Zato je preizkus v tej fazi omejen na pogoje za obstoj in nadaljnje trajanje začasnega pripora, zlasti na obstoj ustrezne podlage v mednarodni tiralici oziroma zaprosilu, istovetnost zahtevane osebe, obstoj pripornega razloga, neogibnost in sorazmernost ukrepa ter vprašanje, ali rok za predložitev dokumentacije še teče.
Pritožbeni pregled zadeve v zvezi s pritožbenim očitkom zagovornika o podani kršitvi po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi se odražala v tem, da izrek nasprotuje razlogom sklepa in je tudi glede razlogov notranje neskladen, pokaže, da je zagovornik v predmetni zadevi podal več vlog, ki jih je naslovil kot "zahtevo za razkritje dokazov" in se pri njih skliceval na pravno podlago iz 3. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP v zvezi s 128. členom ZKP. V omenjenih vlogah je predlagal neomejen vpogled in kopiranje vsega dokaznega gradiva iz "policijskega in tožilskega spisa", saj bi v njima lahko bili razbremenilni dokazi, pomembni tudi v zvezi z odločanjem o njegovi zahtevi za izločitev dokazov. Pojma "razkrije dokazov" ZKP ne opredeljuje, niti ne predvideva takšnega zahtevka. Omenjene vloge je tako bilo treba presojati po vsebini in jih opredeliti v skladu z določbami ZKP.
Iz navedenih podatkov, glede katerih je izkazana zadostna stopnja zanesljivosti, izhaja dalj časa trajajoča konkretna aktivnost določljive osebe, identificirane z IP naslovom, ki jo dodatno identificira GUID številka, v smeri kaznivega dejanja po tretjem odstavku 176. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Ponavljajoče zaznave, ki so potrjene z več medsebojno povezanimi istimi identifikatorji, predstavljajo ustrezno podlago, ki je utemeljevala izdajo odredbe, saj izkazujejo konkretno povezavo med kaznivim dejanjem in individualiziranim komunikacijskim sredstvom, in zadoščajo za utemeljevanje dokaznega standarda utemeljenih razlogov za sum.
Kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP je podana, kadar sodišče z odločbo o kazenski sankciji prekorači pravico, ki jo ima po zakonu, torej kadar izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, izreče kazensko sankcijo, ki je zakon ne pozna, ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči.
V primeru izdaje ENPP, ki temelji na načelu medsebojnega priznavanja in zaupanja v sodne odločbe ter odločbe pravosodnih organov, se obstoj utemeljenega suma ne presoja samostojno. Ob tem, ko sta kazen zapora, ki jo mora zahtevana oseba prestati, ter sodba (vključno z opisi kaznivih dejanj), s katero je bila kazen izrečena, na predpisanem obrazcu ENPP določno navedeni, si pritožnik neutemeljeno prizadeva, da bi sodišče prve stopnje pridobilo sodbo ter opravilo poizvedbe o načinih vročanja ter drugih postopanjih poljskega sodišča.
Za izpolnitev zakonskega znaka (poskusa) preprečitve uradnega dejanja ni pomembno, katero konkretno uradno dejanje je storilec preprečil oziroma poskusil preprečiti, temveč zadostuje, da je preprečil ali poskusil preprečiti uradno dejanje, ki ga je uradna oseba nameravala opraviti v okviru svojih zakonskih pravic.
Namen preprečiti uradno dejanje uradni osebi je subjektivni zakonski znak, ki je dovolj določno opredeljen že v zakonu in ga zato v opisu dejanja ni treba oziroma niti ni mogoče natančneje konkretizirati.
Uporaba sile zoper uradno osebo, ki opravlja naloge policije, z namenom preprečitve uradnega dejanja, predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1, ki ga opis prekrškov, za katere je bil obdolženec kaznovan v prekrškovnem postopku, ne vsebuje. Čeprav gre za isti historični dogodek, opisi prekrškov in kaznivega dejanja niso v bistvenem isti, zato kršitev prepovedi ne bis in idem ni podana.
Znaki obravnavanega kaznivega dejanja (poskus policistu s silo preprečiti uradno dejanje) nimajo hkrati tudi znakov prekrškov (odklonitev preizkusa alkoholiziranosti, prekoračitev hitrosti, neupoštevanje znaka za ustavitev in neizročitev vozniškega dovoljenja), za katere je bila obdolžencu v prekrškovnem postopku izrečena globa, zaradi česar že prvi pogoj za vštetje globe v kazen ni izpolnjen.
Glede dokaznega standarda pri ugotavljanju premoženjske koristi, ko ta ni del opisa kaznivega dejanja, po stališču pravne teorije zadošča že uporaba civilnopravnega dokaznega standarda - standarda pretežne verjetnosti.
Tako zaradi osebe, zoper katero je odredba za hišno preiskavo izdana, kot zaradi tistih, ki jo izvajajo, mora biti obseg hišne preiskave jasno razviden iz izreka odredbe, ki je podlaga za njeno izvršitev, saj razlaga obrazložitve odredbe določnega izreka odredbe ne more nadomestiti.
Hišna preiskava v vinogradu ob vikendu v A tako ni bila zakonito opravljena, ker v izreku odredbe ni bila odrejena tudi preiskava vinograda oziroma zemljišča, na katerem se vinograd nahaja, pa je bila tam kljub temu izvedena, in zaseženih sadik konoplje ni bilo dovoljeno uporabiti kot dokaz.
Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati druge pripornike, ki naj bi bili prisotni ob inkriminiranem dogajanju, je odvečen. Zagovornik namreč nekritično zanemari dejstvo, da obramba izvedbe takšnega dokaza v okviru postopka dokazanja pred sodiščem prve stopnje ni predlagala, prvostopenjsko sodišče pa tudi ni bilo dolžno izvajati dokazov po uradni dolžnosti zgolj zato, ker bi ti lahko bili za obdolženca morebiti ugodni. Takšna dolžnost obstaja le v primeru, ko izvedeni dokazi ne omogočajo zanesljive razjasnitve odločilnih dejstev oziroma se pojavi dvom, ki ga je treba odpraviti z dodatnim dokazovanjem. Vendar se s takšno procesno situacijo sodišče prve stopnje v okviru obravnave predmetne kazenske zadeve ni soočalo.
Zahtevo za izločitev je zagovornik podal takoj po sodničini izjavi, kar pomeni, da mu v tej zvezi ni mogoče pripisati namena zavlačevanja postopka.
Predhodna zagovornikova ravnanja dotlej niso kazala na kakršnokoli zavlačevanje postopka, zato razpravljajoča sodnica ni imela podlage za postopanje po petem odstavku 42. člena ZKP.
Sodnica, ki je v preiskavi opravila zaslišanje prič v isti zadevi ni sprejemala nobenih odločitev, to dejstvo pa ob upoštevanju ustaljene sodne prakse, iz katere je razvidno, da v skladu z določbo 39. člena ZKP ni izključena možnost, da sodnik ne bi smel v isti zadevi sodelovati pri izdaji odločb na istem sodišču, z uporabo argumenta a fortiori utemeljuje zaključek o neutemeljenosti pritožbenih navedb. Sama seznanitev z dokazi je neločljiv del oprave procesnega dejanja zaslišanja prič, razumevanje, da je objektivni dvom v nepristranskost sodnika utemeljen že zgolj s tem, pa bi presegalo vsebinski domet 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP in razloge za izločitev nedopustno širilo.