Čeprav zagovornik v uvodu pritožbe navaja, da se pritožuje zoper obsodilni del sodbe, pa iz vsebine pritožbenih navedb v nadaljevanju izhaja, da izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja pod točko II. izreka, torej oprostilni del sodbe. Ker niti zagovornik niti obtoženi pritožbe zoper oprostilni del sodbe nista napovedala, se šteje, da sta se v tem delu odpovedala pravici do pritožbe (drugi odstavek 368. člena ZKP). Pritožba zoper oprostilni del sodbe ni dopustna, zato jo je pritožbeno sodišče v tem delu zavrglo kot nedovoljeno (prvi odstavek 388. člena ZKP).
Čeprav je zagovornik v uvodu navedel, da se pritožuje tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji, pa tega pritožbenega razloga ni utemeljil. V skladu z določilom 386. člena ZKP pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi. Pritožbeno sodišče je zato izrečeno kazensko sankcijo preizkusilo po uradni dolžnosti, pri čemer je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje izbralo primerno kazensko sankcijo - zaporno kazen, znotraj katere je določilo primerno visoki zaporni kazni za posamezni kaznivi dejanji in nato izreklo tudi primerno visoko enotno zaporno kazen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00087603
KZ-1 člen 86, 86/3, 86/8, 86/9, 86/11. ZKP člen 15, 129a, 129a/1.
nadomestna izvršitev kazni zapora - delo v splošno korist - zapor ob koncu tedna - vsebinski kriterij - zloraba procesnih pravic - izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela
Potem ko je bilo pravnomočno odločeno, da se bo kazen zapora izvršila, ker obsojenec po lastni krivdi ni opravil niti ene ure dela v splošno korist, je vložitev novega predloga za nadomestitev kazni (praviloma) neutemeljena, glede na okoliščine konkretnega primera pa lahko meji tudi na zlorabo procesnih pravic.
Rok iz drugega odstavka 60. člena ZKP je prekluzivni zakonski rok in ga sodišče ne more (pravno veljavno) podaljšati.
Nevednost ali očitna pomota vložnika se lahko nanaša le na vložitev vloge pri nepristojnem sodišču, ne pri drugem državnem organu, kot je državno tožilstvo.
Izbira načina vročanja po prvem odstavku 117. člena ZKP je v diskreciji sodišča in ne drži, da so načini vročanja, ki ne potekajo po pošti, nujno subsidiarni načini v razmerju do pošte.
Vabilo na predobravnavni narok se ne vroča po določbi 118., temveč 119. člena ZKP.
kaznovanje zagovornika - sklep o disciplinskem kaznovanju zagovornika - denarna kazen za zagovornika - neopravičen izostanek z naroka - ravnanje, ki očitno meri na zavlačevanje - poslovanje odvetniške pisarne - pogoji za sojenje v nenavzočnosti
Oblika, v kateri deluje posamičen odvetnik, upoštevaje izkazan podatek o fizični osebi, ki edina po naravi stvari v vlogi zagovornika lahko varuje interese obdolženca, ter glede na to, da pritožnica tega prvostopenjskega zaključka ne napada, za odločitev o kaznovanju po členu 140 ZKP pač ni ključna.
Zagovornikova vloga ni predvidevanje možnih procesnih odločitev sodišča in (ne)odzivanje na vabila v skladu s temi predvidevanji, pač pa, da se na pravočasno izkazano vabilo odzove in pojavi pred sodiščem oziroma poda utemeljeno opravičilo svojega izostanka, sodišče pa bo odločilo, ali so podani pogoji za sojenje v nenavzočnosti katerega od udeležencev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00088521
KZ-1 člen 73, 308, 308/1, 308/3, 308/6. ZKP člen 364, 364/6, 364/7, 371, 371/1, 371/1-11, 378, 378/1, 383, 383/1, 383/1-1.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - delna razveljavitev - varnostni ukrep odvzema avtomobila - lastništvo motornega vozila - navezne okoliščine - javna seja - priznanje krivde - uporaba omilitvenih določil
Pri tem je za sodno presojo, ali inkriminirano osebno vozilo predstavlja tveganje za splošno varnost ali moralne razloge, ko storilec ni lastnik, z materialnopravnega vidika bistveno najprej ugotoviti, ali je bil lastnik tega vozila kakorkoli povezan z izvršitvijo obravnavanega kaznivega dejanja oziroma, ali se je tega dejstva vsaj zavedal. Za odvzem predmeta osebi, ki ni storilec kaznivega dejanja, je torej treba ugotoviti obstoj vsaj ene izmed naveznih objektivnih ali subjektivnih okoliščin - to je, da bodisi predmet predstavlja nevarnost "sam po sebi" (prirejenost z namenom izvrševanja kaznivih dejanj), bodisi da lastnik dopušča ali se vsaj zaveda dejstva, da se njegov predmet uporablja za izvrševanje kaznivih dejanj. V ponujeni (pre)skopi obrazložitvi sodišča prve stopnje pa razlogi o teh odločilnih dejstvih nedopustno izostanejo, saj ni razvidno niti, ali je z imenom in priimkom določno opredeljeni aktualni (ne)formalni lastnik inkriminiranega vozila s predmetnim kazenskim postopkom sploh seznanjen, kot tudi ne, ali mu je bila dana možnost izjaviti se o vednosti in sploh okoliščinah ter načinu predelave, domnevno prirejene za prevoz tujcev.
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-5. ZGD-1 člen 34, 34/1, 34/3, 35, 35/1.
predlog za pregon - predlog oškodovanca - pooblastilo za vložitev predloga - omejitev zastopanja - prokura - skupna prokura - omejitev zastopanja prokurista - skupno zastopanje
Kadar je oškodovanec pravna oseba, lahko voljo za pregon storilca z vložitvijo predloga za pregon izjavijo njeni zakoniti zastopniki oziroma pooblaščenci, zaposleni pa lahko poda predlog za pregon le na podlagi posebnega pooblastila. Sodišče mora po uradni dolžnosti, ves čas postopka paziti ali je navedena procesna predpostavka podana, sicer se kazenski postopek ne more začeti oziroma se more končati. Že pred vsebinskim odločanjem mora preizkusiti, ali so podane procesne predpostavke, kamor spada tudi ugotavljanje, ali je predlog za kazenski pregon v imenu oškodovanca podala upravičena oseba in ali je to storila pravočasno.
Omejitve prokure po drugem odstavku 35. člena ZGD-1 sicer nimajo pravnega učinka proti tretjim, od tega splošnega pravila pa obstajajo izjeme, med drugim izjema iz prvega in tretjega odstavka 34. člena ZGD-1, ki določa skupne oziroma mešane prokure. Takšna omejitev prokure vpliva na celoten obseg prokure, kot jo določa prvi odstavek 35. člena ZGD-1, torej na vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, kamor se uvršča tudi predlog za kazenski pregon, pooblastilo pa je mogoče podeliti le v okviru lastnih upravičenj, zato prokurist v mešani oziroma skupni prokuri ne more samostojno podati pooblastila za vložitev predloga za pregon.
ZKP člen 522, 522/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 2, 3.
izročitev tujca - pogoji za izročitev tujca - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - stopnja verjetnosti - dokazno breme - razmere v zaporu
Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izhaja, da imajo države podpisnice Evropske konvencije za človekove pravice, med katere sodi tudi Ukrajina, odgovornost, da izročitev posameznika zavrnejo, kadar so izkazani znatni temelji (substantional grounds), na podlagi katerih je mogoče verjeti, da bo zahtevana oseba, v kolikor se jo izroči, soočena z realnim tveganjem, da bo podvržena ravnanju, ki je v nasprotju s 3. členom EKČP. Tudi iz sodne prakse slovenskih sodišč izhaja, da izkazan obstoj zadostne stopnje verjetnosti kršitev človekovih pravic pomeni razlog za zavrnitev izročitve, če bi sodišče ugotovilo obstoj te nevarnosti, skladno z obstoječo sodno prakso in standardi. Po sodni praksi ESČP je primarno breme izkazovanja verjetnosti obstoja konkretnega tveganja oziroma nevarnosti, da bi bila zahtevana oseba v državi prosilki izpostavljena dejanski nevarnosti nečloveškega ravnanja ali mučenja ter dejanskim kršitvam človekovih pravic, na strani osebe, ki se izroča. Če so takšni dokazi izkazani, pa je na strani države, da odvrne vsakršne dvome v zvezi s tem.
V skladu z veljavno sodno prakso tujčev ugovor v zvezi z zatrjevanimi kršitvami 3. člena EKČP in 18. člena Ustave Republike Slovenije ni očitno neutemeljen, če število predloženih dokazov, njihova različna narava (poročila, članki, sodbe sodišč, zapisi), raznolikost virov, način vsebine podajanja dejstev, ki naj bi jih dokazi potrjevali, to utemeljujejo oziroma da posledice, ki jih tujec zatrjuje, niso tako nemogoče.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00087744
KZ-1 člen 190, 190/1. ZKP člen 269, 269/1, 358, 358-1, 372, 372-1, 394, 394/1.
ugoditev pritožbi - dejanje ni kaznivo dejanje - sprememba izpodbijane sodbe - izrek oprostilne sodbe - kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe - ogrozitveno kaznivo dejanje - kršitev kazenskega zakona - opis dejanja - zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljive odločbe glede mladoletne osebe - mladoletna oseba - onemogočanje stikov - konkretizacija - sodna poravnava
Zagovornik v tej zvezi nepravilno razlaga stališče Ustavnega sodišča RS iz zadev Up-383/2011 z dne 18. 9. 2013 in Up-616/2015 z dne 20. 9. 2018 ter stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 156/2016 z dne 18. 4. 2019, po katerem bi bilo lahko v izjemnih okoliščinah priznavanje absolutnosti izvršljivi odločbi v nasprotju z načelom največje koristi otroka in nespoštovanje izvršljive odločbe ne bi štelo kot zlonamerno. Neutemeljeno ga namreč razume tako, da pogojevanje izvrševanja stikov na podlagi izvršljive odločbe z rednim plačilom preživnine, že pojmovno ne more konkretizirati zakonskega znaka "zlonamernosti". Pri tem namreč prezre, da je za obstoj objektivno opravičljivega razloga za nespoštovanje izvršljive odločbe po omenjeni sodni praksi, potreben obstoj izjemnih okoliščin, ki nakazujejo, da je izvršljiva odločba o stikih v nasprotju z otrokovo največjo koristjo. V konkretnem primeru pa te izjemne okoliščine niso podane, saj ni nobenih objektivnih okoliščin, ki bi kazale, da so stiki otroka z očetom v nasprotju z otrokovo koristjo.
Pritožbeno sodišče sicer ni prezrlo, da je onemogočanje stikov s strani obdolženke vsebinsko pojasnjeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe (točka 9 obrazložitve), vendar bi te ključne okoliščine iz katerih izhaja, da do stikov C. C. z B. B. ni prišlo prav zaradi obdolženkinega ravnanja in na kak način je stike preprečevala, nujno morale biti navedene že v opisu dejanja v izreku sodbe.
Kršitev pravice do nepristranskega sodišča po 23. členu Ustave v smislu navedene ustavne odločbe bo torej lahko podana le v primeru predhodne izdaje sodbe za isti historični dogodek, ne pa tudi tedaj, ko sodišče zgolj sprejme priznanje krivde enega od obdolžencev.
ZKP člen 76, 76/3, 269, 269/1, 269/1-3, 275, 275/2, 276, 276/3, 277, 278, 279. URS člen 29. KZ-1 člen 54, 54/3.
zavrženje obtožnega akta - sestavine obtožnice - formalni preizkus obtožnice - pravica do obrambe - pravna opredelitev kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - vrnitev obtožnice v popravo - nadaljevano kaznivo dejanje
Državna tožilka pomanjkljivosti glede pravne opredelitve obdolžencem očitanih kaznivih dejanj ni odpravila in je tako izrek obtožnice glede pravne opredelitve obdolžencem očitanih kaznivih dejanj še vedno tako nejasen, da ne omogoča nadaljnje vsebinske presoje, zato je senat z izpodbijanim sklepom skladno z določbo tretjega odstavka 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 269. člena in drugim odstavkom 276. člena ZKP obtožnico utemeljeno zavrgel.
Ker vsako od dejanj v izreku obtožnice izpolnjuje zakonske znake temeljnega kaznivega dejanja iz drugega odstavka 229. člena KZ-1, bi se dejanje, ki se očita obdolženemu A. A., lahko opredelilo kot kvalificirana oblika kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 229. člena KZ-1 le ob uporabi pravila o nadaljevanjem kaznivem dejanju po tretjem odstavku 54. člena KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00087992
ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437, 437/1.
kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - konkretizacija zakonskih znakov - zavrženje obtožnega akta - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta
Pri izvršitvenih ravnanjih, ki se očitajo obdolženkama, gre za posplošene, pomensko odprte očitke, brez navedbe konkretnih okoliščin, ki bi zatrjevane očitke (zadostno) konkretizirale.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00087594
ZIKS-1 člen 12, 12/1, 12/4, 12/4-5, 12/7. ZKP člen 133, 369, 369/4.
izvrševanje kazni zapora - zapor ob koncu tedna - vikend zapor - zaposlenost - osebnostna urejenost obsojenca - spremenjene okoliščine - izvrševanje preostanka izrečene kazni v zaporu
Drži sicer izvajanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje bilo s pogodbo o zaposlitvi obsojenca seznanjeno ob izreku sodbe, prav tako z ostalimi okoliščinami, na katere opozarja zagovornik, vendar pri tem prezre, da so se v času po pravnomočni sodbi spremenile okoliščine, ki bistveno vplivajo na način prestajanja kazni zapora. Namen prestajanja kazni zapora ob koncu tedna po 12. členu ZIKS-1 je namreč, da osebnostno urejen obsojenec, ki je zaposlen, še naprej dela. Sodišče prve stopnje je zato v 17. in 18. točki izpodbijanega sklepa pravilno zaključilo, da obsojenec ne izpolnjuje temeljnega pogoja iz prve alineje prvega odstavka 12. člena ZIKS-1, ker ni zaposlen, prav tako je neustrezna njegova osebna urejenost, saj beg iz zapora predstavlja resno kršitev načina prestajanja kazni (pa čeprav v drugi kazenski zadevi), kar je obsojencu glede na njegovo obsežno predkaznovanost zagotovo bilo znano. Zato so vsa ostala pritožbena izvajanja, ki sodišču prve stopnje očitajo napačno odločitev in predlagajo, da obsojenec preostanek izrečene zaporne kazni prestaja z načinom prestajanja kazni zapor ob koncu tedna, neutemeljena.
Neutemeljena je pritožbena ocena, da predmetni sklep ne more predstavljati vira dejanskih podatkov, uporabljivih pri utemeljitvi tožbenega zahtevka; logično je, da vsaka sodniška odločitev, v konkretnem primeru podaljšanje začasnega zavarovanja odvzema premoženjske koristi, predpostavlja, poleg pravnega vrednotenja, določeno dejansko podlago, ki je nedvomno lahko, čeprav ni izkazana z gotovostjo, predmet navedb strank v civilnem postopku in s tem, v kolikor so te zajete v zasebni tožbi, tudi potreben dokazni vir pri njenem materialnem preizkusu.
Sodišče druge stopnje pripominja, da je procesnopravno stališče prvostopenjskega sodišča v točki 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da o pravočasnosti vložitve zasebne tožbe kot procesni predpostavki ni odločalo, ker se navezuje na ključno dejansko vprašanje psihičnega stanja zasebne tožilke v času sklenitve predmetne prodajne pogodbe, napačno: sodišče prve stopnje bi pred presojo obstoja potrebnega dokaznega standarda moralo, v skladu s podatki spisa, ugotoviti, ali je bila zasebna tožba vložena znotraj predpisanega roka, pri čemer bi moralo izhajati iz zatrjevanega dejstva, da je zasebno tožbo vložila skrbnica zasebne tožilke iz razloga njene psihične nesposobnosti.
odreditev pripora - pripor za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi - sprememba bivališča - sorazmernost pripora - prisilni privod
O svoji dolžnosti, da mora sodišču takoj sporočiti spremembo naslova, oz. tudi namen, da bo spremenil bivališče, kot tudi, da bo v primeru neopravičenega izostanka z glavne obravnave zoper njega lahko odrejen pripor, je bil obdolženec poučen tako v vabilu na glavno obravnavo, ki mu je bilo vročeno dne 10.10.2024, kot že prej, dne 12.7.2023, ko je bil zaslišan v okviru posameznih preiskovalnih dejanj, pa te svoje dolžnosti ni izpolnil. Navedbe, da bi se mu pisanja torej lahko vročala na omenjena naslova, so tako neutemeljene. Ne drži niti, da je sodišče zgolj na podlagi enkratnega neodziva obdolženca odredilo pripor, kar zmotno navaja pritožnik, saj je sodišče večkrat (petkrat) odredilo prisilno privedbo, nenazadnje pa obdolženec v Sloveniji naslova bivališča sploh ni imel prijavljenega, šele na podlagi vseh teh dejstev pa je sledila odreditev pripora.
ukrep prepovedi približevanja - utemeljen sum - ponovitvena nevarnost - nujnost in sorazmernost ukrepa - neposredna vložitev obtožnice
Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da razlogi, ki so narekovali odreditev ukrepa prepovedi približevanja obdolženca oškodovanki, naslovu, kjer bo začasno bivala, naslovu zaposlitve in varni lokaciji, kjer bo bivala v nadaljevanju, ob vložitvi neposredne obtožnice niso spremenjeni ter da se zato ta ukrep podaljša (pri tem se v takšni situaciji v izreku zgolj podaljša izrek prepovedi približevanja in se ne ugotovi, da so razlogi za ta ukrep še vedno podani, kot je to sicer napačno storilo prvostopenjsko sodišče, saj se ne izdaja t. i. ugotovitvenega sklepa).
Pritožbeno sodišče se strinja, da je ukrep prepovedi približevanja, kot eden izmed milejših omejevalnih ukrepov, ki jih predvideva ZKP, še naprej nujno potreben, neogiben in primeren za preprečitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, zagotavlja pa tudi ustavno zagotovljeno pravico oškodovanke do varnosti njenega življenja ter zdravja.
predaja drugi državi članici - pogoji za predajo zahtevane osebe - evropski nalog za prijetje in predajo
Zagovornik zahtevane osebe namreč v jedru ne upošteva bistvenega, in sicer, da kazenskega pregona v konkretni zadevi ne izvaja Republika Slovenija, ampak Republika Avstrija. Skozi pritožbene poudarke tako ostane povsem prezrto, da utemeljenega suma, da je zahtevana oseba storila določeno kaznivo dejanje, slovenska sodišča ne presojajo, kot tudi ne dokazov v zvezi z obremenilnimi očitki, marveč za odločitev o predaji zadošča (zgolj) pravnomočna odločba tujega pravosodnega organa, v konkretnem primeru ENPP Državnega tožilstva Leoben, št. 11 St 27/25h z dne 29. 4. 2025.
URS člen 22, 29. ZPP člen 88, 88/4, 207, 207/5, 272, 272/2, 432, 432/1, 432/3.
podaljšanje pripora - predlog za podaljšanje - pravica do izjave - iztek roka - hitrost postopka
Roki, ki se računajo na ure in se nanašajo na procesna dejanja, kjer je potrebna hitrost odločanja, se lahko iztečejo tudi v dneh, ki so dela prosti oziroma ko se pri državnem organu ne dela.