KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00087744
KZ-1 člen 190, 190/1. ZKP člen 269, 269/1, 358, 358-1, 372, 372-1, 394, 394/1.
ugoditev pritožbi - dejanje ni kaznivo dejanje - sprememba izpodbijane sodbe - izrek oprostilne sodbe - kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe - ogrozitveno kaznivo dejanje - kršitev kazenskega zakona - opis dejanja - zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljive odločbe glede mladoletne osebe - mladoletna oseba - onemogočanje stikov - konkretizacija - sodna poravnava
Zagovornik v tej zvezi nepravilno razlaga stališče Ustavnega sodišča RS iz zadev Up-383/2011 z dne 18. 9. 2013 in Up-616/2015 z dne 20. 9. 2018 ter stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 156/2016 z dne 18. 4. 2019, po katerem bi bilo lahko v izjemnih okoliščinah priznavanje absolutnosti izvršljivi odločbi v nasprotju z načelom največje koristi otroka in nespoštovanje izvršljive odločbe ne bi štelo kot zlonamerno. Neutemeljeno ga namreč razume tako, da pogojevanje izvrševanja stikov na podlagi izvršljive odločbe z rednim plačilom preživnine, že pojmovno ne more konkretizirati zakonskega znaka "zlonamernosti". Pri tem namreč prezre, da je za obstoj objektivno opravičljivega razloga za nespoštovanje izvršljive odločbe po omenjeni sodni praksi, potreben obstoj izjemnih okoliščin, ki nakazujejo, da je izvršljiva odločba o stikih v nasprotju z otrokovo največjo koristjo. V konkretnem primeru pa te izjemne okoliščine niso podane, saj ni nobenih objektivnih okoliščin, ki bi kazale, da so stiki otroka z očetom v nasprotju z otrokovo koristjo.
Pritožbeno sodišče sicer ni prezrlo, da je onemogočanje stikov s strani obdolženke vsebinsko pojasnjeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe (točka 9 obrazložitve), vendar bi te ključne okoliščine iz katerih izhaja, da do stikov C. C. z B. B. ni prišlo prav zaradi obdolženkinega ravnanja in na kak način je stike preprečevala, nujno morale biti navedene že v opisu dejanja v izreku sodbe.
Kršitev pravice do nepristranskega sodišča po 23. členu Ustave v smislu navedene ustavne odločbe bo torej lahko podana le v primeru predhodne izdaje sodbe za isti historični dogodek, ne pa tudi tedaj, ko sodišče zgolj sprejme priznanje krivde enega od obdolžencev.
ZKP člen 76, 76/3, 269, 269/1, 269/1-3, 275, 275/2, 276, 276/3, 277, 278, 279. URS člen 29. KZ-1 člen 54, 54/3.
zavrženje obtožnega akta - sestavine obtožnice - formalni preizkus obtožnice - pravica do obrambe - pravna opredelitev kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - vrnitev obtožnice v popravo - nadaljevano kaznivo dejanje
Državna tožilka pomanjkljivosti glede pravne opredelitve obdolžencem očitanih kaznivih dejanj ni odpravila in je tako izrek obtožnice glede pravne opredelitve obdolžencem očitanih kaznivih dejanj še vedno tako nejasen, da ne omogoča nadaljnje vsebinske presoje, zato je senat z izpodbijanim sklepom skladno z določbo tretjega odstavka 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 269. člena in drugim odstavkom 276. člena ZKP obtožnico utemeljeno zavrgel.
Ker vsako od dejanj v izreku obtožnice izpolnjuje zakonske znake temeljnega kaznivega dejanja iz drugega odstavka 229. člena KZ-1, bi se dejanje, ki se očita obdolženemu A. A., lahko opredelilo kot kvalificirana oblika kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 229. člena KZ-1 le ob uporabi pravila o nadaljevanjem kaznivem dejanju po tretjem odstavku 54. člena KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00087992
ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437, 437/1.
kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - konkretizacija zakonskih znakov - zavrženje obtožnega akta - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta
Pri izvršitvenih ravnanjih, ki se očitajo obdolženkama, gre za posplošene, pomensko odprte očitke, brez navedbe konkretnih okoliščin, ki bi zatrjevane očitke (zadostno) konkretizirale.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00087594
ZIKS-1 člen 12, 12/1, 12/4, 12/4-5, 12/7. ZKP člen 133, 369, 369/4.
izvrševanje kazni zapora - zapor ob koncu tedna - vikend zapor - zaposlenost - osebnostna urejenost obsojenca - spremenjene okoliščine - izvrševanje preostanka izrečene kazni v zaporu
Drži sicer izvajanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje bilo s pogodbo o zaposlitvi obsojenca seznanjeno ob izreku sodbe, prav tako z ostalimi okoliščinami, na katere opozarja zagovornik, vendar pri tem prezre, da so se v času po pravnomočni sodbi spremenile okoliščine, ki bistveno vplivajo na način prestajanja kazni zapora. Namen prestajanja kazni zapora ob koncu tedna po 12. členu ZIKS-1 je namreč, da osebnostno urejen obsojenec, ki je zaposlen, še naprej dela. Sodišče prve stopnje je zato v 17. in 18. točki izpodbijanega sklepa pravilno zaključilo, da obsojenec ne izpolnjuje temeljnega pogoja iz prve alineje prvega odstavka 12. člena ZIKS-1, ker ni zaposlen, prav tako je neustrezna njegova osebna urejenost, saj beg iz zapora predstavlja resno kršitev načina prestajanja kazni (pa čeprav v drugi kazenski zadevi), kar je obsojencu glede na njegovo obsežno predkaznovanost zagotovo bilo znano. Zato so vsa ostala pritožbena izvajanja, ki sodišču prve stopnje očitajo napačno odločitev in predlagajo, da obsojenec preostanek izrečene zaporne kazni prestaja z načinom prestajanja kazni zapor ob koncu tedna, neutemeljena.
Neutemeljena je pritožbena ocena, da predmetni sklep ne more predstavljati vira dejanskih podatkov, uporabljivih pri utemeljitvi tožbenega zahtevka; logično je, da vsaka sodniška odločitev, v konkretnem primeru podaljšanje začasnega zavarovanja odvzema premoženjske koristi, predpostavlja, poleg pravnega vrednotenja, določeno dejansko podlago, ki je nedvomno lahko, čeprav ni izkazana z gotovostjo, predmet navedb strank v civilnem postopku in s tem, v kolikor so te zajete v zasebni tožbi, tudi potreben dokazni vir pri njenem materialnem preizkusu.
Sodišče druge stopnje pripominja, da je procesnopravno stališče prvostopenjskega sodišča v točki 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da o pravočasnosti vložitve zasebne tožbe kot procesni predpostavki ni odločalo, ker se navezuje na ključno dejansko vprašanje psihičnega stanja zasebne tožilke v času sklenitve predmetne prodajne pogodbe, napačno: sodišče prve stopnje bi pred presojo obstoja potrebnega dokaznega standarda moralo, v skladu s podatki spisa, ugotoviti, ali je bila zasebna tožba vložena znotraj predpisanega roka, pri čemer bi moralo izhajati iz zatrjevanega dejstva, da je zasebno tožbo vložila skrbnica zasebne tožilke iz razloga njene psihične nesposobnosti.
odreditev pripora - pripor za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi - sprememba bivališča - sorazmernost pripora - prisilni privod
O svoji dolžnosti, da mora sodišču takoj sporočiti spremembo naslova, oz. tudi namen, da bo spremenil bivališče, kot tudi, da bo v primeru neopravičenega izostanka z glavne obravnave zoper njega lahko odrejen pripor, je bil obdolženec poučen tako v vabilu na glavno obravnavo, ki mu je bilo vročeno dne 10.10.2024, kot že prej, dne 12.7.2023, ko je bil zaslišan v okviru posameznih preiskovalnih dejanj, pa te svoje dolžnosti ni izpolnil. Navedbe, da bi se mu pisanja torej lahko vročala na omenjena naslova, so tako neutemeljene. Ne drži niti, da je sodišče zgolj na podlagi enkratnega neodziva obdolženca odredilo pripor, kar zmotno navaja pritožnik, saj je sodišče večkrat (petkrat) odredilo prisilno privedbo, nenazadnje pa obdolženec v Sloveniji naslova bivališča sploh ni imel prijavljenega, šele na podlagi vseh teh dejstev pa je sledila odreditev pripora.
ukrep prepovedi približevanja - utemeljen sum - ponovitvena nevarnost - nujnost in sorazmernost ukrepa - neposredna vložitev obtožnice
Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da razlogi, ki so narekovali odreditev ukrepa prepovedi približevanja obdolženca oškodovanki, naslovu, kjer bo začasno bivala, naslovu zaposlitve in varni lokaciji, kjer bo bivala v nadaljevanju, ob vložitvi neposredne obtožnice niso spremenjeni ter da se zato ta ukrep podaljša (pri tem se v takšni situaciji v izreku zgolj podaljša izrek prepovedi približevanja in se ne ugotovi, da so razlogi za ta ukrep še vedno podani, kot je to sicer napačno storilo prvostopenjsko sodišče, saj se ne izdaja t. i. ugotovitvenega sklepa).
Pritožbeno sodišče se strinja, da je ukrep prepovedi približevanja, kot eden izmed milejših omejevalnih ukrepov, ki jih predvideva ZKP, še naprej nujno potreben, neogiben in primeren za preprečitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, zagotavlja pa tudi ustavno zagotovljeno pravico oškodovanke do varnosti njenega življenja ter zdravja.
predaja drugi državi članici - pogoji za predajo zahtevane osebe - evropski nalog za prijetje in predajo
Zagovornik zahtevane osebe namreč v jedru ne upošteva bistvenega, in sicer, da kazenskega pregona v konkretni zadevi ne izvaja Republika Slovenija, ampak Republika Avstrija. Skozi pritožbene poudarke tako ostane povsem prezrto, da utemeljenega suma, da je zahtevana oseba storila določeno kaznivo dejanje, slovenska sodišča ne presojajo, kot tudi ne dokazov v zvezi z obremenilnimi očitki, marveč za odločitev o predaji zadošča (zgolj) pravnomočna odločba tujega pravosodnega organa, v konkretnem primeru ENPP Državnega tožilstva Leoben, št. 11 St 27/25h z dne 29. 4. 2025.
URS člen 22, 29. ZPP člen 88, 88/4, 207, 207/5, 272, 272/2, 432, 432/1, 432/3.
podaljšanje pripora - predlog za podaljšanje - pravica do izjave - iztek roka - hitrost postopka
Roki, ki se računajo na ure in se nanašajo na procesna dejanja, kjer je potrebna hitrost odločanja, se lahko iztečejo tudi v dneh, ki so dela prosti oziroma ko se pri državnem organu ne dela.
pripor - pravica do izjave - vročitev predloga za podaljšanje pripora
Dopis in predlog za podaljšanje pripora je bil obdolžencu vročen 28. 7. 2025, zagovornici pa šele 11. 8. 2025 (list. št. 105). Glede na obrazloženo tako zagovornica utemeljeno navaja, da je pisanje prejela šele dne 11. 8. 2025, odgovor na predlog tožilstva za podaljšanje pripora pa je podala dne 12.08.2025 (red. št. 57), torej v roku 24 ur, ko pa je o podaljšanju pripora že bilo odločeno z izpodbijanim sklepom z dne 8. 8. 2025.
ZKP člen 18, 83, 83/2, 285e. ZOdv člen 6. ZFPPIPP člen 245.
izločitev dokazov - pravica do zasebnosti - sprememba zakonitega zastopnika - odvetnik - predlog za izločitev dokazov
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so povsem pravilne ugotovitve sodišče prve stopnje, da je Odvetniška družba A. zastopala pravno osebo B., d. o. o., in ne obtoženega Č. Č. (kot takratnega zakonitega zastopnika te družbe), kar je, kljub drugačnemu stališču pritožbe, relevantno, saj gre za ločena pravna subjekta. Ko je bil nad družbo B., d. o. o., uveden stečajni postopek (dne 27.8.2019), je, glede na določilo 245. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), prenehalo tako pooblastilo Odvetniški družbi A. kot tudi zakonitemu zastopniku Č. Č. ter je stečajna upraviteljica D. D. postala tista, ki je pridobila pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika in vodenje njegovih poslov. Slednja ni ponovno pooblastila Odvetniške družbe A., zato je družba B., d. o. o., postala nekdanja stranka te odvetniške pisarne. Načelo odvetniške zaupnosti nedvomno velja tudi za nekdanje stranke.
Stečajna upraviteljica, ki ji je odvetnik posredoval podatke (četrti odstavek 291. člena ZFPPIPP), je bila zakonita zastopnica pravne osebe v stečaju kot subjekta zaupnega razmerja z Odvetniško družbo A. Tako je še vedno šlo zgolj za komunikacijo v interni sferi med odvetnikom in njegovo (isto) nekdanjo stranko, družbo B., d. o. o., pri čemer je ob nastopu stečaja prišlo zgolj do menjave zakonitega zastopnika. Pri tem nekdanji direktor družbe, obtoženi Č.Č. kot fizična oseba, ni bil več subjekt zaupnega razmerja. Odvetnik C. C. v ničemer ni bil zavezan k ohranitvi tajnosti podatkov do svoje (še vedno iste) stranke, saj podatkov ni posredoval nobenemu tretjemu subjektu izven sfere zaupnega razmerja. Sklicevanje na odvetniško zaupnost kot razlog za izločitev dokazov posledično ni utemeljeno, saj do izstopa iz sfere zaupnosti med Odvetniško družbo A. in družbo B., d. o. o., s posredovanjem podatkov stečajni upraviteljici sploh ni prišlo.
prepoved približevanja določenemu kraju ali osebi - podaljšanje ukrepa - vložitev obtožnice - ugotovitveni sklep
Smiselno enako kot velja za pripor, je "izvršilni naslov" za ukrep prepovedi približanja po vložitvi obtožnice lahko le sklep o podaljšanju ukrepa, ne pa ugotovitveni sklep, ki ima zgolj deklaratorno naravo.
izločitev dokazov - dokazi pridobljeni pri hišni preiskavi - odredba o hišni preiskavi - pomanjkljiva obrazložitev - sorazmernost in nujnost ukrepa - obvestila, ki jih zbira policija - policijski pregled - metode dela
Obvestil, ki jih je policija zbrala od oseb, ne glede na to, ali so jih dale samoiniciativno ali na zahtevo, ne glede na to, ali obstajajo podatki, na podlagi katerih je mogoče preveriti njihovo zanesljivost in objektivno resničnost, ne glede na to, ali so jih dale te osebe anonimno ali ne, ne glede na to, ali se je kateri del njihovih navedb kasneje izkazal za neresničen (posedovanje orožja) ter tudi ne glede na to, ali zadoščajo kriteriju utemeljenih razlogov za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, se ne izloča iz spisa, saj ne gre za dokaze, na katere bi se lahko oprla sodna odločba (drugače bi bilo le v primeru obvestil, zbranih od priviligirane priče iz 236. člena ZKP, ki se je tekom kazenskega postopka odpovedala pričanju, obvestil od oseb iz 235. člena ZKP, ki ne smejo biti zaslišane kot priče brez odveze dolžnosti varovanja tajnih oziroma zaupnih podatkov in v primeru zbranih obvestil od kasnejšega osumljenca, ki ob zbiranju obvestil policije ne bi bil poučen o svojih pravicah, kar pa ni primer v konkretni zadevi).
Le opazovanje (vizualni pregled), pa še to le enkratno, tudi ne predstavlja izvajanja kakšnega prikritega preiskovalnega ukrepa, ki bi predstavljal očitnejši poseg v pravico do zasebnosti, nedotakljivosti stanovanja in do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja obdolženca, nikakor pa ta vizualni pregled iz ceste ne predstavlja niti hišne oziroma osebne preiskave brez odredbe sodišča kot zmotno meni pritožnica, saj policista nista opravila niti osebnega pregleda obdolženca, niti vstopala in preiskovala zaprtega stanovanja ali drugih prostorov obdolženca ali koga drugega.
hišni pripor - izjemnost pripora za mladoletnike - postopek proti mladoletnikom - ponovitvena nevarnost - sorazmernost - poskus uboja
Pri mladoletniku so prisotne izrazito negativne osebnostne lastnosti, saj je slednji medosebne konflikte pripravljen reševati z nožem, na način, da tudi poskuša drugemu vzeti življenje, in mu torej človekovo življenje kot najpomembnejša kazenskopravna dobrina ne predstavlja ovire za dosego lastnih interesov, saj kljub mladosti naj ne bi imel zadržkov do uporabe noža, kot sredstva za izvršitev obravnavanega dejanja. Dejanje pa naj bi storil celo v prisotnosti svoje matere in prijateljev.
Izpostavljene okoliščine (da še ni bil kaznovan, da se redno šola) so že upoštevane do te mere, da je zoper mladoletnika odrejen hišni pripor in ne pripor. Tako je tudi po presoji pritožbenega sodišča še vedno neogibno potreben in sorazmeren ukrep zoper mladoletnika ravno ukrep hišnega pripora, ki bo lahko preprečil njegovo izkazano ponovitveno nevarnosti in dosegel cilj, to je varovanje zdravja in življenja drugih morebitnih oškodovancev in tako ta ukrep opravičuje poseg v njegovo osebno svobodo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00087585
URS člen 29. KZ-1 člen 99, 99/4. DZ člen 4, 26. ZKP člen 333, 333/6, 340, 340/2.
izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - pouk privilegirani priči - dokaz z izvedencem - neposredno zaslišanje izvedenca - branje izvedenskega mnenja brez soglasja strank - pravica do obrambe
Na podlagi četrtega odstavka 99. člena KZ-1 se za zunajzakonsko skupnost po KZ-1 šteje, dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze. Na podlagi 4. člena DZ pa gre lahko za zunajzakonsko skupnost dveh oseb le, če ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Na podlagi 26. člena DZ oseba ne more skleniti nove zakonske zveze, dokler njena prej sklenjena zakonska zveza ne preneha. Pod pojem zunajzakonske skupnosti ne uvrščamo kratkotrajnih ljubezenskih razmerji, prešuštvenih razmerij ali skupnosti, kjer partnerja ne živita skupaj, ne ustvarjata skupaj in zunanjemu svetu ne dajta vtisa, da živita skupaj v trajno povezani življenjski skupnosti.
Na podlagi šestega odstavka 333. člena ZKP poda izvedenec svoj izvid in mnenje na glavni obravnavi, če je pred glavno obravnavo pripravil svoj izvid in mnenje pisno, pa se mu lahko dovoli, da ga prebere, pisni sestavek pa se priloži zapisniku. Branje pisnega izvida in mnenja se dovoli predvsem pri zahtevnejšem in obsežnejšem izvedenstvu, pisni izvid in mnenje izvedenca pa sta sestavni del zapisnika o glavni obravnavi. Na podlagi drugega odstavka 340. člena ZKP sme senat, s soglasjem strank, odločiti, da se zapisnik o prejšnjem zaslišanju izvedenca oziroma njegov pisni izvid in mnenje prebereta tudi, če izvedenec ni navzoč, ne glede na to, ali je bil povabljen na glavno obravnavo ali ne.
Obdolženec pa ima vselej pravico, da se z izvedencem sooči in ga tudi zasliši, saj, če ima pravico zaslišati obremenilno pričo, mora imeti še toliko bolj pravico do zaslišanja avtorja izvedenskega mnenja, ki ga obremenjuje. Pravica obtoženca, da zahteva zaslišanje izvedenca nastane takrat, ko nastane izvedensko mnenje, zato je treba šteti, da je pravica obtoženca, da na glavni obravnavi ustno zasliši izvedenca, samostojni vidik oziroma sestavni del pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS.
ZKP člen 83, 148, 285e. URS člen 35, 36. ZNPPol člen 53.
izločitev dokazov - pravica do zasebnosti - razumno pričakovanje zasebnosti - vstop v prostore - ekskluzija dokazov - pravica do nedotakljivosti stanovanja
Policisti so v tuj prostor vstopili brez odredbe, ob izrecnem nasprotovanju lastnice (o čemer skladno izpovejo zaslišane priče) in izven zakonsko določenih izjem, pri tem pa so v prostoru hodili vse do zadnje stene, da so lahko obtoženčevo vozilo poslikali iz vseh strani, tudi zadnje. Pri tem pa je prišlo do kršitve ustavno in konvencijsko varovane pravice do zasebnosti (35. in 36. člen Ustave RS in tudi 8. člen EKČP), ki se nanaša tudi na tovrstno garažo ob hiši, v kateri je bil parkiran avtomobil. Drži, kar navaja sodišče prve stopnje, da so policisti fotografirali le zunanjost vozila, česar pa kljub temu ni mogoče opravičiti s potrebnim pregledom prevoznih sredstev, v smislu drugega odstavka 148. člena ZKP. Bistvo konkretne zadeve je namreč v tem, da so policisti fotografirali sicer dovoljeno zunanjost obtoženčevega vozila, vendar na način, da so vstopili v prostor, znotraj katerega je obtoženec razumno pričakoval zasebnost.
Pritožnik ni uspel izkazati, da se je njegovo finančno stanje po izdaji obsodilne sodbe dne 27. 2. 2025, pa do vložitve predloga za oprostitev stroškov dne 4. 4. 2025, kakorkoli poslabšalo oz. spremenilo. Do razveze z A. A. je prišlo že septembra 2024, prav tako je že meseca februarja 2025 moral odplačevati kredit, vsekakor pa je imel že takrat tudi opisane življenjske stroške za hrano in oblačila, po lastni izjavi pa ima sladkorno bolezen že od leta 2009 in je srčni bolnik od leta 2013.
ZKP člen 402, 402/3, 502, 502/1, 502c, 502c/1. KZ-1 člen 240, 240/1, 240/2.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - podaljšanje - prepoved odtujitve ali obremenitve nepremičnin - utemeljen sum - konkretna utemeljitev nevarnosti - nujnost
Način izvršitve po (v času odločanja pritožbenega sodišča že pravnomočni) obtožnici storjenega kaznivega dejanja in kasnejšega kaznivega dejanja davčne zatajitve (ravnanja obdolženca), tudi po oceni pritožbenega sodišča jasno kažejo na preračunljivost obdolženca pri ravnanju s premoženjem in s tem brez dvoma predstavljajo konkretne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče zaključiti, da je podana utemeljena, realna nevarnost, da bo obdolženi sam ali preko pooblaščencev odtujil ali obremenil njemu lastne nepremičnine, ki predstavljajo edino premoženje obdolženca, iz katerega je mogoče realno pričakovati izpolnitev zahtevka za odvzem premoženjske koristi, in s tem onemogočil ali znatno otežil izpolnitev tega zahtevka.