KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00085266
KZ-1 člen 20, 240, 240/1, 240/2,. ZKP člen 6, 18, 18/2, 39, 44, 144, 344, 371, 371/1, 371/1-8, 371/1-9, 371/1-11, 371/2, 372, 372/-1. ZGD-1 člen 263, 263/1, 527. URS člen 2, 14, 22, 23, 25, 27, 28, 29, 33, 74. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 7, 13, 14.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - sostorilstvo - opis dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - izvršitveno dejanje - obarvani naklep - čas storitve kaznivega dejanja - prekoračitev obtožbe - subjektivna in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - sprememba obtožbe - isti historični dogodek - pravica do obrambe - izvedensko mnenje - dvom v pravilnost izvedenskega mnenja - pomoč strokovnjaka pri izpodbijanju dokazne vrednosti izvedenskega mnenja - zavrnitev dokazov - izločitev izvedenca - izločitev izvedenskega mnenja iz spisa - povezane družbe - dejanski poslovodja - status oškodovanca - premoženjska korist
Zgolj nestrinjanje obrambe z dejanskimi ugotovitvami in zaključki sodne izvedenke, po ustaljeni sodni praksi ne more biti razlog za njeno izločitev.
Pojem dejanskega poslovodje, to je osebe, ki dejansko opravlja oziroma izvršuje vlogo poslovodnega organa družbe, je razvila sodna praksa.
Ni dvoma, da sklepanje poslov ter v zvezi s tem razpolaganje s premoženjem družbe, kar je nedvomno vsebina očitkov obema obdolžencema, pomeni dejavnost oziroma aktivnosti pri vodenju gospodarske družbe.
Da je tudi zloraba položaja v enoosebni družbi protipravna in predstavlja kaznivo dejanje, saj velja ločenost premoženja družbe z omejeno odgovornostjo od premoženja njenega edinega družbenika, je Vrhovno sodišče v (novejši) sodni praksi že večkrat jasno in izrecno poudarilo.
Namen storilca pri izvršitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1 je poseben subjektivni zakonski znak, prepleten z institutom krivde - direktnim naklepom, in se ugotavlja na podlagi okoliščin konkretnega primera.
priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe - delo v splošno korist
Ker določila ZSKZDČEU-1 izrecno prepovedujejo domačemu sodišču spreminjati način izvršitve kazenske sankcije izrečene s tujo sodbo, je sodišče prve stopnje predlog ob smiselni uporabi določila 3. odstavka 129.a člena ZKP zavrnilo.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00078648
KZ-1 člen 324, 324/4. ZKP člen 137.
začasni odvzem vozniškega dovoljenja - kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - vožnja pod vplivom alkohola - domneva nedolžnosti - načelo sorazmernosti
Obdolženec v času preizkusne dobe, niti v roku enega leta po izteku preizkusne dobe tj. do 3. 2. 2024, ni storil nobenega hujšega prekrška, za katerega bi bil kaznovan s pravnomočno odločbo ali sodbo o prekršku. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da obdolženi v vmesnem času ni storil novih prekrškov, je tako popolnoma pravilna. To, da je sodišče pri odločanju o ugovoru upoštevalo le pravnomočne prekrškovne odločitve, je povsem pravilno. V nasprotju s pritožbenimi navedbami ugotovitev sodišča, da obdolženi v vmesnem času ni storil novih prekrškov, ne predstavlja zgolj domneve. O tem, da je obdolženi storil prekrške v vmesnem času, bi bilo mogoče govoriti le v primeru, če bi to izhajalo iz pravnomočne prekrškovne odločitve. Če pa kje še teče kakšen prekrškovni postopek, v skladu z domnevno nedolžnosti ni dovoljeno trditi, da je oseba prekršek storila.
Čeprav 137. člen ZKP ne določa izrecno, da je mogoč začasen odvzem vozniškega dovoljenja za čas trajanja kazenskega postopka uporabiti zgolj nemudoma po dogodku, to izhaja iz samega bistva tega ukrepa, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, pa tudi iz načela sorazmernosti.
Res je, da policija storilcu v predmetnem postopku ni nemudoma odvzela vozniškega dovoljenja.
Glede na spisovno gradivo ni bilo ovire, da tožilstvo že po prejemu kazenske ovadbe v predlogu za opravo preiskovalnih dejanj ne bi predlagalo začasnega odvzema vozniškega dovoljenja.
Čeprav iz spisovnega gradiva izhaja, da naj bi obdolženi obravnavano kaznivo dejanje storil v času tik pred iztekom preizkusne dobe po sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, se ni mogoče strinjati z oceno pritožnika, da obdolženec predstavlja konkretno nevarnost za varnost cestnega prometa.
ZKP člen 137, 137/1. KZ-1 člen 324, 324/1, 324/1-1, 324/3.
kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa - nevarna vožnja v cestnem prometu - začasen odvzem vozniškega dovoljenja - odvzem vozniškega dovoljenja za čas trajanja postopka - vožnja pod vplivom alkohola
Kljub zatrjevanim urejeni obdolženčevi osebnosti ter njegovim službenim in družinskim razmeram, kot tudi predhodni nekaznovanosti za prekrške in kazniva dejanja, način poteka dogodka, visoka koncentracija alkohola v organizmu tudi dve uri in pol po obravnavanem dogodku ter sama odločitev, da 20 minut po zadnji zaužiti alkoholni pijači sede v vozilo in se s sedemletnim sinom odpravi do doma v D., deloma po avtocesti, ki od voznikov zaradi višje dovoljene hitrosti in gostote prometa terja večjo zbranost, pri obdolžencu kaže na priučene neustrezne načine reagiranja v prometu in njegovo nesposobnost zaznavanja nevarnosti nastale situacije.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00084531
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22, 23, 23/2, 27, 29. KZ-1 člen 38, 45a, 86, 86/4, 86/8, 86/9, 240, 240/1. ZKP člen 3, 129a, 129a/3. ZIKS-1 člen 12. ZS člen 15, 16, 83, 83/3. Sodni red (2016) člen 156, 158, 165, 166.
način izvršitve kazni zapora - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - zapor ob koncu tedna - postopek za nadomestitev kazni zapora - odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni - pravica do poštenega sojenja - zakoniti sodnik - pravila o dodeljevanju zadev - nujna procesna opravila - nujne zadeve - razpis naroka - domneva nedolžnosti - načelo neposrednosti - pravica do izjave - enako varstvo pravic - pravica do sodnega varstva - pravna jamstva v kazenskem postopku - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - gospodarska kazniva dejanja - pomoč pri kaznivem dejanju - namen kaznovanja - presoja objektivnih in subjektivnih okoliščin - zavrnitev predloga - sodba zoper soobtožence - predmet sporazuma o priznanju krivde
Praviloma o NIK odloča sodnik, ki je izdal sodbo in je obsojenca spoznal. Če zaradi objektivnih razlogov tega sodnika ni, pa to samo po sebi ne utemeljuje potrebe po osebnem kontaktu s sodnikom, ki prevzame odločanje o NIK, saj je ta vezan na pravnomočno obsodilno sodbo in tudi pravnomočno izrečeno kazen ter okoliščine, ki so jo utemeljevale. Kazni sodnik v postopku odločanja o NIK ne spreminja, temveč jo nadomešča, če ugotovi, da za to obstojijo zakonsko določeni pogoji in ustrezne okoliščine na strani obsojenca, kar ni vezano (samo) na neposreden stik z obsojencem, temveč je potrebna primerna poizvedba in angažma s strani sodišča prve stopnje.
Pritožbeno sodišče zavrača očitek, da se je sodišče prve stopnje oprlo zgolj na okoliščine v času kaznivega dejanja (objektivne okoliščine) in ni upoštevalo osebnih okoliščin obsojenca (subjektivne okoliščine). Sodišče prve stopnje je temeljito presodilo in pretehtalo vse relevantne okoliščine. Na podlagi te celovite presoje je ugotovilo, da objektivne okoliščine primera prevladajo in da cilji kaznovanja iz 45.a člena KZ-1 ne bi bili doseženi, če bi bila obsojenemu določena NIK z družbeno koristnim delo ali zaporna kazen ob koncu tedna. Zato je sodišče pravilno odločilo, da subjektivne okoliščine ne upravičujejo NIK.
KZ-1 člen 173, 173/1, 173/5, 176, 176/1, 176/2, 176/3. ZKP člen 8, 8/6, 148, 148/4, 148a, 148a/3, 219, 219a, 219a/2, 219a/3, 331, 331/5, 331/6, 371, 371/1-11. URS člen 62.
pouk o privilegiju zoper samoobtožbo - preiskava elektronske naprave - pravica do uporabe lastnega jezika - hišna preiskava - zbiranje obvestil - zaslišanje mladoletnega oškodovanca - mladoletni oškodovanec - neposredno zaslišanje - pravica do poštenega sojenja - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - enovito kaznivo dejanje - spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - izključitev protipravnosti
ZKP v členih, ki urejajo hišno preiskavo (214. do 219. člen), ne določa, da bi morala policija osumljenca pred pričetkom hišne preiskave poučiti po četrtem odstavku 148. člena ZKP, prav tako iz podatkov spisa v konkretni zadevi ni razvidno, da bi policisti od obtoženca med potekom hišne preiskave zbirali kakršnakoli obvestila, temveč so pridobivali zgolj v odredbi za hišno preiskavo konkretno navedene za kazenski postopek pomembne predmete oziroma materialne dokaze.
Izvajanje dokazov zaradi dodatne razjasnitve okoliščin poteka hišne preiskave ali drugega preiskovalnega dejanja ni izključeno, niti ni v sodni praksi neobičajno. V pritožbi izpostavljena primerjava z "Mirando" (četrti odstavek 148. člena ZKP) ni ustrezna, saj je procesni položaj osumljenca na hišni preiskavi, ko policija na podlagi odredbe sodišča pridobiva za kazenski postopek pomembne materialne dokaze neodvisno od njegovih izjav, povsem drugačen kot pri zbiranju obvestil, ko se lahko osumljenec z izjavami o kaznivem dejanju tudi obremeni, sicer pa tudi v tem primeru morebitna izvedba dokaznega postopka ni izključena.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00075690
Zakon o kazenskem postopku (1948) člen 371, 371/1-11, 371/2. KZ-1 člen 173, 173/3, 192, 192/1, 192/2.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - kazenska odgovornost - delictum proprium - krivda - obrazložitev naklepa - obrazložitev krivde - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let
Če izpodbijana odločba nima razlogov glede možnega storilca pri nepravem posebnem kaznivem dejanju (nepravi delictum proprium) po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 oziroma po drugem odstavku 192. člena KZ-1 in če nima razlogov o kazenski odgovornosti obdolženca, torej utemeljitve oblike krivde, s katero naj bi bilo očitano kaznivo dejanje storjeno, je s tem storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00078437
KZ-1 člen 173, 173/1, 173/4. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
razlogi za razveljavitev sodbe - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - dokazanost naklepa - kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let
Že iz poimenovanja kaznivega dejanja je razvidno, da gre za napad na osebo, mlajšo od 15 let, ki je spolne narave, kar pomeni, da ga je storilec izvršil zato, da bi zadovoljeval svoj spolni nagon. Navedeno pomeni, da mora storilčev naklep v vsakem primeru zajemati tudi spolno naravo dogajanja in glede slednje mora storilec ravnati naklepno (v eventualnem ali direktnem naklepu). Ali je obdolženec z opisanim ravnanjem deloval s tem namenom, je bistvenega pomena in gre za odločilno dejstvo, ki opredeljuje navedeno kaznivo dejanje in ta namen mora biti v sodbi obrazložen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00086609
KZ-1 člen 90, 90/1, 90/1-4, 91, 91/1, 251, 251/1, 251/3, 253, 253/1, 259, 259/1. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2. ZS člen 83, 83/3. ZKP člen 18, 340, 357, 357-4.
ponareditev ali uničenje uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva - ponarejanje listin - zastaranje kazenskega pregona - tek in pretrganje zastaranja kazenskega pregona - začasni ukrepi v zvezi s sodnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-COV-2 (COVID-19) - zavrnitev obtožbe - zakonski znaki kaznivega dejanja - uporaba ponarejene listine - spravljanje notarja v zmoto - overitev lažne vsebine - zavrnitev dokaznih predlogov - pravica do obrambe - načelo proste presoje dokazov - pravica do izvajanja dokazov - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - postavitev izvedenca grafologa - predlog za ponovno zaslišanje priče - branje zapisnika o prejšnji izpovedbi priče - sprememba odločbe o kazenski sankciji - enotna kazen - roki za preklic pogojne obsodbe
Upoštevaje izvršitveno obliko kaznivih dejanj, za katera je bila obdolženka spoznana za krivo, je zavrnitev izvajanja dokazov v smeri dokazovanja dejstev, ki niso pravno relevantna za pravilno ugotovljeno dejansko stanje, in ki obdolženki niso niti bila očitana, pravilna.
Neutemeljeno je tudi navajanje pritožnikov, da je izostala dokazna ocena o tem, da je storilec spravil v zmoto pristojni organ s tem, da je v njej navajal lažne okoliščine ali da določene okoliščine zamolči, saj se celotna dokazna ocena dejanj v sklopu le-teh pod točko II 1-3 izpodbijane sodbe nanaša ravno na zaključke o dokazanosti, da je obdolženka s ponarejeno javno listino (osebno izkaznico) notarki spravila v zmoto, da sta v notarskih zapisih potrdili lažno identiteto osebe G. G. in sestavili notarske zapise, kar je predstavljalo podlago za vpis spremembe družbenikov. Navedeno pomeni, da je predložitev ponarejene osebne izkaznice zadostila zakonsko zahtevanim kriterijem spravljanja notark v zmoto in uspešni potrditvi lažne identitete, saj o tem obdolžena ni bila posebej spraševana ali dodatno preverjena, temveč je za dokazovanje identitete zadoščal predložen dokument z njene strani, ki pa je bil nedvomno ponarejen upoštevaje že dejstvo, da je bila na tem dokumentu njena fotografija in osebni podatki neobstoječe osebe.
Izrek oprostilne sodbe obdolženi F. F. je prvostopenjsko sodišče oprlo na ugotovitev, da sta obdolžena in notarka F. F. nedvomno poslovno sodelovali že od leta 2010 dalje v posameznih časovnih presledkih, kot je to izrecno navedlo, sklicujoč se na v spisu obstoječe dokazno gradivo, v zvezi s posameznimi posli, od 7. 1. 2010 do 16. 9. 2013 in v dveh primerih, ki sta bila tudi predmet obtožbe, dne 2. in 3. 12. 2014. Ob taki dinamiki medsebojnih stikov v zvezi s posameznimi posli je zaključilo, da kljub temu ni moč šteti, da je šlo za osebno poznanstvo med obdolženima, kot je to bilo zatrjevano v obtožnem aktu, temveč je ocenilo, da je poslovno sodelovanje v obdobju petih let v povezavi z naravo in obsežnostjo notarskega dela in v povezavi z zagovorom obdolžene, ki je potrdila, da je obdolženo poznala kot poslovno stranko, ne pa osebno, in v smislu tesnejšega poznanstva.
Osebno znanstvo dejansko vključuje ne le poznavanje osebe po videzu, nastopu in podobne, temveč tudi po osebnih okoliščinah, kamor spada najmanj zanesljivo vedenje o imenu, priimku, bivališču, družinskih razmerah in drugih okoliščinah, ki omogočajo vsebinsko razmejevanje med osebnim poznanstvom in zgolj znanstvom. Iz navedenih razlogov sodišče ne more odreči utemeljenosti sodbenih razlogom v tem delu izpodbijane sodbe.
pripor - ponovitvena nevarnost - neogibnost pripora - sorazmernost pripora - nasilje v družini
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so še vedno izkazane okoliščine, ki utemeljujejo izdajo ugotovitvenega sklepa, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, da je še vedno ponovitveno nevaren ter da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost oškodovanke, ki je ni mogoče zagotoviti z drugimi milejšimi ukrepi in je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca tudi sorazmeren ukrep.
pravica do izjave - odgovor na predlog za podaljšanje - kontradiktornost postopka
Utemeljene so pritožbene trditve pritožnika v zvezi s kršitvijo pravice do izjave oziroma kontradiktornosti. Pritožnik pravilno izpostavlja kot je iz podatkov v spisu razvidno, da je zagovornik obdolžene na poziv sodišča, da se izjasni o predlogu za podaljšanja hišnega pripora zoper obdolženo, dne 17. 5. 2024 pravočasno podal pisno izjavo, ki pa je glede na podatke v spisu, na sodišče resda prispela 21. 5. 2024, dan zatem, ko je sodišče prve stopnje določilo o predlogu za podaljšanje pripora zoper obdolženo. Glede na to, da je zagovornik odgovor podal pravočasno, znotraj 24-urnega dodeljenega roka, je sodišče prve stopnje v točki 3 pritožbeno izpodbijanega sklepa nepravilno zaključilo, da zagovornik obdolžene odgovora zoper predlog o podaljšanju pripora ni podal. Zagovornik obdolžene v pritožbi utemeljeno očita obremenjenost izpodbijanega sklepa s kršitvijo po drugem odstavku 371. člena ZKP ter kršitev obdolženkine ustavno zagotovljene pravice do izjave, oziroma kontradiktornosti po 22. ter 29. členu Ustave, kar je nedvomno vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.
predlog za odpravo pripora - sklep o zavrnitvi predloga za odpravo pripora - pravica do pritožbe - razglasitev sodbe - bistvena kršitev določb kazenskega postopka
V obravnavanem primeru je bil podan predlog za odpravo pripora po izreku sodbe, kar je urejeno v 361. členu ZKP. Ta člen pa določbe o izključitvi pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za odpravo pripora nima, kar pomeni, da je zoper sklep o zavrnitvi predloga za odpravo pripora, izdan po izreku sodbe, pritožba dovoljena skladno s prvim odstavkom 399. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00076237
KZ-1 člen 20, 20/2, 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1, 361, 394, 394/3.
obstoj pripornih razlogov - priporni razlog begosumnosti - državljani tretjih držav - podaljšanje pripora ob izreku sodbe
Razumno je sicer upoštevati, da obdolženi dejansko prebiva na ozemlju Evropske unije, tj. na P., vendar bi glede na dejstvo, da je državljan N., lahko ozemlje Evropske unije zapustil in na ta način postal nedosegljiv za pravnomočno izvedbo kazenskega postopka, ki ga bremeni oziroma izvršitev kazenske sankcije.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00077358
KZ-1 člen 228, 228/1, 228/3.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - preslepitveni namen - konkretizacija zakonskih znakov - oblika krivde - eventualni naklep - zavrženje obtožnega predloga
Ob tem, ko se obdolžencu očita lažna obljuba že pri sklenitvi posla, nadalje pa so povsem določno konkretizirana še njegova opustitvena ravnanja tudi med izvajanjem pogodbe (da kljub večkratnim obljubam in kljub temu, da je družba B. d.o.o. razpolagala z zadostnimi denarnimi sredstvi, obveznosti ni izpolnil), po utemeljenih pritožbenih navedbah državne tožilke pomeni povsem določno in jasno konkretizacijo preslepitvenega namena obdolženca; slednje pa terja vsebinsko odločitev o obtožbi.
ZKP člen 16, 148, 148/2, 201, 201/1, 201/1-1, 207.
uradni zaznamek o zbranih obvestilih - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - dokazi za utemeljen sum
Obvestila, ki jih je policija pridobila od prebežnikov in o njih sestavila uradni zaznamek imajo podlago v drugem odstavku 148. člena ZKP in v skladu s kazensko teorijo nimajo narave procesno veljavnega dokaza. Nanje se državni tožilec lahko sklicuje ob vložitvi neposredne obtožbe, ne predstavljajo pa veljavnega dokaza, na katerega bi sodišče lahko izključno oprlo sodbo.
Navedeno stališče je pomembno zaradi ugotovitve, da državna tožilka v obtožbi ne predlaga zaslišanja prebežnikov, niti tega, da bi sodišče prebralo uradne zaznamke o zbranih obvestilih, ki jih je pridobila policija.
Obstoj utemeljenega suma ob vložitvi obtožnice se presoja glede na dejstva in okoliščine kot izhajajo iz obtožbe in pa glede na predlagane dokaze. Le ti morajo vsaj na stopnji utemeljenega suma dokazovati očitke iz obtožbe in morajo biti procesno veljavni dokaz. Ker uradni zaznamki o zbranih obvestilih od prebežnikov to niso, tudi obrazložitve obtožnice, posledično pa tudi izpodbijanega sklepa, ni mogoče upoštevati v tem delu, ko se sklicujeta na izjave prebežnikov.
Pritožbi pri tem namreč prezreta, da samo dejanje predložitve (četudi ponarejenega) pooblastila ni neposredni vzrok za sprejete odločitve v izvedenih sodnih postopkih, temveč kot je v 8. točki obrazložitve pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je to rezultat izvedenega dokaznega postopka skladno z ustreznimi postopkovnimi določili, z uporabo materialnega prava ter na podlagi ocene izvedenih dokazov, med katere pa pooblastilo ne spada.
Iz listinske dokumentacije, ki izvira iz predkazenskega postopka, ni razvidno, da bi obtoženec dobil kakršenkoli pravni pouk, saj ta ni zapisan niti v zapisniku o zasegu predmetov, niti v uradnem zaznamku z dne 4. 9. 2017. Vendar pa je policist A. A. zaslišan kot priča 9. 1. 2023 pojasnil, da je obtoženec pred zasegom bil poučen o svojih pravicah in o tem glede česa naj bi se opravil zaseg. Glede vsebine pravnega pouka je povedal, da je obtoženec bil poučen o tem, da ga sumijo kaznivega dejanja, povezanega s prepovedanimi drogami in da ″ne rabi″ izročiti ničesar, če to ne želi, da pa bo v vsakem primeru pregledal njegov nahrbtnik, glede na to, da je zaznal, da je v njem prepovedana droga. Sodišče prve stopnje je verjelo taki izpovedbi priče, ker je njegovo izpoved ocenilo kot resnicoljubno in relativno točno.
Policist je torej obtoženca poučil, da ni dolžan (da ne rabi) ničesar izročiti in ga v nadaljevanju opozoril, kako bo postopek potekal dalje, v kolikor predmeta ne bo izročil, pri čemer pa taka pojasnila ni mogoče šteti kot grožnjo, pač pa kot pouk o pravnih posledicah. Tak pouk pa je nedvomno dopuščal možnost obtožencu, da bi ostal tudi popolnoma pasiven.
Pritožbene trditve zagovornika, da bi si obdolženi za potrebe tega postopka lahko v Sloveniji uredil začasno bivališče, so nerelevantne.Okoliščine, da se obdolženi nahaja na območju EU (Evropske unije), nikakor ne morejo prepričati, da razlogov begosumnosti pri obdolženem ni.
Možnost navzočnosti na seji pritožbenega senata v skrajšanem postopku se razlikuje od zakonske ureditve tega vprašanja v rednem kazenskem postopku, v katerem ima obdolženec, glede na določbo 378. člena ZKP, pravico, da od pritožbenega sodišča zahteva, da ga obvesti o seji in je nato na njej, kolikor to želi, tudi navzoč. Zakonsko besedilo 445. člena ZKP pa dopušča, da sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi obvesti stranki o seji senata samo, če predsednik senata ali sam senat spoznata, da bi bila navzočnost stranke koristna za razjasnitev stvari.
Sklep o razrešitvi zagovornika po uradni dolžnosti je konstitutivne narave in učinkuje z dnem izdaje, ne glede na to, kdaj je bil vročen. Procesna dejanja, ki jih opravi odvetnik po izdaji sklepa, nimajo pravnega učinka. Pritožba, vložena po izdaji sklepa o razrešitvi, se zavrže kot nedovoljena.