Pritožba prezre, da sodišče prve stopnje v delu obrazložitve, na katerega se sklicuje zagovornica, ni podajalo lastnih dejanskih ugotovitev, temveč je zgolj povzelo vsebino predloga okrožnega državnega tožilstva (v nadaljevanju ODT). Povzemanja vsebine tožilskega predloga pa ni mogoče enačiti z dokazno oceno oziroma dejanskimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča.
Brez osnove se zagovornica sklicuje tudi na kršitev 17. člena ZKP, saj iz njenih navedb ne izhaja konkretiziran očitek, da bi sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z načelom iskanja materialne resnice. Golo nestrinjanje z dokaznim rezultatom, do katerega je prišlo sodišče prve stopnje oziroma drugačna ocena pomena posameznih dokazov, pa ne pomeni kršitve citiranega zakonskega določila.
Glede na izvedensko mnenje, da gre pri oškodovancu zgolj za sum na udarnino glave, ni jasno, ali je pri oškodovancu dejansko nastala poškodba, kakor tudi ne nadaljnji zaključek izvedenca, da je bilo pri oškodovancu zaradi ugotovljene poškodbe zdravje začasno okvarjeno, in posledično tudi ni jasen zaključek sodišča prve stopnje, da je z gotovostjo ugotovljeno, da je oškodovanec v obravnavanem dogodku dobil v izreku opisano telesno poškodbo.
Pri presoji naklepa ni odločilno zgolj, kako dolgo je napad trajal oziroma kakšne poškodbe so bile povzročene, temveč predvsem, kako je bilo dejanje izvršeno, s kakšnim sredstvom, proti katerim delom telesa je bilo usmerjeno, v kakšnih okoliščinah in kako se posamezne ugotovljene okoliščine medsebojno dopolnjujejo. Da oškodovanka ni utrpela hujših poškodb, zato samo po sebi ne pomeni, da mladoletnikov naklep ni bil usmerjen v odvzem življenja. Nastanek milejših poškodb je namreč treba presojati tudi ob upoštevanju poteka samega dogodka, obrambnega ravnanja oškodovanke ter vseh drugih okoliščin izvršitvenega dejanja. Posledica sama po sebi še ne razkriva storilčevega naklepa. Nastale poškodbe so lahko pomembne pokazatelj njegovega subjektivnega odnosa, niso pa njegov neposreden odraz, saj je njihov obseg pogosto odvisen tudi od okoliščin, ki niso več izključno v storilčevi oblasti.
Višje sodišče glede na pritožbene navedbe dodaja, da sodni izvedenec ne ocenjuje dokazov, ampak je njegova naloga, da kot ekspert z določenega področja s svojim strokovnim znanjem pomaga prvostopenjskemu sodišču pri ugotavljanju relevantnih dejanskih vprašanj. Izvid in mnenje, ki ju poda, temelji na strokovnem znanju in na določenih virih podatkov, ki jih lahko pridobi iz kazenskega spisa, razpoložljive medicinske dokumentacije in na osnovi neposredne preiskave oziroma pogovora s preiskovancem. Podatki kazenskega spisa imajo torej za sodnega izvedenca drugačen pomen kot za sodnika, saj predstavljajo zgolj enega od spoznavnih virov za njegovo delo.
Sodišče je dolžno v svoji odločbi navesti (le) pravno relevantne okoliščine za odločitev v konkretni zadevi. Iz 84. člena ZSKZDČEU-1 izhajajo naslednji pogoji za odstop pregona oziroma kazenskega spisa za kazenski pregon in sojenje v drugo državo članico EU:
da je obdolženi zoper katerega poteka v Republiki Sloveniji kazenski postopek, storil kaznivo dejanje na ozemlju Republike Slovenije;
da je obdolženec državljan druge države članice EU;
da ima obdolženec stalno prebivališče v drugi državi članici EU;
da država članica odstopu kazenskega spisa za sojenje ne nasprotuje;
da oškodovanec, ki je državljan Republike Slovenije odstopu kazenskega spisa ne nasprotuje (razen če je dano zavarovanje za uveljavitev njegovega premoženjskopravnega zahtevka).
Iz določbe drugega odstavka 84. člena ZSKZDČEU-1 še izhaja, da je odstop spisa dopusten le do glavne obravnave in da je pri odločanju o odstopu kazenskega spisa treba upoštevati tudi do tedaj nastale in bodoče stroške predkazenskega oziroma kazenskega postopka.
Napačno navedena rojstni datum in EMŠO tako predstavljata zgolj očitno pisno pomoto, ki ne povzroča nerazumljivosti izreka sodbe niti ne onemogoča njegovega preizkusa. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana. Bo pa moralo sodišče prve stopnje ugotovljeno neskladnost odpraviti po določbi 365. člena ZKP z izdajo posebnega sklepa o popravi sodbe.
Pritožbeni pregled zadeve pokaže, da je bil obtožni predlog, s katerim se uvodoma navedenim obdolžencem v tem kazenskem postopku očita storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, obdolžencem in zagovorniku po odredbi sodnice vročen marca 2023. Navedeno pomeni, da je prestal preizkus po 437. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Kazenski postopek se nahaja v fazi glavne obravnave, obravnavani sklep je bil izdan izven naroka glavne obravnave.
V skladu z določbo tretjega odstavka 399. člena ZKP se smejo sklepi, ki se izdajo za pripravo glavne obravnave (sem spadajo tudi odločitve o vprašanjih, relevantnih za presojo dovoljenosti kazenskega pregona) in sodbe, izpodbijati samo v pritožbi zoper sodbo. Predmetni sklep spada med tovrstne sklepe in zoper njega tako posebna pritožba ni dopustna, čeprav je sodišče prve stopnje dalo napačen pravni pouk o njeni dopustnosti. Napačen pravni pouk namreč ne ustvarja pravice do pritožbe.
Zapisnik o prostovoljni izjavi oškodovanke, sestavljen s strani delavke CSD, ni obvestilo, ki ga je zbrala policija. Oškodovankina odpoved pričanju med sojenjem ne terja izločitve njenih predhodnih samoiniciativnih izjav, četudi pred državnim organom.
Dokaze se zavaruje na način, da se jih (predčasno) izvede in ne na način, da se jih izroči stranki. S tem, ko imajo predlagatelji (le) pravico vpogleda v spis, ne pa tudi fotokopiranja in prevzema listin iz spisa, jim tudi ni kršena ustavna pravica do učinkovitega pravnega sredstva in enakega varstva pravic.
Stroške, ki jih tožnica utemeljuje kot škodo, predstavljajo stroški za vlaganje vlog ter izvajanje drugih storitev preko odvetnika (odvetniški stroški) ter potni stroški, ki jih tožnica uveljavlja za obisk odvetnika. Ti stroški predstavljajo stroške (kazenskega) postopka, ki se ne morejo uveljavljati kot navadna škoda po pravilih obligacijskega prava.
Čeprav drugi odstavek 93. člena ZKP določa, da začne trimesečni rok za priglasitev stroškov teči z vročitvijo pravnomočne in izvršljive sodbe, se v skladu s stališčem sodne prakse to določbo razlaga na način, da rok za priglasitev stroškov ne začne teči že s pravnomočnostjo sodbe, temveč šele takrat, ko sodišče upravičencu do povračila stroškov vroči sodbo sodišča prve stopnje z jasno oznako njene pravnomočnosti.
Glede na povzet potek pravno relevantnih okoliščin zadeve je ugotoviti, da se obdolžena v fazi predobravnavnega naroka, ko bi se edino lahko, ni odpovedala zbornemu sojenju. Izrecno je navedla, da želi senatno sojenje. Glavna obravnava bi se tako morala opraviti pred predpisanim senatom. Ker se je glavna obravnava opravila pred sodnikom posameznikom je tako bila opravljena v nasprotju z zakonsko določenim zbornim sojenjem po prvem odstavku 21. člena ZKP v zvezi s prvo točko prvega odstavka 25. člena ZKP in je bilo sodišče nepravilno sestavljeno.
Sodišče prve stopnje je tako v zvezi z izvršitvijo pravnomočno naloženih stroškov kazenskega postopka obsojencu poslalo dopis s pozivom k plačilu stroškov kazenskega postopka in plačilni nalog (zavezancu in to je le obsojeni, ki ob nastanku taksne obveznosti ni plačal sodne takse, sodišče skladno z določbo 34. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1 pošlje plačilni nalog) za plačilo pravnomočno naložene sodne takse. Plačilni nalog je tako bil le administrativno-finančni nalog oziroma poziv k plačilu že nastale, pravnomočno odmerjene taksne obveznosti po ZST-1 in je služil kot opozorilo obdolžencu (taksnemu zavezancu) na njegovo že nastalo in pravnomočno odmerjeno obveznost. Da je omenjeni plačilni nalog bil po naravi zgolj poziv na plačilo sodne takse in ne sodna odločba, ki bi določala pravice in dolžnosti, pa nenazadnje kaže tudi dejstvo, da je plačilni nalog opredelil zgolj način izpolnitve taksne obveznosti in je ni odmeril. Vsebinsko enako velja za dopis - poziv k plačilu stroškov kazenskega postopka. Takšnih listin pa sodišče zagovorniku po pravnomočnosti sodbe ne pošilja saj te listine ne predstavljajo sodnih pisanj v smislu drugega odstavka 120. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 120. člena ZKP in glede sodne takse tudi v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 (v skladu s to določbo se mora zagovorniku vročiti obtožni akt, sodba ali odločba, pri kateri bi tekel od vročitve rok za pritožbo in pritožba nasprotne stranke, ki bi se vroča na odgovor). Obe listini, torej dopis s pozivom k plačilu stroškov kazenskega postopka in plačilni nalog sta bila v predmetni zadevi namenjena le še izvršitvi pravnomočnih sodnih odločb in sta administrativno- tehnične narave.
Nekritično prezreta, da se objektivna resnost grožnje ne presoja zgolj gramatikalno, glede na uporabljene besede, temveč ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera in razmerja med storilcem ter oškodovancem.
Takšnega zaključka ne spremeni niti okoliščina, da je bil del obdolženčeve izjave oblikovan pogojno ("če bi vedel, da zapirate in skrivate B. B."). Inkriminirana izjava namreč predstavlja vsebinsko celoto, iz katere izhaja napoved uporabe fizičnega nasilja. Zato ne gre pritrditi pritožbenemu prepričevanju, da naj bi besedna zveza "vsi bote dobli svojo porcijo" pomenila zgolj možnost, da bi se oškodovanki in njenim bližnjim lahko kaj zgodilo brez obdolženčevega vpliva.
Predmet pritožbenenega postopka ni pravilnost ali višina odmerjenih stroškov kazenskega postopka, temveč izključno pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje, da je obdolženčevo pravno sredstvo kot nedovoljeno zavrglo.
ZKP ne predvideva nadaljnje pritožbe zoper sklep zunajobravnavnega senata, izdan ob odločanju o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje. Gre za odločitev, s katero je bilo odločeno o že vloženem rednem pravnem sredstvu, zato ponovna pritožba zoper tak sklep ni dovoljena.
Procesni vlogi priče in obdolženca nista združljivi. Če je bil nekdo (v istem kazenskem postopku) zaslišan kot priča, pozneje pa kot obdolženec, je treba zapisnik o zaslišanju kot priče izločiti iz spisa.
Če državni tožilec v roku dveh let ni podal izjave, da bo začel kazenski pregon, je bilo treba izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov po tedaj veljavnem ZKP uničiti.
Sodišče prve stopnje je modifikacijo obtožnega predloga prezrlo, zaradi česar izrek izpodbijane sodbe ni pravilen, jasen in razumljiv.
Brezuspešno je zatrjevanje oškodovanca kot tožilca, da je sodišče prve stopnje kršilo 22. člen Ustave in 16. člen ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, s tem ko je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje G. G., pridobljeno v drugem kazenskem postopku, brez da bi ga v obravnavani zadevi prebralo na glavni obravnavi.
ZKP v 2. točki prvega odstavka 304.a člena omogoča, da se glavna obravnava lahko opravi tudi prek videokonference (tj. brez soglasja strank), če je glede na okoliščine zadeve to potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Sledeč praksi Vrhovnega sodišča je nezmožnost privedbe obtoženca na sodišče s strani pravosodnih policistov (zaradi kadrovskih manjkov) dopusten razlog za izvedbo videokonference brez soglasja strank, enako pa velja tudi po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je že judiciralo, da je lahko zahteva po pospešitvi postopkov in po zmanjševanju zaostankov zaradi prevozov pripornikov dopusten razlog za izvedbo videokonference, ki na načelni ravni ne nasprotuje zahtevam poštenega sojenja iz 6. člena EKČP.
Z zahtevo za obnovo postopka ni mogoče ponovno presojati že izvedenih dokazov oziroma dokazov, o katerih je bilo odločeno v kazenskem postopku, pri čemer obsojenec ni izkazal nobenega novega dejstva oziroma predložil dokaza, ki bi vzbudili dvom v že sprejete zaključke v pravnomočno končanem kazenskem postopku.
Zagovornik zato s pritožbenim polemiziranjem o zagovoru in teži posameznega (ne)posrednega dokaza utemeljenosti suma ne more omajati, saj bo ovrednotenje vseh, v razmerju do obdolženca tako razbremenilnih kot obremenilnih dokazov v nadaljevanju procesne obravnave pred sodiščem prve stopnje predmet celostne dokazne ocene.
Okoliščina, da je obdolženi oškodovanki občasno nudil pomoč, sama po sebi ne izključuje utemeljenega suma storitve očitanih kaznivih dejanj, niti ne zmanjšuje že ugotovljene konkretne ponovitvene nevarnosti. Enako velja za pritožbeno izpostavljene okoliščine v zvezi z obdolženčevo zatrjevano zaposlitvijo v tujini, saj njegove osebne in premoženjske razmere ob ugotovljeni neogibni potrebnosti pripora zaradi varstva oškodovanke ter preprečitve ponavljanja kaznivih dejanj ne morejo pretehtati nad varovanimi dobrinami, zaradi katerih je bil pripor podaljšan.
Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji sklepčnosti opisa kaznivega dejanja izhajalo iz prestrogega standarda konkretizacije.
Pri tem opis kaznivega dejanja ni namenjen dokazovanju posameznih dejstev ali odpravljanju vseh morebitnih dvomov o poteku dogodka, temveč mora omogočiti presojo, ali iz zatrjevanih dejstev izhajajo zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Zahteva po nadaljnji konkretizaciji okoliščin, ki sodijo v dokazni postopek, zato presega namen predhodnega materialnega preizkusa obtožnega predloga.