ZKP člen 371, 371/1, 371/1-1, 392, 392/1. ZS člen 14, 36, 36/2
zakoniti sodnik - napačna sestava sodišča - pravica do sodnega varstva - ustavna pravica - naravni sodnik - letni razpored dela sodnikov
Absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je bilo sodišče nepravilno sestavljeno ali če je pri izrekanju sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi ali je bil s pravnomočno odločbo izločen iz sojenja. V skladu z določbo prvega odstavka 392. člena ZKP je posledica te postopkovne kršitve vedno razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Citirana določba 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP varuje ustavno pravico do sodnega varstva, opredeljeno v drugem odstavku 23. člena Ustave. Ta zagotavlja, s tem, ko predpisuje, da lahko v zadevi sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom, pravico do naravnega oziroma zakonitega sodnika.
V skladu s 14. členom Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), ki je umeščen v drugo poglavje ZS z naslovom "zakoniti sodnik", sodnik izvaja sodno oblast na enem ali več pravnih področjih, na katero oziroma katera je pred začetkom koledarskega leta razporejen z Letnim razporedom dela. Drugi odstavek 36. člena ZS predpisuje, da sodnik opravlja sodniško funkcijo na sodišču, za katerega je kandidiral in na sodniškem mestu, za katerega je bil izvoljen oziroma imenovan, če zakon ne določa drugače.
V skladu s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP sodnik ne sme odločati o obtožbi, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost. Iz sodne prakse Ustavnega sodišča RS in ESČP sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, ker gre za presojo, ali bo sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja zagotovljena, temveč se mora odražati tudi navzven. Gre za tako imenovani videz nepristranskosti sojenja. Pomembno je torej, da sodišče pri sojenju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohranja videz nepristranskosti. V nasprotnem primeru je lahko ogroženo zaupanje v nepristranskost sodišča, kot tudi ogroženo zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi.
Odklonitveni razlogi so, drugače kot izključitveni, questio facti. Velja domneva, da je sodnik nepristranski, če ni podan nobeden od izključitvenih razlogov, a je mogoče to domnevo izpodbijati. Tisti, ki sodnika odklanja in zahteva njegovo izločitev, mora to utemeljiti. Izkazati mora obstoj okoliščin, ki pomenijo razlog za izločitev.
evropski nalog za prijetje in predajo - pogoji za predajo zahtevane osebe - razlogi za zavrnitev predaje zahtevane osebe
Okoliščina, da ENPP temelji na vzajemnem zaupanju med državami članicami glede spoštovanja temeljnih pravic iz Listine EU o temeljnih pravicah, ne pomeni, da izvršitveni pravosodni organ ni dolžan preveriti konkretiziranih očitkov zahtevane osebe, da ji bodo kršene temeljne pravice in svoboščine. Ker v konkretnem primeru zgolj zatrjevanje zahtevane osebe, da ni vedel, da zoper njega teče postopek in da na Hrvaškem naj ne bi bilo zagotovljeno pravično sojenje, ni podkrepljeno s prav nobenim dokazom in ostaja zgolj na načelni ravni, sodišče ni bilo soočeno s konkretiziranimi očitki ali izrednimi okoliščinami, ki bi narekovali preverbo teh očitkov v smeri ugotovitve, ali bi bile zahtevani osebi res lahko kršene temeljne pravice in svoboščine. Zgolj nezaupanje zahtevane osebe v pravosodni sistem Republike Hrvaške tako ne omaje pogojev za njegovo predajo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00084764
KZ-1 člen 246, 246/2. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-4, 437, 437/1.
zavrženje obtožnega akta - zakonski znaki kaznivega dejanja - zloraba negotovinskega plačilnega sredstva - oškodovanec kot tožilec - utemeljen sum
Iz do sedaj zbranih dokazov izhaja, da je obdolženka opravila sporne dvige s kartico pokojnega, brez da bi bila za to pooblaščena, kakršni koli dogovor med njima, ki bi jo to dovoljeval, pa v tej fazi ni z ničemer izkazan. Brez nadaljnjega ugotavljanja relevantnih dejstev in brez izvedbe predlaganih dokazov, je zaključek sodišča prve stopnje o zavrženju obtožnega predloga nedvomno preuranjen. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da ni zadosti dokazov, da bi bila obdolženka utemeljeno sumljiva dejanja, ki je predmet obtožbe, zato je pritožbeno sodišče pritožbi oškodovanke kot tožilke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo v nadaljnji postopek (tretji odstavek 402. člen ZKP).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00088055
KZ-1 člen 49, 49/2, 308, 308/3.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kazenska sankcija - odmera kazni - obteževalne okoliščine - direktni naklep
Zagovornik upravičeno graja dejstvo, da je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino štelo, da je obtoženec dejanje izvršil z direktnim naklepom. Kot pravilno opozarja zagovornik, gre za znak kaznivega dejanja in ga kot takega ni mogoče upoštevati kot obteževalno okoliščino, saj se očitano dejanje lahko izvrši le z direktnim naklepom.
Ker gre za znak kaznivega dejanja, pridobitve premoženjske koristi ni mogoče upoštevati kot obteževalne okoliščine, še posebej glede na očitek najmanj 1,00 EUR plačila.
V predmetni zadevi, ko je sodišče prve stopnje izdalo sklep po 437. členu po tem, ko je odredilo vročanje obtožnega predloga, izdalo sodbo o kaznovalnem nalogu in po razveljavitvi le - te razpisalo več narokov glavne obravnave in le - to deloma tudi opravilo, je tako zagrešilo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Med glavno obravnavo je nepravilno uporabilo določbo 437. člena ZKP. Omenjena kršitev določb kazenskega postopka je namreč vplivala na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve. Pritožnica ima namreč prav tudi, ko navaja, da je kaznivo dejanje grožnje v obtožnem predlogu konkretizirano v zadostni meri.
KZ-1 člen 134a, 205, 208. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 277/1-4, 277/1-5, 437, 437/1.
tatvina - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - utemeljen sum - dejanje majhnega pomena
Zavrženje obtožnega akta na podlagi 437. člena ZKP ima učinek res iudicata, zato mora izrek sklepa vsebovati opis kaznivega dejanja.
Če dejanje zaradi odsotnosti konkretizacije zakonskih znakov ni kaznivo že po samem zakonu, je presoja (ne)utemeljenosti suma nepotrebna in konceptualno zgrešena.
Za t. i. dejanje majhnega pomena morata biti kumulativno izpolnjena objektivni in subjektivni pogoj.
izločitev dokazov - zasledovanje osumljenca - fotografije storilcev - kolizija ustavno varovanih pravic - praktična konkordanca - pravica do zasebnosti - poseg v zasebnost - pravica do lastne podobe - pravica do zasebne lastnine - test sorazmernosti - primernost - kriterij nujnosti
Čeprav drži, da je policija ob nastanku predmetnih fotografij že razpolagala s prijavo kaznivega dejanja in celo že prijela C. C., ni mogoče mimo dejstva, da je bila obravnava prijave kraje v času nastanka fotografij E. E. v tako zgodnji fazi, da je predhodna zaznava E. E. v zvezi s C. C. s strani B. B. (prvo zasledovanje) in B. B. ponovna zaznava navedenih dveh skupaj (drugo zasledovanje) in njegovo fotografiranje E. E. predstavljala pomembno informacijo za učinkovitost zaščite oškodovančeve pravice do zasebne lastnine.
Obe fotografiji E. E., ki resda predstavljata poseg v njegovo ustavno zagotovljeno pravico do lastne podobe, vendar pa sta hkrati nastali v najzgodnejši fazi policijskega postopka in v neposredni zvezi s predhodno B. B. zaznavo povezave E. E. z osumljenim C. C., katerega opis mu je posredovala zaposlena, ter sta bili torej z vidika ugotovitve obeh storilcev obravnavanega kaznivega dejanj v tisti fazi ključni, hkrati pa zaradi trajnosti zabeležke podobe osumljenca na optični medij tudi primerni za dokazovanje vpletenosti E. E. v prijavljeno kaznivo dejanje, se pritožbena kritika, da fotografiranje E. E. ni bilo niti primerno niti nujno za zaščito oškodovančeve pravice, izkazuje kot zgrešena.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00086778
KZ-1 člen 332, 332/1, 332/1-2. ZKP člen 167, 169, 169/7. ZVO-1 člen 68, 68/1, 70, 70/1. Uredba o odpadkih (2022) člen 19, 19/3.
obremenjevanje in uničevanje okolja - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - okoljska škoda
V opisu dejanja, ki ga je treba brati in razumeti kot celoto, je določno in v potrebni meri opisano izvršitveno ravnanje obdolžencev - nezakonito opravljanje dejavnosti ravnanja in skladiščenja z odpadki na dodatni površini vsaj 78.045,28 m2, na neutrjenih tleh in nenadkrito.
V opisu dejanja so navedene konkretne določbe s področja varstva okolja, ki naj bi jih obdolženca s svojimi ravnanji kršila, to so 68. člen ZVO-1, 70. člen ZVO-1 in 19. člen uredbe o odpadkih. Te določbe predstavljajo ustrezno dopolnilno normo blanketne določbe kaznivega dejanja po 332. členu KZ-1.
Opisan je tudi zakonski znak povzročitve (konkretne) nevarnosti nastanka dejanske škode kakovosti zraka, zemlje ali vode ali živalim in rastlinam.
preizkus ali so še dani razlogi za pripor - begosumnost - utemeljen sum - nespremenjene okoliščine
Iz izpodbijanega sklepa izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da so razlogi, ki so narekovali odreditev pripora zoper obdolženca, ob vložitvi obtožnice niso spremenili in so še vedno podani. Tako je ugotovljeno, da je še vedno podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, da je še vedno podana konkretna in realna begosumna nevarnost obdolženca ter da je pripor neizogibno potreben in sorazmeren ukrep.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00084095
KZ-1 člen 57, 57/3, 58, 61, 74, 75, 204, 204/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 506. URS člen 29, 29/-1.
tatvina - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nejasen izrek - nejasni razlogi - pogojna obsodba - posebni pogoj - rok za izpolnitev naloženih obveznosti - odvzem premoženjske koristi - vrnitev premoženjske koristi - preklic pogojne obsodbe - premoženjskopravni zahtevek - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - razveljavitev sodbe - zakonski znaki kaznivega dejanja - odvzem stvari - dejanska oblast nad stvarjo - posest - pravna opredelitev dejanja - pravica do obrambe - pravica do obveščenosti
Predmet obravnavane zadeve je kaznivo dejanje tatvine iz prvega odstavka 204. člena KZ-1, katerega izvršitveno ravnanje je odvzem stvari. Gre za ravnanje, s katerim storilec proti volji dotedanjega imetnika pridobi dejansko (fizično) oblast nad stvarjo in jo hkrati onemogoči dotedanjemu imetniku. Za odvzem se torej zahtevajo naslednji elementi: 1) stvar mora biti pred odvzemom v dejanski oblasti druge osebe, 2) storilec mora stvar pridobiti proti volji te osebe, 3) storilec mora pridobiti dejansko oblast nad stvarjo in jo hkrati onemogočiti prejšnjemu imetniku.
Obtoženci naj bi kaznivo dejanje vlomne tatvine izvršili organizirano, nanj naj bi se dobro pripravili, z vnaprej pripravljenimi pripomočki, ko naj bi na kraj dejanja prišli z mobilnimi telefoni za komuniciranje in izvijačem ter vlomili v hišo sredi belega dne. Sodišče prve stopnje je glede finančnih razmer obdolženca pravilno presodilo, da je sicer uradno nezaposlen, brez premičnega ali nepremičnega premoženja, da se preživljajo s priložnostnimi deli v Franciji in da po lastnih izjavah prejema 950,00 EUR. Vendar pa to očitno ne more zadoščati za njegov slog življenja, ko je izkazano, da zelo veliko potuje in skrbi za mladoletnega otroka. Tako je utemeljeno sklepati, da naj bi bilo prav izvrševanje premoženjskih kaznivih dejanja tudi vir njihovega dodatnega zaslužka in zagovornik s pritožbeno navedbo, da je zaposlen, prejema plačo in ni ponovitveno nevaren, ne more uspeti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00083969
ZKP člen 4, 4/1, 8, 15, 148, 148/6, 355, 355/2, 402, 402/3. URS člen 19, 19/3, 62.
razveljavitev sklepa - izločitev dokazov - uradna dolžnost - doktrina sadežev zastrupljenega drevesa - pravica tujca do uporabe svojega jezika - pravica do uporabe lastnega jezika - pravni pouk osumljencu (Miranda) - pravica do tolmača - znanje angleškega jezika - nasprotujoči si dokazi - pravica do obrambe - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje
Tolmačenje osumljencem v predkazenskem postopku je tako manj formalno od tistega, ki ga morajo biti osumljenci deležni pred sodiščem, in je bistveno, da razumejo prejeta obvestila in dane jim pravne pouke, naloga policistov oziroma drugih uradnih oseb pa je, da zagotovijo, da obvestila in pouke razumejo oziroma se prepričajo, da so jih zares razumeli.
Primarno se pravica do uporabe jezika zagotavlja s prevajanjem v materni jezik strank, ki so tujci oziroma ne razumejo jezika, v katerem teče postopek. Vendar pa pravica strank, da v kazenskem postopku uporabljajo svoj jezik in s tem povezano dolžnost sodišča, da zagotovi prevajanje, ne pomeni, da se mora procesno dejanje oziroma glavna obravnava prevajati izključno v njihov materni jezik, saj pred sodišči (in prej v predkazenskem postopku) ni mogoče zagotoviti prevajanja (tolmačenja) v vse svetovne jezike. Pravica do uporabe materinega jezika tako ni absolutna. Kadar tolmačenje v materni jezik ni zagotovljeno oziroma ga ni mogoče zagotoviti ali ga ni mogoče zagotoviti pravočasno (4. člen ZKP uporablja pojem "takoj", ki po sodni praksi pomeni v razumnem času - tako npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 43549/2020 z dne 28. 10. 2020), zadošča, da se strankam prevaja v jezik, ki ga razumejo (tako npr. sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 94/2009 z dne 4. 3. 2010 in I Ips 16114/2013 z dne 7. 7. 2016). Pomembno pri tem pa je, da organi v predkazenskem postopku oziroma sodišče v kazenskem postopku zanesljivo ugotovijo, da stranka (obtoženec) jezik, v katerem teče postopek, zares razume tako dobro, da lahko v polni meri uresničuje svojo pravico do obrambe oziroma da je zadoščeno pravici d0 poštenega sojenja (tako smiselno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 54257/2012 z dne 7. 11. 2019).
KZ-1 člen 196. ZKP člen 15, 100, 100/1, 102, 102/3, 105, 105/2, 367, 367/4.
kršitev temeljnih pravic delavcev - povračilo škode - adhezijski postopek - premoženjskopravni zahtevek - trditveno in dokazno breme
Tako v prvostopenjskem kot v pritožbenem postopku je v sferi oškodovanca, ki uveljavlja premoženjskopravni zahtevek v adhezijskem postopku, trditveno in dokazno breme, da se z raziskovanjem utemeljenosti zahtevka kazenski postopek ne bo preveč zavlekel.
krajevna pristojnost - kraj storitve kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja
Za ugotovitev kraja storitve kaznivega dejanja je odločilen opis kaznivega dejanja v obtožnem predlogu. Glede na opis dejanja je razumeti, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v Kopru (v smislu 19. člena KZ-1).
V pritožbi nadalje izpostavljena okoliščina, da je posamezna preiskovalna dejanja opravilo Okrajno sodišče v Celju, za presojo krajevne pristojnosti sodišča ne more biti pomembna in se sodišče po uradni dolžnosti ne more več izreči za krajevno nepristojno šele, ko je razpisana glavna obravnava (drugi odstavek 436. člena ZKP), do česar v konkretnem primeru še ni prišlo. Prav tako pa za presojo krajevne pristojnost niso relevante pritožbene navedbe, da je družinsko problematiko obravnaval oddelek družinskega sodstva pred Okrožnim sodiščem v Celju ter da je sodeloval CSD, enota Celje. Ob tem se ODT zmotno sklicuje tudi na razloge za prenos krajevne pristojnosti po 35. členu ZKP (lažja izvedba postopka, smotrnost in ekonomičnost), pri katerem gre za poseben postopek, ki z izrekom izpodbijanega sklepa nima nič skupnega.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00083467
KZ-1 člen 208, 208/1. ZKP člen 52, 52/2.
zatajitev - zakonski znaki - protipravna prilastitev stvari - pravočasnost predloga za pregon - finančni leasing
Šele tedaj, ko je bila oškodovana družba obveščena, da naj bi obdolženec predmet leasinga prepustil tretji osebi, je mogoče govoriti o pogoju, da je upravičenec za vložitev predloga za pregon izvedel za kaznivo dejanje in storilca.
razveljavitev sodbe o kaznovalnem nalogu - ugovor zoper sodbo o kaznovalnem nalogu - postopek za izdajo kaznovalnega naloga
Sodišče o ugovoru zoper kaznovalni nalog ne odloča vsebinsko, zato v tej fazi ocene dejanskega in pravnega stanja obdolženke ne more opraviti. Sodišče prve stopnje je pravilno in v skladu s četrtim odstavkom 445.č člena ZKP na podlagi obdolženkinega ugovora, prejetega dne 30.12.2024, s sklepom razveljavilo sodbo o kaznovalnem nalogu ter nameravalo nadaljevati kazenski postopek. Obdolžena se je proti temu sklepu pritožila, vendar s polemiziranjem svojega početja (torej pojasnjevanjem, zakaj naj bi prišlo do očitanega ji dejanja) dejansko pritrjuje pravilnosti razveljavitve kaznovalnega naloga, katerega je z ugovorom tudi zahtevala in je tako njena pritožba povsem nepotrebna. Sodišče prve stopnje mora, glede na četrti odstavek 445.č člena ZKP, nadaljevati kazenski postopek in razpisati glavno obravnavo, na kateri bo obdolžena imela možnost izjasniti se o vseh okoliščinah, ki jo obremenjujejo, navesti vsa dejstva, ki so ji v korist ter predlagati izvedbo razbremenilnih dokazov.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00083681
KZ-1 člen 7, 18, 54, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 385.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - nadaljevano kaznivo dejanje - enovito kaznivo dejanje - čas storitve - uporaba zakona - obarvani naklep - eventualni naklep - prepoved spremembe na slabše (prepoved reformatio in peius) - ugoditev pritožbi - sprememba prvostopne sodbe na drugi stopnji - oprostilna sodba - napotilo pritožbenega sodišča
Po opisu je obtoženi vzpostavil vzporedni posel prevozov rabljenih vozil kot sistemski okvir za nadaljnje posamične fakte svojega ravnanja, pri čemer te fakte povezujejo tako objektivni kot subjektivni dejavniki, kar terja zaključek, da celotno zatrjevano obtoženčevo ravnanje predstavlja tako dejansko in pravno homogeno celoto, da bi bila opredelitev posamičnih faktov znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja kot zaključenih, neživljenjska, saj posamični fakti pomenijo samo kvantitativno povečevanje v začetku obtoženčevega delovanja vzpostavljenega "neprava"; čas storitve enovitih kaznivih dejanj pa se, tudi v zvezi z vprašanjem uporabe kazenskega zakona, določa po zadnjem od faktov, ko je izvršitveno ravnanje materialno dokončano, kot v primeru trajajočih kaznivih dejanj, ki so pojavna oblika enovitega kaznivega dejanja.
Glede vprašanja uporabe kazenskega zakona bi bilo treba pri obravnavanem kaznivem dejanju šteti kot čas storitve avgust 2019 in zato uporabiti KZ-1E, ki za obstoj temeljnega kaznivega dejanja po členu 240 KZ-1 predpisuje zadostnost že eventualnega naklepa pri storilcu in s tem širi polje kaznivosti. Ob sicer pravilnih dejanskih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, ki ne omogočajo zaključka o gotovo izkazanem obarvanem naklepu pri obtožencu, ter določbi člena 385 ZKP (prepoved reformacije in peius) pa ne v drugostopenjskem ne v prvostopenjskem postopku ni mogoče sprejeti drugačne odločitve kot je ta v izreku pritožbene odločbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00083703
KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 383, 383/1, 383/1-2.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - kvalifikatorna okoliščina - izpostavljanje nevarnosti za življenje in zdravje - konkretna nevarnost - abstraktna nevarnost - preizkus po uradni dolžnosti - kršitev kazenskega zakona v škodo obtoženca - sprememba izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti - sprememba opisa kaznivega dejanja - sprememba odločbe o kazenski sankciji
V skladu z novejšo sodno prakso trditev v izreku prvostopenjske sodbe, da je obtoženec petnajstletnega prebežnika prevažal v prtljažnem prostoru vozila, ne predstavlja konkretizacije konkretne nevarnosti za njegovo življenje in zdravje kot kvalifikatorne okoliščine po šestem odstavku člena 308 KZ-1, pač pa le konkretizacijo abstraktne, oddaljene, hipotetične možnosti, da bi ob nepredvideni prometni situaciji prebežnik utrpel telesno škodo (abstraktna nevarnost za življenje oziroma zdravje); ta del izreka je zato drugostopenjsko sodišče izpustilo iz obtožencu očitanega kaznivega dejanja.
odreditev pripora - begosumnost - beg obdolženca - pripor - neodziv vabilu za narok
Glede na vse navedeno je očitno: da je (-) obtoženec seznanjen, da je zoper njega v teku ta kazenski postopek zaradi obravnavanih kaznivih dejanj, saj mu je obtožnica bila vročena, vendar je vse doslej povsem neodziven ter tudi nima nikjer prijavljenega prebivališča (stalnega niti začasnega); (-) da si sodišče vseskozi (že med preiskavo in tudi po vloženi obtožnici) prizadeva obtožencu vročiti sodna pisanja in ga najti, pa so bila vsa ta prizadevanja doslej neuspešna, da bi prišel na sodišče; (-) da obtoženec že dalj časa ne prebiva v Republiki Sloveniji; (-) da je tudi v ZDA v tranzitu in ni nikjer prijavljen in (-) da tudi s policijskimi ukrepi v njihovih sistemih ni bilo ugotovljeno njegovo bivališče oz. nahajanje. Ob vsem navedenem je nedvomno izkazano, da je obtoženec na begu in se skriva pred organi pregona ter tako namenoma onemogoča uspešno izvedbo tega kazenskega postopka.