Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. ZKP člen 39, 39/1, 39/1-6.
izločitev sodnika - pristranskost sodnika - kršitev pravice do obrambe - pravna stališča sodnika
Procesno postopanje sodnika in vrsta odločitve, ki jih posamezni sodnik bodisi sam oziroma v senatu sprejme v okviru svojih pristojnosti, ne glede na to, ali so pravilne ali ne, same po sebi brez navedbe dodatnih okoliščin, ki bi kazale na pristranskost posameznega sodnika, tako ne morejo biti podlaga za njegovo izločitev.
V posledici ugotovljenega se tako porajajo utemeljeni pomisleki, ali je bila odreditev vročanja sodnega pisanja po detektivu dne 15. 2. 2025 na naslov ..., sploh utemeljena in tudi dejansko uspešna, račun zanjo v višini 65,01 EUR pa upravičeno izstavljen, zato se zaključek sodišča prve stopnje, da je oškodovanec te stroške povzročil po svoji krivdi, izkaže za vprašljivega.
izločitev dokazov - javna seja - posplošenost navedb stranke - izločitev senata
Jedro nepovezanega pritožbenega izvajanja, s katerim se obdolženi skuša še pred začetkom glavne obravnave razbremeniti očitkov po pravnomočni obtožnici in na temelju lastne dokazne ocene tako pravzaprav ponuja lasten pogled na svoj procesni status, vsebino izpovedi oziroma policistov C. C. in B. B. ter na ostalo zbrano dokazno gradivo (med ostalim o prisilni hospitalizaciji, o rezultatu alkohola v njegovem telesu, o odvzemu krvi kot posegu v človeka, o razpolagalni sposobnosti, o obsegu izvedenstva idr.), kar pa se v aktualnem stadiju kazenskega postopka izkaže kot preuranjeno in odvečno. Javna glavna obravnava, katere pomemben del je prav postopek dokazovanja, ko bo obdolženi lahko predložil vse razbremenilne dokaze in se ustrezno opredeljeval do zanj obremenilnih dokazov, prav tako pa izražal druge pritožbeno poudarjene pomisleke, namreč šele sledi.
prenos pristojnosti - prenos krajevne pristojnosti - krajevna pristojnost - lažja izvedba postopka - preobremenjenost sodišč
Oddaljenost procesnih udeležencev od sodečega sodišča, s katero zagovornik (med drugim) utemeljuje lažjo izvedbo postopka, sicer lahko predstavlja relevantno okoliščino, vendar mora sodišče pri presoji upoštevati tudi druge okoliščine, še zlasti obremenjenost posameznih sodišč. Prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, ki je nadpovprečno obremenjeno z reševanjem zadev, bi namreč lahko vodilo v nesorazmerno podaljšanje postopka.
Prenosa krajevne pristojnosti v obravnavani zadevi pa ne narekujejo niti navedbe zagovornika o obdolženčevem slabem zdravstvenem stanju, pri čemer je primarno poudariti, da slabše obdolženčevo zdravstveno stanje samo po sebi ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji za prenos krajevne pristojnosti zaradi lažje izvedbe postopka.
Pritožbeno izraženemu stališču o odsotnosti kolizije interesov obrambe vsled sorodstvenega razmerja med obdolženci ne gre slediti. Če je pri kaznivem dejanju udeleženih dvoje ali več obdolžencev, je praviloma podana kolizija njihovih interesov obramb, saj je lahko nekaj, kar je v korist enega obdolženca, v škodo drugega.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086795
ZKP člen 39, 39/1, 39/1-6, 69, 69/3. URS člen 2, 22, 23, 23/1, 29, 34. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
dvom o nepristranskosti sodnika - izločitveni razlog - objektivni in subjektivni kriteriji - odklonitveni razlog - procesna odločitev - nepristransko sojenje - svobodna izbira odvetnika - pravica do izjave - razrešitev odvetnika - svaštvo - postavitev zagovornika po uradni dolžnosti
V obravnavanem primeru je podpredsednica okrožnega sodišča pravilno ocenila, da obdolženi z izražanjem dvomov v sodničino nepristranskost in objektivnost, ki jo je utemeljeval z nestrinjanjem s procesnim odločanjem preiskovalne sodnice v kazensko preiskovalni zadevi II Kpr 20876/2025, uveljavlja izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Gre za odklonitveni razlog, ki je opredeljen z generalno klavzulo, da sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Katere so te okoliščine zakon ne navaja, temveč se te presojajo glede na konkretno zadevo.
Sodišče prve stopnje je nadaljevanju prepričljivo in argumentirano pojasnilo, da v takšnem procesnem odločanju in postopanju preiskovalne sodnice niso podane okoliščine, ki bi vzbujale dvom v nepristranskost preiskovalne sodnice tako z vidika subjektivnega kriterija, kot tudi objektivnega kriterija. Tako je pravilno ocenilo, da bi v skladu z ustaljeno sodno prakso sprejeta procesna odločitev preiskovalne sodnice lahko predstavljala izločitveni razlog le v primeru obstoja okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je do takšne procesne odločitve preiskovalne sodnice prišlo zaradi določene pristranskosti, na katero bi kazalo sodničino vnaprejšnje prepričanje o zadevi oziroma takšno obnašanje ali ravnanje, ki bi kazalo na njen pristranski odnos do strank postopka, v smislu konkretne povezave preiskovalne sodnice s predmetom postopka ali s strankami postopka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086181
KZ-1 člen 20, 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 367, 367/2, 370, 370/1, 370/2, 390, 450a, 450a/4.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - sporazum o priznanju krivde - upravičenci do pritožbe - nedovoljena pritožba
Zoper dele sodbe, ki so predmet sklenjenega sporazuma (kar zajema tudi odločbo o kazenskih sankcijah), je obdolžencu (in ostalim upravičencem) pravica do pritožbe po zakonu odvzeta.
Sodišče prve stopnje je svoj zaključek, da na navedenem parkirišču obtoženi ni mogel pričakovati absolutne zasebnosti, oprlo na s spisom skladno ugotovitev, da je bil videonadzor vzpostavljen s strani omenjenih gospodarskih družb zaradi zaščite (osebne varnosti in premoženja) uporabnikov parkirišča, očitno neposredno lokacijsko in funkcionalno povezanega z gospodarsko dejavnostjo družb.
Objektivno opravičljivo ne more biti pričakovanje obtoženca, da mu na navedenem parkirišču pripada popolna zaščita lastne podobe ter lastnih aktivnosti pred pogledi tretjih, upoštevaje, da sama lokacija parkirišča v neposredni fizični bližini omenjenih gospodarskih subjektov od povprečno razumnega slehernika terja zavedanje tudi o vsebinski povezavi lokacije z interesi gospodarskih družb, da zaščitijo svoje gospodarsko poslovanje. Tovrsten interes tudi po presoji pritožbenega sodišča, upoštevaje obseg nadzora, določen z njegovim načinom, ki hkrati determinira tudi stopnjo posega v zasebnost prizadetega posameznika, predstavlja upravičeno dejansko podlago za sklep, da z videonadzorom pridobljeni (in kasneje policiji izročeni) posnetki ne morejo biti predmet predlagane izločitve.
izostanek oškodovanca na glavni obravnavi - ustavitev kazenskega postopka - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - preuranjena odločitev
Drži, da je v nadaljevanju manjkala pravočasnost obvestitve prvostopenjskega sodišča o odsotnosti oškodovanca z glavne obravnave dne 17. 2. 2025, vendar je pri presoji pravilnosti in zakonitosti ustavitve kazenskega postopka zoper obdolženega C. C. s sklepom I K 27549/2024 z dne 17. 2. 2025 treba v ozir vzeti dejstvo, da je oškodovani A. A. na prvostopenjsko odločitev takoj reagiral, ob predložitvi ustrezne listinske dokumentacije tudi z dovoljenim pravnim sredstvom, ko si s predmetno pritožbo prizadeva izničiti presumpcijo umika nadaljnjega kazenskega pregona obdolženca, s čimer je še dodatno izrazil voljo in interes po nadaljevanju kazenskega postopka.
pravica do obrambe - soočenje izvedencev - dopolnitev izvedenskega mnenja - adhezijski postopek - premoženjskopravni zahtevek
Kršitev pravice do obrambe in s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP pa zagovornica uveljavlja z navedbami, da sodišče prve stopnje ni opravilo soočenja med sodno zapriseženim izvedencem E. E. in strokovnim pomočnikom obrambe F. F., niti se do tega dokaznega predloga obrambe v izpodbijani sodbi ni opredelilo, čeprav je bilo to predlagano z vlogo z dne 27. 2. 2024. Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da tega dokaznega predloga sodišče prve stopnje na glavni obravnavi res ni izvedlo, s čimer je sicer prekršilo pravice obrambe, kar bi lahko predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, če bi to vplivalo ali je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, česar pa zagovornica niti ne zatrjuje.
Vrhovno sodišče RS je že v sodbi I Ips 91/2009 z dne 21. 5. 2009 presodilo, da je vprašanje, kdaj je treba dopolniti izvedensko mnenje še z mnenjem drugih izvedencev, stvar dokazne presoje, torej presoje uspeha dokazovanja z izvedencem in da gre pri tem za dejansko vprašanje. ZKP namreč v določbi 258. člena predpisuje, kako mora sodišče ravnati takrat, kadar so v mnenju izvedenca podane vrzeli, ki jih ni mogoče odpraviti z njegovim zaslišanjem.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta - obstoj utemeljenega suma - utemeljen sum - anonimna izjava
Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi, da je dokazno gradivo, ki je priloženo vloženemu obtožnemu predlogu, treba presojati ne po načelu proste presoje dokazov, pač pa le v okviru vprašanja, ali zadostuje za sklepanje na takšno stopnjo verjetnosti, ki omogoča nadaljnji postopek. Čeprav je prvostopenjsko sodišče upravičeno opozorilo na šibkejšo dokazno vrednost izjav anonimnih oseb, je napačno ugotovilo, da te v predmetni zadevi predstavljajo ključno obremenilno gradivo, katerega zaradi njegove očitne nezanesljivosti pri dokazni presoji sploh ni mogoče upoštevati. Pri materialnem preizkusu vloženega obtožnega predloga je sodišče prve stopnje dolžno vzeti v obzir vse podatke, ki se v spisu nahajajo, in jih oceniti v smislu, ali skupaj kažejo na konkretnega storilca določenega kaznivega dejanja ali pač ne, pri čemer ne sme zanemariti niti podatkov, katere so v predkazenskem postopku policiji domnevno dale anonimne osebe.
V zvezi s kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že večkrat presodilo, da je to kaznivo dejanje mogoče storiti le z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih ali z njihovim raznašanjem, ki izraža prepričanje tistega, ki dejstva trdi ali raznaša, v njihovo pravilnost.
Glede na opis dejanja in upoštevaje citirano ustaljeno stališče sodne prakse, je sodišče prve stopnje brez potrebe ocenjevalo okoliščine iz četrtega odstavka 160. člena KZ-1, torej ali je imela obdolženka utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih navedb v elektronskem sporočilu.
izločitev izvedenskega mnenja iz spisa - izločitev sodnega izvedenca - nepopoln dokazni predlog - postavitev novega izvedenca - odprava pomanjkljivosti v izvedeniškem mnenju - razlogi za izločitev - zavrnitev zahteve za izločitev
S smrtjo izvedenke je v predmetnem kazenskem postopku res nastala specifična situacija, saj tako po ugotovitvah obrambe kot tudi sodišča prve stopnje, njenega izvedenskega mnenja ne bo mogoče dopolniti in jo zaslišati, vendar to še ne pomeni, da je zgolj zaradi tega njeno opravljeno izvedensko delo nezakonito.
Nepopolnost oziroma nezmožnost dopolnitve že izdelanega izvedenskega mnenja po določilih ZKP ni razlog za izločitev izvedenskega mnenja iz kazenskega spisa.
Sodišče prve stopnje bo pri postavitvi novega izvedenca moralo poskrbeti, da na interpretacijo novega izvedenca ne vplivajo drugi dejavniki in informacije iz spisa, ki bi njegovo objektivno presojo zameglili in morebiti vplivali na izvedenčevo pristransko mnenje. V tej luči je tako pomembno, da se novi izvedenec pred izdelavo svojega mnenja ne seznani z mnenji drugih izvedencev v isti zadevi (in morebiti tudi mnenji strokovnjakov, angažiranih s strani obrambe), saj bi to lahko (nezavedno) vplivalo na njegovo razlago zastavljenih vprašanj. Novo postavljeni sodni izvedenec pa se lahko z mnenji predhodnih izvedencev in strokovnjakov seznani, ko svoje mnenje že izdela in ga predloži sodišču.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00086448
KZ-1 člen 211, 211/1, 216, 216/1, 216/3, 235, 235/1, 235/2. ZKP člen 385.
kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listih - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - lažni podatki - poslovna listina - subsumpcija dejanskega stanja pod abstraktno pravno normo - navidezni realni stek - prepoved reformatio in peius
Zagovorniki v pritožbi upravičeno opozarjajo, da se obdolženemu po opisu očita lažnivo prikazovanje dolžnega plačila oškodovancu iz naslova dejansko opravljenih storitev v določeni vrednosti, kar ne pomeni konkretizacije očitanega kaznivega dejanja.
Sodišče druge stopnje kot ključno ugotavlja, da se v opisu ne zatrjuje, da navedena dela v specificirani vrednosti niso bila opravljena, pač pa le, da je bilo plačilo s strani oškodovanca že izvedeno, česar se je obdolženi ob posredovanju računa oškodovancu in pa ob njegovi uporabi za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine zavedal. Konkretni opis bi bilo mogoče subsumirati pod prvi odstavek člena 211 KZ-1 v navideznem realnem steku s kaznivim dejanjem poskusa zlorabe izvršbe po prvem odstavku člena 216 KZ-1.
Glede na določbo člena 385 ZKP, ki prepoveduje, ob vloženi pritožbi v korist obdolženega, spremembo sodbe v njegovo škodo tudi glede pravne presoje dejanja, upoštevaje, da je za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku člena 211 KZ-1 predpisana zaporna kazen do treh let, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka pritožbene odločbe, s stroškovno posledico.
S tem, ko je umanjkala obrazložitev glede (dvotretjinskega dela) odločitve v izreku izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
Sklep kazenskega sodišča je namreč sprejemljiv le, kadar je v dejanskem pogledu pravilen, s stališča uporabe prava pa zakonit, ko torej sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovi vsa pravno odločilna dejstva in na takšni dokazni podlagi pravilno uporabi določila procesnega in materialnega zakona.
zavrnitev zahteve za izločitev - dokazi, pridobljeni v tujini - ustavna procesna jamstva
Kot to izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-127/16-31 z dne 20. 1. 2022, je pri prenosu dokazov iz tujine v slovenski pravni sistem treba razlikovati med dvema dejanjema: pridobivanjem dokazov v tujini in uporabo dokazov v slovenskem pravnem sistemu. S pridobitvijo dokazov v okviru preiskave, ki so jo tuji organi pregona opravili v tujini izven ozemeljske veljavnosti slovenske Ustave ter brez sodelovanja in brez pobude slovenskih organov pregona, kot je bilo to v obravnavani zadevi, namreč določb slovenske Ustave ni mogoče kršiti.
Pritožbi pa ni mogoče slediti niti v delu, da sta se omenjena komunikacija in tajni odkup odvijala brez sodne kontrole. Kot predhodno že navedeno se ukrep nadzora elektronskih komunikacij v smislu prikritega preiskovalnega ukrepa v obravnavani zadevi sploh ni izvrševal. V zvezi s tajnim odkupom oziroma navideznim poslom pa je iz podatkov spisa, in sicer iz točke 2 tenorja obtožnice razbrati, da je bil prvi navidezni posel v obravnavani zadevi realiziran šele 14. 9. 2019, kar je zgolj nekaj dni pred izdajo odredbe tožilstva v Gradcu 27 St 173/19t z dne 19. 9. 2019, v kateri so med drugim podrobno opisana dejstva, ki utrjujejo utemeljen sum, da neznana storilca "X" (od 2. 5. 2018 dalje) in "Y" (od 14. 9. 2019 dalje) izvršujeta kazniva dejanja trgovanja z drogami.
Čeprav, kot že navedeno, določb slovenske Ustave ni mogoče kršiti, pa je treba skladno z ustavno odločbo Up-127/16-31 z dne 20. 1. 2022 ob prenosu v tujini pridobljenih dokazov v slovenski pravni sistem spoštovati temeljna ustavna procesna jamstva obdolženca, ki jih zagotavljajo 22., 23. in 29. člen Ustave RS.
Obtoženec je krivdo po obtožbi na predobravnavnem naroku priznal, s tem je priznal tudi odločitev sodišča, da so dokazi, na katerih temelji kazensko-pravni očitek, zakoniti. Zahteva obrambe za izločitev dokazov prvič šele v pritožbenem postopku, predstavlja zlorabo procesnih pravic.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00085800
KZ člen 123, 123/1, 124, 183, 183/3. KZ-1 člen 13, 13/1, 14.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje, storjeno v tujini - veljavnost kazenskega zakonika - veljavnost kazenskega zakona za tujca, ki stori kaznivo dejanje v tujini - veljavnost kazenskega zakona za kazniva dejanja, storjena v tujini - pasivno personalitetno načelo
Namen določbe po 123. členu KZ (ki je bil zavarovati naše državljane, ki so v tujini žrtve ali oškodovanci zaradi kaznivih dejanj, ki so jih izvršili tuji državljani oziroma varovati pravne dobrine lastne RS) si je treba razlagati širše in ne samo izključno z jezikovno (ozko) razlago.
Pritožnik kot pogoj "zalotenja" za uporabo jurisdikcije RS zoper obtoženega kot tujega državljana, razlaga navedeni pojem izključno kot je opredeljen v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (zalotiti - dobiti koga pri nedovoljenem dejanju, na laži; sinonim - zasačiti), torej, da ni mogoče šteti, da je bil obtoženi v obravnavanem primeru zaloten ob domnevnem kaznivem dejanju na območju RS, saj je sam prostovoljno na vabilo sodišča prišel na zaslišanje v preiskavi, medtem ko drug pogoj (izročitev) tudi ni bil izpolnjen. Pritožbeno sodišče soglaša z izpostavljenim teoretičnem stališčem prof. dr. Ivana Beleta v komentarju splošnega dela KZ prvostopenjskega sodišča, da si je treba kot "zalotenje" zamišljati priložnosti, ko pristojni organi domače jurisdikcije lahko neposredno opravijo dejanja kazenskega pregona zoper storilca na svojem ozemlju, torej tudi v primeru, ko storilec po storitvi kaznivega dejanja v tujini sam pride v državo ter da z besedami "če se zaloti na ozemlju" ni nujno mišljen kakšen poseben način storilčevega prijetja kot npr. ob domnevno storjenem kaznivem dejanju.
Bistveno je torej, da se storilec kaznivega dejanja fizično nahaja na ozemlju RS in se ga lahko obravnava. In prav fizična prisotnost storilca kaznivega dejanja na ozemlju RS, ne glede na kakšen način oziroma ob kakšni priliki se nahaja na njenem ozemlju, je tista okoliščina, ko lahko pristojni organi domače jurisdikcije opravijo dejanja kazenskega pregona zoper storilca na svojem ozemlju in bi drugačna, ožja razlaga navedenega pojma, po oceni pritožbenega sodišča bila v nasprotju z namenom in ciljem, ki ga naša država zasleduje pri uzakonjenem pasivno personalitetnem načelu, to je zaščita slovenskih državljanov, ki so žrtve kaznivega dejanja, ki ga je izvršil tuj državljan v tujini. S tem, ko je bil obtoženi po vložitvi zahteve za preiskavo povabljen na zagovor in se je vabilu odzval ter prostovoljno prišel na ozemlje RS, je bil tudi po oceni pritožbenega sodišča izpolnjen pogoj, da ga naše sodišče obravnava po KZ RS, ki je veljal v času izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja, ta pogoj pa je izpolnjen tudi po sedaj veljavnem KZ-1.
pritožba zoper sklep višjega sodišča - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Ker je torej pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje izključena po samem zakonu, je sodišče prve stopnje pritožbo obsojenega utemeljeno zavrglo kot nedovoljeno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00085691
KZ-1 člen 29, 29/2, 70a, 70a/3, 191, 191/1. ZKP člen 83, 83/2, 236, 391, 492, 492/2, 507, 507/1.
kaznivo dejanje nasilja v družini - neprištevnost storilca - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - pravna dobrota - izvedba dokazov - družinska skupnost - kazenska ovadba
Drži sicer pojasnilo zagovornika, da se je kasneje, v okviru preiskave, dne 23. 9. 2024 privilegirana priča B. B. pričanju zoper storilca odrekla (l. št. 85), vendar je pri tem njegovo pričakovanje, da je uveljavljanje pravne dobrote po 236. členu ZKP razlog za avtomatično izločitev zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 19. 8. 2024, zmotno. Skozi pritožbeno izvajanje namreč ne upošteva, da podaja kazenske ovadbe ne sodi med formalna dokazna dejanja in da gre v danem primeru zgolj za predprocesno dejanje, ki ni enozvočno obvestilu osebe, ki se je v skladu z zakonom odrekla pričanju, pa tudi ne enakovredno zaslišanju priče v kasnejšem (pred)sodnem postopku.
Posledično obnašanju storilca, tj. verbalnim vpadom, ki so onemogočala izvedbo naroka dne 15. 1. 2025, razvidnim iz zapisnika, je predsednik senata nekje na polovici izpovedi priče Č. Č., razumno prepoznal trenutno nemožnost aktivnega sodelovanja storilca na naroku in ga z videokonferenčnega spremljanja iz tehtnih razlogov (začasno) izklopil.