zadržanje na varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda - podaljšanje zadržanja na varovanem oddelku - hujše ogrožanje svojega zdravja ali zdravja drugih
Sodišče druge stopnje ima uvid v dejstvo, da je tovrsten ukrep hud poseg v človekove pravice, predvsem v pravico do osebne svobode, vendar v konkretnem primeru, kot izhaja iz mnenja izvedenke psihiatrične stroke, kot tudi iz celotne listinske dokumentacije, blažji ukrep, pri nasprotni udeleženki ne pride v poštev.
SPZ člen 85, 85/2. ZIZ člen 270, 270/3, 272, 272/1, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3, 272/3.
pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - prepoved poglabljanja nepremičnine - predpostavke za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine - začasna odredba prepovedi odtujitve in obremenitve
Pri izdaji začasne odredbe, katere vsebina se prekriva z vsebino tožbenega zahtevka, je potrebna zadržanost. US RS je poudarilo, da je v nekaterih primerih nujno na tak način začasno urediti stanje, ker sicer sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Ena od takih okoliščin je, da tožniku že med sodnim postopkom nastaja nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda.
DZ člen 157, 157/2, 157/3, 161, 162. ZPP člen 5, 8, 339, 339/2, 339/2-8, 347, 347/2.
začasna odredba v družinskih sporih - sprememba izvajanja stikov - ogroženost otroka - varstvo koristi otroka - izvajanje dokazov - hitri postopek - odprava procesnih kršitev
Pritožba ima prav, da je sodišče prve stopnje kršilo upnikovo pravico do izjave v postopku, ko ni izvedlo dokaza z vpogledom v kopijo A. naloge pri verouku (priloga A5), ki jo je upnik predložil na naroku za izdajo začasne odredbe. Izvedba tega dokaza namreč v ničemer ne bi zavlekla postopka. Zato je sodišče druge stopnje to kršitev odpravilo samo na način, da je na seji izvedlo dokaz z branjem navedene listine (drugi odstavek 347. člena ZPP).
Pritožbeno sodišče v zaključku posebej poudarja, da je dolžan starš, kateremu je mld. otrok zaupan v varstvo in vzgojo, opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike z drugim staršem, da si je dolžan prizadevati za ustrezen odnos otroka do stikov z drugim od staršev in da si je dolžan prizadevati, da pripravi mld. otroka na stike z drugim staršem.
Obtoženec je krivdo po obtožbi na predobravnavnem naroku priznal, s tem je priznal tudi odločitev sodišča, da so dokazi, na katerih temelji kazensko-pravni očitek, zakoniti. Zahteva obrambe za izločitev dokazov prvič šele v pritožbenem postopku, predstavlja zlorabo procesnih pravic.
Predpostavka pravnega interesa od tožnika zahteva izkaz, da je njegov pravni položaj ogrožen zaradi negotovosti glede določenega pravnega razmerja, da je ugotovitvena tožba primerno sredstvo za odpravo te negotovosti in da tožnik nima možnosti drugega pravnega sredstva, s katerim bi učinkoviteje zavaroval svoj pravni položaj.
Tožnica z vložitvijo ugotovitvene tožbe zasleduje cilj (morebitnega) prisilnega uveljavljanja plačila najemnine za obdobje, ko je toženka brez pravne podlage bivala v stanovanju (od dne 11. 2. 2024 do 1. 8. 2024), vendar bi tožnica isti cilj lahko dosegla z dajatveno tožbo, s katero bi zahtevala plačilo zaradi uporabe nepremičnine brez pravne podlage - uporabnino.
Za odločitev v zadevi je nepomembno, da je tožnik lahko že prej zaznal (0,5 do 1,2 sekunde oziroma 7,7 do 16,0 metrov), da nasproti vozeče osebno vozilo spreminja smer, saj se razvršča na prometni pas za zavijanje levo. Osebno vozilo namreč tedaj za tožnika še ni predstavljalo nevarnosti in od njega ni zahtevalo reagiranja. Do kritične situacije je namreč prišlo šele po tem, ko je osebno vozilo prečkalo sredinsko črto in tožniku zaprlo pot, kar pa je bilo le 0,2 do 0,5 sekunde pred trkom. Zaradi tega tožnik nezgode ni mogel preprečiti niti če bi bil trezen, saj to časovno ni bilo mogoče, kot je to pojasnil sodni izvedenec.
Pravno podlago za valorizacijo (pred ali med pravdo) že plačanega dela odškodnine namreč predstavlja drugi odstavek 168. člena OZ. Odmera povračila škode po cenah ob izdaji sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, pri čemer je treba na enak način - to je z valorizacijo - upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije.
Zakonske zamudne obresti iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo od nastanka zamude, to pa je pri navedenih terjatvah, ko gre za nečiste denarne terjatve, tedaj, ko dolžnik po upnikovem pozivu (opominu) ne izpolni svoje obveznosti (drugi odstavek 299. člena OZ). Ob tem tudi določba 20.a člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) kot lex specialis, ki določa, da zavarovalnica tudi s plačilom zneska, ki ga je tožniku priznalo sodišče, pride v zamudo po preteku treh mesecev od tedaj, ko je oškodovanec pri njej vložil svoj odškodninski zahtevek, ne izključuje možnosti, da gredo zavarovancu zakonske zamudne obresti od celotne utemeljene zahtevane odškodnine še pred potekom teh treh mesecev. Toženka je namreč v obravnavani zadevi v odgovoru na tožbo "ugovarjala teku zamudnih obresti v skladu s 376. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)" ter predložila sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1883/2013, v kateri je le-to tedaj zavzelo stališče, da v primeru prometnih nezgod pripadajo oškodovancu zakonske zamudne obresti od poteka trimesečnega roka od vložitve odškodninskega zahtevka pri zavarovalnici. To stališče pa je bilo, kot obrazloženo zgoraj, s sodbo VSRS II Ips 93/2015 z dne 6. 10. 2016 preseženo.
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti - pogoji za odpust obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - pravočasno navajanje dejstev
Pri odločanju o odpustu obveznosti sodišče po uradni dolžnosti ne ugotavlja, ali dolžnik s predlogom za odpust obveznosti zlorablja pravico do odpusta obveznosti (tretji odstavek 400. člena ZFPPIPP). O tem odloča samo, če upnik ali upravitelj z ugovorom uveljavlja, da ni pogojev za odpust obveznosti, ker obstaja ovira za odpust obveznosti iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP (1. točka prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP). V primeru, ko sodišče po poteku preizkusnega roka ugotovi, da ugovor proti odpustu obveznosti ni bil vložen, mora pred odločitvijo o odpustu obveznosti po uradni dolžnosti preveriti le, ali pri dolžniku obstaja ovira za odpust obveznosti iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP (četrti odstavek 407. člena ZFPPIPP).
Pritožnica v pritožbi sicer obširno opisuje dolžnikova ravnanja, s katerimi utemeljuje zlorabo pravice do odpusta obveznosti in s tem obstoj ovire za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP. Vendar bi dejstva, ki jih zatrjuje, utegnila biti pomembna, če bi jih uveljavljala pravočasno, to je, če bi pravočasno vložila ugovor proti odpustu obveznosti (1. točka prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP v zvezi s 404. členom ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje bi v tem primeru izpodbijani sklep smelo izdati šele po pravnomočno zavrženem ali zavrnjenem ugovoru (2. točka prvega odstavka 407. člena ZFPPIPP).
Sodišče prve stopnje je v postopku odločanja o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe in ob izdaji začasne odredbe po uradni dolžnosti izvedlo potrebne dokaze ter na podlagi njihove dokazne ocene z verjetnostjo ugotovilo dejstva, ki omogočajo zaključek, da je zaradi preprečitve ogroženosti mladoletne hčerke udeležencev, potrebno pred dokončno odločitvijo, začasno urediti način izvajanja stikov deklice z očetom.
Pritožnik zmotno meni, da je s tem, ko je predložil druge dokaze, na toženko prevalil dokazno breme o morebitni nedobavi oziroma pomanjkljivi dobavi svojega naročila. Prvič zato, ker je (kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje), dokazno breme za te tožbene trditve na tožniku, saj je eden od elementov, ki njegov zahtevek utemeljujejo, tudi izkaz, da so bile vtoževane storitve dejansko opravljene oziroma blago dejansko dobavljeno. In drugič zato, ker s trditvijo, da zaračunanega blaga ni prejela, toženka uveljavlja tako imenovano negativno dejstvo, katerega dokazovanje je na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj takega dejstva, v tem primeru torej na tožniku.
Posledice dejstva, da tožnik zaradi časovne oddaljenosti ni mogel natančno pojasniti, katere po dnevu opredeljene pošiljke so se nanašale na posamezne postavke na vtoževanem računu, mora zato glede na povedano nositi tožnik. On je tisti, ki ima (dokazni) interes, da se sodišče prepriča o obstoju ali neobstoju dejstev, ki utemeljujejo njegov zahtevek. Zgolj izdana računa namreč ne dokazujeta, da je bila storitev opravljena ali blago dobavljeno.
nesreča pri delu - poškodba delavca pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - protipravno ravnanje delodajalca - varstvo in zdravje pri delu - traktor kot delovni stroj oziroma pogonsko sredstvo - popravilo strojev - soprispevek oškodovanca - vzročna zveza - vmesna sodba
Protipravnost ravnanja delodajalca je v tem, da je tožniku dovoljeval izvedbo del, ki so izven njegovih del po pogodbi, ne da bi mu dal konkretna in jasna navodila za primer okvare delovne opreme.
plačilo odškodnine - projekt za izvedbo - nepravočasna izpolnitev nedenarne obveznosti - višina škode - zamudna sodba - opustitev vložitve odgovora na tožbo - domneva priznanja dejstev - nesporno dejansko stanje - omejeni pritožbeni razlogi
Ena temeljnih značilnosti zamudne sodbe je, da se v posledici opustitve (obrazloženega) odgovora na tožbo domneva, da dejansko stanje med strankama ni sporno. Zaradi te domneve zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati iz pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP), pač pa le iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.
Zamudna sodba (318. člen ZPP) temelji na neizpodbojni domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava tožnikove dejanske navedbe, na katerih ta gradi svoj tožbeni zahtevek. Sodišče v postopku izdaje zamudne sodbe ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb. Kot podlago zamudne sodbe namreč vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi.
URS člen 26. OZ člen 148, 148/1. ZPP člen 8, 155, 155/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-18, 339/2-14, 339/2-15, 340, 341, 353, 353/1, 358. ZPrCP člen 16, 33, 107, 107/3. Odvetniška tarifa (2015) člen 4, 4/3.
plačilo denarne odškodnine - odškodninska odgovornost države - odgovornost države za ravnanje njenih organov - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razlogi sodbe o odločilnih dejstvih - celovita dokazna ocena - zavrnitev tožbenega zahtevka po temelju - protipravnost ravnanja - elementi odškodninske odgovornosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - protispisnost - upravičeni razlogi za zavrnitev dokazov - kršitev načela kontradiktornosti postopka - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - običajna metoda dela - službena dolžnost - kvalificirana protipravnost - pravilna uporaba materialnega prava - sporna vrednost predmeta - odločitev o stroških postopka - potrebni pravdni stroški - za odločanje relevantne okoliščine - skrbnost ravnanja
Odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo njen organ, v obravnavani zadevi policija, v zvezi z opravljanjem službe povzroči tretji osebi, je določena v 26. členu URS in v prvem odstavku 148. člena OZ.
V primeru ugotavljanja odgovornosti države za povzročeno škodo, ki bi jo naj pri opravljanju svojega dela storil državni organ, zlasti pri ugotavljanju protipravnosti njihovega ravnanja, je treba upoštevati naravo njihovega dela. Nosilci javne oblasti, kamor sodi tudi policija, so pri svojem delu strogo vezani na vsebino in domet javnopravnih pooblastil, ki so določena s pravnimi pravili, katerih namen je preprečevanje samovolje. Ravnanje nosilcev oblasti je po stališču sodne prakse in teorije protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Zato mora biti za odgovornost države, ki jo povzročijo državni organi, podana kvalificirana protipravnost. Po ustaljeni sodni praksi je protipravno ravnanje državnega organa tista kršitev oziroma napaka organa, ki je namerna, zavestna, kot tudi drugo ravnanje, ki odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00085786
OZ člen 82, 82/2.
sofinanciranje iz sredstev kohezijske politike evropske skupnosti - sredstva evropske kohezijske politike - pogodba o sofinanciranju - nadzor nad namensko porabo sredstev - trditveno in dokazno breme - zahtevek za izplačilo - razlaga pogodbe - skupen namen pogodbenih strank - skupna vrednost - prenos denarnih sredstev
Da je tipičen (javni) interes toženke v tem pogodbenem razmerju v zagotovitvi pregleda nad rezultati in cilji operacij ter namenskosti in sledljivosti porabe javnih sredstev pri projektih, ki jih sofinancira, je pravilno ocenilo tudi sodišče prve stopnje. V nasprotju s sodiščem prve stopnje pa je po stališču višjega sodišča v interesu obeh strank, ne le tožnice, da v kolikor so ti doseženi (in pri tem ni prišlo do kršitev upoštevnih predpisov), je tak projekt tudi sofinanciran.
kredit v CHF - odmera sodne takse - določitev sodne takse glede na vrednost zahtevka - opredelitev vrednosti zahtevka oz. predmeta - ničnostni zahtevek - kondikcijski zahtevek - izbrisna tožba - prejudicialen učinek - predhodno vprašanje - vmesni ugotovitveni zahtevek
Ničnosti zahtevek je v razmerju do zahtevka iz naslova izbrisne tožbe in do kondikcijskega zahtevka prejudicialne (predhodne) narave. Od odločitve o ničnostnem zahtevku je odvisna odločitev o preostalih dveh zahtevkih. Skladno z večinsko in ustaljeno sodno prakso in tudi pravno teorijo vrednosti spornega predmeta za prejudicialni ničnostni zahtevek ni treba posebej opredeljevati. Posledično tega dela zahtevka tudi ni mogoče upoštevati v okviru vrednosti, od katere se odmerja sodna taksa.
prosta izbira izvršitelja - določitev izvršitelja s strani zbornice izvršiteljev slovenije
V primeru razrešitve izvršitelja je treba praviloma ravnati v skladu z 287. členom ZIZ, to je, da predsednik Zbornice, po izdaji odločbe o razrešitvi izvršitelja, določi drugega izvršitelja oziroma izvršitelje kot prevzemnike, ki prevzamejo posle razrešenega izvršitelja. Uporaba navedene določbe ZIZ je utemeljena izključno iz razloga kontinuiranega, sistematičnega vodenja postopka premičninske izvršbe in preprečitve nepotrebnih zastojev, kot tudi varstva pravic upnikov, le do trenutka, ko upnik v postopku predlaga izvršitelja. Ker je v skladu z tretjim odstavkom 44.a člena ZIZ (od uveljavitve novele ZIZ-E) izbira oziroma določitev izvršitelja prepuščena izključno upniku, mora sodišče, če je upnik aktiven in poda predlog za določitev (drugega) izvršitelja, takemu predlogu slediti.
Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni upoštevalo, da je temeljno pravilo pri izbiri izvršitelja volja upnika. Upnik je v konkretnem primeru ravnal skrbno in svojo voljo o tem, kdo naj bo novi izvršitelj, izjavil takoj, ko je izvedel, da bo v sklepu o izvršbi določeni izvršitelj razrešen, in to še preden je Zbornica določila novega izvršitelja prevzemnika ter še preden je po Zbornici določeni prevzemnik prevzel spise. S tem je bilo zagotovljeno, da se volja upnika glede izbire izvršitelja lahko pravočasno upošteva in hkrati zagotovi kontinuiteta vodenja izvršilnega postopka. Glede na navedeno po Zbornici določeni prevzemnik spisa ne bi smel prevzeti ter zato ni upravičen do povrnitve stroškov.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00085800
KZ člen 123, 123/1, 124, 183, 183/3. KZ-1 člen 13, 13/1, 14.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje, storjeno v tujini - veljavnost kazenskega zakonika - veljavnost kazenskega zakona za tujca, ki stori kaznivo dejanje v tujini - veljavnost kazenskega zakona za kazniva dejanja, storjena v tujini - pasivno personalitetno načelo
Namen določbe po 123. členu KZ (ki je bil zavarovati naše državljane, ki so v tujini žrtve ali oškodovanci zaradi kaznivih dejanj, ki so jih izvršili tuji državljani oziroma varovati pravne dobrine lastne RS) si je treba razlagati širše in ne samo izključno z jezikovno (ozko) razlago.
Pritožnik kot pogoj "zalotenja" za uporabo jurisdikcije RS zoper obtoženega kot tujega državljana, razlaga navedeni pojem izključno kot je opredeljen v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (zalotiti - dobiti koga pri nedovoljenem dejanju, na laži; sinonim - zasačiti), torej, da ni mogoče šteti, da je bil obtoženi v obravnavanem primeru zaloten ob domnevnem kaznivem dejanju na območju RS, saj je sam prostovoljno na vabilo sodišča prišel na zaslišanje v preiskavi, medtem ko drug pogoj (izročitev) tudi ni bil izpolnjen. Pritožbeno sodišče soglaša z izpostavljenim teoretičnem stališčem prof. dr. Ivana Beleta v komentarju splošnega dela KZ prvostopenjskega sodišča, da si je treba kot "zalotenje" zamišljati priložnosti, ko pristojni organi domače jurisdikcije lahko neposredno opravijo dejanja kazenskega pregona zoper storilca na svojem ozemlju, torej tudi v primeru, ko storilec po storitvi kaznivega dejanja v tujini sam pride v državo ter da z besedami "če se zaloti na ozemlju" ni nujno mišljen kakšen poseben način storilčevega prijetja kot npr. ob domnevno storjenem kaznivem dejanju.
Bistveno je torej, da se storilec kaznivega dejanja fizično nahaja na ozemlju RS in se ga lahko obravnava. In prav fizična prisotnost storilca kaznivega dejanja na ozemlju RS, ne glede na kakšen način oziroma ob kakšni priliki se nahaja na njenem ozemlju, je tista okoliščina, ko lahko pristojni organi domače jurisdikcije opravijo dejanja kazenskega pregona zoper storilca na svojem ozemlju in bi drugačna, ožja razlaga navedenega pojma, po oceni pritožbenega sodišča bila v nasprotju z namenom in ciljem, ki ga naša država zasleduje pri uzakonjenem pasivno personalitetnem načelu, to je zaščita slovenskih državljanov, ki so žrtve kaznivega dejanja, ki ga je izvršil tuj državljan v tujini. S tem, ko je bil obtoženi po vložitvi zahteve za preiskavo povabljen na zagovor in se je vabilu odzval ter prostovoljno prišel na ozemlje RS, je bil tudi po oceni pritožbenega sodišča izpolnjen pogoj, da ga naše sodišče obravnava po KZ RS, ki je veljal v času izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja, ta pogoj pa je izpolnjen tudi po sedaj veljavnem KZ-1.
izločitev dokazov - privilegirana priča - obvestila o razgovorih policije z osebami - nedovoljen dokaz uradni zaznamek o zbranih obvestilih
Določbe drugega odstavka 83. člena ZKP namreč določajo, da sodišče iz spisa izloči obvestila, ki so jih dale policiji osebe, ki ne smejo biti zaslišane kot priče ali ki so se v skladu s tem zakonom odrekle pričevanju. Slednje pomeni, da sodišče iz spisa izloči uradne zaznamke o zbranih obvestilih od ″privilegiranih prič‶, če so se te, ko so bile na sodišču prvič zaslišane kot priče, odrekle pričevanju. V konkretni zadevi pa ne gre za takšno situacijo.
Z izpodbijanim sklepom z dne 21. 3. 2025 pa je sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti iz spisa izločilo tudi uradni zaznamek o zbranih obvestilih s strani A. A., ker je menilo, da gre prav tako za nedovoljen dokaz, ki ga je ob uporabi drugega odstavka 83. člena ZKP potrebno izločiti iz spisa. Takšna odločitev pa je, kot pravilno zatrjuje tudi pritožnik v pritožbi, napačna.
zavrnitev zahteve za izločitev - dokazi, pridobljeni v tujini - ustavna procesna jamstva
Kot to izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-127/16-31 z dne 20. 1. 2022, je pri prenosu dokazov iz tujine v slovenski pravni sistem treba razlikovati med dvema dejanjema: pridobivanjem dokazov v tujini in uporabo dokazov v slovenskem pravnem sistemu. S pridobitvijo dokazov v okviru preiskave, ki so jo tuji organi pregona opravili v tujini izven ozemeljske veljavnosti slovenske Ustave ter brez sodelovanja in brez pobude slovenskih organov pregona, kot je bilo to v obravnavani zadevi, namreč določb slovenske Ustave ni mogoče kršiti.
Pritožbi pa ni mogoče slediti niti v delu, da sta se omenjena komunikacija in tajni odkup odvijala brez sodne kontrole. Kot predhodno že navedeno se ukrep nadzora elektronskih komunikacij v smislu prikritega preiskovalnega ukrepa v obravnavani zadevi sploh ni izvrševal. V zvezi s tajnim odkupom oziroma navideznim poslom pa je iz podatkov spisa, in sicer iz točke 2 tenorja obtožnice razbrati, da je bil prvi navidezni posel v obravnavani zadevi realiziran šele 14. 9. 2019, kar je zgolj nekaj dni pred izdajo odredbe tožilstva v Gradcu 27 St 173/19t z dne 19. 9. 2019, v kateri so med drugim podrobno opisana dejstva, ki utrjujejo utemeljen sum, da neznana storilca "X" (od 2. 5. 2018 dalje) in "Y" (od 14. 9. 2019 dalje) izvršujeta kazniva dejanja trgovanja z drogami.
Čeprav, kot že navedeno, določb slovenske Ustave ni mogoče kršiti, pa je treba skladno z ustavno odločbo Up-127/16-31 z dne 20. 1. 2022 ob prenosu v tujini pridobljenih dokazov v slovenski pravni sistem spoštovati temeljna ustavna procesna jamstva obdolženca, ki jih zagotavljajo 22., 23. in 29. člen Ustave RS.
OZ člen 347, 347/1, 353, 353/1, 353/2. ZGD-1 člen 263.
povzročitev škode s kaznivim dejanjem - zastaranje odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem - zamudne obresti od odškodnine za premoženjsko škodo
Zastaranje kazenskega pregona je pretrgano z izdajo sklepa o uvedbi preiskave, takrat pa je pretrgano tudi zastaranje odškodninskega in obrestnega dela zahtevka.
Ker se čas, ki je potekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon v 347. členu OZ, je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti od glavnic spornih štirih računov za čas od naslednjega dne po plačilu posameznih računov do plačila.