Pritrditi je sicer stališču tožene stranke v odgovoru na revizijo, da omemba Uredbe št. 1083/2006 v Pogodbi ne vpliva na samo veljavnost oziroma učinkovanje te Uredbe, saj ti učinki nastopijo na podlagi pravil, določenih v 288. členu PDEU. Vendar smiselna in logična razlaga takšnega pogodbenega določila, ob upoštevanju tudi preostalega dela 13. člena Pogodbe, pripelje do rezultata, da je tožena stranka na ta način pogodbeno prevzela breme naknadnih finančnih popravkov, če razlogi zanje izvirajo iz njene sfere. Pogodbeno (splošno) sklicevanje v prvi alineji 13. člena, da se upoštevajo predpisi, ki veljajo za porabo sredstev iz evropskih strukturnih skladov ter predpisi glede državnih pomoči, je zato treba razumeti, da je na ta način tožena stranka prevzela navedeni pogodbeni rizik ob upoštevanju vseh predpisov s tega področja, torej tudi meril za oblikovanje finančnih popravkov v okviru Smernic, ki so predstavljale konkretizacijo kriterijev, določenih v 98. členu Uredbe št. 1083/2006. Okoliščina, da se pravdni stranki v Pogodbi nista izrecno sklicevali na Smernice, zato ne more biti odločilna.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje v postopku izterjave finančnega popravka glede vprašanja finančnih posledic (tudi posrednih) pravilno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu.
Vsebina standardiziranega obrazca potrdila o prejemu iz Priloge I Uredbe (ES) št. 1393/2007 je identična vsebini mednarodne povratnice (datum prejema, kraj, podpis in/ali žig). Mednarodna povratnica je vročilnica, opremljena z datumom prejema, krajem in uradnim žigom organa za sprejem in kot javna listina (prvi odstavek 230. člena ZPP) dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno (prejem sodnega pisarna s strani organa za sprejem).
Uredba Sveta (ES) št. 1348/2000, ob določanju tako stroge fikcije vročitve (tretji odstavek 19. člena), v četrtem odstavku 19. člena predvideva tudi toženčevo možnost vrnitve v prejšnje stanje. Republika Slovenija je po podatkih Evropskega pravosodnega atlasa Evropski komisiji v skladu s 23. členom Uredbe sporočila, da se predlog za vrnitev v prejšnje stanje lahko poda v roku enega leta po datumu izdaje sodbe.
Znamka Skupnosti je enotnega – skupnostnega značaja. Na celotnem območju Skupnosti ima enak učinek, zato se ne more registrirati ali biti predmet odločitve, ki razveljavlja pravice imetnika, razen za celotno območje Unije (drugi odstavek 1. člena Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009).
Sodišče druge stopnje je napačno interpretiralo Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009, s tem, ko je odreklo varstvo znamki Skupnosti, samo zato, ker je bilo ugotovljeno, da se nikoli ni uporabljala na ozemlju Republike Slovenije. Potrebno je namreč pritrditi revizijskim navedbam tožnice, da neuporaba znamke Skupnosti v eni državi članici EU ne more biti razlog za razveljavitev znamke Skupnosti. Velja celo nasprotno; da se uporaba znamke Skupnosti šteje za zadostno, četudi se ne uporablja v vseh državah članicah EU.
Za presojo podobnosti blaga potrebno upoštevati blago, ki ga ščiti blagovna znamka (blago za katerega „je registrirana“ znamka), ne pa izdelkov, ki se dejansko prodajajo pod to znamko.